Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Emmanuel Lévinas PAUL CELAN, OD BITI K DRUGEMU

Za Paula Ricoeurja


»alles ist weniger, als

es ist,

alles ist mehr.«

Paul Celan[1]


Drugemu naproti


Ne vidim nikakršne načelne razlike, piše Paul Celan Hansu Benderju, med stiskom roke in pesmijo.[2] To je pesem, dovršena govorica, privedena do ravni medklica, tako malo artikuliranega izraza, kakršen je pomežik, kakršen je znamenje za bližnjega! Znamenje česa? življenja? dobrohotnosti? zavezništva? Ali znamenje ničesar ali zavezništva za nič: rekanje brez rečenega [dire sans dit]. Ali znak, ki je svoj lastni označenec: subjekt daje znak takšnega dajanja znaka do óne mere, da sam povsem postane znak. Osnovna komunikacija brez razkritja, jecljajoče otroštvo govora, precej neroden vstavek v znamenito govorico, ki govori, v znameniti die Sprache spricht, beraški vhod v hišo biti.

Zdi se, da nam Paul Celan – ki ga je Heidegger vendar znal slaviti med enim od njegovih obiskov Nemčije –[3] pokaže, kako malo razume določeno govorico, ki svet ustoličuje v biti, pomenljivi kot blesk predsokratske physis; kajti Celan govorico primerja s tako lepo gorsko potjo, kjer na levi cveti turški klobuček, cveti divje, cveti kakor nikjer, in na desni, tam stoji zvončica, in dianthus superbus, krasni klinček, ne stoji daleč stran. […] govorica, ne zate in ne zame – kajti, sprašujem, za koga je vendar mišljena, zemlja, zate, pravim, ni mišljenja, in ne zame –, govorica, sploh sedaj, brez Jaz in brez Ti, samó On, samó Ôno, razumeš, samó Oní, in nič drugega.[4] Nevtralna govorica [Govorica srednjega spola; Langue du neutre].

Zdi se torej, da se za Celana pesem nahaja natanko na takšni pred-sintaktični in pred-logični (kakor je to, seveda, danes nujno!), a tudi pred-odstirajočni ravni: v trenutku čistega dotika, čistega stika, prijetja, stiska, kakršen je morda način dajanja, segajočega tja do roke, ki daje. Govor bližine za bližino, starejši kakor govor resnice biti – ki ga verjetno nosi in prenaša –, prvi med jeziki, odgovor, predhoden vprašanju, odgovornost za bližnjega, ki s svojim za drugega [pour l’autre] omogoča celoten čudež dajanja.

Pesem se neomajno usmerja k ónemu »drugemu«, ki si ga misli kot dosegljivega, kot osvobodljivega, kot nezasedenega morda, in pri tem k njej […] zaobrnjenega.[5] Okrog te trditve se v Meridianu[6] izgrajuje besedilo, v katerem Celan podaja, kar dojema kot svoje pesniško dejanje. Eliptično, namigov polno besedilo, ki se neprestano prekinja, da bi se med prekinitvami zaslišal njegov drugi glas, kakor da bi bilo dva ali več govorov položenih eden na drugega, z nekakšno čudno koherenco, ki ni koherenca dialoga, temveč je zasnovana v skladu s kontrapunktom, ki konstituira – kljub njihovi neposredni melodični enotnosti – tkivo njegovih pesmi. Toda pretresljive formulacije Meridiana zahtevajo interpretacijo. 

Pesem gre drugemu naproti. Upa, da ga bo dosegla osvobojenega in nezasedenega. Samotno delo pesnika, ki cizelira dragoceno snov besed,[7] je dejanje iskanja sogovornika [l’acte de débusuqer un vis-à-vis]. Pesem postaja pogovor – pogosto je obupan pogovor[8]… srečevanja, poti nekega glasu k zaznavajočemu Ti[9]– Bubrove kategorije! Ali jim daje prednost pred genialno eksegezo, ki se s skrivnostnega Schwarzwalda suvereno spušča nad Hölderlina, Trakla in Rilkeja, da bi pokazala, kako pesništvo odpira svet, ter kraj med zemljo in nebom? Ali jim daje prednost pred pričvrstitvijo struktur znotraj medzvezdnega prostora Objektivnosti, glede katerega pesniki, v Parizu, komajda občutijo oklevanje, dobro ali slabo priložnost, da bi se pričvrstili k njej, a sami z vso svojo bitjo spadajo k objektivnosti takšnih struktur? Avantgardističnih poetik, kjer pesnik nima osebne usode. Bubru daje prednost, brez slehernega dvoma. Óno osebnostno [Le personnel] je pesništvo pesmi: … pesem vendar govori! … pomni svoje datume … govori vedno samo v svoji lastni, najbolj lastni zadevi.[10] Osebnostno: od mene k drugemu. Toda Celanova zasopla meditacija – po besedilu Walterja Benjamina o Kafki si drzne navesti Malebrancha in Pascala po Levu Šestovu – ni poslušna nobeni normi. Prisluhniti ji moramo od blizu: pesem, ki spregovarja o meni, govori v zadevi drugega; v zadevi povsem drugega; že govori z drugim, z ne tako zelo oddaljenim, s povsem bližnjim »drugim«; se neomajno usmerja k ónemu »drugemu«,[11] že smo daleč zunaj, že v jasnini utopije [dans la clarté de l’utopie][12] … Toda tudi pesništvo nas vendar včasih prehiteva. La poésie, elle aussi, brûle nos étapes [Poezija, tudi ona, se ne ustavlja (db.: požiga naše etape)].[13]


Transcendenca


Tako opisano gibanje gre od kraja k ne-kraju [le non-lieu], od tukaj k utopiji. Očitno je, da v Celanovem eseju o pesmi lahko vidimo poskus, kako misliti transcendenco.[14] Pesništvo […] to razglašanje neskončnosti zgolj smrtnosti in zastonjskosti![15] Paradoks ni samo v neskončni avanturi mrtve črke; je tudi v antinomiji, kjer se razvija sam pojem transcendence – skok čez brezno znotraj biti, ki ji oporeka sama identiteta skakalca. Ali ni potrebno umreti, da bi presegli [transcender] proti-naravo in celo proti-bit? Ali hkrati skočiti in ne skočiti? Razen če pesem jazu dovoli, da se loči od samega sebe. S Celanovimi besedami: najti kraj, kjer se je oseba zmogla osvoboditi, kot – otujeni – jaz.[16] Razen če pesem, ki gre k drugemu, zaobrnjena, njemu nasproti [face à lui] – razloča [diffère] lastno ekstazo, se uveljavlja znotraj medčasja – s Celanovimi, tako dvoumnimi besedami, vztraja na robu same sebe. Razen če pesem, da bi trajala, prelaga svojo bistrino [acumen] – s Celanovimi besedami … se preklicuje … se jemlje, da bi zmogla obstati, brez prestanka iz svojega Že-nič-več v svoj Vedno-že.[17] Toda za takšen Vedno-že v prehodu k drugemu pesnik ne ohranja svoje prevzetne suverenosti ustvarjalca. S Celanovimi besedami: pesnik govori pod naklonskim kotom svojega prebivanja, pod naklonskim kotom lastne kreaturnosti … Kdor jo piše (kdor piše pesem), ji ostaja predan.[18] Singularna desubstanciacija Jaza [du Moi]! Morda gre za to, da cel postaneš znamenje.[19] Dovolj veličastnih pretvarjanj ustvarjalca! Naj nam tukaj ne govorijo o »poiein« in podobnem, še piše Celan Hansu Benderju.[20] Znamenje za drugega, stisk roke, rekanje brez rečenega – pomembni so bolj zaradi svojega naklona, zaradi svoje interpelacije kakor zaradi svojega sporočila; pomembni so zaradi svoje pozornosti! Pozornost je naravna molitev duše, o njej s tolikšno nepredvidljivo zvočnostjo spod peresa Walterja Benjamina spregovori Malebranche: skrajna sprejemljivost, toda skrajno darovanje; pozornost – modus zavesti brez motenj, se pravi, brez zmožnosti pobega v temno podzemlje; polnost luči, ki je ne prižgemo, zato da bi videli ideje, temveč da bi preprečili izmik; prvi smisel nespečnosti, ki je zavest – pokončnost odgovornosti pred slehernim pojavljanjem oblik, podob, stvari.

Stvari se seveda pojavljajo – rečeno tega pesniškega rekanja; toda znotraj gibanja, ki jih nosi k drugemu, kakor figure tega gibanja. Sleherna stvar, sleherni človek je za pesem, ki se usmerja k drugemu, uobličenje tega drugega … zbira se okrog jaza, ki ga nagovarja in imenuje.[21] Je centrifugalno gibanje takšnega za drugega gibalna os biti? ali njeno pretrganje? ali njen smisel? Dejstvo, da – pesem – govori drugemu, prehiteva vsakršno tematizacijo; znotraj nje se lastnosti zberejo v stvari; toda pesem realnemu pušča tudi drugost, ki ji jo čista domišljija odreka, pusti spregovoriti tisto njemu, drugemu, najbolj lástnostno: njegov čas.[22]

Napotitev k drugemu človeku, je to sploh napotitev? To je izstop iz človeškega, sebepodajanje na óno k človeškemu zaobrnjeno in nedomačno področje.[23] Kakor da bi človeštvo bilo vrsta, ki znotraj svojega logičnega prostora – svoje razprostrtosti – pripušča popolno pretrganje, kakor da bi s prehajanjem k drugemu človeku presegli tisto človeško, šli utopiji naproti. In kakor da utopija ne bi bila sen in delež prekletega blodenja, temveč jasa [clairière],kjer se prikaže človek: … jasnina utopije … In človek? In kreatura? – V tej jasnini [luči].[24]


V jasnini utopije …


Ta čudni zunaj ni druga pokrajina. Onkraj preproste tujosti umetnosti in odprtosti za bit bivajočega[25]– stopi pesem korak naprej; tuje, to je tujec ali bližnji. Nič ni bolj tujega in nihče ni bolj tuj kakor drugi človek in šele v jasnini utopije se prikaže človek. Onstran sleherne zakoreninjenosti in sleherne udomačitve; brezdomovinskost kot pristnost [authenticité]!

Toda presenečenje tovrstne avanture, kjer se jaz na ne-kraju posveti drugemu, je vrnitev. Ne zaradi odgovora interpeliranega, temveč zaradi krožnosti tega gibanja brez vrnitve, te popolne krivulje, tega meridiana, ki opisuje pesem z brezkončno končnostjo. Kakor da bi se s prehajanjem k drugemu spojil in se brez vsakršnega bremena lastne identitete nastanil znotraj odslej rojstne dežele. Rojstne dežele, ki ničesar ne dolguje zakoreninjenosti, ničesar prvi zasedbi; rojstne dežele, ki ničesar ne dolguje rojstvu. Rojstne dežele ali obljubljene dežele? Ali izbruha svoje prebivalce, ko pozabijo na krožno pot, ki jim je to deželo naredila domačno, in na blodenje, ki ni služilo spremembi kraja [izgnanstvu; dépaysement], ki je bilo de-paganizacija? Toda prebivanje, ki ga upravičuje gibanje drugemu naproti, je po svojem bistvu judovsko.

Celan se na judovstvo ne nanaša kot na nekakšen pitoreskni partikularizem ali kot na nekakšno familiarno folkloro. Trpljenje Izraela pod Hitlerjem – téma dvajsetih strani pesnitve »Strette« znotraj knjige Strette, tožbe vseh tožb, ki jo je [v francoščino] mojstrsko prevedel Jean Daive[26] – je v očeh pesnika brez dvoma imelo pomen za kratkomalo celotno človeštvo, znotraj katerega je judovstvo določena skrajna možnost – ali nemožnost –, pretrganje naivnosti glasnika, klicarja ali pastirja biti. Razpoka sveta, ki zato, da bi prestali noč, daje, ne bivališče, temveč kamenje, ob katerega udarja palica blodečega in odzvanja v rudninski jezik. Nespečnost v postelji biti, nemožnost, da bi se zvil v klobčič in pozabil. Izgon iz svetnosti sveta, golota ónega, ki si izposoja vse, kar poseduje; neobčutljivost za naravo … kajti Jud, saj veš, kaj sploh ima on, kar mu tudi dejansko pripada, kar ne bi bilo posojeno, sposojeno in ne vrnjeno …[27] Znova se znajdemo v pogorju med turškim klobučkom in zvončico. Tu se zadržujeta dva Juda ali samo en Jud, tragično dvojen sam s sabo. Toda onadva, bratranca, onadva nimata … oči ali, natančneje, njunim očem tančica prekriva pojavljanje sleherne podobe, [k]ajti Jud in narava, to je dvoje, še vedno, tudi danes, tudi tukaj. […] Ubogi klobuček, uboga zvončica! […] in vidva, uboga, vidva ne stojita in ne cvetita, vidva nista navzoča, in julij ni julij.[28] In gore v njihovi impozantni masivnosti? Kaj je z ónimi gorami, o katerih je Hegel dejal: tako je s pokorščino in svobodo? Celan piše: Zemlja se je tukaj zgoraj zganila, zganila se je enkrat in dvakrat in trikrat, in razprla se je na sredi, in na sredi stoji voda, in voda je zelena, in zelenina je bela, in belina prihaja od višje zgoraj, prihaja od ledenikov ...[29]

Nad tišino in brezpomenskostjo pregibanja ozemlja, ki mu pravimo gora, onkraj njiju, je zato, da bi prekinili ropot palice, udarjajoče ob kamenje, in odzvanjanje tega ropota v skalovju, potrebna – proti govorici, ki velja tukaj[30] – resnična beseda.

Tudi za Celana je – znotraj sveta, kakršnega Mallarmé ni mogel niti slutiti – pesem duhovno dejanje par excellence. Dejanje, ki je hkrati neogibno in nemožno zaradi absolutne pesmi, ki je ni.[31] Absolutna pesem ne izreka smisla biti, ni nekakšna variacija na Hölderlinovo misel dichterisch, wohnet der Mensch auf dieser Erde.[32] Izreka izostajanje sleherne razsežnosti, podaja se utopiji naproti, na nemožno pot nemožnega.[33] Več in manj kot bit. Absolutna pesem – ne, tega zagotovo ni, tega ne more biti![34] Ali Celan priklicuje idealnost neuresničljivega? Zastonjska in preprosta beseda, ki mu jo je težko podati. Ali ne nakazuje raje drugačne modalnosti, kakor so tiste, ki se naseljujejo med mejami biti in ne-biti? Ali ne nakazuje, da je pesništvo sámo nekakšna nezaslišana modalnost ónega drugače kot biti [de l’autrement qu’être]? Meridian – nekaj – kakor govorica – nematerialnega, toda zemeljskega.[35] […] s sleherno resnično pesmijo, obstaja, celo z najbolj nezahtevno pesmijo, to neovrgljivo vprašanje, ta nezaslišana zahteva.[36] Neovrgljivost: prekinitev ludičnega reda lepega in igre pojmov in igre sveta; spraševanje Drugega, iskanje Drugega. Iskanje, ki se v pesmi posveča drugemu: spev se pne znotraj dajanja, znotraj ónega eden-za-drugega [dans l’un-pour-l’autre], znotraj opomenjanja pomena samega. Pomena, ki je starejši od ontologije in misli biti in ki ga predpostavljajo védenje in želja, filozofija in libido.


Prevedla Alenka Koželj[37]


Apokalipsa, 247-248-249

1. [»(…) vse vse je manj, kakor / sploh je, / vse je več.« Levinasovi navedki in njim pripadajoči prevodi iz Celanovih stvaritev so, kjer je to mogoče, usklajeni z nemškimi izvirniki, objavljenimi znotraj pesnikovih Zbranih del v sedmih zvezkih (Gesammelte Werke in sieben Bänden, Suhrkamp, Frankfurt am Main 2000); za oznako uporabljamo siglo GW s pripadajočo rimsko številko zvezka. Za pesem »Cello-Einsatz« (»Vstavek čéla«) iz zbirke Atemwende prim. GW, II, str. 76. Oba slovenska prevajalca Celanovega pesništva, ki sta svoje prepesnitve objavila v knjižni obliki, Niko Grafenauer in Vid Snoj, enako slovenita tako naslov pesmi – »VSTOP ČELA« – kot navedene verze: »(…) vse je manj, kot / je, / vse je več.« Za Grafenauerjev prevod prim. Paul Celan, Celan, Mladinska knjiga, Ljubljana 1985, str. 93-94. Za Snojev prevod prim. Paul Celan, Zbrane pesmi II, Beletrina, Ljubljana 2020, str. 131. Op. ur.]
2. [Pesnikov nemški izvirnik se glasi: »Ich sehe keinen prinzipiellen Unterschied zwischen Händedruck und Gedicht.« Prim. GW, III, str. 177. Prim. tudi: Celan, Zbrane pesmi II, str. 873. Op. ur.]
3. Kakršni so ga vsi globoko predrugačili, če je mogoče sklepati po nespornem pričevanju, ki sem ga prejel z natanko temi besedami.
4. »Pogovor v pogorju [Entretien dans la Montagne]«. V: Strette, Mercure de France, Pariz, 1971, prevedla John E. Jackson in André du Bouchet, str. 172-173. [Nemški izvirnik iz proznega besedila »Gespräch im Gebirg« se glasi: »links blüht der Türkenbund, blüht wild, blüht wie nirgends, und rechts, da steht die Rapunzel, und Dianthus superbus, die Prachtnelke, steht nicht weit davon. (…) eine Sprache, nicht für dich und nicht für mich – denn, frag ich, für wen ist sie denn gedacht, die Erde, nicht für dich, sag ich, ist sie gedacht, und nicht für mich –, eine Sprache, je nun, ohne Ich und ohne Du, lauter Er, lauter Es, verstehst du, lauter Sie, und nichts als das.« Prim. GW, III, str. 170-171. Za Snojev prevod »Pogovora v pogorju« prim. Celan, Zbrane pesmi II, str. 867-871. Op. ur.]
5. [Nemški izvirnik: »(…) es hält unentwegt auf jenes 'Andere' zu, das es sich als erreichbar, als freizusetzen, als vakant vielleicht, und dabei ihm (…) zugewandt denkt.« Prim. GW, III, str. 197. Op. ur.]
6. Prim. v: Strette, »Le Méridien«, prevedel André du Bouchet, str. 191. [Za Snojev prevod Celanovega govora z naslovom »Der Meridian« ob podelitvi Büchnerjeve nagrade prim. Celan, Zbrane pesmi II, 884-902. Za Grafenauerjev prevod prim. Celan, »Meridian«, Nova revija, let. 1. (1982/83), št. 7-8, str. 786-792. Op. ur.]
7. Zadeva rok [»(…) Sache der Hände«; prim. GW, III, str. 177; op. ur.], piše Celan Hansu Benderju.
8. »Meridian« v: Strette, str. 192. [Izvirnik: »(…) es wird Gespräch – oft ist es verzweifeltes Gespräch.« Prim. GW, III, str. 198. Op. ur.]
9. Prav tam, str. 195. [Pesnikov izvirnik: »(…) Begegnungen, Wege einer Stimme zu einem wahrnehmenden Du (…)«. Prim. GW, III, str. 201. Op. ur.]
10. Prav tam, str. 190. [Izvirnik: »(…) das Gedicht spricht ja! (…) bleibt seiner Daten eingedenk (…) es spricht immer nur in seiner eigenen, allereigensten Sache.« Prim. GW, III, str. 196. Op. ur.]
11. Prav tam, str. 190-191. [Nemški izvirnik določene dele navedenega besedila poudarjeno podčrtava: »(…) in eines Anderen Sache (…) in eines ganz Anderen Sache. (…) mit einem nicht allzu fernen, einem ganz nahen 'anderen' (…) es hält unentwegt auf jenes 'Andere' zu (…)« Prim. GW, III, str. 196-197. Op. ur.]
12. Prav tam, str. 193. [Izvirnik: »(…) wir sind weit draußen. (…) im Lichte der U-topie.« Dobesedn(ejš)i prevod nazadnje navedene sintagme bi se (lahko) glasil: »(…) v luči u-topije.« Prim. GW, III, str. 199. Op. ur.]
13. Prav tam, str. 187. [Nemški izvirnik zadnji stavek (brez kurzive) navaja v francoščini: »Aber auch die Dichtung eilt uns ja manchmal voraus. La poésie, elle aussi, brûle nos étapes.« Prim. GW, III, str. 194. Op. ur.]
14. Transcendenca, kakršno prikazuje pesništvo – je to mišljeno resno? In vendar gre za značilno potezo duha ali modernega racionalizma: ob matematizaciji dejstev, z dvigom k formam – shematizem, v kantovskem smislu besede, inteligibilnosti s spustom v čutnost. Nadzorovani znotraj konkretnega, nečistega, formalni in čisti pojmi odmevajo (ali razumevajo) [résonnent (ali raisonnent)] drugače in dobivajo nove pomene. Izpostavitev kategorij razuma v času zagotovo pomeni omejitev pravic uma, toda hkrati tudi odkritje določene fizike na dnu matematične logike: abstraktna ideja substance postane načelo vztrajnosti mase in prazna ideja skupnosti postane načelo recipročne interakcije. Ali se pri Heglu figure dialektike ne zarisujejo na živahen način, tako da se pojavijo znotraj zgodovine človeštva? – Ali ni husserlovska fenomenologija način shematiziranja realnega znotraj neslutenih horizontov čutne subjektivnosti? Tako kakor se formalna logika nanaša na konkretizacijo subjektivnosti, se svet zaznavanja in zgodovine v svoji objektivnosti podreja abstrakciji – če ne formalizmu – in je prevodnik za odkritje horizontov smisla, kjer označuje svoj resnični pomen. Ob branju nedavno objavljenega in zelo zanimivega in krasnega dela o Psihozi (založba Nauwelaerts, Louvain/Pariz) Alphonsa de Waelhensa, za katerega ne Husserl ne Heidegger nimata nikakršnih skrivnosti, smo dobili vtis, da freudizem samo obnavlja fenomenološko čutno, ki naj bi bilo v svojih podobah, svojih nasprotjih, svojih združevanjih in svojih ponavljanjih še vedno logično ali čisto kot nekakšna poslednja čutnost, kjer zlasti razlika med spoloma opredeljuje možnosti shematizma, brez katerega bi bili čutni pomeni prav tako abstraktni, kakor je bila ideja vzroka zunaj časovnega sosledja pred Kritiko čistega uma. Znotraj kombinacij matematika in znotraj igre čistih pojmov metafizika se odvija prava drama. Kritika čistega uma se nadaljuje!
15. »Meridian« v: Strette, str. 195. [Nemški izvirnik: »Dichtung (…) diese Unendlichsprechung von lauter Sterblichkeit und Umsonst!« Prim. GW, III, str. 200. Francoski prevod, ki ga navaja Levinas, bi se dobesedno lahko glasil: »Poezija (…) spreminjanje čiste smrtnosti in mrtve črke v neskončnost; La poésie (…) conversion en infini de la mortalité pure et la lettre morte.« Op. ur.]
16. Prav tam, str. 188. [Nemški izvirnik: »den Ort, wo die Person sich freizusetzen vermochte, als ein – befremdetes – Ich?« Prim. GW, III, str. 195. Op. ur.]
17. [Nemški izvirnik navedenih odlomkov: »(…) behauptet sich am Rande seiner selbst (…) es ruft und holt sich, um bestehen zu können, unausgesetzt aus seinem Schon-nicht-mehr in sein Immer-noch zurück.« Prim. GW, III, str. 197. Op. ur.]
18. Prav tam, str. 191. [Izvirnik: »(…) unter dem Neigungswinkel seines Daseins, dem Neigungswinkel seiner Kreatürlichkeit (…) Wer es schreibt, bleibt ihm mitgegeben.« Prim. GW, III, str. 197-198. Op. ur.]
19. Simone Weil zato lahko reče: Oče […], iztrgaj mi to telo in to dušo in iz njiju naredi stvar zase in ne dovoli, da bi od mene za vekomaj ostalo kaj drugega kakor to odvzetje sámo.
20. [Izvirnik: »Man komme uns hier nicht mit 'poiein' und dergleichen.« Prim. GW, III, str. 177. Op. ur.]
21. [Nemški izvirnik: »Jedes Ding, jeder Mensch ist dem Gedicht, das auf das Andere zuhält, eine Gestalt dieses Anderen. (…) versammelt es sich um das es ansprechende und nennende Ich.« Prim. GW, III, str. 198. Op. ur.]
22. »Meridian« v: Strette, str. 192. [Izvirnik: »(…) läßt es das ihm, dem Anderen, Eigenste mitsprechen: dessen Zeit.« Prim. GW, III, str. 199. Op. ur.]
23. Prav tam, str. 185. [Pesnikov izvirnik: »Das ist ein Hinaustreten aus dem Menschlichen, ein Sichhinausbegeben in einen dem Menschlichen zugewandten und unheimlichen Bereich (…)«. Prim. GW, III, str. 192. Op. ur.]
24. Prav tam, str. 193-194. [Izvirnik: »Und der Mensch? Und die Kreatur? / In diesem Licht.« Prim. GW, III, str. 199. Op. ur.]
25. Doch Kunst ist Eröffnung des Seins des Seienden, Heidegger, Einführung in die Metaphysik, str. 101. [V prevodu Aleša Košarja se navedek glasi: »Toda umetnost je odpiranje biti bivajočega.« Prim. Martin Heidegger, Uvod v metafiziko, Slovenska matica, Ljubljana 1995, str. 133-134. Op. ur.]
26. [Naslov nemškega izvirnika omenjene pesnitve se glasi: »Engführung«. Prim. GW, I, str. 195-204. Za Grafenauerjev prevod, ki naslov sloveni kot »Stretta«, prim. Celan, Celan, str. 48-59. Za Snojevo različico, pri kateri se je prepesnjevalec odločil za naslov »Stesnitev«, prim. Celan, Zbrane pesmi I, Beletrina, Ljubljana 2019, str. 316-333. Op. ur.]
27. [Nemški izvirnik: »(…) denn der Jud, du weißts, was hat er schon, das ihm auch wirklich gehört, das nicht geborgt wär, ausgeliehen und nicht zurückgegeben (…)«. Prim. GW, III, str. 169. Op. prev.]
28. [Izvirnik: »Aber sie, die Geschwisterkinder, sie haben (…) keine Augen (…). Genauer (…). Denn der Jud und die Natur, das ist zweierlei, immer noch, auch heute, auch hier. (…) Armer Türkenbund, arme Rapunzel! (…) und ihr, ihr armen, ihr steht nicht und blüht nicht, ihr seid nicht vorhanden, und der Juli ist kein Juli.« Prim. GW, III, 169-170. Op. ur.]
29. »Pogovor v gorah« v: Strette, str. 172-173. [Pesnikov izvirnik: »Es hat sich die Erde gefaltet hier oben, hat sich gefaltet einmal und zweimal und dreimal, und hat sich aufgetan in der Mitte, und in der Mitte steht ein Wasser, und das Wasser ist grün, und das Grüne ist weiß, und das Weiße kommt von noch weiter oben, kommt von den Gletschern (…)«. Prim. GW, III, str. 170. Op. ur.]
30. [Izvirnik: »(…) die Sprache, die hier gilt (…)«. Prim. GW, III, str. 170. Op. ur.]
31. [Nemški izvirnik »Meridiana«: »(…) Gedicht, das es nicht gibt!« Prim. GW, III, str. 199. Op. ur.]
32. [Prim. Heideggrovo razpravo o pesniškem fragmentu Friedricha Hölderlina »V ljubki modrini (In lieblicher Bläue«) »'… pesniško domuje človek …'« v: Heidegger, Predavanja in sestavki, prev. N. Grafenauer in T. Hribar, Slovenska matica, Ljubljana 2003, str. 197-218. Op. ur.]
33. »Meridian« v: Strette, str. 197. [Prim. Celanov izvirnik: »(…) diesen unmöglichen Weg, diesen Weg des Unmöglichen (…)«. Prim. GW, III, str. 202. Op. ur.]
34. Prav tam, str. 193. [Izvirnik: »Das absolute Gedicht – nein, das gibt es gewiß nicht, das kann es nicht geben!« Prim. GW, III, str. 202. Op. ur.]
35. Prav tam, str. 197. [Nemški izvirnik: »(…) etwas – wie die Sprache – Immaterielles, aber Irdisches (…)«. Prim. GW, III, str. 202. Op. ur.]
36. Prav tam, str. 193. [Izvirnik: »(…) mit jedem wirklichen Gedicht, es gibt, mit dem anspruchslosesten Gedicht, diese unabweisbare Frage, diesen unerhörten Anspruch.« Prim. GW, III, str. 199. Op. ur.]
37. Besedilo je prevedeno po: Emmanuel Levinas, »Paul Celan, de l’être à l’autre«, v: Levinas, Noms propres, Éditions Fata Morgana, Saint-Clément-de-Rivière 2014, str. 61-71. Prevod je uredniško pregledal in z opombami v oglatih oklepajih opremil Andrej Božič.

Slike članka
Zadnje objave
Pesmi 2
SEKS
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
OBISK GOSPE WOOLF
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
Najbolj obiskano
1
SEKS
2
Pesmi 2
3
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
4
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
5
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI