Primož Repar
Letošnja Velika noč je bila zares nenavadna. Mineva en mesec, kar je pravkar na novo oblikovana slovenska vlada Janeza Janše v naši deželi uvedla izredne ukrepe zaradi pošasti, ki trenutno pustoši po Evropi in svetu, t. i. novem korona virusu (covid 19), svetovni pandemiji, ki je zaustavila celotno kolesje sveta. Vsa tesnoba časa je nastopila v vsej ostrini, iznenada izbila na plano, saj ti ukrepi zahtevajo pravcato osamitev, samokaranteno celotnega prebivalstva, zaprte so celo cerkve in gostilne, kar se sicer ne dogaja niti med najtežjimi vojaškimi spopadi.
Če se Marxov Komunistični manifest ob pomladi narodov začne z stavkom, da pošast hodi po Evropi in je to parafraza komunizma, pa se ob istem času Kierkegaardov Manifest posamičnika začne s stavkom, da je danes vse politika. Ta neznani in nepredvidljivi virus, ki ustrahuje ves svet, je zato toliko bolj nevaren, in postal je sovražnik številka ena celotne zemeljske krogle. Vladajoča politika številnih držav se je lotila najstrožjih ukrepov, zaradi pandemije, ki jo je morda prepozno razglasila Svetovna zdravstvena organizacija, kot ji med drugim očitata tudi Trump in Janša, pa so marsikje razglasili izredne razmere, skratka planetarna vojna proti nevidnemu sovražniku, ki je v naši soseščini v Italiji pomoril že več kot 20.000 ljudi, pri nas pa doslej 55. Ker je politika običajno usmerjena kratkoročno, je to velik izziv za vse, saj se edinole z državljanskim pogumom in gojenjem medsebojnih odnosov lahko skupaj upremo temu kolesju propada, v katerega drvi svet že predolgo, tudi ko bo morda vse skupaj minilo. Bolezni, ki nas pri tem napadajo, so samo nekakšni simptomi, opozorila.
Problem izrednih ukrepov in ponekod skorajda vojnih stanj tudi ni nezanemarljiv problem. V Srbiji npr. parodirajo vojaki po ulicah, uvedena je policijska ura. V Makedoniji so prebivalstvo zaprli v stanovanja in razširjajo policijsko uro na več dni skupaj, mladostniki in starejši pa dejansko sploh ne smejo iz stanovanj. Povečuje se tesnoba, pa tudi nasilje v bivanjskih skupnostih. Ljudje so vse bolj prestrašeni, in umirati bodo konec koncev začeli zaradi tega. Včasih se zdi, da globoko razčlovečena politika preizkuša sodobne ljudi, koliko omejevanja svobode, ne le mišljenja, temveč še bolj primarnega gibanja, prenesemo. Po drugi strani pa se izkazuje solidarnost med ljudmi, številni se celo samoorganizirajo in pomagajo naključnim bližnjim, zdravniki se izpostavljajo velikim nevarnostim in kot je za vojne razmere značilno, veliki preobremenjenosti. Seveda, svet sovražnika kratkoročno najhitreje poveže ljudi v njihovi ogroženosti.
Zdravstveni sistem se ne sme sesuti, tako pa velja tudi za vse ostalo. Toda že v tem hipu živimo v drugačnem svetu kot doslej. To bo velik izziv tako za vladajoče, kot državljane, še zlasti v prihodnje, ko se bodo razmere zdravstveno umirile, bodo pa stopili na plano novi boleči problemi, zlasti v ekonomiji in sociali (da o kulturi ne govorimo).
Nova slovenska vlada je sicer nemudoma odreagirala z zelo strogimi ukrepi, zaustavitvijo vsega javnega življenja, javnega prometa, ter ukrepi stroge izolacije, ki prebivalce Slovenije omejujejo v gibanju znotraj lastne občine, obveznim nošenjem mask itd. Zdi se, da so ti ukrepi kratkoročno pravi, saj položaj v času velikonočnih praznikov kaže znake upadanja bolezni. Toda v boju s to »uvodno kugo 21. stoletja« smo še pred številnimi neznankami, pa tudi skušnjavami, težavami in morda tudi priložnostmi za streznitev in svetovni bivanjski zaobrat, temeljno spremembo usmeritve sveta iz hrematizma v resnično oikonomijo in ontološko uzavestitev bolezni, ki sproža številna bivanjska vprašanja.
Svet in živa bitja v njem smo zaradi grabežljive in pohlepne miselnosti ter sodobnega, zlasti prepospešenega tehničnega razvoja milo rečeno v težkih škripcih. A ta kriza, ki jo je sprožila ta virusna pošast, je znova odprla vprašanja temeljne stiske človeštva. Zdi se, da je ponovno nova priložnost za samozdravljenje ter graditev in negovanje pristnih odnosov med ljudmi. Zato je to tudi temeljni spopad politike za človekovo dušo v prostoru, ki se bodisi lahko s pomočjo miline tesnobe, ki nas tudi prežema v tem času, odstre in osvetli upanje za boljši svet, ali pa zapre v demonizem, v pošastnost malodušja in uslužno trpnost. Skupaj z Dostojevskim lahko v tej sodobni trenutni katargi vsemirja izrečemo temeljni ali–ali: bodisi nas čaka svet Velikega inkvizitorja ali pa priložnost za novo duhovno prenovljeno človeško skupnost.
Nagovor oblasti ob tej pandemiji je, za politiko paradoksalno, nagovarjal slehernega posameznika in ga skorajda v duhu nekega Jonasa za nov kategorični imperativ spodbujal k osebni odgovornosti. Toda za to se je treba ozreti vase, se potopiti na dno svoje duše in premagati strahove ter znati zatrepetati.
Kakorkoli že, za vzpostavitev (o)sebe, s tem pa tudi za udejanjenje zmožnosti zdrave skupnosti, si moramo privoščiti kategorijo posamičnosti. Za delovanje logike ljubezni namesto sovraštva je treba spreminjati tudi logiko institucij v občestveno smer osebne odgovornosti in darežljive odprtosti za novo oikonomijo odnosov od državljanskega poguma do državniške pokončnosti in zavesti služenja ljudstvu in ne zgolj osebnim zanimanjem vladajoče kaste.
Tako lahko rečemo, da je planetarna bolezen, ki se je na svet spustila v zadnjih mesecih, tudi svojevrsten dar z neba, da je proces spoznavanja treba zaobrniti v delovanje izkustva, ki je vselej osebno in posamično in šele kot tako lahko trden, zdrav etični temelj za prenovo sveta. In na tem mestu ima politika s svojim nagovorom posameznika v grobem prav – vsaka odločitev, ki je vredna tega imena pomeni v bivanjskem smislu obiskanje (o)sebe, njeno (sebi lastno) pretresenost. A ta mora vstopiti v človeško bitje, da lahko sprejme bivanjsko odločitev.
Delovanje izkustva tako prinaša tudi zmožnost kultivacije procesa spoznavanja, drugače rečeno, že kolera v 19. stoletju, ki je nekako napovedala tudi industrijsko globalizacijo sveta, in je tako kot današnja pandemija, z večletnimi zamiki prinesla – zlasti v Aziji – tudi militantne ukrepe izolacij celotnih območij – je bila tudi priložnost za kultivacijo slehernega sebstva ali če hočete (o)sebe. Da bi vzpostavili sebe pa ne gre brez koncepta tesnobe. Tesnoba ni strah, ampak priložnost iztrgati se niču odprte poti v svet pošastnosti in osebne otopelosti, ki bi se predala brezupu suženjske ujetosti v produkcijo. Dovolj je bilo, da se je kolesje sveta v svojem hrematističnem gibanju zaustavilo, da se je marsikateri posameznik v ljudstvu ovedel tega, da sploh ne živi svojega osebnega dostojanstva, ki sicer na vsakem koraku, ponuja številne možnosti stvariteljske odprtosti v negovanje človečnosti in zdržne narave sveta. Tako marsikdo ob jutranji kavi znova raje sega po poeziji kot zasičenih informacijah pošastnih kvantov utvare. Pogum za upanje terja tudi humor, da bi malodušje izrednega stanja nedarežljivosti zmogli premagati z suverenostjo pretresenih »samosti«, kajti če hočemo prispevati k temu, da bi človeška skupnost ozdravela, moramo postati mi sami.
Drugače ne bo šlo, če nas bodo prestrašili (samo)vsiljeni strahovi, se ne bomo nikoli odpravili dovolj daleč. Če smo se navadili plavati zgolj v plitvini, tedaj nam tudi najgloblja izkustva ne morejo pomagati. Kot pravi kierkegaardovski bivanjski imperativ: Treba je seči »sedemdeset tisoč sežnjev globoko«. - Kategorija posamičnosti je spodbujevalec oziroma gibalec resničnega razvoja življenja, ki je edinole vredno dostojanstva človekove osebe in vseh živečih bitij na tem planetu. To vključuje določeno homeopatijo.
Toda glede na to, bo politika svojo zrelost lahko šele pokazala, ko bo logiko sovraštva in nujnega poenotenja v ogroženosti zamenjala logika ljubezni in življenjske darežljivosti ter medsebojnega podarjanja. Za naselitev tega zbogom pa je ljubezen treba sprejeti vase. – In spremeniti globalno in lokalno politiko. Za temeljni obrat, ki je vselej tudi psihološki, je treba ostati buden in čuječ. Če zanikamo bolezen, se ta vrne kot simptom. Proti sedmim nadlogam bibličnih razsežnosti se ne moremo še naprej boriti z (samo)zanikanjem, temveč z delujočo vnemo, ki zna pogledati strahotnemu (kontragibalcu) v obraz. In deluje z medčloveško solidarnostjo pretresenih in ne z zlorabo bivanjskega občevanja npr. »z mitingi resnice«, ki bi vodili v kolektivno suženjstvo. Nespremenjeno tržno gospodarstvo hrematistične ideologije lahko non plus ultra vodi zgolj v prazno kvantanje za pet minut dolgočasja, ki ne more voditi drugam kot v norost in idiotizem. Ko se bodo ponovno razplamtele politične strasti, ne smemo tega pozabiti. Manjšina, redkejša kot je, večjo odgovornost nosi peščica posameznikov, saj je množica per definicionem nevedna.
Skratka, ne dajmo se zavesti množičnim občilom, ki trobijo v en rog: to, kar nosimo na ustih, naj v prihodnje ne utiša naših ust, če hočemo preprečiti nadaljnjo kužnost planetarne hemisfere, ki drvi v izjemno tehnološko podkrepljeno barbarstvo stroja tehnosfere, ki je naš ubogi svet. Ta je v še nevideni zgodovinski situaciji, ki pa v svoji milini tesnobe omogoča tudi čezzgodovinsko kretnjo. Toda očiščevanja ni potreben le zunanji svet, temveč najprej notranji, da bi zmogli srednjeročno uresničiti kakovostne nove možnosti prijazne tehnologije, ki nas v velikem eksperimentu dobrega lahko vodi onkraj – ne v pošastnost še ne videnega, temveč v milino bivanjskega zaobrata v solidarno družabnost. – In to ne le v nadomestni digitalizirani upodobljenosti, temveč v novi stvarnosti odprtega stvariteljstva darežljive stvarnosti, ki nezadržno prihaja.
Če jo bomo dopustili, pa je odvisno od vseh nas, in to od vsakega osebno.
Apokalipsa, 239-240, 2020
Jul 07, 2020