Neodvisni beloruski internetni portal TUT.BY je eden redkih beloruskih medijev, ki je redno poročal o protestih civilne družbe v Belorusiji. Zaradi tega je belorusko ministrstvo za informiranje 1. 10. 2020 sprejelo odlok o trimesečnem začasnem izbrisu tega portala iz razvida medijev, hkrati pa je zoper lastnika vložilo tožbo na sodišču, ki lahko pripelje do dokončne prepovedi delovanja omenjenega portala (prva obravnava naj bi se pričela 8. 10. 2020, za zdaj pa je portal na medmrežju še dostopen: https://www.tut.by/).

Septembra 2020 so na njem objavili intervju s Tatiano Shchyttsovo, profesorico na Evropski univerzi za humanistiko (EHU – European Humanities University). EHU je bila ustanovljena leta 1992 v Minsku, kot neodvisna univerza za humanistične in družboslovne študije, usmerjena v »obnovo vrednot evropske civilizacije v času prehoda beloruske družbe iz totalitarizma v demokracijo«, zaradi česar je imela težave z oblastmi, dokler ni l. 2004 belorusko ministrstvo tej univerzi, kljub protestom študentov in osebja, odvzelo licence za izvajanje visokošolskega študija pod pretvezo, da njen kampus za to nima primernih prostorov. Zato EHU od leta 2005 deluje v »eksilu«, v Vilni, glavnem mestu Litve, kamor se je preselila večina predavateljev, v študijske programe pa se v glavnem vpisujejo študenti/-tke iz Belorusije.

Tatiana Shchyttsova je predavateljica in raziskovalka na EHU, v ospredju njenega zanimanja so mdr. tematika fenomenologije intersubjektivnosti, filozofskih in etičnih problemov razvoja biotehnologije ter filozofske podlage družbenih razmerij. Med drugim se je ukvarjala z delom Hannah Arendt in njenim konceptom »narojenosti« v povezavi z medgeneracijskim izkustvom (v delu Geborensein und Intergenerative Erfahrung, Würzburg 2006) in z delom Mihaila Bahtina iz aspekta fenomenologije »drugega« (Sobitie v filosofii Bahtina, Minsk 2002). Njeni članki so mdr. objavljeni tudi v slovenski filozofski reviji za fenomenologijo in hermenevtiko Phainomena (http://www.phainomena.com/).

Kaj se po vašem mnenju trenutno dogaja v beloruski družbi?

Tega vprašanja se lahko lotite iz različnih zornih kotov. Sama bi najprej opozorila na tri aspekte. Prvi je politična kriza. Vladajoči sistem se je diskreditiral sam. To, čemur pravimo »pomanjkanje zaupanja«, je premalo močan izraz za to, kar se dogaja. Doživljamo radikalno politično polarizacijo družbe: na eni strani imamo vertikalno oblastno strukturo z vsem oblastnim aparatom, na drugi pa mobilizacijo civilne družbe, kakršne doslej pri nas še ni bilo, proti temu oblastnemu sistemu. Ko se je v protestnem gibanju izoblikoval koordinacijski svet, so mnogi analitiki celo začeli uporabljati sintagmo o »dveh oblasteh«. V našem kontekstu to pomeni pravi družbeni antagonizem, tj. konflikt, v katerem vsaka od strani kategorično odklanja pripoznanje druge strani. Vendar ta sintagma ni povsem primerna, saj ne upošteva tega, da razmerje moči vsekakor ni izenačeno.

Oblast Aleksandra Lukašenka temelji na oblastnem aparatu in lojalnosti državne nomenklature. V marksistični politični teoriji bi to vrsto oblasti označili kot »vladavino brez hegemonije«. S hegemonijo pri tem mislim na prevladujočo ideološko situacijo v družbi, ko je večina državljanov pripravljena prostovoljno slediti kaki vladajoči osebnosti ali stranki. Trenutno je v naši družbi takšna voditeljska osebnost Svetlana Tihanovska. Moč, ki jo poseduje, pa je – ravno obratno – »hegemonija brez vladavine«, tj. ideološki primat, ki pa ga oblastni aparat ne podpira.

Druga točka zadeva mobilizacijo civilne družbe za protest. Pred kratkim sem govorila s študentkama beloruske državne univerze in zdi se mi, da sta izrazili občutje, ki je za sedanjo situacijo zelo značilno. Po eni strani sta rekli, da sta odločeni ne popustiti in da se bosta protestov udeleževali vse do zmagovitega konca, po drugi strani pa sta zatrdili, da med tem protestnim valom nenehno čakata, kdaj bo prišlo do dejanskega napredka, a to čakanje je obtičalo v slepi ulici, saj protesti še niso pripeljali do kakšnega dejanskega političnega uspeha. To pa je seveda zelo nevarno stanje.

Nenehna frustriranost zaradi tega lahko pripelje do ohromitve protestov. Mislim, da imajo ti siloviti čustveni preobrati, od neverjetnega entuziazma pa do popolne frustriranosti, opraviti z mankom izkušenj glede sodelovanja državljanov v pomembnih političnih procesih. Prav zdaj namreč pri nas poteka preobrazba v družbo državljanov v pravem smislu te besede, kar pomeni: skupnost državljanov, ki želijo in zmorejo samostojno postavljati načela svojega skupnostnega življenja.

Nazadnje pa bi rada omenila še proces temeljnega moralnega zaobrata, ki se je sprožil v naši družbi. Ta velja tudi za tiste, ki se še niso pridružili protestom. Tudi ti še vedno živijo v Belorusiji, skupaj s protestniki hodijo na delo, vidijo tudi, kaj se dogaja na ulicah. Avtoritarni režim se je zelo dolgo časa naslanjal na tako imenovani družbeni sporazum, nekakšen konsenz, ki je pomenil to, da je država poskrbela za potrebno najmanjšo mero družbene in gospodarske stabilnosti, državljani pa ji v zameno niso postavljali nikakršnih političnih zahtev, tj. bili so docela pasivni. Moram reči, da je izraz »družbeni sporazum« sam po sebi že nekakšno pretiravanje, seveda pri tem ne gre za kakršenkoli dogovor v običajnem pomenu te besede. Ni šlo za to, da bi državljanke in državljani Belorusije izpogajali kak poseben dogovor z državo. Le prilegli smo se ji v kar največji tišini in tako vzpostavili okoliščine, ki so bile v prid obema stranema.

V prid vladi je bilo to, da so državljanke in državljani reševanje vseh vprašanj v zvezi z upravljanjem države kar iz navade delegirali nanjo. S tem civilna družba dolga leta ni bila nikakršen političen subjekt. Značilno znamenje tega obdobja je bila družbena apatija. Sedanji moralni zaobrat je povezan z rezkim in zelo travmatičnim izstopom iz tega stanja apatije. Dogodki med 9. in 11. avgustom so nas vse šokirali. Od takrat naprej povratek k »družbenemu sporazumu« ni več mogoč.

Kako se je to lahko zgodilo?

Seveda so za to, da civilni protest lahko dozori, potrebni določeni predpogoji. Navedla jih bom le nekaj. Prvič, v spominu so še dokaj sveži protesti zoper tako imenovani »protizajedalski zakon«.[1] Takrat je prišlo do nekaj velikopotezno zastavljenih akcij in oblasti so se, kot se še spomnimo, odločile stopiti za korak nazaj.

Še pomembnejše je to, kar je v naši državi sprožilo širjenje koronavirusa. Nezaslišano ravnanje oblasti na eni strani in izkušnja ljudi na drugi, da se lahko zanesejo drug na drugega in da lahko postavijo na noge skupne projekte (recimo, zbirajo prispevke, šivajo maske), ta izkušnja je bila zelo prepričljiva in navdihujoča.

Potem se je pričel volilni boj in kontrast med zahtevami družbe in obstoječim političnim režimom je začel dobivati vedno bolj ostro in dramatično podobo.

Nadaljnji pomembni sociološki dejavnik, zakaj so tako široko zastavljeni protesti sploh lahko postali mogoči, je to, da je odrasla nova generacija mladih, za katero naš vertikalni oblastni aparat predstavlja nekakšen kabinet predpotopnih političnih kuriozitet.

Toda od kod? Mladi so vendar odrasli v taisti državi, zakaj pri njih drugačna naravnanost?

To je pozitivni učinek kulturne, informacijske in gospodarske globalizacije. Mladi so vpeti v popolnoma druge simbolne kontekste, diskurze, kulturne in poklicne trende, kot so tisti iz sveta, kakršnega nam prikazuje beloruska državna televizija. In potem so bile volitve. Kar jim je sledilo, bi sama opredelila kot pravno in humanitarno katastrofo.

Tako je, kot da bi se v ljudeh nenadoma razblinila v spominu nagrmadena zavest o tem, kakšna je država, v kateri živijo. Tudi prej so namreč v njej zapirali in pretepali.

Neko stvar imamo lahko dolgo v zavesti – seveda, nekateri se upirajo, seveda, saj lahko prebiramo, da so koga zaprli –, vendar tega nikakor ne povezujemo s sabo, zato do tega lahko ostajamo v odmiku, tj. od tega se ne čutimo osebno prizadeti. V družbenopolitično agendo pa nas vpotegne šele trenutek, ko to, kar počnejo oblasti, pripelje do kolektivnega pretresa.

Najprej nekaj slišimo o tem, da je 80 odstotkov ljudi volilo za Lukašenka, s tem v glavi pa že 10. avgusta zjutraj izvemo, da so nekoga pretepli in odpeljali, potem pa se na nas kar usuje ploha informacij o zlorabah, poniževanju in žrtvah. Tako je, kot da bi vsi skupaj z vso silo ob nekaj treščili – to je celotno družbo travmatiziralo, vzelo ji je dih. Lahko se navadite na hrup, a ko zvok doseže določeno jakost, popokata bobniča. Enako velja tudi za psiho, za to, kako sebe moralno samorazumevamo. Lahko še naprej funkcioniramo v modusu omenjenega družbenega sporazuma, odhajamo na delo, za katero prejmemo minimalni dohodek, potem pa skušamo še nekaj zaslužiti po strani, da bi lahko preživeli. Država je torej živela v nekakšni drži stabilnega životarjenja, potem pa je nenadoma prišlo do katastrofe – in celotna država je eksplodirala, potrpljenje se je izčrpalo.

Tovrstno eksplozijo ogorčenja med prebivalstvom, ki je brez primere, bi lahko izpeljali iz tega, da je prišlo tako do pravne kot tudi do humanitarne katastrofe, tj. da sta se oba dva momenta prekrila. Po eni strani se je pri nas sesula celota pravne države. Po drugi pa je prišlo do kršitev osnovnih človeških vrednot: spoštovanja človekovega življenja, človekovega dostojanstva in osebne svobode. Ljudi je združilo njihovo skupno ogorčenje nad kršenjem zakonov in nad strahotami, ki so jim bili priča. Z drugimi besedami: ta protest temelji na občutku za pravičnost in na so-čutnosti z drugimi ljudmi. Naš upor proti režimu torej ni le politične, temveč tudi moralne in etične narave.

Doživeli smo zlom političnega sistema, zapisanega v ustavi. Ljudje so bili in so še izpostavljeni nasilju, samo zato, ker so želeli vedeti, ali je bila udejanjena njihova volilna pravica, zajamčena z ustavo. Po ustavi je naša država predstavniška demokracija. To pomeni, da mora vlada zastopati interes ljudstva in da je legitimna le, če jo podpira večina državljanov. Če ni tako, potem gre za zlorabo oblasti.

Če želimo razumeti, zakaj je lahko prišlo do tako množične mobilizacije civilne družbe, zakaj se je vzpostavila tolikšna enotnost, moramo upoštevati še drugo pomembno politično temo. Odgovor tiči v programu Svetlane Tihanovske. Jedro tega programa so nove volitve, ki naj bi politični sistem v celoti na novo pognale v tek. S tem ko je Tihanovska na politični oder stopila s takšnim programom, ni prišla v konflikt z drugimi političnimi strankami oziroma skupinami. Tudi sama ni zastopala kake določene stranke, političnega gibanja ali ideologije. In kaj je na ta način izposlovala? Zastopniki najrazličnejših političnih združenj in pogledov so se lahko združili in skupaj odšli na ulice, vsi so si namreč enotni glede tega, da je treba politični sistem na novo pognati v tek: cilj je ponovna vzpostavitev pravne države in predstavniške demokracije. Dogodilo se je nekaj, česar ni mogoče načrtovati vnaprej, za tem ne tiči noben strateg ali zarotnik. Le kateri strategi so bili tisti, ki so dali zapreti Babarika in Tihanovskega?[2] Le kdo ni dovolil, da bi volitve izpeljali z vsemi kandidati, ki so zbrali število glasov, potrebnih za kandidaturo na volitvah? Hočem reči, po tem se vidi, da ni šlo za nikakršno premišljeno strategijo. Šlo je za strukturno popolnoma enkratno situacijo, in ta je v naši družbi povzročila in omogočila tako široko politično konsolidacijo in solidarnost.

Veliko se govori o tem, da se beloruska nacija vzpostavlja šele sedaj. Ali to drži?

To je zelo pomembno vprašanje. Predvsem sama ne bi uporabljala izraza »oblikovanje nacije«, saj je beloruska nacija že izoblikovana. Po razpadu Sovjetske zveze in po razglasitvi Republike Belorusije za suvereno državo lahko, sicer je res, da z manjšimi zadržki, govorimo tem, da se je beloruska nacija izoblikovala takrat.

Ne bi torej govorila o oblikovanju nacije, temveč raje o tem, da se nacija zdaj ponovno potrjuje na novih temeljih – tistih, ki si jih delijo predstavniki nezadovoljne večine.

To novo samopotrjevanje nacije je v določenem smislu nekaj edinstvenega. Posebnost naše politične situacije je v tem, da nacionalna agenda v njej ne stopa v ospredje na način, kakor se je tega lotevala in pri tem vrsto let vztrajala stara opozicija, začenši z Zianonom Pazniakom.[3] Kaj je bilo značilno za zastopnike naših tradicionalnih nacionalno orientiranih sil? Vedno so zastopali tako imenovani etnični nacionalizem (v nasprotju z državljanskim nacionalizmom). Kot vemo, ta strategija v Belorusiji ni delovala, ni uspela združiti ljudi. Tistim, ki jih ta tematika zanima, nujno priporočam branje dela Valentina Akudoviča Odsotna koda.[4]

Danes nacionalna agenda temelji na skupnem prizadevanju državljanov, da bi določili pravila skupnega življenja v naši državi, tako da bi se ljudstvo lahko uveljavilo kot suveren, tako kot je tudi zapisano v ustavi. V tem prizadevanju ljudje sledijo določenemu etosu – tj. kolektivni viziji, kako naj si zgradimo skupno življenje, kako bi želeli živeti. Ta etos ni nekakšen konstrukt, ki bi ga ustvarile šele aktualne razmere. Ima zgodovinski kov in navsezadnje izraža to, kar znanstvena literatura označuje kot »nacionalni habitus«. Danes naše občutje nacionalne identitete krepi ravno to, da večino naših državljanov združuje predstava, kako naj oblikujejo svoje življenje. Iz te nacionalne enotnosti torej raste odločenost, da se gre po tej poti do konca.

Naj navedem še en zelo pomemben in tudi zelo presenetljiv vidik tega: lahko vidimo, da se vse dogaja pod belo-rdeče-belo zastavo. Koliko let so jo predstavniki stare opozicije nosili na različna svoja zborovanja. Najprej je ta zastava sicer združevala mnoge ljudi, potem pa vse manj, dokler ni kot simbol opozicije začela reprezentirati povsem obrobne skupine, ki je v zadnjih letih v družbi komajda naletela na kaj podpore. Zdaj pa se s to zastavo na ulice odpravljajo vsi. Kako je to mogoče? Mislim, da tudi glede tega ključno vlogo igra program Svetlane Tihanovske.

Kot vidite, imamo na eni strani režim, ki si je prilastil vso oblast, na drugi protestnike, ki želijo politični sistem ponovno spraviti v tek. Za kaj se zavzema protestirajoča civilna družba? Če naj se izrazim v prispodobi: za neko drugo Belorusijo. Potrebujemo drugačno državo. Obstoječi družbeni red želimo zamenjati z nekim v temeljih drugačnim. Če smo si vsi enotni glede tega, da potrebujemo drugačno Belorusijo, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju? Na začetku smo lahko na volilnih zborovanjih v podporo Tihanovski videli rdeče-zelene in le včasih belo-rdeče-bele zastave.[5] Bolj radikalno in ostro podobo je zadobival politični antagonizem, več je bilo zahtev po neki drugi Belorusiji in toliko večja je bila potreba po alternativnih simbolih, ki ne bi več asociirali na obstoječo državno oblast.

Simboli igrajo v političnem boju prevladujočo vlogo. Zato skušajo ruski politični tehnologi, ki jih je angažirala naša država, na vse viže ustvariti nove simbole. To je pomembno. V tem antagonističnem kontekstu je potreba po alternativnih političnih simbolih seveda pripeljala do tega, da se je v središču pozornosti znašla belo-rdeče-bela zastava. Zakaj pravim »seveda«? Zato ker nam ni treba iznajti nove zastave. Saj že imamo eno, kot pomemben člen naše nacionalne zgodovine. To pomeni, da so prejšnji nacionalni simboli zadobili nov pomen, in to ne le zastava, ljudje vsepovsod prepevajo Pagonio[6] in druge beloruske pesmi.

Rada bi poudarila, da je boj stare opozicije za nacionalni prerod, navkljub zasluženi kritiki, igral pomembno vlogo, v veliki meri se moramo prav njenim prizadevanjem zahvaliti za to, da so se naši zgodovinski simboli ohranili.

Ta popolnoma novi format nove potrditve nacije bo moral ostati tudi snov za nadaljnji premislek. Zagotovo pa velja: naše situacije ne moremo opisati znotraj terminov »nacionalno/postnacionalno«, ki se jih v sodobni znanstveni literaturi tako rado uporablja.

Naj posebej naveden še nadaljnjo pomembno zadevo v zvezi z zahtevami naše družbe po drugačni Belorusiji. Nadaljnji pomembni aspekt, zakaj je do teh zahtev prišlo, dejansko predstavlja tudi »drugi spol« Lukašenkovih najpomembnejših političnih izzivalk na volitvah. Zato ne moremo govoriti le o novem samopotrjevanju nacije, temveč tudi o novem samopotrjevanju žensk kot političnih subjektov v naši družbi. Sredi 20. stoletja je Simone de Beauvoir napisala slovito delo Drugi spol, ki je načelo tudi vprašanje možnosti ženske politične subjektivitete. Dogajanje pri nas bi bilo dobra priložnost za novo knjigo na to temo. Le da tokrat »drugi spol« učinkuje kot pomembna politična koda, ki simbolizira drugo, drugačno Belorusijo. S sociološkega vidika je v tej zvezi pomembno, da tri ženske vodilne osebnosti, ki so stopile na politični oder – Marija Kolesnikova, Svetlana Tihanovska in Veronika Zepkalo – reprezentirajo kar najrazličnejše družbene skupine. To pomeni, da je novo politično umeščanje žensk v naši družbi naletelo na kar najraznovrstnejši družbeni odmev.

Ta čas vsi razpravljajo o tem, da se je naša družba razcepila. Mislite, da se je to res zgodilo?

V tem trenutku je zelo pomembno, da pazimo na besede in retoriko, vsaka beseda namreč lahko v zavesti pusti napačen, lažen odtis, ki nas bo dezorientiral in zmanipuliral. Zelo pomembno je, da pogovora ne pričnemo z izhodiščno ugotovitvijo, da je do razcepa prišlo, temveč z dejstvom, da je bil ta razcep povzročen namerno. Trenutno vlada počenja vse mogoče, da bi civilno družbo umetno razcepila in sprožila državljansko vojno. Ena od retoričnih metod vlade je v tem, da demonstrante označuje kot opozicijo. Vendar je bistvo sedanje politične krize prav v tem, da nimamo več nikakršne opozicije, pa tudi ne legitimne oblasti. Obstaja le večina, ki zahteva ponovno vzpostavitev pravne države, in obstaja vertikalna hierarhija oblasti, ki skuša to preprečiti s pomočjo oblastnega aparata.

Danes je eno najpomembnejših vprašanj, kako bo ravnala »običajna« nomenklatura, torej tisti, ki zasedajo srednji oblastni nivo. Od tega bo odvisno, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju. Danes je nesmiselno postavljati kakršnekoli napovedi. Seveda, vsekakor potrebujemo analize, prognoze pa niso smiselne, prognoze so namreč upravičene in učinkujejo le, če slonijo na določeni logiki družbenih in političnih procesov. Zdaj pa smo ravno sredi kar največje negotovosti. Zdaj veliko stvari ni več odvisnih od sistemskih mehanizmov, temveč od tega, kako bodo ravnali konkretni ljudje, torej od njihove moralne odločitve in njihove odločenosti, da protestirajo.

Prevedel Samo Krušič

Apokalipsa, 245-246

1. Gre za nenavaden vladni Dekret št. 3, sprejet l. 2015, po katerem so morali ljudje brez zaposlitve – oz. v dobesedni dikciji: »tisti, ki sploh niso oz. so manj kot 183 dni v letu prispevali k financiranju državnih izdatkov« – na leto plačati 180 evrov posebnega davka, ker naj bi »brezplačno« izkoriščali državno infrastrukturo. Op. prev.
2. Viktar Barbarika, beloruski bančnik, ki se je potegoval za nastop na letošnjih predsedniških volitvah, a so ga oblasti skupaj z njegovim sinom zaprle in obtožile pranja denarja. – Sjarhej Tihanovski (soprog Svetlane Tihanovske) je znan beloruski bloger in aktivist. Ko je napovedal kandidaturo na predsedniških volitvah, so ga oblasti zaprle pod pretvezo, da spodkopava državno ureditev, ker ni oblastem ni pravočasno prijavil nekega shoda. Namesto njega je v predsedniško tekmo vstopila njegova soproga. Op. prev.
3. Vodja stranke Beloruska narodna fronta (BNF), ustanovljene še v času Gorbačova, zavzemal se je za osamosvojitev Belorusije in revitalizacijo rabe beloruščine v javnem življenju. Po vzponu Lukašenka je stranka v javnosti vse bolj izgubljala podporo. Op. prev.
4. Valentin Akudowitsch, Der Abwesednheitscode. Versuch, Weissrussland zu verstehen, Suhrkamp 2013. Op. prev.
5. Rdeče-zelena je od l. 1995 naprej uradna zastava Belorusije, od zastave nekdanje sovjetske republike se loči predvsem po tem, da ji manjkata srp in kladivo. Rdeče-belo-rdeča pa je predstavljala zastavo Belorusije po njeni osamosvojitvi l. 1991. Op. prev.
6. Beloruska pesem z besedilom iz l. 1916, ki se navezuje na beloruski nacionalni grb »Pagonjo«. Op. prev.