Trije konjeniki so se ležerno ozirali čez obzorje.

Prvi je v rokah držal medeninast naočnik ter z njegovo pomočjo poskušal razvozlati skrivnostni pomen pack na leči. Drugi je ravno razjahal ter s konico svojega škornja zamišljeno brskal po blatu na robu pečine. Tretji je ostal trdno usidran v sedlu ter se nekoliko naveličano razgledoval po nebu. Prvi se je razglašal za vodjo ekspedicije. Drugi je o svoji vlogi in namenu raje molčal, kadar so ga povprašali po njem. Tretji je bil po izobrazbi sicer ekonomist, a si je v prostem času včasih pravil pesnik, včasih pa tudi intuitivni vremenar, zato se nam zdaj ne sme zdeti čudno, če smo ga zasačili med oziranjem po prostranih nebesih z namenom da bi uganil, koliko kaže ura na njegovem zapestju. Tovrstna naloga na severnem otoku, sredi katerega smo se znašli z našimi šestimi junaki, se na prvi pogled morda zdi banalna. Poletja trajajo cele dneve in zime cele noči. Enostavno je, zelo enostavno. Če je na nebu dan veš, da bo trajal še nekaj časa in če noč, takisto. Pa vendar. Zdaj je v zraku visela jesen in bilo je nekje okoli enakonočja, zato so bile razmere bolj negotove kot so jih bili v tem kratkem času vajeni. Dan se je že nekoliko tega začel prevešati v noč in le s težavo spet nazaj, samo tisti kdaj se jim je še vedno izmikal. To je nalogo tretjega konjenika oteževalo ravno toliko, da je pozabil na položno iztekanje minut, ki so morale miniti, preden bo spregovoril njegov prvi tovariš. Kar je bila tako ali tako poanta celotnega procesa. Zabijanje časa, se pravi.

Pravzaprav v govoru prvega tovariša, ko je ta končno uspel odpeti usta, ni bilo ničesar podobnega besedam, zgolj serija nekoherentnih kletvic je priletela iz njih in skupaj z naočnikom mehko čmoknila na razmočeno zemljo. Zdaj se je leča res zapacala in blato je pronicalo v vse kotičke njenega skrbno rezljanega ohišja. Konj prvega konjenika je zahrzal ter se živčno prestopil. Svojega jezdeca ni maral. Nič zato, si je mislil njegov jezdec. Tudi on svojega konja ni maral. Skobacal se je s sedla, da bi pobral medeninasti naočnik, pri čemer mu je zdrsnilo s stremena, da je še sam zgrmel na, oziroma bolje rečeno, v mehka tla. Konj je zahrzal še glasneje ter s kopitom še malo premešal cedečo se brozgo pod sabo. Prvemu se je zdelo, kot da se s tem iz njega norčuje, a ker je to šlo proti njegovi doktrini, ga ni hotel brcniti. Čeprav si je tega zelo želel. Namesto tega je začel še bolj strastno preklinjati.

Tretji se je delal, da tega ni opazil in drugemu, ki je, kakor se bo prav zdaj izkazalo, pravzaprav druga, pomignil na stran. Prvi je še vedno lomastil po blatu in se za trenutek ni brigal za nič drugega. Druga si je privzdignila ovratnik svoje vetrolomne jakne in glasno zavzdihnila. Tretji je svojega konja spodbodel ter usmeril proti nezainteresirani tovarišici, dvojno pazljivo. Prvič, da ne bi pomotoma poteptal izgubljenega naočnika in drugič, da ne bi slučajno ulovil pogleda razjarjenega tovariša. Upal je, da bo trenutek izkoristil, da podelita nekaj besed, se malo nasmejeta in poklepetata o vremenu. Preden je uspel izbrati prave besede, pa se je prvi že zadosti pomiril, da je ponovno zasedel svoje mesto v redu stvari. Pomahal je tovarišema in ju poklical nazaj na rob previsa: »Pa konja mi privedita!«

Tovariša sta se vrnila na izhodišče, s konjem, ki je že odtaval na rob čistine, pa se jima ni ljubilo ukvarjati. Družno so se zazrli v dolino pod njimi. Golo pokrajino, prerešetano z nizkim rastjem in krušečim se kamenjem, je diagonalno prečila nad pokrajino rahlo dvignjena asfaltirana cesta. Ob njenem robu si je tu in tam zavetje pred vetrom izborilo kakšno tanko drevo. Na enega izmed njih, čisto na robu vidnega polja, je zdaj kazal prvi. Na drevesu ni bilo nič posebnega, bilo pa je videti, kot da se izza njega nekaj kadi.

Potem, ko so nekaj časa napenjali oči in molče strmeli v goste bele pare, ki so se počasi sukljale iz tal v daljavi, ne da bi dognali, kakšna božja previdnost jih je odložila tja in čemu sploh služijo, se je tišina med njimi strjevala. Nihče ni hotel ugibati prvi. Konja, ki sta nosila težo svojih jezdecev, sta postajala nemirna, tretji je še vedno postopal nekaj metrov stran – za vse skupaj mu je bilo eno figo mar. Ozirali so se drug po drugem in molče skomigali z rameni.

Prvi je spet zaklel in zagazil v blato, da bi prišel do svojega konja. To je spodbudilo drugo, da je pognala svojega konja ter se z lahnim drncem začela spuščati v dolino. Tretji je obstal na mestu. Svojega šefa ni hotel prehiteti do odkritja, da se mu ne bi poznalo na izplačilu. Končno se je lahko posvetil še preostanku pokrajine.

Naravnost pred njim se je na drugi strani velike širjave razpenjala nizka gorska veriga. Nobenih vršacev, nobenih prelazov. Uravnana kulisa, nekaj belega na vrhovih. Vsake toliko je tudi v dolini nekaj poblisnilo. Mogoče so tu in tam zaplate snega poletje preživele v kakšnem kotu z mahom prekritega polja krušečega kamenja ... Mogoče so globlje v notranjosti, kot so mislili, mogoče so celo odkrili gnezdišče polarnih lisic! Sonce, ki je vsake toliko prijadralo izza mehkužnih oblakov, mu je nevljudno stikalo po kotičkih očes, da si je tu in tam pomel veke. Ravno pravi čas v letu je, da se jim kožuhi začenjajo spet barvati v belo in mogoče so jih uradne ocene podcenjevale. Mogoče ... Podobe pokrajine ni mogel sestaviti v koherentno celoto, kakor tudi ni hotel poprositi za končno rešeni naočnik. Misel na stotine mehkih kožuščkov mu je pri srcu delala tople stvari, ki se jim ni hotel odreči. Mogoče bi jih lahko poiskal in se s kakšno spoprijateljil, potem pa bi imel kompanjona za vse večne čase, oziroma kolikor dolgo že te stvarce živijo. Preplavljen z navdušenjem je pustil očem, da še naprej stikajo po razgledu. Tako se mu je zdelo tudi, da v daljavi migeta jata ptic, kakor tudi, da ob robu lesketajočega se jezera daleč pred sabo vidi položne strehe počitniških hišic. Pomežiknil je v nizko viseče sonce. Z nerazločno stvarnostjo ni imel večjih težav. Slabovidnosti je bil že dolgo vajen. Sploh pa je bil na odpravi primarno zadolžen za računovodske storitve, zato ga nihče ne more okriviti, če so se izgubili in se še vedno potikajo po robovih civilizacije, ki so ji poskušali ubežati.

Prvi se je končno začel spuščati v dolino in tretji mu je pazljivo sledil. Druga, ki bi naj bila izkušena stezosledka, je izginila iz njunega vidnega polja, da sta morala pot s pečine najti sama. Ko so ob robu ceste končno vsi trije razjahali, da bi si ogledali čudno mešanico narave in družbe, ki se je usidrala globoko v tleh, so imeli o nenavadnih parah vsak svojo teorijo. Nazobčana cev, ki je izraščala iz zemlje, na kateri je stala hitra cesta in iz katere je puhtel gost bel dim, je bila očividno delo človeških rok. Vsaj o tem so si bili enaki. Prvi je skočil s svojega konja in se končno spet počutil, kakor da ima vajeti v svojih rokah. Naval samozavesti mu je godil in čim prej si je želel pozabiti na fiasko na pečini. Tudi svojih tovarišev ni preveč maral in čisto upravičeno se je bal, da se mu skrivoma posmehujeta, kadarkoli odjadrata malo po svoje. Pa vendar sta zadostovala njegovim namenom, samo glas je moral ohraniti miren, kadar ju je nagovarjal. Zahahljal se je sam pri sebi, ko je pomislil na njuno pomanjkljivo pravniško znanje, ki je oba enako nepremišljeno zvezalo z njegovim podvigom ter razrahljal naramnice svojih jahalnih hlač. Druga je preverila uro, koordinate in vremensko napoved. Cev se ji ni zdela posebej zanimiva. Nek ostanek ogrevalne napeljave, mogoče je zmanjkalo denarja, mogoče uravnava pritisk, ko takole prosto puhti v nebesni svod. Mogoče je geotermalnih voda enostavno preveč in začenjajo topiti vse te ledenike, pod katerimi počivajo, pa so rekli, da je treba to popraviti. Nekakšen ventilček, da ni treba zamenjati vseh turističnih pamfletov. Mogoče je razlaga enostavnejša ... Mogoče so se delavci odločili, da se bo s to cevjo končalo tudi njihovo potrpljenje, šli na štrajk in svoje zahteve začeli bljuvati v tihe doline obmorskih pogorij. Mogoče se kateri od njih še zdaj potepa naokoli. Ogledala si je tla. Če je šel kdo tu mimo, je od tega minilo že kar nekaj časa. To pa še zmeraj ne pomeni, da tod naokoli ni nikogar, ali pa da stvar ne služi nobenemu namenu. Samo svežih sledi ni videti nobenih. Kdo ve. Koga sploh zanima? Namembnosti dotične cevi ji ni bilo preveč mar. Rada je špekulirala, govorila malo manj. Zadolžena je bila zato, da ve, kje so, ne pa tudi, da se ukvarja s tem, kaj se v tem tam nahaja.

Ta naloga je pripadala prvemu tovarišu, občasnem pravniku in advokatu za pravice okolja, prostovoljcu v združenju Ohranimo gozdove, rekreativnemu profetu in nikoli doštudiranemu doktorju česa-že? Ta se za cev samo ni preveč zanimal, drugače pa je bilo z njenimi merodajnimi učinki. Videl je situacijo, zgrabil priložnost in že segal v enega izmed žepkov malhe iz umetnega usnja, skrbno privezane na svoj trup. Preučujoče se je zazrl v vsebino svoje dlani kakor da šteje, nato pa z njo zamahnil ter po okolici razsul majhne črne drobce. Eden od njih je tretjega konjenika zadel v oko, nekaj se jih je razgubilo za dimno kuliso.
»Hej, pazi!«
»Prosim?«
»V oko si me.«
Prvi konjenik je nejeverno zabuljil v tretjega. »Prosim?«
»V oko si me zadel!«
»S semenom? Kam si ga spravil?«
»Kako to misliš spravil, nikamor, v oko si me z njim.«
»Ja, a ga imaš še vedno v očesu?«
»Ne vem...«
»Spravi ga iz očesa pa hop z njim na površino, to niso tra la in la, iz tega še zraste drevo!«
Tretjo je premagala radovednost in vskočila je, da bi pred nadaljevanjem tirade rešila stanovskega kolega: »Oprostite, ampak, no, kako to, da tu?«
»Tu je vlaga, voda in toplota. Svetlobe je toliko, kakor drugod, ampak vlaga, voda in toplota, to je bolje. Ne vidiš tega dima, ne vohaš miločutnega vonja po gnilih jajcih? To vse pomaga.« Odgovor je potešil njeno radovednost. Ni hotela vrtati v mistično ločnico agregatnih stanj po Pogozdovalčevo. Zakaj vlaga, ne voda, mar niso pare prevroče ... ? Dovolj dolgo so bili na poti, da je vedela, da bi ji bilo postreženo z malim milijonom primerov in razlago, ki bi vzela približno trideset minut, če bi zdaj nadaljevala. Tretjega je ošinila ravno, ko si je končno nehal vrtati po levem očesu ter naslovila prvega: »Torej... bo hrast?«
»Hrast bo,« je prepričano odvrnil ter ji nagajivo pomežiknil.

Druga se je zdaj malo sprehodila naokoli, umaknila se je direktnemu navalu pare, da ji ne premoči oblačil ter sedla na zaplato mahu, ki se je s prvim konjenikom očitno strinjal o merodajnosti rastnih pogojev. Ponovno je preverila vremensko napoved. Tretji je še zmeraj saniral posledice nezgode. Prvi ga je v vmesnem času še glasneje nahrulil, naj mu najde tisto nesrečno seme, ki se je verjetno ulovilo nekam med gube njegovih oblačil, da je ta začel panično poskakovati na mestu in otresati s sebe nevidnega sovraga.
»Joj, ko bi vsaj stal malo bolj tamle, da bi seme padlo na plodna tla, ko se takole nemarno otresaš. Naj se ne ponovi, slišiš? Vsako seme je svet v malem in grdo je, kadar smo takole potratni!« Tretji je prenehal s poskakovanjem in na obraz se mu je risala obupana grimasa. To je bilo prvemu všeč in dodal je: »Naslednjič bosta oba stala v sredi, da bo na pravo mesto padlo vse, v kar se bosta zaletela. Jasno?« Kot vdana šolarčka sta družno pokimala. To je prvega Pogozdovalca pomirilo, napetost je popustila in tretjemu se je zdel to dober trenutek, da sede v mehko površino poleg druge ter mu pusti, da v miru opravi svoje pogozdovalne naloge do konca.
Pogledal je predse. »Pa zakaj misliš, da je vse to?«
»Ne vem.«
»Jaz mislim, da je tu samo zato, ker je čakalo na nas.«
»Haha.«
Grenko ji je pritegnil: »Haha.« Tretji je bil, kot že omenjeno, poet in je kot tak rabil nek smisel, da se ga oprime kot zažigalne vrvice. Ni bil prepričan, če tako gre pregovor, pa vendar se mu je zdelo nekako prav. In ko skupaj pritečeta do izvira ... bum, ali nekako tako.

Na razlomljenem polju mahu pred njima, ki se je razraščal prosto in pogumno, kakor da mu pripada cela pokrajina (od tukaj ni bilo videti lesketajočih se delcev) in ne le delček ob čudni cevi, je poskakoval velik črn ptič. Tretji se je ob pogledu nanj razvedril ter prijateljsko sunil drugo. »Glej, kraaa.«
Druga je pogledala njega, nato ptiča ter se namrščila. »Hm, pa res,« je rekla.
»Hm, zakaj?« je ponovil.
Pomolčala je, gube na namrščenem čelu so se poglobile. »Prvič vidim kaj takega tako daleč na severu.«
»Hm, kraa, hmm, kraaaa,« je tretji zaklical v pokrajino, prepredeno z vetrom. Prvi ga je slišal.
»Kakšne afne spet guncata?« Druga je tretjemu namenila oster pogled ter se prenehala igrati z mahom. »Krokar je!« je zaklicala v odgovor.
»Krokar? O glej, pa res! Da ni to vrana?«
»Hm, kraa, hm, kraaa,« je spet pritegnil tretji. Vseeno mu je bilo, kako se ptič kliče. Razmišljal je o severnih lisicah in upal, da je ptica njegove krike razumela kot svarilo pred mogočo nevarnostjo. Ni se mu zdela preveč preplašena in pravzaprav je bilo videti, kot da ji njihova pozornost ustreza. Skočila je še malo bližje. Nekoliko poklapano je sklenil, da to najverjetneje pomeni, da ni v okolici nobenih lisic.

»Krokar tukaj ...« je zamišljeno rekla tretja, medtem, ko je prvi hodil bližje in »Ptica pazi,« je tiho dodal drugi in prvi, ki je končno zagledal črnega ptiča, je vzkliknil: »Vrana je!«
»Kraaa,« se je oglasil črni ptič in se jim vztrajno bližal čez razbrazdano pokrajino.
Prvi se je počohljal po zatilju. »Bolje zanjo, da ni prišla po semena.«
»Mogoče ga bodo konji odgnali,« je odgovoril tretji. Konji, ki so nekoliko vstran naveličano postopali po vetru, se niso zmenili za ta bežni up.
»Mogoče,« je odgovoril prvi. »Mogoče bomo morali za to poskrbeti sami. Najbolje, da se kar utaborimo.«
»Tukaj?« Tretji se je zbegano ozrl proti tovarišici, ter upal, da bo ugovarjala. Toda druga se je, prav tako kot trojica konj, obnašala, kakor da ji je zadevo malo mar. Niti skomignila ni z rameni, temveč je še naprej zamišljeno brskala po svojem mobilniku. Tretjemu se je zdelo, da je na ekranu za trenutek ugledal logotip spletne enciklopedije.
»No, kaj čakaš? Privedi konje, pa da raztovorimo.«
»No,« je zategnil tretji, »a ne bi bilo bolje, če najprej počakamo, da vidimo, ali se bo ta reč pobrala, ali jo to sploh zanima?«
»V vsakem primeru se lahko dela, kakor da je ne zanima, potem pa pride nazaj. Vrane so inteligentna bitja in ne moremo jim dopustiti, da nam takole prekrižajo dragocene načrte.«
»To vendar ni prav. Sploh pa ne vemo, če je zares vrana. Ona pravi, da je krokar. Sploh pa za danes še nismo dovolj na vzhodu. Preveč smo se zadržali pri tisti kočuri in ravno to nam bo prekrižalo načrte, da bo treba spet preračunavati in prilagajati stroške ter izdatke, kar bo vzelo še več časa, kar je potrebno prav tako vračunati vnaprej in dobro veš, da ...«
»Mlin je bil,« ga je strogo prekinil odpravovodja. »In zdaj je topla greda. Sploh pa je vse podložno misiji. In če jaz rečem, da bomo tu ostali, bomo tu ostali. Te stvari so pomembne. Ne moremo kar tako slepo skozi življenje.« Stopil je korak bližje k ptiču, on pa skakljaj bližje njemu. »Ne moremo kockati z usodo in kar tako mogoče dopustiti, da nam navadna vrana požre petdeset vrst hrasta. To ni vzdržno in stvari ... mislim stvári. Njej je treba biti predan.«
»Nisem orintolog, ampak resnično mislim, da gre za krokarja.«
»Vrana, krokar, kakšna je razlika? Oboji žrejo trdo delo naših rok. N-e-v-a-r-n-o-s-t, v vsakem primeru gre zanjo. Ne vidiš zlovešče črnih peroti?«
»Prav, potem bom še malo počakal takole,« je zavzdihnil tretji in se odločil, da bo še malo posedel, ker je bila zdaj, ko je pozornost prvega vedno bolj drsela proti čudnemu pernatemu bitju, stvar daleč od dorečene. A za to je potreboval podporo svoje kolegice. Dobro se je zavedal, v kakšni vrsti številk leži moč. Pa četudi ... četudi jima ga ne bi uspelo prepričati ... No, vsaj razkladal ne bo sam.

Druga se je še vedno obnašala, kakor da jo je obsedla neka čudna misel, mrščila se je vedno huje, še vedno je strmela v telefon, po njem nekaj pritiskala, se dvignila in začela hoditi naokoli ter z iztegnjeno roko izvajati počasne gibe po zraku, nato pa prenehala, se spet zazrla v ekran, se še huje namrščila, pogledala krokarja in pogledala v telefon, nato pa se premaknila malo nižje vzdolž ceste in ponovila vajo.

Črni ptič se jim je še vedno bližal. Prvi konjenik je nekaj zaklical in vanj zalučal kepo blata, da je krokar sunkovito vzletel. Četudi je bil prvi aboten strelec, je ptica razumela znak za preplah in ko se je na njegovem obrazu izrisal zadovoljen nasmešek, ga je razumela kot znak za konec nevarnosti. Pristala je nekaj metrov bližje, kot je bila poprej, nato pa zopet začela poskakovati proti njim. To je prvega še bolj razjarilo in stekel je do konjev ter začel brkljati po prtljagi. Pri tem mu je na tla zletelo nekaj kosov in spet je zakolnil ter jih začel pobirati, čistiti in preučevati, če se je v katerega od njih spet ujelo kakšno dragoceno seme. Za nekaj trenutkov je bilo vse drugo pozabljeno.

Tretji se je ozrl okoli sebe ter ponovno obupano zavzdihnil. Druga je v iskanju signala za internetno povezavo že odtavala hudimano daleč. Prvi je ponavljal ples, ki ga je začel na pečini. Očitno postanek ne bo ravno kratek. Mogoče bi lahko privezal konje in tako malo pomagal. Pa se mu ni preveč ljubilo. Namesto tega je nepremično obsedel, z dlanmi na prafaktorje cefral kosme mahu in opazoval radovednega ptiča.

»Kaj počneš tu?« je pomignil v njegovo smer.
»Kraa,« je odgovoril krokar.
»Si vran ali si krokar?«
»Kraa,« je ponovno odgovoril krokar.
»Dobro,« je rekel. »Če je temu tako, verjetno lahko obljubiš, da ne boš pojedel kolegovih semen in potem gremo dalje, nakar lahko z njimi storiš, kar hočeš.«
»Kraa,« se je spet oglasil črni ptič. »Kje je tu konsistentnost?«
Tretji se je zbegano ozrl proti njemu, saj ni pričakoval, da bo ta zares spregovoril. »Pa ti...«
»Seveda. Oboje. Poglej; kraa. Preklapljam po registrih, kot po televizijskih kanalih. V tej puščobi je težko delati kaj drugega in nekoč je nekdo naveličan skozi okno brzečega avtomobila odvrgel neko bukvico, pa sem jo bil pograbil. Skoraj sem jo že celo razkljuval, ko sem ugotovil, da se da iz nje kaj naučiti.«
»A, tako.« Tretji je bil popolnoma zbegan, a ni se hotel izkazati za bolj neukega od navadnega ptiča.
»Torej?« ga je ponovno pobaral ptič, ki se mu je zdelo, da izgublja njegovo pozornost.
»Torej kaj?« Tretjega je celotna zadeva tako zelo iztirila, da je pozabil, da je njuna kratka interakcija vsebovala tudi vsebinska vprašanja.
»Mar nisi obljubil, da boš dosledno izpolnjeval svoj del misije, ji sledil in si prizadeval?«
Zbral se je in si s čela popravil razmršene lase. »No, seveda. Zadolžen sem za svoj del. Vsak je zadolžen za svojega.«
»In vsi ste zadolženi za skupno, mar ne?«
»No, že že. Pa kako ti sploh veš vse to? Samo zato, ker lahko govoriš, še ne rabiš vsega vedeti!« je obupano vzkliknil. Vran se mu je posmehnil.
»Opazoval sem vas že pri tistem mlinu. Nič dobrega ne počnete, čeprav ravno obratno parolo tako radi razglašate.«
»No ... mogoče od nas ne bo toliko koristi, kot bi rad tovariš vodja, škode pa tudi ne. Mogoče pa smo s tistimi sadikami nahranili nekaj tvojih kolegov.« Ptič ga je vprašujoče pogledal in tretji se je zavedel, da pravzaprav ne ve niti, kaj jedo vrane, kaj krokarji. »Ali pa mogoče, no, kakšno divjad.«
»Divjad?« Ptič je cinično prhnil. »Pa menda ja ne. Kar vprašaj tovarišico, kaj zdajle dela. Seznam otoških divjih živali išče. Koliko takih, ki imajo rade sadike gorskega javorja misliš, da je med njimi?«
»Ne vem, no, verjetno vsaj ena? Vem, da tu ni komarjev, to pa je tudi vse. Veš, jaz sem ekonomist.«
»Vem. Pa vendar se mi zdi, da ti ena in ena še vedno povzročata težave.«
Tretji ga je zmedeno gledal. Če bi imel ptič očala ali pa kakšen naočnik, bi bil zdaj primeren trenutek, da ga popravi. Mogoče mu lahko posodi njihovega.
»Prav. Začniva od začetka. Nekoč se je prav ob tej cevi ustavil neki popotnik, ki je pripotoval s še višjega severa. Ustavil se je in očaran zavzdihnil. Kako je tu lepo, je rekel. Koliko dreves. Sedel je pod točno tega in pustil toploti, da mu pogreje stare kosti. A poleg toplote ga je prevela tudi vlaga in ko je, misleč, da je okrepljen, nadaljeval pot, je zmrznil nedaleč od tu.«
Tretji se je namrščil: »Kaj hočeš povedati s tem, ptič?« Ptič se mu je posmehnil.
»Povedal sem ti, kaj tukaj vidijo nekateri. Zanima pa me, kaj vidite vi?«
»No,« se je odkrhal tretji. »Pustinjo. Nekaj dreves, ki so se obdržala, kar pa je bojda dober znak.«
»Dober znak za? Skakanje po blatu in otresanje s semeni? Vajin vodja je trap, če meni, da bodo tu kdaj rasli hrastovi gozdovi.«
»No, najverjetneje res. Mogoče pa bo zraslo kaj drugega? Ne vem, kako on to odloča. Ampak jaz nisem poznavalec, a veš. Verjetno se zanaša na globalno segrevanje.«
»Khm, kra,« ga je prekinil vran.
»Kra, kaj?« je odgovoril tretji.
»Klimatske spremembe se reče po novem. Ker ni nobene garancije, da ne bodo zadeve samo zmešale kot centrifuga in obrnile na glavo. Da ne bo tu še več ledu. Globalno segrevanje zveni preveč ... linearno.«
»Pa povej mi, kako si ti sploh prišel sem? Si letel s celine? Si pobegnil s kletke? Kdo ti je vse to povedal? Je vaša vrsta že veš čas tu?«
»Počakaj, no, tovarišico, pa ti bo vse razkrila,« se je posmehnil črni ptič.

Tretji se je ozrl okoli sebe. Druga je bila samo še pika v daljavi. Prvi je še vedno kolnil in jima ni posvečal nobene pozornosti. Spet se je ozrl k vranu.

»Onadva naju sploh ne slišita, mar ne?«
»Seveda ne. Saj še sploh nisi ust odprl.«
»Prav, no,« pomel si je senca in premislil zadevo. »Pa mi povej kaj drugega. Gledaš kdaj severni sij?«
»Vsako zimo.«
»Koliko zim si že tukaj?«
»Vprašaj kolegico.«
»Ne sliši me.«
»Kaj zato. Potrpežljivost je božja mast.«
»Prav. Pa semena? Boš pojedel hrastova semena?«
»Ne vem še. Najverjetneje. Mogoče nalašč. Čeprav mi ne teknejo preveč, da veš.«
»Zakaj nalašč?«
»Da ne boste vsi trije kar tako ostali brez dela. Da boste še dalje mislili, da delate dobro in ste le žrtve zlobne narave in ptic, ki prebivajo v njej. Da boste obdržali moralo in se z očmi polnimi upov na stara leta vračali sem stikati med resjem in mahom, če sem kje kaj izpustil. Da se vama dvema pogodba ne bo prehitro iztekla. Samo pomagam. Je treba delat, si si živžgal oni dan.« Tretjemu se je zdelo, kakor da se ptič norčuje iz njegovih svetovnih nazorov. »No,« je rekel, »treba je preživet.«
»No, sam si si odgovoril. Pojedel jih bom torej, če bo treba preživet. Meni ali vam.« Postal je. »Tega ne delam iz zlobe, veš. Malo mi že greste na živce, ko pridete in mislite, da veste, kako je treba popraviti. Tista kočura je marsikateremu mojemu tovarišu nudila zavetje in preživetje, preden ste jo razrušili, da bi iz nje postavili toplo gredo na odprtem. Je poteptalo tiste par tovornjakov naloženih z gradbenimi materiali marsikatero ogroženo cvetlico, pa kaj vas to briga, vaš carbon footprint je zero, vi se naokoli prevažate s konji, poglej v kako lepi simbiozi živite. Vsakih nekaj požirkov vode jim odstopite. Ampak nisem zloben. Samo pomisli, kaj praviš, ko vztrajaš, da vi niste nič krivi, čeprav so vso mašinerijo pripeljali na vaš ukaz. Še zdaj je tam, delavci so spizdili v trenutku, ko ste zavili za vogal, stroji pa stojijo. Eden od njih ima naluknjan rezervoar.«
»No, to pa res ni moja krivda. Sploh pa se bodo mogoče vrnili in potem bo mogoče reč urejena. Mogoče so samo šli domov za praznike ali pa je katerega od njih zagrabilo v hrbtu. Kdo si, da lahko sodiš?« Vran je cinično prhnil.
»Pa ste vi že kdaj videli, da bi brez potrebnega vzdrževanja kaj takega na samem preživelo? Sploh veš, da ste ob odhodu vrata pustili odprta? Veter bo zapihal in steklo se bo razbilo preden se bodo delavci vrnili in rekli, no, zdaj pa tako nima več smisla, nas bo ranilo, sadike pa bodo zgnile in nas zastrupile, črepinje bodo ranile naše šapice in kljune, ampak vaš šef, on pa je lahko obkljukal svojo kljukico, ane?«
»Žal mi je. In žal mi je, da moje preživetje zavisi od njegovih bedastoč, ampak, - «
»Ampak računica pa se očitno izide, ane? Ne izmotavaj se, že nekaj časa sem vam na sledi. Več vem, kot hočete misliti.«
»No, ne govori torej, da iz vsega skupaj ne bo nič dobrega. Mogoče pa ima prav, mogoče pa bodo nekega dne tukaj rasli bujni listnati gozdovi in tudi ti boš imel nekaj od njih.«
»In kaj se bo tedaj imelo zgoditi z nami, ki to golo pokrajino kličemo dom? Bomo kar tako skomignili s perutmi in rekli: prav imate, po vaše je lepše?«
»Nov dom boste imeli. Boste videli, da bo zares krasno.« Tretji konjenik se je ob teh besedah zmrazil in umolknil. Zagnusil se je sam sebi, saj je spoznal, da je začel iz lastnih ust bljuvati parole svojega preziranega delodajalca. Ampak kaj more, ko pa mu je ta bedast ptič začel fecljati živce. On že ni kriv ranjenih šapic, pa tistega mostu, pa neuspele prenove tiste kočure in tako naprej. On samo prešteva stroške in se spušča v prijazne klepete z okoliškimi prebivalci. Še glas mu je dal, ptiču neumnemu, kaj ga ima zdaj z njim napadati.
»Naj ti zaupam majhno skrivnost, da preidemo k bistvu, ker vidim, da ti okolišenje diši približno toliko, kot celosten koncept osebne odgovornosti. Prenesi sporočilo svojima tovarišema. Pospravite svoja semena. Mi novega doma ne rabimo. Mi nočemo, da popravite škodo svojih prednikov, ko so ti pred več kot tisoč leti izsekali domala cel otok. Všeč nam je, ko je vse takole prazno in se iz višav vse tako jasno vidi. Od plenilcev samo lisice. Od kopitarjev samo jeleni. Krave? Dva, tri mesece v letu mogoče. In če bi vašemu bedastemu tovarišu slučajno uspelo in sem prikliče raj na zemlji? Po ničemer več ga ne bo mogoče razločiti od drugih krajev, od tistih, iz katerih prihajate. In kaj ste storili z njimi, vsi vemo. V tisti knjigi je bilo vse natančno popisano. Zato pa iščete zdaj nove. Polni ste govna, ljubi tovariš. Povem vam, če bi ga malo izlili na vaše ljubljene gredice, bi vam vse skupaj veliko bolje uspevalo.«
»No, gospod krokar, obljubljam vam, jaz sem tu res samo zato, da računam.« Zdaj se je tretjemu zdelo, da je velika ptica le nekaj skokov proč od njega. Tekom njunega pogovora je prišla čisto blizu in začela se je napihovati in se pripravljati, da zamahne s krili v njegovo smer.
Prvi je še vedno brskal po torbah, zdaj jih je že večina spet ležala v blatu in druga je migetala nekje daleč na cestišču. Tretji se je zbal za svoje nežne okončine, za svoje mehke beločnice in tako naprej. V strahu je ptiča grdo pogledal.

»Kraa,« je ta še zadnjič rekel, ga strogo pogledal in se pripravil na vzlet. Tretjemu je roka samodejno segla pod razbrazdan mah, zgrabila neki odkrušek okamenele lave in ga z vso silo zalučala proti ptičevi glavi. Ciljal ni natančno, a je bil ptič že preblizu, da bi ga bilo moč zares zgrešiti. Topo je udarilo in tretji je zmedeno pomežiknil. Ptič se je zgrudil na razbrazdana tla. Iz ust poet-ekonomista se je izvil odsekan, pridušeni krik, ki je privabil prvega, da je pozabil na zmedo, ki jo je ponovno povzročil pod svojimi nogami. Zarjul je: »Ti bedak, a kar tako si ga, dragocenega majhnega ptička?«
»Na semena se je spravil,« je tretji zajecljal v odgovor.
»A, a tako,« se je naenkrat tri nivoje tišje odzval prvi. »Potem pa prav.« Postal je, da zbere misli, ker ni bil navajen, da bi tovariš postoril karkoli v njegovo korist. »No, to je torej urejeno. Tole pospravi,« z roko je pomignil na kaos, ki se je nagrmadil pod njegovimi nogami, »pa lahko gremo.«

Pokašljal je, z dvema prstoma pograbil preminulega ptiča ter ga zalučal v obcestni jarek. »Kaj, a nisi tega hotel?« je brezbrižno dodal. Sonce je svetilo nizko na obzorju in tretji je prikovan na mestu z naraščajočo nejeverjo strmel predse.

Prvi je poskušal poklicati drugo, pa se ni odzvala, zato je poravnal svoje hozentregerje ter se na petah zamajal na mestu: »No, grem po tovarišico, ti pa kar veselo na delo.«

Apokalipsa, 245-246