Tonja Jelen
Kristina Kočan, Divjad, založba Litera, zbirka Piramida, 2019
Kristini Kočan (r. 1981), pesnici, piski popevk, prevajalki, doktorici literarnih ved in kratkoprozaistki, je po nekajletnih objavah kratkih zgodb pri založbi Litera lansko leto izšel kratkoprozni prvenec Divjad. Zbirko sestavlja enajst zgodb, ki jim je skupni imenovalec ljubezen. Ta je v različnih razmerjih in se spopada denimo z vprašanji žrtve, zatajenosti, zlorabe, izgube, odhodi, prepovedi, varanja ali preprosto s čakanjem na nov, tudi javen odnos, razmerje. Poglobljenost in kompleksnost zgodb je ravno v odnosih protagonistk/-ov, ki so postavljene/-i v okoliščine, ki so popolnoma življenjske in kažejo na zrelost in premišljeno začetke zgodbe. Zbirka nam torej ponuja dosledno zastavljene in izpeljane zgodbe, v katerih je najbolj prepričljiv jezik, vzdušje in skupna tema vsem zgodbam, in to je ljubezen.
Naslov Divjad in ilustracija na platnicah (jelen z poraslim rogovjem, ustvaril ga je Fedja Šičarov) napovedujeta boj (poskusila ga bom dokazati na treh ravneh) in temu vzorcu spretno sledi večina zgodb. Ti boji so povezani torej z ljubeznijo in niso popolnoma družbeno angažirani, čeprav pogosto nakazujejo na vprašanja, npr. o istospolni ljubezni, posilstvu, bulimiji, samomoru, smrt (do te pride skoraj v vsaki zgodbi) ipd. Boji so vtkani in osredotočeni v/na intimne zgodbe posameznic in posameznikov, ki jim je pod prvo točko boja skupna dvojina in/ali boj za njen, skupni obstanek (v zgodbah Sestri, Divjad, Ojstrica) ali boj in iskanje moči za pobeg iz razmerja (npr. Pet). Kako in sploh koliko je to lahko uresničljivo, pa nas avtorica uspešno vodi tudi skozi popolnoma kratke kratke zgodbe kot tudi popolnoma tipične, ki ustrezajo klasični definiciji kratke zgodbe. Eni izmed izstopajočih in najbolj prepričljivih zgodb, navsezadnje tudi z enako izpeljanim koncem, sta Pet in Divjad; obe sta povezani z vprašanjem ljubezni in položajem ženske, ki je še vedno pod pritiskom patriarhata kljub svobodi in moči, ki se ji ponuja.
Druga pomembna točka boja je zatajevanje. Še posebej dobro – tudi pri samem postopku in učinkov ponavljanja v pisanju avtorice – je zastavljena v zgodbi Portfolio. »Ana je dobra.« Ta poved se ponavlja; učinkuje in razumeti jo je kot mantro, kar še sploh aktualizira zgodbo in jo postavlja v položaj odličnosti že pri povsem mladih ljudeh, otrocih. Pri tem je pomembna kritičnost do takega ravnanja; otrok za starše pomeni sredstvo uspeha, pri čemer se niti ne spregleda, da se na primeru obravnavane zgodbe mladostnica posledično tudi samouničuje. A ne samo zaradi truda, ki ga vlaga (v nekoč dosežen ali morebitni) uspeh, pač pa so v tem primeru prisotne tudi zlorabe, ki še vedno ostajajo premalo kaznovane. Ravno to risanje otroškega sveta, ki je navidezno lepo, a še kako kruto, pa ima povsem drugačne dimenzije v zgodbi Brezglasje, v kateri je otroški svet tudi prepuščen travmatičnim dogodkom, a se zaradi popolnoma drugačnih okoliščin zgodba izteče drugače kot prej omenjena zgodba. Tu nastopi pomembna tema; smrt, odhod, ki otroku ni niti malo prizanesena. Povsem drugačno dimenzijo odhoda predstavlja zgodba Rabutanje, ki se stopnjuje v posebnem vzdušju in komičnih primerjavah, ki so naslednje leto za otroka lahko le še spomin. Slikanje z otroške perspektive je avtoričina spretnost, saj nas ne zavaja kljub eni izmed literarnih teorij, ki bi rada tak način zgodbe »samo dobro prodala«.
Pod tretjo točko boja v zgodbah bi uvrstila boj protagonistke/-a s samim sabo. Pisateljica razkriva temino likov, ki jih lahko že samo en napačen trenutek vodi v odločitev za konec, pogubo. Slikanje med realnostjo (erotični prizori, vožnja po cesti) in pravljičnostjo (zasledovanje jelena ali samo njegove podobe sredi zime) so izpisani brez distance, a je vzdušje tako močno, da odtehta nekatere zastranitve v zgodbi. Zadnja zgodba Divjad, prav s takšnim naslov kot zbirka, nas zasači, da tudi še tako drhteč odnos in kozmos, ki se poraja med dvema, ni dovolj za odločitev za obstanek.
Skleniti nam je, da so boji neprestani in je edino, kar lahko loči literarne like – smrt. Ravno ta (tragična) realnost, do katere se stopnjuje do sklenjene zgodbe, pa se kaže tudi v že skorajda poetičnih opisih v določenih zgodbah, npr. Ojstrica in Rabutanje. Prav ta zgodba odstopa po izjemni liričnosti, dolžini in s še posebej pretresljivim koncem z otroškega videnja: »Jeseni je morda še kje nabrala jabolka ali pa hruške. Ko je nastopila zima, je bilo vsega konec in naslednje poletje so se marsikje lomile veje češenj in veje fig pod težo sadežev, ko nabiralke več ni bilo. Toliko rabutanja v tako kratkem času.«
Avtoričin postopek zgodbe je z junakinjami izrisan odločno; najsi bo v zgodbi nekje po koncertu (zgodba We are alive), ko se protagonistka svojemu (nekdanjemu) ljubimcu še vedno ne more upreti, ali ko je lezbična vez po toliko letih prikrivanj končno uresničljiva (zgodba Sestri), a je pretveza očitno še vedno močnejša strast od ljubezni same, ali tista, ki se lahko zaradi povsem nerodnega pripetljaja (že prav komično izpeljanega kljub temu, da nastopi smrt) sfiži v enem samem trenutku, kljub temu da sta partnerja po večletnem mencanju končno odločena iti na prvi pravi zmenek. To so vrtljaji, ki vsebujejo dramatične pasuse, ki kažejo v smer, da bo šlo končno vse prav, a nas avtorica spet vrne na točko, s katero pokaže, da vseeno ne bo tako, kot so si želele predvsem protagonistke. Pri tem so zelo pomembni dialogi z različnimi grimasami in odzivi, ki jih K. Kočan vgrajuje v svoje zgodbe, saj so živi, jezikovno ustrezajo protagonistkam in protagonistom, pogosto smo priča temu, da nam ravno ti znajo prikazati vzdušje: »Zunaj je bilo res sveže, pravzaprav hladno, jesen se je razbohotila v vsej svoji veličini, vsepovsod so ležali kupi listja v umirjenih tonih. Silva je imela ta letni čas najraje, zdelo se ji je, kot da je to za naravo druga priložnost, druga pomlad, ko prav vsak list postane cvet.« Avtorica ima občutek za jezikovni stil, tudi v primerih, ko uporabi povsem pogovorni jezik, ki zgodbam daje živost, ne zaide v pretirano karikiranje in večjo prepričljivost, slednja pa se kaže tudi v izbiri tipičnih imen glede na generacijo likov, ki nastopa v določenih zgodbah.
V zgodbah je zaznati tudi moto, da se vse lahko spremeni tukaj, zdaj, ali če citiram Tanjo, iz zgodbe Od petka do petka ali le en dan v tednu: »Da se včasih lahko vse spremeni v enem samem dnevu. In zdaj se mi zdi, da je to lahko res.« Ravno slikanje svetlobe in teme je v obeh primerih odmerjeno enakovredno in pretehtano, in zato so ti boji naši, a še zato toliko bolj prizemski in prepričljivi. Pogosta pa je tudi avtoričina igrivost, ki narekuje nepričakovan in neugoden preobrat zgodbe. Kar zgodbam v Divjadi daje prepričljivost, so vzročno-posledični dejavniki, ki so izpeljani dosledno, zato so zgodbe lahko pretresljive kot tudi analitsko dovršene.
Divjad je zbirka, ki v določenih zgodbah prepričljivo obračunava s temami, ki so tako boleče, a še vedno skrite (kljub številnim gibanjem proti temu). Skupna odlika je jezikovna spretnost, zanimivi zasuki, izjemna atmosfera in nenehni boji; vse to je krovno gonilo, da je kratkoprozni prvenec Kristine Kočan dobra odskočna deska za v prihodnje.
Apokalipsa 243-244
Aug 27, 2020