Petra Koršič
Primož Repar: Dar osebe: Kocbek, Gosar, Krek: Via Nova pravda. Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2019
Čeprav je obsežna knjiga Primoža Reparja izšla z letnico 2019, je vredna omembe v oddaji S knjižnega trga in natančnega, poglobljenega branja, saj prinaša misli Kocbeka, Gosarja in Kreka, aktualne tudi danes. In če si za sam začetek izposodimo Kocbekov citat, »dejanje, ki življenje utemeljuje, je srečanje«, potem je srečanje s knjigo, srečanje z mislijo še toliko bolj osmišljeno. Doktor filozofije Primož Repar, pesnik, vnet raziskovalec in prevajalec Sørena Kierkegaarda, soustanovitelj ter urednik založbe in revije KUD Apokalipsa, na 608 straneh z retrogradnim prikazom osišči knjigo Dar osebe okoli treh – v narekovajih, to pomeni pogojno označenih kot – »krščanskih socialistov«, to so Edvard Kocbek, Andrej Gosar, Janez Evangelist Krek. Repar, ki ga v popotnici h knjigi upravičeno označijo kot »viteza alkimije srčnega utripa«, razmišlja o sodobnem svetu ter o »potrebi po bivanjskem zaobratu navznoter« v dialogu s pogledi teh treh mislecev, ki jim pusti ogromno prostora tako, da navaja njihove citate, ko se sam predaja poskusu uzrtja sveta in družbe po gospodarski krizi 2008. Glavnina knjige je posvečena Edvardu Kocbeku, kar 350 strani.
Reparjev premislek se začne pri Kierkegaardu, filozofu, kristjanu, »očetu eksistencializma«, in pri njegovem »Posamičniku«. Izhajajoč iz njega je Repar knjigo vzpostavil kot »osebni poskus dialoga skozi branje besedil, ki so ostala« od treh, kakor jih sam imenuje, »krščanskih socialistov«: Kocbeka, Gosarja in Kreka. Namen knjige je spregovoriti o eksistencialni drži, ki so ji zavezani vsi štirje. V času vsesplošne globalizacije in posledično tendence po generalizaciji so posamične in eksistencialne drže redke. Urednik knjige in pisec recenzije, spremnega besedila dr. Dejan Aubreht, sicer tudi avtor knjige Zaton posameznika, bralca napoti, da je Repar, kljub napeljevanju k personalistom in h krščanskemu izročilu, filozofsko zavezan predvsem Kierkegaardovi misli in da je Reparjev način eksistencialna didaktika in da moramo zato knjigo brati ob nenehnem spraševanju o sodobnem času in o vlogi, ki jo lahko kot posameznik odigram v svetu, v katerem postajam tudi sam stvar.
Če se naposled zelo na kratko in le s par okruški sprehodimo po knjigi v šestih delih … Kocbekov krščanski socializem se, v nasprotju s klerikalizmom, klerikalizmov vseh nazorov, ne le krščanskega, razprostre skozi obravnavana in citirana dela, kot so Premišljevanje o Španiji, Misli o človeku, Razumnik pred odločitvijo, Strah in pogum, Tovarišija, Listina in druga. Kot zanimivost – Kocbek je bil med študijem aktiven v mladinskem gibanju Križarji, ki je bilo duhovnoprenovitveno gibanje, včasih na meji mističnega, med letoma 1924 in 1927. Združevalo je predvsem pesnike, športnike, med drugim tudi Pio in Pina Mlakarja. Gibanje išče harmonijo in se zavzema za izstop iz binarnih pozicij od Descartesa naprej, duša in telo, ter prenovo krščanstva. Tako telesnosti dajo duhovno komponento. Repar se naveže na telesno metafiziko plesalcev Mlakar in Kocbekov koncept »biocentrične metafizike«, čemur bi danes rekli filozofija športa in kliče po nadaljnjem proučevanju.
Osvobodilni boj je Kocbek najprej dojemal kot priložnost za osvoboditev kristjanov pred moralistično in duhovno ozkostjo, zapiše Repar, »vendar tudi kot nadaljevanje predvojnega dialoga z marksisti, ki bi tudi njih osvobodilo lastne dogmatične pozicije«. Tako se pod podnaslovom Via purgativa, pot očiščevanja, kot osvobajanja lastne eksistence v nenehnem soočenju z drugo ideologijo, med drugim vzpostavi Kocbekovo razlikovanje med sovraštvom, »ki vse črti, zanikuje in ponižuje« in jezo, sveto jezo, razkačenostjo, »strastjo, ki ve, kaj hoče, zato je usmerjena v načrten in sankcioniran boj proti zlu«. Poudarjen je tudi pomen izpričevanja, torej ne le govorjenja resnice, ampak tudi resnico živeti, torej resnico pričevati.
Za Kocbeka, ki je bil polemičen do države in Cerkve, je vrhunska kriza priložnost preskoka na novo bivanjsko raven. Za Andreja Gosarja je revolucija prepovršna in nimamo časa zanjo, ker je edina revolucija mogoča evolucijsko. Krek je bil po Reparjevih besedah »praktik od glave do peta« in je verjel v spremembo sveta s političnimi sredstvi demokracije. Politično skupnost, ki jo je gradil Krek, je Gosar videl kot možnost tvorjenja nove politike dejavne ljubezni. Osnuje pojem samoupravljanja, avtonomije posameznika in posameznih delovnih skupnosti ter deleženja pri oblasti na vseh segmentih družbe. V delu knjige, ki je namenjen Andreju Gosarju, kjer Repar poudari pravico in čisto srce, se razprostre pot razsvetljevanja, naslovljena Via illuminativa. Gosar, poznan po »poedincu«, posamezniku, in delu Za nov družabni red, izide v dveh delih leta 1933 in 1935, je imel vizijo nekakšne tretje poti med kapitalizmom in socializmom in se je zavzemal za pojem družaben, ne družben, saj družaben poudarja sproščene medsebojne človeške odnose, ki so pomembni pri tvorbi skupnosti posameznikov. Gosar je v idejah osamljen, noče se vezati na osvobodilno fronto, še manj klerikalce. Po poglobitvi v Gosarja Repar zaključi, da so mu nasprotniki, ki so ga potisnili v ozadje, naredili uslugo, saj se je osamosvojil in krenil po svoji poti.
Po straneh najmanjši, a zato nič manj pomemben delež Reparjevega premišljevanja je odmerjen očetu krščanskega socializma Janezu Evagelistu Kreku in njegovi poti združevanja, to je tako imenovana Via unitiva, romanje k pravičnosti in ljubezni. Krek je bil kot politik in duhovnik izjemno odprt, med drugim je v dunajskem parlamentu predlagal ločitev Cerkve in države, zaradi česar se je moral škof Jeglič zagovarjati v Vatikanu. Krek je praktično reševal problem revščine, razmahnil zadružništvo ne le v Sloveniji, ampak tudi Istri in Dalmaciji. Kreku, ki ga je na primer Juhant primerjal z Gandhijem, češ da je »nesebično z resnico, pravico in plemenitostjo dvigal svoj narod ter osvajal tudi srca drugih narodov« in ki je »svaril pred prevlado tehnike kot tehnologije, ki požira smisel«, je »uspelo povezati ekonomiko urbanega z ruralnim« in ruralnega z urbanim, kar je danes aktualno kot smernice trajnostnega razvoja.
Tako Repar z obsežnim gradivom izriše ponujeni nastavek Nove pravde, nove pravice, v nasprotju s staro pravdo, kot »dviga človeškega bitja v nov način bivanja, ki prihaja« prek očiščevanja, razsvetljevanja in združevanja. Glede na to, da gre za osebno, natančno in poglobljeno branje del treh pomembnih oseb na Slovenskem in Reparjevo apliciranje na sodobno družbeno stanje v Sloveniji in svetu, bi veljalo ob morebitnem ponovnem natisu dodati tako izčrpke na začetku poglavja kakor sintezo na koncu poglavja. Skratka v duhu časa še večjo preglednost in strnjeno povzemanje za širše bralstvo kljub temu, da je knjiga natančno koncipirana v šest delov, ob vsaki osebi se sidriščita dva dela. Ker je knjiga ob linearnem branju sestavljena tako, da od bližnje preteklosti prodiramo dlje v zgodovino, bi takšni elementi sistematičnosti, preglednosti morda naredili knjigo prijaznejšo za širše bralstvo in bi tako bogata vsebina dosegla več »posamičnikov«.
To pa je navsezadnje namen vsake knjige, še posebej te, ki nagovarja k spremembi v družbi s spremembo po človeku in spomni na upor gladiatorjev v rimskem imperiju, ki ga po svetem Avguštinu navaja Kocbek v svoji Tovarišiji, in je povzročil eno največjih sprememb v zgodovini človeštva. To, da je Kreku, Gosarju in Kocbeku pripuščenega veliko prostora ter gre za preplet filozofske govorice s pesniškimi prvinami, o čemer piše v knjižni popotnici, niso le prijazne besede, temveč natančna deskripcija obsežne knjige, bralec pa jih sme in mora razumeti tudi kot klasifikacijo, opredelitev in uvrstitev. Reparjev tok misli je včasih pesniško enigmatičen, začne in medias res, šele kasneje temu sledi tako imenovani uvod, besedilo dopolni celo z zanimivimi haikuji kot zgoščeno mislijo. Vsekakor je bralcu omogočeno dinamično in poskakujoče branje, ki ga od branja ne odvrnejo, če drugega ne, poskusi nagovarjanja neizrekljivega in transcendentnega, obenem pa postopno usvoji termine iz krščanske in filozofske terminologije. Kot na primer dar – obdarovanje, kar na primer antropologija pozna kot institucijo obdarovanja, na primer potlač (potlatch) – dar mora naprej, dar kroži ... Prav naslovni »dar«, v obliki misli štirih »oseb«, je ponujena priložnost za bralca, je polnovredni izziv za senzibilizacijo in premislek o položaju, v času hrematizma in pohlepa, v katerem smo, ob modrosti naših izredno odprtih mislecev v besedilih in z udeleženostjo, v življenjskih pričevanjih. Dar osebe je izjemna knjiga leta 2020, bogat, dobrodošel knjižni dar, ki je nastal pred tako imenovanim koronačasom, vendar tovrstne kompleksne krize napoveduje in ponuja v dialogu s tremi osebami premislek.
Apokalipsa, 247-248-249
Jun 24, 2021