Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Pavel Florenski IKONOSTAS (ODLOMEK)

Tako so torej sanje te podobe, ki ločujejo vidni svet od nevidnega sveta, ločujejo in hkrati zedinjajo ta svetova. S tem mejnim položajem sanjskih podob se vzpostavlja njihov odnos tako do tega sveta kot tudi do onega sveta. V odnosu do običajnih podob vidnega sveta, v odnosu do tega, kar imenujemo »resničnost«, so sanje »zgolj sen«, nič, nihil visibile, da, nihil, vendar tudi visibile – nič, vendar tudi viden, ki ga uzremo in s tem nas zbližuje s podobami te »resničnosti«. Toda njegov čas, kar je tudi njegova osnovna značilnost, je umerjen obratno od vidnega sveta. In zato so, četudi vidne, sanje vselej teleološke ali simbolne. Nasičene s smislom drugega sveta so – skoraj čisti smisel drugega sveta, neviden, nestvaren, neminljiv, pa čeprav se kaže vidno in stvarno. So – skoraj čisti smisel, zapredene v najtanjši ovoj in tako skoraj v celoti pojavljenje drugega sveta, onega sveta. Sanje so skupna meja sosledja dolnjih stanj in sosledja gornjih doživljanj, meja pretanjenosti tukajšnjega in utelešenosti – tamkajšnjega. Pri pogrezanju v sen – se v sanjah in prek njih simbolizirajo najnižja doživljanja gornjega sveta in najvišja dolnjega: to so poslednji pljuski doživljanja one resničnosti, čeprav se že slutijo vtisi tukajšnje resničnosti. Prav zato imajo večerne sanje preden utonemo v sen pretežno psihofiziološki pomen, kot pojavitev tistega, kar se je nabralo v duši od dnevih vtisov, medtem ko so predjutranje sanje predvsem mistične, ker je duša napolnjena z nočnim zavedanjem in izkustvom noči najbolj očiščena in umita od vsega empiričnega – kolikor se je ta individualna duša sploh zmožna v danem stanju osvoboditi vzgibov čutnega sveta.


Sanje so znamenje prehoda iz ene sfere v drugo in simbol. – Česa? Z vidika gornjega sveta – simbol dolnjega, in z vidika dolnjega sveta – simbol gornjega. Zdaj je razumljivo, da sanje lahko vzniknejo, kadar sta v zavedanju istočasno dana oba bregova življenja, pa čeprav z različno stopnjo jasnosti. To se zgodi, rečeno na splošno, pri prehajanja z brega na breg; lahko pa tudi še tedaj, kadar se zavedanje zadržuje blizu meje prehoda in ni povsem prosto dvojnega zaznavanja, tj. v stanju plitkega sna ali dremotne budnosti. Vse pomembno se v večini primerov dogodi ali v sanjah ali »v nekem rahlem snu« ali navsezadnje – v nenadnih oddaljitvah od zavedanja zunanje resničnosti. Resda so mogoča tudi druga pojavljenja nevidnega sveta, vendar je zanje potreben močan sunek v naše bitje, da bi nas znenada iztrgal iz sebe samih, ali pa – razrahljanost, »mračnost« zavedanja, ki vselej blodi na meji svetov, vendar nima ne sposobnosti ne moči, da bi se samodejavno poglobilo v tega ali onega.


To, kar je rečeno o snu, velja ponoviti z majhnimi spremembami za vsak prehod iz sfere v sfero. Tako se v umetniškem ustvarjanju duša dviga iz dolnjega sveta in vstopa v gornji svet. Tam se brez podob hrani z zrenjem bitnosti gornjega sveta, se dotika večnih noumenov stvari, in ko se nahrani, se obogatena z védenjem znova spusti v dolnji svet. In tu, na tej poti nizdol, na meji spusta v dolnje, se njeno duhovno bogastvo odene v simbolne podobe – prav te, ki dovršene tvorijo umetniško delo. Kajti umetnost so utelešene sanje.


Toda tu, v umetniški odmaknjenosti od dnevnega zavedanja, obstajata dva momenta, kakor obstajata dve vrsti podob: prehod čez mejo svetov, ki ustreza vzpenjanju ali vstopanju v gornje, in prehod spuščanja nizdol. A podobe prvega – so odvržena oblačila dnevne ničevosti, usedlina duše, ki ne sodi v drugi svet, v splošnem so to duhovno neurejene prvine našega bitja; medtem ko so podobe spuščanja – izkustvo mističnega življenja, ki se je izkristaliziralo na meji svetov. Umetnik se vara in zapeljuje v zablodo, ko nam v imenu umetnosti naklanja vse to, kar se poraja v njem ob navdihnjenju, ki ga dviga, saj so to samo podobe vzpenjanja: mi potrebujemo njegove predjutranje sanje, ki prinašajo svežino večne sinjine, to drugo pa je psihologizem in surovina, naj še tako močno učinkuje in naj bo še tako vešče in okusno obdelana. A če pomislimo, ni težko razlikovati med enim in drugim po znamenju časa: umetnost spuščanja, četudi bi bila nepovezano motivirana, je zelo teleološka – kristal časa v prividnem prostranstvu; nasprotno pa je umetnost vzpenjanja celo pri večji povezanosti motivacij sestavljena mehansko, v skladu s časom, od katerega je krenila. Če gremo od resničnosti v prividno, daje naturalizem prividno podobo resničnega, prazno podobnost vsakdanjega življenja; obratna umetnost – simbolizem – pa uteleša v resničnih podobah drugo izkustvo, in s tem, kar nam naklanja, ustvarja najvišjo resničnost.


In enako velja – v mistiki. Obči zakon je vselej enak: duša se vzneseno dviga iz vidnega in ko ga izgubi iz vida, vzhičeno vstopa v območje nevidnega – to je dionizično trganje iz vidnega. In potem ko vzleti kvišku, v nevidno, se znova spušča k vidnemu in tedaj pred njo že vznikajo simbolne podobe nevidnega sveta – oblike stvari, ideje: to je – apolinično videnje duhovnega sveta. Obstaja skušnjava, da bi namesto idej sprejeli za duhovno, za duhovne podobe – tista sanjarjenja, ki obletavajo, begajo in zavajajo dušo, kadar se pred njo odpira pot v drugi svet. To je poskušanje duhov tega sveta, da bi zadržali zavedanje v svojem svetu. Kot prebivajoči ob meji z onstranskim svetom, čeprav tukajšnje narave, privzemajo podobe bitij in resničnosti duhovnega sveta; rečeno geometrijsko in fizično, pri približevanju meji tega sveta vstopamo v pogoje bivanja, čeprav neprestano nove, vendar povsem različne od običajnih pogojev vsakdanjosti. In v tem je največja duhovna nevarnost približevanja meji [tega] sveta – bodisi zaradi pomanjkanja volje spričo zemeljskih strasti ali nevednosti bodisi zaradi odsotnosti duhovnega razuma – svojega lastnega ali tujega razuma voditelja ali navsezadnje zaradi nemoči, kadar duhovni organizem še ni dozorel za takšen prehod. Toda nevarnost je – v prevarah in samoprevarah, ki obletavajo popotnika na meji svetov. Svet se krčevito oklepa svojega sužnja, lepi nanj, mu nastavlja mreže in zavaja, češ da je že dosegel vhod v duhovno območje, toda duhovi in sile, ki varujejo te vhode nikakor niso »stražarji domačih pragov«, tj. niso dobri varuhi zaščitenih območij, niso bitja duhovnega sveta, ampak pomagači »kneza zračne oblasti«, zavajalci in zapeljevalci, ki zadržujejo dušo na meji svetov. Kadar ima trezen dan oblast nad našo dušo, se preočitno razlikuje od duhovnega območja, tj. od onstranstva, da bi nas zapeljal v prevaro. Njegove snovnosti se zavedamo kot težkega, vendar koristnega jarma, kot blage privlačnosti zemlje, ki otežuje naše gibanje in nam hkrati daje oporno točko, ko pravično zadržuje stremljenje našega voljnega deja tako dobre kot tudi zle samoopredelitve; v splošnem je raztezajoča en trenutek večne, tj. za vedno, angelske opredelitve samega sebe za to ali drugo stran v času našega življenja in s tem stori, da življenje, naše zemeljsko življenje ne bo samo životarjenje, ki utrpevajoče kaže vse že obstoječe zmožnosti, temveč podvig resničnega samoizgrajevanja, umetnost klesanja in kovanja našega bitja. A naša usoda, to, kar nam je usojeno, εἱμαρμένη, μοῖρα, tj. kar je izrečeno o nas od zgoraj, sojeno ali dosojeno, fatum – od fati, usoda naše nemoči in naše nadmoči, dar bogopodobne ustvarjalnosti, je čas-prostor. Ta ne vara. Ne vara niti duhovnost, angelski svet, kadar se duša sreča z njim iz obličje v obličje. Toda med svetovoma, na meji tukajšnjega so zbrane skušnjave in prevare: to so – tiste prikazni, ki so upodobljene v opisu začaranega gozda pri Tassu.1 Če ima kdo duhovno stanovitnost in bo šel neustrašno skozi njih, ne da bi se oziral na njihove skušnjave, se bo izkazalo, da kot sence čutnega sveta, kot njegova usnula poželenja, ničeva po svoji resničnosti, nimajo moči nad dušo. Toda kadar nekdo nima močne vere, kadar je človek ujet v mrežo svojih strasti in nagnjenj – je dovolj, da se samo ozre na te prikazni in že iz duše ozirajočega se prejmejo priliv resničnosti, ki jih okrepi, in ko se prisesajo na dušo, se toliko bolj utelešajo, kolikor bolj slabi duša, ki jih je pritegnila k sebi; in tedaj se je težko, zelo težko, brez posebnega posredovanja onstranske duhovne sile skoraj nemogoče iztrgati iz teh stihijskih močvar in mlakuž, ki se razprostirajo ob izhodih iz [tega] sveta.


Prevedel Boris Šinigoj


Apokalipsa, 243-244

1. Prim. Torquato Tasso (1544–1595), Gerusalemme Liberata (Osvobojeni Jeruzalem), Parma 1581, Canto XIII.

Slike članka
Zadnje objave
Pesmi 2
SEKS
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
OBISK GOSPE WOOLF
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
Najbolj obiskano
1
SEKS
2
Pesmi 2
3
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
4
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
5
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI