Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Peter Kovačič Peršin OČENAŠ HLAPCA JERNEJA Cankarjevo dojemanje krščanskega bivanja

Slovenska moderna odpre vprašanje o Bogu kot eno ključnih metafizičnih vprašanj, da bi kot udarna humanistična skupina prevetrila ideološko zaprtost slovenskega kulturnega in religioznega prostora. Ta je še vedno ždel pod pokrovom mahničevske ideologije. Primitivna kritika klerikalizma liberalcev je le utrjevala ideološki razkol. Vprašanje o Bogu pa je poseglo v jedro ontoteološke dogmatike, ki je blokirala miselnost slovenskega človeka in ga delno še vedno. Prvi je to storil Dragotin Kette s tem, da je v pesniškem ciklusu Moj Bog zavrnil janzenistični moralizem in postavil erotično ljubezen v središče človekove eksistence in tudi njegove vernosti. Verjetno prav zaradi te pesnitve ga Cankar označi za miselno najbolj dozorelega pesnika generacije. Cankar je v svojih delih izpostavil predvsem kritiko nesocialne drže, politizacije vere in oblastniške volje duhovščine, izhajajoče iz materialne moči stanu. A kritika katoliškega integrizma mu je predvsem izhodišče za poudarjanje socialne razsežnosti evangeljske vere. V subjektivizaciji krščanske eksistence pa je šel Cankar korak dlje od Ketteja. Če je Kette radikaliziral subjektivni odnos do dogmatične predstave o Bogu glede erotične ljubezni, je Cankar svojo religioznost vezal na osebni etični kodeks, na vprašanje socialne pravičnosti, a tudi na etiko srca, ki narekuje rahločutne medčloveške odnose. Njegova maksima se glasi: Srce je pravični sodnik, ki ne pozna malenkosti. Cankarjev odnos do krščanske vere in Boga je celovit in subjektivnejši. V primerjavi s Kettejevim tudi globlji po eksistencialni izkušnji in radikalnejši po kritiki institucionalnega krščanstva. Subjektivizacija odnosa do Boga kot odklon od ontoteološke dogmatike ni novost moderne. Opazna je že pri Gregorčiču, izrazito v njegovi pesmi Človeka nikar, ki izraža globoko razočaranje nad življenjsko usodo človeka, tudi lastno, kar je izzvalo Mahničevo zavračanje njegove miselnosti kot nihilistične. Mahnič je Gregorčičevo poezijo pač krivično ocenil, kakor mu je narekoval njegov togi dogmatizem. Ni dojel, da prepesnjevalec Davidovih psalmov, kar je bil Gregorčič, dojema človeško usodo tudi skozi pogled psalmista, ki razodeva še globljo eksistencialno stisko, kakor je bila njegova osebna.

Cankarjevo umevanje Boga v slovenski literarni zgodovini skorajda ni bilo obravnavano. Njegova triada Mati, Domovina, Bog je bila nekajkrat uporabljena v ideološke namene, da se poudari Cankarjevo vernost ali da se z avtoriteto vrhunskega mojstra slovenske besede opraviči katoliška vera kot maksima slovenske duhovne zavesti. Na nasprotnem ideološkem bregu je bila triada preprosto zamolčana, ker ni šla v idejni kalup Cankarja, socialnega »revolucionarja« in svobodomisleca. Kot geslo jo je mogoče razumeti in je bila tako interpretirana v smislu čustvene mobilizacije bralca v času katastofične prve svetovne vojne, ki jo je slovenski človek doživljal kot narodno uničenje in jo je pisatelj predvideval tudi kot izničenje politične ideje Zedinjene Slovenije. Vsekakor pa dejstvo, da Cankar zaključi svoje literarno ustvarjanje prav z imenovanimi gesli, saj so Podobe iz sanj njegovo zadnje delo, narekuje, da jih beremo kot njegovo duhovno oporoko. V tem smislu je razumeti socialno-duhovne vrednote: Mati, Domovina, Bog in ob tem ekvivalentne intimne vrednote: Življenje, Mladost, Ljubezen kot vodilne sidrne ideje njegovega nazora. Tem bolj, ker jih zapiše z veliko začetnico in jim s tem da bistven pomen za svoje intimno življenje in za temeljno sporočilo svojega leposlovja.

Naj za ponazoritev teh tez spregovori avtor z navedkom iz črtice Konec, s katero sklene svoje Podobe iz sanj:

In Smrt je izpregovorila; resen in globok je bil njen glas, skoraj blag.

»Človek, povej, kako si živel, komu živiš!« ...

Vzkliknil sem; iz globočine mojega umirajočega srca je planilo:

»Mati!«

Tih in mračen kakor prej, je bil plamen njenih oči; na dušo mojo, ki se je krčila v grozi, je tipal mrzli dih iz njenih ust. In zaklical sem v bolečini, v tem predsmrtnem spoznanju:

»Domovina!«

Milejši, jasnejši je bil plamen njenih oči, že se je dramilo v njem usmiljenje in odrešenje. Ali ganil se ni moj gost, moj sodnik, ni mi odgovoril ni me izpustil.

Takrat se je v grozi in bolesti razklalo moje srce, da je dalo, kar je še imelo:

»Bog!«

V tistem hipu, ob tisti besedi sem se sladko zbudil iz dolge, strašne bolezni. Poleg mene, ob čaju, je sedela svetnica odrešenica; držala me je za roko in smehljala se je, kakor se mati smehlja otroku, ki je ozdravel.

Ime ji je bilo: Življenje, Mladost, Ljubezen. -

(Cankar, ZD 23, 1975, 120)

Ta sklep Cankarjevega ustvarjanja vsekakor zahteva, da gre pri njem obravnavati vprašanje o Bogu v soodvisnosti od dvojice triad, od katerih druga kaže na njegov osebni odnos do prvoimenovanih vrednot: Matere, Domovine, Boga; torej razkriva, kako korespondira njegov odnos do lastne eksistence z vodilnimi vrednotami njegovega življenja, oziroma kakor ga le-te določajo intimno.

*

Izhodišče tega razmisleka o Cankarjevem »nazoru« se osredotoča na vprašanje o Bogu, kakor ga je sam orisal v svojih delih. Poudariti velja, da je Cankarjev odnos do krščanstva večplasten. Te razsežnosti so kažejo predvsem v treh vidikih: v ostri kritiki institucionalne moči in nesocialne drže cerkvene institucije, v njegovi brezpogojni etični odgovornosti za drugega in v njegovem intimnem odnosu do transcendence, kakršno razbira v horizontu krščanskega verovanja.

Družbeno je tudi še danes najbolj izpostavljen njegov kritični odnos do klerikalizma in političnega katolicizma. Podoba duhovnika v njegovih delih je tipizirano negativna. Župniki so predstavniki oblasti, nasprotniki svobodoljubja, nesocialni v odnosu do podrejenih in ob tem ljudje brez resnične vere, egoistični zastopniki institucije, ki jih osebna vera ljudi ne zanima, pač pa pripadnost instituciji. V drami Hlapci (Cankar, ZD 16, 1972) župnik svobodomiselnemu in socialno angažiranemu učitelju Jermanu trdo pojasnjuje ta stališča:

Nikomur, ki je moj kruh, ne gledam na usta, če se je pokrižal, preden je ugriznil, ne vprašam ga za grehe in ga ne gonim v cerkev. Ali eno je potrebno in je ukaz: da pokaže name, kadar ga vprašajo, kdo mu je gospodar.

Ko mu Jerman pikro prigovarja: Očitno je tedaj: hlapčuj, pa boš napojen in nasičen in postelja ti bo postlana! - je župnikova beseda ukazujoča. Iz demagoškega tona preide v ukazovalno oblastniško besedo; je pa tudi cinična, ker je govorjena iz ust »služabnika božje besede«:

Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera in koliko je še takih besed – ne vprašam vas zanje. Kajti ena beseda je, ki je živa in vsem razumljiva: oblast. Živa je od vekomaj, vseh besed prva in zadnja. Pokori se, ne upiraj se, je poglavitna zapoved; vse drugo je privesek in olepšava.

Ob slovesu, ko sredi zime odhaja učitelj na kazensko postojanko v hribe, bo župnik zasebno dal Jermanu priznanje za njegovo načelnost, vendar je to le neobvezna človeška gesta tolažbe, ki kaže, da je pod oklepom družbene funkcije še nekaj človečnosti v njem:

Blagoslov na pot! In če bi vam srce olajšala ta beseda: kakor ste vi storili, bi storil jaz, nevredni služabnik božji.

Sicer pa ostaja župnik trdosrčen vršilec oblasti.

Od družbene kritike političnega katolicizma bo Cankar v povesti Hlapec Jernej in njegova pravica prešel na temeljno idejno kritiko katoliške ontoteologije. V zadnjem pogovoru z župnikom, ko se Jernej ob vrnitvi z Dunaja, razočaran nad posvetno, državno pravico, zateče k župniku kot zastopniku božjega nauka, kjer upa najti vsaj moralno zadoščenje, doživi dokončno streznitev. Župniku takole pojasnjuje svoj križev pot iskanja pravice:

»... Po svetu sem romal, od biriča do sodnika, od sodnika do cesarja. Pravice ni pod nebom, zakopali so jo sto klafter pod zemljo, težko skalo so zavalili nanjo. Jaz pa je ne iščem več na zemlji, biriči in sodniki so zatajili Boga, izdali so njegovo besedo in zapoved. Pri Bogu iščem pravice, pri njem samem, ki je sodnik nad vsemi sodniki! Odprite pismo, ki ste njegov služabnik, razložite njegovo besedo, razsodite mojo pravdo po njegovi pravici!«

Župnik je stopil k Jerneju, prijel ga je za roko, zakaj usmiljen je bil.

»Ne tako, Jernej! Veliko hudega so ti storili, nekrščansko so ravnali s teboj – ampak odpusti jim, kakor je Bog odpustil tistim, ki so ga preganjali!«

Jernej je izpustil župnikovo roko, gledal mu je srepo v obraz., z bolnosvetlimi očmi, in je govoril s trdim glasom kakor nikoli poprej.

»Ne govorim o usmiljenju, o odpuščanju nič – o pravici govorim. Razsodite po božji besedi, po naukih njegovih in zapovedih! Služabnik božji ste, iz vaših ust bo govoril, z vašim jezikom! Ali je Bog na moji strani, ali je na strani biričev in krivičnih sodnikov – to razsodite!« …

»Ukloni se, Jernej, tudi krivici se ukloni; Bog bo sodil!« ...

»Ali je pravica pri Bogu, ali je ni?«

»Bogokletne so tvoje besede, Jernej!« se je zgrozil župnik. »Če stopiš pred Boga, ne terjaj stoje, temveč poklekni in prosi in jokaj!«

»Ne bom prosil in ne bom jokal, moja pravica je božja pravica; kar je sam ustanovil, ne bo razdiral, kar je govoril, ne bo tajil! Dolžnik je moj; ne klečim – stojim pred njim in terjam!« … Razsodite! … ali je pravica, ali je ni – ali je Bog, ali ni Boga!«

»Stran, bogokletnik!« je vzkliknil župnik.

Počasi se je okrenil Jernej in je šel; s trdimi koraki je šel, nič več upognjen, nič več bolan, v srcu nič bridkosti in upanja nič več. (Cankar, ZD 16, 1972, 70-71)

V ta pogovor je Cankar strnil vse bistvene in nerazrešljive dileme ontoteološke paradigme cerkvenega dogmatičnega nauka. Če je Bog ustanovil institut pravičnosti s svojim naukom, je sicer mogoče, da ga človek tepta, ne sme pa ga poteptati predstavnik božje ustanove in oznajevalec njegovega nauka ljubezni in pravičnosti. Če tako ravna, sta njegovo dejanje in beseda bogokletna, ne more pa biti bogokletna beseda poteptanega človeka, ki išče vsaj moralno zadoščenje, da je njegovo izterjevanje pravice pravično. Kakšen svet je torej ustvaril Bog, ki je Ljubezen, a svet je pekel sovraštva in izkoriščanja, in tako ureditev podpirajo tudi samozvani predstavniki božji na zemlji. To je ključna dilema in očitek razsvetljenskega človeka. Ni le očitek cerkvenim oblastnikom, je očitek Bogu. Bog je v obzorju te ontoteološke paradigme človekov dolžnik, ker je človeka ustvaril in pahnil v svet zla, ob tem pa postavil trda moralna merila, po katerih je človeku živeti, da bi dosegel zveličanje. Če božja pravica ni tudi človekova pravica, je edino logično vprašanje: ali je Bog, ali ni Boga! Na to temeljno eksistencialno dilemo porazsvetljenskega človeka, to je človeka naše sodobnosti, duhovnik ne ve drugega odgovora kot izgon »bogokletnika«. Tako predstavnik cerkve ostaja ujetnik slepote ontoteološke paradigme. Ne more uvideti eksistencialne dileme strtega človeka in ni zmožen kritično premisliti in spremeniti svoje dogmatične zgodbe o Bogu in stvarjenju. Človeka prepusti samemu sebi, njegovi muki in ga izloči kot smet kolesju krivičnega družbenega u-stroja sveta. In Cankarjev sklep zgodbe o hlapcu Jerneju je z vidika hlapca logičen. Jernej je dokončno odčaran od fascinacije ontoteološke predstave o pravičnem Bogu in usmiljenemu sočloveku. Nobenega upanja nima več, vidi le še en izhod iz svojega položaja, da dokaže svetu svojo pravico: v požigu svoje domačije in s tem tudi v samouničenju.

Vsa protislovnost ontoteološke paradigme se pokaže na ozadju prvotne vere Jernejeve, ki je vera iz nepreklicnega zaupanja, kakršno izraža Jernej v molitvi Očenaša, ko se skrušen odpravlja od doma iskat pravice, vendar poln zaupanja, da jo bo našel, ker je prepričan, da je njegova pravica v božjih rokah.

Zato je Jernej pokleknil pred razpelo in se je pokrižal in se sklonil globoko:

»Oče naš, kateri si v nebesih ... tvoje pravice iščem, ki si jo poslal na svet! Kar si rekel, ne boš oporekel; kar si napisal, ne boš izbrisal! Ne v ljudi ne zaupam, ne v svojo pravico ne zaupam, v tvoje pismo zaupam. Oče naš, kateri si v nebesih … neskončno si usmiljen, daj beraču vbogajme; neskončno si pravičen, daj delavcu plačilo! Oblagodari hlapca, ki je pravice lačen in žejen, nasiti ga in napoji! Samo ukaži, pa bo živa tvoja beseda in bo napolnila vsa srca, da bodo spoznala pravico! … Oče naš, kateri si v nebesih … ne izkušaj jih predolgo, dotakni se s prstom njih oči, da bodo čudežno izpregledale; in tudi svojega hlapca ne izkušaj predolgo, ker je star in nadložen; in potolaži ga, ker je potrt in slab od bridkosti! Oče naš, kateri si v nebesih ...« (Cankar, ZD16, 1972, 30)

Cankar z zgodbo hlapca Jerneja odpira eno ključnih dilem sodobnega človeka, ki je tudi njegova intimna dilema. Če je krščanska družba resnično občestvo, je najprej socialno pravično občestvo, bratstvo. Kritika cerkvene institucije, ki je institucija moči, izvira iz tega njegovega pogleda. Če duhovniki, ki so oznanjevalci božjega zakona, tega zapostavljajo interesom institucije in ga s tem teptajo, je človek absolutno sam pred svojim Bogom in je namestništvo konfesionalne institucije in njenih predstavnikov samovolja. Samovoljna je tudi ontoteološka predstava o Bogu kot »alibiju« in »arbitru«, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, torej kot zadovoljevalcu prosilčevih potreb in želja, ali maščevalcu, če krši njegov zakon. Delegiranje božje pravičnosti v onstranstvo je za človeka sedanje, nemitične podobe sveta, alibi neustreznega konfesionalnega nauka, ki zadoščenje trpečemu in izkoriščanemu človeku obljublja po smrti, hkrati pa opravičuje zatiralsko ravnanje »božjih predstavnikov na zemlji«. Institut Boga, kakor ga slika ontoteološka podoba, ne vzdrži spričo usodnih preizkušenj človekovih, med katerimi smrt, konec tega oprijemljivega življenja, ni najtežja in najusodnješa. Zato človek ontoteološke vere nujno pade v dvom: če ni Boga, je nauk o uresničevanju njegove volje prazen. Potem obstaja le človekova samovolja. Dovoljeno je vse, tudi samouničenje.

Nepogrešljiva drža krščanske eksistence za Cankarja ni v pobožnosti, ne v verovanju, ne v čednostnem življenju, pač pa predvsem v čutu pravičnosti, ki se odraža v odnosu do bližnjika. Človek je pred sočlovekom, kot je pred Bogom. Tako uči evangeljski nauk: Kar ste storili tem najmanjšim, ste meni storili. To globoko vero odraža Očenaš hlapca Jerneja. In v luči te vere se izkaže obnašanje predstavnikov cerkve in krščanske družbe za najglobljo družbeno-zgodovinsko in osebno hipokrizijo, ki nujno vodi v zlom ontoteološke vere, v upor in zavračanje njenega nauka, odpad od konfesionalne institucije in posledično tudi v osebni in v zgodovinski nihilizem, - kar je stanje duha sodobne zahodne, tako imenovane krščanske družbe. Bog ontoteološke gotovosti, Bog kot odgovor na človekove potrebe in želje se izkaže kot prazna utvara slepo verujočemu. Konfesionalna institucija pa ga razglaša kot vrhovno moč in arbitra, da s tem utrjuje svojo posredniško moč, ki je prevara, kar razočaran vernik spregleda prej ali slej. Taka je duhovna zgodba socialno in življenjsko uničenega Jerneja.

Jernej je prvotno vernik v krščansko oznanilo o pravičnosti in postavi ljubezni. Kot vernik v to oznanilo išče pravico pri posvetnih in cerkvenih oblastnikih, najde pa cinizem oblastniške moči in njeno izvorno hipokrizijo, na kateri utrjuje svojo moč: izreka se za načela pravice in uzakonja krivico. Jernej do konca vztraja na poti izterjave pravice, verjame v božjo postavo in njegovo pravično voljo. Zlom Jernejeve vere je šele posledica razgaljanja lažne ontoteološke podobe Boga, ki ga izkazuje ravnanje župnika. Zato ne zmore več vztrajati v razprtosti odčarane vere, v upanju v izpolnitev njene utopičnosti v onostranstvu. V svoji brezizhodnosti gre v dokončno destrukcijo - v požig svoje domačije.

Prav s tem sklepnim dejanjem Jernejevim pa je Cankar razgrnil uvid tudi v destruktivno naravo človeka, predvsem slovenskega človeka. Požig domačije ni dejanje vzpostavljanja novega, pravičnega sveta, je izraz revolucionarne stihije uničiti vse, kar je bilo, ne le zatiralskost Sitarjevine, pač pa tudi dom sam. V tem dejanju hlapca Jerneja je mogoče zaslutiti tudi Cankarjevo predvidevanje slovenskega upora zoper obstoječi »krščanski« red, ki se je zgodil z revolucijo. Revolucijo, ki je uničila stoletni domačijski red, kar je izrekala tudi domobranska bojna pesem: Mi domobrani, mi legionarji, mi se borimo za svobodno zemljo. Stoletja je obstalo, da bi sedaj propalo, se uničilo z revolucijo? In njihov boj zoper revolucijo je bil demonstrativno voden v imenu križa. Neizprosen boj na vse. Enaka zavest brezobzirnega bratomornega boja je bila tudi na revolucionarni komunistični strani, ki je hotela zgraditi novi red po svoji meri, pri sopotnikih krščanskih socialistih, pa je je imela namen tudi preobraziti lažno krščansko udružbenost in ob tem vzpostaviti očiščeno krščanstvo, kar je bila Kocbekova utopija.

Ta model uničenja starega doma, da bi zgradili na novih temeljih nov, je stalnica slovenske zgodovine. Model revolucionarnega upora je lasten vsem dosedanjim slovenskim osvobodilnim vojnam. Nismo nadgrajevali dosežkov ne politične ne gospodarske suverenosti ne socialne države, pač pa smo vedno začeli na ruševinih graditi nov sistem. Prav tako smo čistili naš zgodovinski spomin in naš kulturni fond. Tudi v letih naše tranzicije. »Očistili« smo slovensko družbo stare ideologije socializma in ga zamenjali z ideologijo neoliberalnega kapitalizma, eno totalitarno ideologijo z drugim totalitarizmom. In tudi kulturni prostor smo »očistili«: slovenske knjižnice so zavrgle domala tretjino knjižnega fonda »neprave« literature. Ravnali smo enako kot leta 1945. Vodil nas je enak utopični fanatizem, da je mogoče na ruševinah starega sveta zgraditi nov, pravičen red. V ozadju te slepe zanesenosti pa ni le politična nedozorelost, je tudi nihilističen odnos slovenskega naroda do svojega zgodovinskega prebivanja in obstoja, ki se kaže prav v tej brezobzirni volji po korenitem prelomu s starim redom tudi za ceno izničenja doseženega reda, torej doma svojega zgodovinskega prebivanja. Vse ali nič. Ali gospodar ali požigalec svojega domovanja. Podoba hlapca Jerneja je dejansko podoba slovenskega človeka in naroda, njunega izvornega nihilizma zgodovinskega samouresničevanja.

*

Očenaš hlapca Jerneja je ključna izpoved vere in etične zavesti Ivana Cankarja. In zlom Jernejeve vere, zlom ontoteološke podobe Boga in vere vanj je tudi značilnost Cankarjevega odnosa do katolicizma. Vendar išče Cankar izhod iz ontoteološke slepe ulice. Ne išče odgovora na vprašanje, kaj Bog je in kašen je njegov zakon, ki naj obvezuje človeka. Sestopi v eksistencialno pozicijo in išče Boga v odnosu do sočloveka, kar je evangeljska maksima. Za fasado, ki je Cankarja umestila v plejado ostrih kritikov slovenskega klerikalizma, kar je še vedno predmet politične in ideološke zlorabe Cankarja, se razkriva več ravni njegove intimne osebne vere. Ta najprej razkriva njegov globok, pretanjen moralni čut: Srce je pravičen sodnik... Osebna etična rahločutnost mu je ključna vrlina, po kateri presoja osebne odnose do soljudi kakor tudi družbene odnose. Jedro njegove krščanske zavesti je torej v etični drži.

Moralni čut je za Cankarja bistveno določilo človeka. Vendar ostro loči med osebno vestjo in moralističnim kodeksom katerekoli institucije, ki pač služi interesom njenih nosilcev, ki je tu zato, da opravičuje in omogoča njihovo ravnanje. Ne gre za katekizemski spisek grehov. Neodpustljiv greh je to, kar prepozna za hudodelstvo čut srca. Zlo človeka je zlo njegovega srca, trdosrčnost do sočloveka. Ta čut je temeljno sporočilo, rdeča nit Cankarjevega leposlovja. Razločevanje njega in njegove eksistencialne razsežnosti jasno izpostavi v črtici Skodelica kave, ki podaja ikonsko podobo njegove matere

Velikokrat v svojem življenju sem storil krivico človeku, ki sem ga ljubil. Taka krivica je kakor greh zoper svetega duha: ne na tem, ne na onem svetu ni odpuščena. … Vsak drug spomin je lahko zabrisati s kesanjem in z blago mislijo – tega ni mogoče zabrisati. Črn madež je na srcu in ostane za vekomaj.

Tolažba je zlagana in človek občuti sam in z grenkobo, da je zlagana. Greh je greh, če je storjen enkrat ali tisočkrat, če je vsakdanji ali nepoznan. Srce ni kazenski zakonik, da bi razločevalo med pregreškom in hudodelstvom, med ubojem in umorom. Srce ve, da »zavratnež ubija s pogledom, z mečem junak; in rajši bi dalo odvezo meču nego pogledu. Tudi ni srce katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi, da bi razločevalo med njimi po besedi in zunanjih znamenjih. Srce je pravičen in nezmotljiv sodnik. Sodi in obsodi grešnika po skriti, komaj zavedni kretnji, po hipnem pogledu, ki ga nihče ni opazil, po neizgovorjeni, komaj na čelu zapisani misli; celo po koraku, po trkanju na duri, po srebanju čaja. Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce izpovednik – dolga in strašna bi bila izpoved!

Odpustljiv je greh, ki ga je mogoče povedati z besedo, izbrisati ga s pokoro. Težak in pretežak, do zadnje ure krvaveč je greh, ki je ostal samo v srcu kakor spomin brez besede in brez oblike. Le sam sebi ga človek izpoveduje, kadar strmi v noč. ...

Tri ali štiri leta kasneje mi je v tujini tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me izpreletelo, me zaskelelo v srcu tako močno, da bi vzkliknil od bolečine. Zakaj srce je pravičen sodnik in ne pozna malenkosti. (Cankar, ZD 21, 1975, 262-265)

In črtico Greh, ki govori, kako je zatajil svojo mater pred sošolci, sklene s spoznanjem: Greh je ležal na njegovi duši, in vse solze ga niso mogle izprati; zdrknile so ob njem kakor ob trdem kamnu. (prav tam, 252) Ko otopi čut srca in srce okameni, nastopi v človeku strašna vseenost. In tak je duh našega časa.

Kakor ugotavlja Igor Grdina v svoji monografiji Ivan Cankar portret genija, je celo v pesniški zbirki, ki je deklarativno erotična, izpostavil zvest, da »greh je greh«. Ta čut srca, ta moralni seizmograf je zadnje in je edino zatočišče človeka. Kakor ugotavlja gospa Judit ob spoznanju splošne nemoralnosti življenja, tudi lastne: Kam bi se rešil človek, kam bi pobegnil, ko ni zavetišča nikjer? Kam bi pobegnil, če ga tudi v srcu ni! (Cankar, ZD 22, 1970, 20) Niso rane, ki ti jih prizadevajo drugi, najhujše. Hujše so rane, ki jih ti prizadeneš drugemu, tistemu, ki te ima res rad, te sprejema v vsem tvojem nehanju. Toda še hujša rana, neodpustljiv greh, ki stoji zunaj vseh moralnih kategorij človeka, je izdajstvo samega sebe, svoje danosti, ker je nad fizičnim življenjem. Neodpustljivi greh je, če človek zavrže sebe, svoje življenjsko poslanstvo in s tem svojo usodo. O tem grehu moralke ne vedo nič. Ve pa človeško srce. Za ta greh ni kazni, ki bi jo bilo mogoče odslužiti, popraviti, izbrisati. Neodpustljiv greh je, ker prinaša kazen, ki je ni mogoče odkupiti. To je praznina srca, obup nad življenjem. Iz tega zornega kota, ki ga Cankar nazorno razkriva s svojim umetniškim življenjem in v svoji književnosti, se razkriva tudi usoda gospe Judit kot svojevrstna Cankarjeva apologia pro vita sua. Vse je zavrgel za to, kar bi mu onemogočilo edini smisel njegovega življenja - svobodo umetniškega ustvarjanja.

*

Iz tega položaja odprtega srca vodi Cankarja eksistencialno vprašanje o Bogu v njegovo intimo. Ne išče ga kot odgovor, ta pot je slepa pot ontoteološke paradigme. Išče ga kot vpraševanje in hrepenenje srca. Ne išče racionalnega razloga za vero, išče gotovost srca. To pa vodi k veri kot eksistencialni izbiri, kot bi rekel Sören Kierkegaard. Ali kakor je spoznal Tomaž Akvinski potem, ko je napisal veličastno miselno katedralo ontoteološke teodiceje: Bog ni odgovor, Bog je vprašanje. Odgovor, kaj Bog je, ne pove o Bogu ničesar, pove le o tem, kakšna je naša predstava o Bogu, in s tem, kašna je naša želja po »uporabi« Boga. Iskanje odgovora o tem, kaj Bog je, je ciljno naravnano na interes, kako misliti Boga kot sredstvo za potešitev človekove vedoželjnosti ali kot sredstvo za zadovoljevanje človekovih potreb, ki presegajo njegove imanentne zmožnosti in moči. Bog je vprašanje eksistence, človekove duhovne zavesti o temeljnem vprašanju bivanja. Ta odgovor pa je lahko le oseben, je odgovor srca, in to je vera v ljubezni do Boga. V moderni evropski zavesti je od Kierkegaarda dalje vprašanje o Bogu izključno intimno eksistencialno vpraševanje. Zato daje Kierkegaard potrebo po vedočosti in gotovosti v oklepaj in človeško srce naravna na pot izkustva transcendence, njene resničnosti. Gre za vprašanje življenjske odločitve mimo vseh konfesionalnih smerokazov in onkraj njenega obzorja.

Če Očenaš hlapca Jerneja razkriva Cankarjev etično religiozni nazor in odpira vprašanje moralnega zakona, ki je zapisan v človekovo srce, v njegovo vest, in je kot tak absolutni moralni kriterij, in ne morda moralne zapovedi krščanske institucije, pa Cankarja intimna drža srca vodi k poduhovljenemu doživljanju življenja. Življenje človeka vidi kot romanje za Kristusom na goro poveličanja, a ga imenuje tujec. S tem mu jemlje atribute dogmatične božanskosti in izpostavlja misel, da je Jezus tujec človeku, dokler ta ne ponotranji njegove življenjske izbire žrtvovati se za sočloveka in resnico lastnega srca. To pot nazorno opiše v črtici Kristusova procesija. (Cankar, ZD 25, 1976, 46-47)

V klanec so šli, zmerom višje; vsa pokrajina je bila pod njimi, jasno razgrnjena kakor na dlani. Pred njimi se je svetila dolga rdeča halja, svetli lasje so goreli v soncu.

»Kam?«

Tujec ni odgovoril. Ko je stopil na hrib, je nagnil glavo in je zakril obraz z obema rokama. Zakaj velika je bila bridkost v njegovem srcu.

»Ne ozrite se, vsi vi tisoči in milijoni, ki ste koprneli za menoj! Vsi vi ponižani in užaljeni, vsi vi usužnjeni in obremenjeni – zdaj, ko je vaš dan, pojte hozana in aleluja! Od bičanja in iz križanja, iz sramote in trpljenja je vzrasel naš dan – pojte mu hozana in aleluja!«

Šel je pred njimi, visok in lep, v dolgi rdeči halji; in vsi so šli za njim, vsi ponižani in užaljeni, vsi usužnjeni in obremenjeni...

Šli so v svetel dan, ko se je zgrnila za njimi nad Sodomo strašna noč; sodbe noč in obsodbe.

Šli so z njim, tisti, ponižani in teptani so šli za njim, ki jim je rekel:

Božje kraljestvo je v vas!

Božje kraljestvo, ta evangeljska »definicija« skupnosti in življenja kristjanov, torej sledilcev Jezusovega oznanila, mu ne pomeni cerkvene institucije in pripadnosti njej, pač pa pripadnost Jezusovi postavi ljubezni v srcu in v medčloveških odnosih, kar zahteva bivanjsko izbiro.

Značilno je, da je prvotno besedilo črtice Kristusova procesija objavil v prilogi k reviji Rdeči prapor (št. 35, aprila 1907), glasilu slovenskih socialnih demokratov, ki ga je takrat urejal Etbin Kristan, in sicer v času, ko je sprejel kandidaturo za njihovega poslanca v parlamentu. Tu navedeno besedilo pa je objavil v zbirki črtic, ki jih je izdal pod naslovom Za križem leta 1909 (Cankar, ZD 17, 1974). Uvodne misli v zbirko opisujejo ta njegov odnos do krščanske eksistence:

Gospod je s trpljenjem svojim svet odrešil. Tako se je izpolnil ukaz, ki je od vekomaj.

Preko gore trpljenja drži cesta v večno radost, preko gore smrti drži cesta v življenje. Visoko do neba se je vzdignilo znamenje in vse trudne oči so zastrmele nanj. Ura bridkosti je bila ura spoznanja. Teman je stal križ na Golgoti, kajti za njim je plamenela vsa daljava v zarji paradiža.

Upajte, koprneče oči! Ne kapljica plemenite krvi, iz čistega srca izlite, ni kanila brez koristi. Korak, pod križem trepetajoč, je namenjen veselju naproti.

Pride ura, ko bodo pogledale proti nebu zakrvavele oči, ko bo vzkliknilo srce od prevelike bolesti.

»Elohi, elohi, lama sabaktani!«[1]

Takrat se bo dopolnil čas in duri se bodo odprle.

Za sklep pa je knjigi dodal pesem Epilog in posvečenje, kjer v sklepnih kiticah nedoumno poda to svojo vero.

Nič me ni strah poslednjega povelja:

od vekomaj je bila sodba v meni;

kar je molčalo, zdaj se razodeni -

in z roko trdno vzdignil bom svoj križ:

bridkost je prag do večnega veselja

in smrt je le vstopnina v paradiž!

Pot na goro je Cankarjev priljubljen motiv za oris človekovega življenjskega popotovanja. To je hoja »za križem«. Pot na goro ni le muka življenja, je tudi vzpon k izpolnitvi bivanja, ki se dovrši le po dotrpetju in smrti. To pa je temeljni vzorec krščanske eksistence, ki je dojemljiv le v kontekstu osebne intimne vere v Jezusovo oznanilo in njegov življenjski zgled, ki ohranja svojo živost vse v naš čas kljub zanikajoči praksi konfesionalne institucije in mnogih njenih služabnikov. Izbira te poti postavlja človeka v jedro vprašanja o lastnem bivanju in smislu. To je vpraševanje iz zapuščenosti od Boga v imanenci življenja. Tu je človek nepreklicno sam, obdan z gluhoto in molkom Boga imanence, Boga ontoteološke paradigme. Tako je sporočilo Jernejevega romanja za pravico, ki je ni v človeškem svetu. Tak je Jezusov položaj na križu. In tak je položaj vsake človeške usode, ki je po svojem bistvu tragična, obsojena na trpljenje in smrt. Križev pot, ki je ena od matric Cankarjevih literarnih usod, pa avtor vedno dvigne v simbol, ki presega stvarnost. To izpove v črtici Četrta postaja, objavljeni v Podobah iz sanj. V njej opisuje svoje doživljanje četrte postaje križevega pota in Jezusovega trpljenja, ki se mu prelije v vizijo osebne življenjske usode, ki je usoda vsakega dosledno etičnega človeka. Njeno temeljno sporočilo je, da trpljenje in dotrpetje muke življenja vodi k poveličanju življenja samega. Jezus je s tem postavljen kot prototip, kot mitična šifra človeka naše civilizacije, ki je krščanska prav v tem dojemanju človekovega bivanja kot neizbežne samožrtve. O tem govori črtica Legenda o Kristusovi suknji:

Razodeto je bilo, visoko povišano na Golgoti pred vsega sveta očmi: le trpljenje samo bo premagalo trpljenje. Trpi, da ne boš trpel, umri, da boš živel! … Pa pride čas in blizu je, ko se bo razodelo vse do konca: da naše trpljenje ni bilo izlito kakor voda v pesek, temveč da nam je pognojilo, zalilo in hranilo večno življenje; ko se bo razodelo, da smo mi vsi, mi zmagovalci, ki smo trpeli zaradi pravice, nosili rdečo Kristusovo suknjo. (Cankar, ZD 18, 1973 ,190)

Ni slučaj, da se prav v črtici Četrta postaja spajata dve temeljni matrici Cankarjeve leposlovne pripovedi in hkrati njegovega intimnega, notranjega življenja. V križev pot neodtujljivo sodi mati tolažnica, ki je hkrati postoterjeno trpljenje, ker jemlje nase tudi muke svojega sina.

Ta ozki, beli obraz je pričal brez solz in brez besed: Čigava bolečina je večja od moje? … Kakor seže bela roka v noč, je segel njen pogled do njega, se je iz jezera njenih oči prelilo sonce v sonce: »Sin moj, ti ljubi otrok moj!« Komaj je videl to roko, to lice, te oči, komaj je slišal ta glas, ni bilo trpljenja več, ne trnjevega venca več, ne križa več...

V tem opisu srečanja Jezusa in Marije je Cankar najbolj intimno izpovedal temeljno vez medsebojnosti vsega svojega življenja, odnos med svojo materjo in sabo, med njo, ki ga je v duhu spremljala na križevem potu njegovega življenja in ustvarjanja, in seboj, ki jo je vedno doživljal kot edino človeško zavetje. Zato je logično sledila tej izpovedi tudi njegova temeljna življenjska izpoved, njegov credo v življenje in smisel človeškega bivanja : Človek gre na Golgoto, da bo trpel, umrl in da bo vstal poveličan. (Cankar, ZD 23, 1973, 89)

*

V obzorju te podobe se Cankarjev odnos do krščanske vere razkrije kot eksistencialna izbira. Na ozadju avtoritarne krščanske institucije in njene ontoteološke dogme se kot pristna krščanska življenjska izbira izkaže trpljenje zaradi pravice, boj za ponižanega človeka in čut srca za sočloveka. Analogijo med vrednotami Mati, Domovina, Bog in Življenje, Mladost, Ljubezen nam pojasnjujejo prav njegovi zadnji spisi, zbrani kot Podobe iz sanj. Mati je za Cankarja življenje samo, je porodnica, ohraniteljica in opora življenja. In domovina? Mar mu ni bila domovina kakor zdravje in zdravje je dar mladosti? Tako je naslovil zgodbo o zdomcu Juraju, ki je tudi njegova podoba: O, domovina, ti si kakor zdravje. Zato je domovini veljala enaka ljubezen kot materi: »Blagoslovjena, zahvaljena, majka domovina... ti rodnica, usmiljena preporodnica«. (Cankar ZD 27, 254) To svojo ljubezen do slovenstva je izpovedal v polemičnem spisu Bela krizantema (Cankar, ZD 24, 1975, 279-280) s besedami slavospeva:

Resnično, domovina, … ljubil sem te s spoznanjem; videl sem te vso, v ponižanju in bridkosti; zato sem z žalostjo in srdom v srcu ljubil tvojo oskrunjeno lepoto, ljubil jo stokrat globlje in stokrat višje od vseh tvojih trubadurjev.

Moje delo je delo ljubezni – odpri jo, domovina, da boš videla, kdo ti je pravičen sin...

In Bog? Ta najintimnejša enigma človeškega srca, nikoli pojasnljiva in nikoli doumeta, umeva jo le odprto človeško srce, odprto za sočloveka, njegovo trpljenje, njegov boj za pravičnost in smisel lastnega bivanja. Ljubezen kot edini zakon pravičnosti na tem svetu.

Apokalipsa, 239-240

1. Jezusov krik pred smrtjo na križu: Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil!

Slike članka
Zadnje objave
Pesmi 2
SEKS
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
OBISK GOSPE WOOLF
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
Najbolj obiskano
1
SEKS
2
Pesmi 2
3
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
4
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
5
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI