Ramsey Eric Ramsey
Umetniški film
(Igra: Plavolaskine ljubezni)
Tudi midva sva govorila o Picassu,
ko sva bila mlada
kot tista dva čudovita,
komaj voljna komunista (samo po imenu)
v tem filmu Miloša Formana.
Onadva, ki sta v belem in črnem vendar bila niansirana,
v pogovoru in tudi v življenju,
sta zastopala nekaj drugega,
kakor da bi pomlad lahko držala obljubo
v govorici prenove.
Gola, nežna v vihravem cvetu najinega odnosa
sva vselej se ljubila. In se pogovarjala.
A ne o modri sliki starega kitarista.
Raje o resnicoljubni sivi mojstrovini,
ki pripoveduje o pokolu (in vendar svetlobi).
Po vseh teh letih
in doslej propadlih revolucijah –
oba še govoriva,
še prevračava.
In drug z drugim.
Kunsthistorisches Musem, Dunaj
I.
Sedim v muzeju
na oguljeni modri zofi.
Moški, ki teče mimo mene, izstopa
iz tega, kar na videz negibno visi na stenah.
Ne morem si kaj, da ne bi pomislil.
Ni preveč verjetno, da je bral Audenovo pesem o Brueglu.
To je sedaj komaj pomembno – ali sploh ne.
Ta moški, v kavbojkah, ki mu ne pristajajo,
njegova majica s sloganom – napol zataknjena za hlače
po naključju, kot je dandanes moderno –
On, ki brzi mimo pazljivo razstavljenega Rothka.
Najbrž išče nekoga, ki ga ljubi.
Nekoga, ki je drugje v tem domu Muz,
nekoga, ki mu je zdaj pomembnejši
od teh presunljivih barvnih polj,
skoz katera teče.
II.
Brueglu bi ugajal ta človek
in njegovi čevlji z udobnimi podplati,
posebej bi mu bila po godu njegova hoja
in njegova prostodušna odločenost, da poišče tisto eno nenadomestljivo stvar.
Slikar, ki te prepriča,
da je vsaka oblika pomembna, bi – z nežno roko –
tega izgubljenega iskalca ljubezni postavil
pozorno na sredo prizora
in za nesmrtno naredil, če ne njega, vsaj njegovo ljubezen.
In ko bi to storil, za vse nas,
bi to ne preveč subtilno urednikovanje izbrisal
z vsako potezo.
Opozorilo pred snežnim metežem
(MoMA, pozni december 2010)
Kljub napovedi
se zdi, da prve jutranje snežinke
obljubljajo bolj malo.
Razmik med njimi obeta,
da bo posel tekel brez težav.
Nekaj trenutkov zatem stojim pred ónim,
kar visi na stenah MoME
in predstavlja, kar bo sčasoma postalo bes
– začetki abstraktnega ekspresionizma –
Vse se spreminja, konkretno.
To lahko zaslutiš skoz okvirje.
Že celo zdaj, tako zgodaj v prvi pojavitvi
je brezkompromisno; neustavljivo kot protest,
za katerega bodo oblasti rekle, da uhaja iz rok.
Kakor da bi ta vse-hkratnost zamrznjenih posameznosti
bila alegorija, ki pada z neba,
podobna ónim prvim slikam, napovedujočim
revolucijo, kakršna povsem še niso.
Še več tega bo prišlo, nekako veš –
Kot tvoja vera pred vsemi predloženimi dokazi,
ki svetu dovoljujejo, da jè.
Nevihta je prispela s polno silo.
Osupli od snega, ljudje drsijo od umetnosti,
zdaj je gostejši kakor pozni Pollock,
kmalu bo zagrnil vse.
S hrbti, obrnjenimi proti Warholu, se gnetejo ob oknih.
Strmeč zrejo, kaj je pripravila Narava.
Pričneš se spraševati,
ali si sneženje sploh kdaj videl.
Narava je še vedno nekaj
in se zdi drugačna, ko pada blizu umetnosti.
Sčasoma se določena tišina zlomi.
Silovito
se v vse smeri premaknejo plugi,
kakor da bi patruljirali po uporniški nevihti,
kiparijo sneg k pločnikom.
Utirajoč pot nečistim poslom,
bodo sneg spremenili v kulturo – v umazano sivo barikado,
strpano skupaj kot pločevinke z juho.
Detel
S tolčenjem z glavo v puščavski bor
detel piše pesem, ki išče ljubezen,
lubje lomi v drobne okruške poželenja,
junaški klic nesojeni ljubezni: Tukaj sem!
In ko mu njegova sleherno jutro objavljena pesem
ne prinese ljubljene, pošlje v svet nova hrepenenja,
s priostrenim kljunom neprestano razbija
po kovinskem dimniku na moji strehi
kot zagnan študent na zastarel tipkalni stroj,
pritrkava pernate Rozalinde,
ki odletijo stran in se spremenijo v note,
obvisele na vejah pod streho.
Kako daleč stran lahko sedi ona
in se je to povabilo še dotakne?
Tvega, da s svojo vztrajnostjo postane poziv
in tako zapravi svojo sladkobo in se strdi v povelje,
kakor sočna sladica, ki predolgo sama ostane na pultu
in nato ni za nič, niti za videz ljubezni.
Pred tridesetimi leti – bil sem preplašen od Madrida in
daleč stran od tebe – so moja trkanja iskala ljubezen
v spraševanju, ali pisalni pribor,
ki trpi pod mojim nalivnim peresom,
lahko, tako kot klicanje ljubezni ptice (in kaj to ni?),
pripravi tebe v privolitev.
Zdaj me skrbi, ali tvoja ušesa lahko zaslišijo,
kar celega enakomerno bobni iz moje žalosti o svetu in ljubezni?
Zate si še vedno ne želim nič manj kakor to,
tako kot puščavski detel, ki to jutro spet kliče:
v takšnih ponovitvah, takšnih odmevih, takšnih trdovratnostih
boš ugotovila, da so te besede, kakor ti je drago.
Prevedla Alenka Koželj
Apokalipsa, 247-248-249
Jun 18, 2021