Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Ramsey Eric Ramsey KAKOR TI JE DRAGO


Umetniški film

(Igra: Plavolaskine ljubezni)


Tudi midva sva govorila o Picassu,

ko sva bila mlada

kot tista dva čudovita,

komaj voljna komunista (samo po imenu)

v tem filmu Miloša Formana.


Onadva, ki sta v belem in črnem vendar bila niansirana,

v pogovoru in tudi v življenju,

sta zastopala nekaj drugega,

kakor da bi pomlad lahko držala obljubo

v govorici prenove.


Gola, nežna v vihravem cvetu najinega odnosa

sva vselej se ljubila. In se pogovarjala.

A ne o modri sliki starega kitarista.

Raje o resnicoljubni sivi mojstrovini,

ki pripoveduje o pokolu (in vendar svetlobi).


Po vseh teh letih

in doslej propadlih revolucijah –

oba še govoriva,

še prevračava.

In drug z drugim.


Kunsthistorisches Musem, Dunaj


I.


Sedim v muzeju

na oguljeni modri zofi.

Moški, ki teče mimo mene, izstopa

iz tega, kar na videz negibno visi na stenah.


Ne morem si kaj, da ne bi pomislil.

Ni preveč verjetno, da je bral Audenovo pesem o Brueglu.


To je sedaj komaj pomembno – ali sploh ne.

Ta moški, v kavbojkah, ki mu ne pristajajo,

njegova majica s sloganom – napol zataknjena za hlače

po naključju, kot je dandanes moderno –


On, ki brzi mimo pazljivo razstavljenega Rothka.

Najbrž išče nekoga, ki ga ljubi.

Nekoga, ki je drugje v tem domu Muz,

nekoga, ki mu je zdaj pomembnejši


od teh presunljivih barvnih polj,

skoz katera teče.


II.


Brueglu bi ugajal ta človek

in njegovi čevlji z udobnimi podplati,

posebej bi mu bila po godu njegova hoja

in njegova prostodušna odločenost, da poišče tisto eno nenadomestljivo stvar.


Slikar, ki te prepriča,

da je vsaka oblika pomembna, bi – z nežno roko –


tega izgubljenega iskalca ljubezni postavil

pozorno na sredo prizora

in za nesmrtno naredil, če ne njega, vsaj njegovo ljubezen.

In ko bi to storil, za vse nas,


bi to ne preveč subtilno urednikovanje izbrisal

z vsako potezo.


Opozorilo pred snežnim metežem

(MoMA, pozni december 2010)


Kljub napovedi

se zdi, da prve jutranje snežinke

obljubljajo bolj malo.

Razmik med njimi obeta,

da bo posel tekel brez težav.


Nekaj trenutkov zatem stojim pred ónim,

kar visi na stenah MoME

in predstavlja, kar bo sčasoma postalo bes

– začetki abstraktnega ekspresionizma –

Vse se spreminja, konkretno.

To lahko zaslutiš skoz okvirje.


Že celo zdaj, tako zgodaj v prvi pojavitvi

je brezkompromisno; neustavljivo kot protest,

za katerega bodo oblasti rekle, da uhaja iz rok.

Kakor da bi ta vse-hkratnost zamrznjenih posameznosti

bila alegorija, ki pada z neba,

podobna ónim prvim slikam, napovedujočim

revolucijo, kakršna povsem še niso.


Še več tega bo prišlo, nekako veš –

Kot tvoja vera pred vsemi predloženimi dokazi,

ki svetu dovoljujejo, da jè.

Nevihta je prispela s polno silo.

Osupli od snega, ljudje drsijo od umetnosti,

zdaj je gostejši kakor pozni Pollock,

kmalu bo zagrnil vse.


S hrbti, obrnjenimi proti Warholu, se gnetejo ob oknih.

Strmeč zrejo, kaj je pripravila Narava.

Pričneš se spraševati,

ali si sneženje sploh kdaj videl.

Narava je še vedno nekaj

in se zdi drugačna, ko pada blizu umetnosti.


Sčasoma se določena tišina zlomi.

Silovito

se v vse smeri premaknejo plugi,

kakor da bi patruljirali po uporniški nevihti,

kiparijo sneg k pločnikom.


Utirajoč pot nečistim poslom,

bodo sneg spremenili v kulturo – v umazano sivo barikado,

strpano skupaj kot pločevinke z juho.


Detel


S tolčenjem z glavo v puščavski bor

detel piše pesem, ki išče ljubezen,

lubje lomi v drobne okruške poželenja,

junaški klic nesojeni ljubezni: Tukaj sem!


In ko mu njegova sleherno jutro objavljena pesem

ne prinese ljubljene, pošlje v svet nova hrepenenja,

s priostrenim kljunom neprestano razbija

po kovinskem dimniku na moji strehi

kot zagnan študent na zastarel tipkalni stroj,

pritrkava pernate Rozalinde,

ki odletijo stran in se spremenijo v note,

obvisele na vejah pod streho.


Kako daleč stran lahko sedi ona

in se je to povabilo še dotakne?

Tvega, da s svojo vztrajnostjo postane poziv

in tako zapravi svojo sladkobo in se strdi v povelje,

kakor sočna sladica, ki predolgo sama ostane na pultu

in nato ni za nič, niti za videz ljubezni.


Pred tridesetimi leti – bil sem preplašen od Madrida in

daleč stran od tebe – so moja trkanja iskala ljubezen

v spraševanju, ali pisalni pribor,

ki trpi pod mojim nalivnim peresom,

lahko, tako kot klicanje ljubezni ptice (in kaj to ni?),

pripravi tebe v privolitev.


Zdaj me skrbi, ali tvoja ušesa lahko zaslišijo,

kar celega enakomerno bobni iz moje žalosti o svetu in ljubezni?

Zate si še vedno ne želim nič manj kakor to,

tako kot puščavski detel, ki to jutro spet kliče:

v takšnih ponovitvah, takšnih odmevih, takšnih trdovratnostih

boš ugotovila, da so te besede, kakor ti je drago.


Prevedla Alenka Koželj

Apokalipsa, 247-248-249

Slike članka
Zadnje objave
Pesmi 2
SEKS
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
OBISK GOSPE WOOLF
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
Najbolj obiskano
1
SEKS
2
Pesmi 2
3
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
4
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
5
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
Sorodne vsebine
Pesmi 2
PATRICIJA ŠAŠEK, VSAK VEČER PREPLETEM PRSTE ...
OPRIJEMLJIVE TOČKE, NA KATERIH SE GRADI POEZIJO
ZGOSTITVE
PESMI