Nejc Krevs
Elegija o plebejstvu
Malomeščanski delavci različnih prepričanj, nazorov in ciljev predstavljamo večinski delež našega ljudstva, ki prebiva v historično mladi državi, a prepolni nezrelosti in neodgovornih dejanj. Po 30 letih se še kar ne moremo znebiti tečne pubertete, ki vselej eruptivno preplavlja slovenski etos.
Pomislite, kako malo je potrebno, da zadovoljiš sodržavljana: njegova afiniteta ne presega velikih prsi, primitivnega humorja in plastičnih sanj o novem prevoznem sredstvu. No, pa da ne pozabimo na buržujske višave, kjer se gnetejo miselni tokovi hrepenenja po slavi, večvrednosti in materialnem poželenju, ki so posledica fatalnega narcisizma in progresivnega pohlepa.
Gre za eklatantne atribute številnih nosilcev javnih funkcij, ki znajo dobro odigrati vlogo neškodljivih vladarjev. Za prazne obljube in drobiž vzgajajo vitalen odnos s plebejci, ti pa jim v en glas vzklikajo: Slava vam, vladarji, tisti, ki bomo umrli, vas pozdravljamo!
V duhu spoznanja
Gola plemenitost našega bivanja, pomešanega v mesu in krvi, je v minljivosti, tisti nezavedni paradigmi človeške usode, ki je nepredvidljiva in se dotika vsakogar. Nam je morda prav v tem prizaneseno, da ne vemo ne za uro ne za dan, ko bomo zapustili stvarnost in v grob odnesli svoje sanje?
Čeprav nam to ne daje ravno zadoščenja, saj se potem prikrade občutek, da je življenje brezupno, šlamastično in nepopolno, pa lahko v tem vidimo priložnost, da oviti v plašč realnosti pustimo svoj pečat v zgodovini. Prej kot ga bomo oblekli, prej bomo zbistrili misli, zadihali s pravo mero pragmatizma in ukovali svoje ime v večnost človeškega spomina.
Slovenske matere sin
V besedi izgovorjena lepota maternega jezika je plod hrepenenja, trme in nežnega dotika zemeljske grude, ki so jo vztrajno negovali že naši predniki in se nam zdaj občasno prikrade v misli ob pogledu na bogato in s soncem obsijano zelenje naše majhne deželice.
Žal nam ta čudoviti odrešiteljski pogled mnogokrat zastira kar naš lastni um, preobremenjen z vsakodnevno odmerek balastnih misli, ki poganjajo tok tradicionalne slovenske apatije in brezvoljnosti.
Morda bi morali slišati za tiste narode sveta – in verjemite mi: ni jih malo! – ki hrepenijo po lastni državi že stoletja, pa jim najvišjo obliko narodnega ponosa nekdo odreka, jih žali in ponižuje.
Tlakujmo prihodnost našega evropskega polisa tako z izrekljivo kot zapisljivo besedo, da bo v ponos rodovom za nami in v spoštovanje slehernega inozemskega bitja.
Destruktivno popačenje športa
Metamorfoza, ki jo doživlja šport, postaja pojem nerešljivega. Zdravnik James Naismith je izumil košarko, da bi si otroci med zimo krajšali čas in tako ostali v dobri telesni pripravljenosti. Ideja se je udejanjila 1891., ko je človeštvo dobilo šport, ki je zastrupil svet.
Opij dobre narave, ne le košarke, ampak tako rekoč vseh športov, je skozi zgodovino pridobival veljavo kot manifestacija časti, ponosa in ugleda. Žal le začasno!
Destruktivna nota, ki je uničila sistem vrednot, je kapital, ta je patološko preslepil čustva ljudi do športa. Fundamente ljubezni, zdravja, veselja in užitkov je zamenjala kaotična formula tekmovalnosti.
Športniki, ki se danes borijo za preživetje, plujejo z barkami v neznano morje. Za mnoge je usodna že prva nevihta, saj ta uniči pravljico o dragih avtomobilih, lepih dekletih in hiši z desetimi spalnicami. Tisti, ki jim uspe prijadrati do odprtega morja, postanejo doktrina posiljenega triumfa in plen izkoriščevalskih blagovnih znamk.
Tako se epoha potrošništva nadaljuje, športniki pa niso več vzor, temveč simbol malikovanja vsakega otroka. Nebuloze umetnega poosebljanja nas pripeljejo do hipokrizije, ki se kot razbolelost neustavljivo širi.
Ikarjev polet se konča z izgubo identitete ali celo s spoznanjem, da jo posameznik nikoli ni imel.
Pogubne uverture sovraštva
Za trenutek nazaj k antiki. Terminologija besede etika izhaja iz grškega pojma ethos, kar pomeni človeška drža. Kako mogočna naj bi bila ta, so mnogi filozofi različno razlagali in oblikovali lastne podobe o etičnemu bitju.
Deluj tako, da bo tvoje dejanje lahko postalo obči zakon, je srž Kantove deontološke etike. Ni trajalo dolgo, da so kot protiutež Kantu na sceno prodrle ideologije, ki so z manipulativno roko jeze, sovraštva in mahinacij vsiljevale svoj »moralni« zakon.
To je bila voda na mlin labilni drhali, ki ni potrebovala dolgo, da je patološke intence nedonošenih ideologov sprejela. Zastrupljeni narodi so fanatično verjeli, da jim je dovoljeno, da za lasten neuspeh krivijo druge in tako moralni zakon postane nemoralni cilj, ki upravičuje krvoločna sredstva.
Svoj posel naredijo še represivni aparati, ki horde ljudi cepijo proti strpnosti, solidarnosti in ljubezni. Produkt tega je imperij, napolnjen s čredno družbo, imuno proti dialogu, strpnosti in spoštovanju.
Nikoli več, ponavljamo. Nikoli več.
Novi Facebookovi všečki
Živimo v eri neizogibne gonje in hrepenenja po »spreminjanju« našega ljubega planeta. Na bolje, seveda, kajpak, a pogosto le za ceno egotripnih avtogramov, ki bi jih, v želji priznanja in sprejetosti, delili vsi vsem.
Ti avtogrami so zdaj odraz všečkov na družbenih omrežjih, ki služijo kot vstopnica v svet obstoja. Si ali te ni? Odsotnost iz življenjskega teatra digitalij pomeni tvojo neposredno smrt, ki jo z vzkliki in obrekovanjem izglasuje množica v koloseju 21. stoletja.
Vrednostni sistem smo obrnili na glavo in začeli uživati v preštevanju všečkov, ki jih je dobila naša objava. Kaj se je zares zgodilo na sliki, kaj smo ob zapisanem zares začutili, ni pomembno.
Tako je postal še materialni svet, ki ga tako radi malikujemo, instanten absurd in zgolj začasno sredstvo poželenja. Za hip odmerek v žilo, prosim.
Prazen je praznični čas
Čakalne vrste v trgovinah, praznično vzdušje, lučke in druge komercialne izvedbe prednovoletnega nategunstva so že globoko udarile sleherno slovensko denarnico.
Človek ima občutek, kot da je tista obljubljena Švica res prišla. Morda še v kakšnem podhodu ali pred cerkvijo srečaš berača, vendar se zdi, da so ljudje v slovenskih mestih zadovoljni in radostni.
Malo pozabimo na realnost in zdi se, da v upanju na boljše leto iz sebe iztisnemo še ta preostanek pohlepa in se hkrati prepustimo potrošniškemu toku, kljub temu da nam dolgovi visijo nad glavo.
Le upamo lahko, da se bo v nas prebudila empatija, ki bo ostala z nami celotno leto, ne le v tem prazničnem času, ko se ljudstvo obdaruje in si izreka lepe besede. Dajmo se spomniti, kaj in zakaj sploh praznujemo, pa se bomo tudi izložbenim malikom laže izognili.
Stara celina na stara pota?
Človeški duh, ujet v zaporu veličastne dame Evrope, umira, saj so dosmrtnega zapora oproščeni le zametki humanosti. Ti obstajajo v besedah, manj v dejanjih.
Preostalo, kar človek manifestira kot nesebično ravnanje v imenu etike, morale, načelnosti in dobrote, tone v pozabo, z njim pa tudi ta veličastna evropska civilizacija.
Očitno so nekatere bolezni neozdravljive. Nerazumljivi nacionalsocializem, fašizem, komunizem in z njimi povezane abotne vizije, rakotvorno napadajo srce Evrope v obliki skrajnih desnih in levih političnih opcij.
Narodi potrebujejo pogumne in karizmatične osebnosti, ki bodo znale napake lastnega naroda prepoznati, jih obsoditi in pomiriti podivjano čredo frustriranih in emocionalno praznih ljudi.
Oropani ljubezni
Kaj bi se zgodilo, če bi svet oropali ljubezni?
Duše bi jokale, narava bi krvavela in svet, ki naj bi bil po Galileu matematično urejen, bi postal matematično nerešljiv. Izgubili bi ravnovesje, ki ga ljudje dedujemo in v toku življenja popačimo in popolnoma zlorabimo.
Človeštvo je samo sebe pripeljalo na skrajni rob preživetja, še Boga ne potrebujemo več, da bi nad zemljo spet priklical vesoljni potop. Vedno znova stopamo v isto reko, v isti svet hudobij.
Novo zamenja staro in staro postane kaj kmalu novo, začarani krog odsotnosti ljubezni pa se vrti na vrtiljaku neskončnosti.
Roparji so že na pohodu v puščavi hrepenenj, da bi nam izsušili sanje o ljubezni, zato le upajmo, da bo univerzalno čustvo zdržalo in vztrajalo med ljudmi.
Zaspane oči samote
Človeško bitje doseže vrhunec življenja ob zadnjem izdihu, ko mu živi ovrednotijo plemenitost njegovega bivanja.
Spomin je edina karta, s katero igramo, da bi se prebili v zavest naših zanamcev. Ob tem je pomembno le to, kaj smo v življenju storili, namreč, to, česa nismo, bomo odnesli v grob. Takrat popravnega izpita ne bo več, ostali bomo sami s seboj v upanju, da po smrti obstaja neki drugi svet, ki nam ga obljubljajo svete knjige.
Smo pripravljeni sprejeti minljivost in si v ogledalu priznati svojo šibkost in nebogljenost?
Zdravstveni opomin
Nevidni sovražnik, morilec, ki ne pozna potnega lista in ne izbira žrtev, globoko prodira v našo intimo, v naše bistvo.
Covid-19 tako rekoč s tiho diplomacijo smrti pušča neizbrisno sled v zavesti sodobnega človeka 21. stoletja. Čeprav se zdi, da smo v Sloveniji na poti triumfa in nam občasno rahljanje vladnih ukrepov vliva samozavest, je lahko pretiran optimizem tudi nevaren. Tako kot za gladiatorje ena zmaga v Koloseju ni bila dovolj, da bi si prisvojili rudij, lesen meč svobode, ki je pogumne bojevnike osvobodil jarma suženjstva pod okriljem rimskega imperija, nam tudi prva uspešna bitka proti pandemiji ne sme biti dovolj, da bi nemudoma razglasili slavje.
Poskrbimo, da ne izgubimo prednosti, ki smo si jo priborili proti smrtonosnemu virusu. Previdnost, skrbnost in potrpežljivost nikoli niso odveč.
Hitro na vrh sveta!
In je mimo še eno leto, še eno desetletje, še eno obdobje modernizacije človeštva, tudi na račun etične resignacije, revščine in prelite krvi.
Skratka, tekmovalnost med narodi in prehitevanje brez cilja, no, vsaj brez takšnega, ki bi vodilo v vsesplošno blaginjo.
Hiter tok življenja, ki so nam ga v eri tehnološkega razcveta ponudile politične elite in buržujske kaste, smo brez razmisleka sprejeli in po hitrem postopku pridobili državljanstvo v republiki sužnjelastništva.
Kje je tu svoboda? So nas naučili, da jo je treba iskati na družbenih omrežjih, na delovnem mestu, v partnerskem odnosu?
Začnimo jo vendar že iskati v drobcu svoje duše, ki ga pustimo na tem planetu. Le tako bo vsako leto znosneje, prijetneje in bolj čuteče.
Tisti mulci s kvarta
Ob sprehodih skozi sivino ljubljanskih ulic se spomnim na otožne obraze, ki jih udarci tuje roke često božajo. To je pogled na resignirano mladost, polno sramu, žalosti in bolečine, ki prisilijo dečke iz kvarta, da opustijo sanje.
Potem je tu še ulica, ki jih oropa lastne zavesti in jih spremeni v mentalne reveže. Najraje v temi tavajo brez smisla za življenje in v upanju, da jim bo uspelo zablesteti s kriminalno kariero.
Hitro pozabijo, da je to ples s črno damo, s katero se navadno odpleše zgolj zadnji tango. Nepripravljene in nezrele jih v boju za preživetje prerešata krogla in tako končajo pozabljeni med ulicami.
Njihove raztrgane in tragične zgodbe zdaj potujejo od ust do ust v opomin nam vsem.
Med eksistenco in esenco?
Ne gre za to, da bi obsojal narkomane, pijance in druge mavrične osebnosti v hierarhiji moderne družbe našega časa. Gre predvsem za to, da si ljudje priznamo, da smo od česa odvisni.
Vsi pač na sebi edinstven in svojevrsten način. V odvisnosti blažimo travmatične rane preteklosti in sedanjosti ter tako bežimo pred realnostjo, da bi z občutki iracionalnosti preživeli. Kakšno slepilo uma vendar, saj nam je kristalno jasno, da se bomo vnovič zbudili še bolj poškodovani.
Čas je, da odvisnosti napovemo vojno in ustavimo pat položaj, ki nas vse bolj izčrpava in potiska v regresijo. Tako bomo naredili prvi korak, da zaustavimo udarce usode. Bitka bo dokončno dobljena, ko bomo stali pred ogledalom življenja in bomo na drugi strani zagledali podobo, od katere smo zares odvisni. Ta podoba bo prenesla vse, vse naše laži, strah, jezo in nemoč.
To bo čas spoznanja, ko se bosta spopadli eksistenca in esenca. Življenje bo dobilo smisel, smisel bo zaživeti.
Rdeče je belo. Belo je rdeče.
Nisem ideološko obremenjen, da bi moral prestreči kroglo partizana ali domobranca in si tako zagotoviti staro vizijo herojstva, ki bi jo nekateri v svobodni in demokratični Sloveniji še kar gonili.
Davno so iztrošili vse ase, rokav je prazen in zanemarjen. Tako od prvih kot od drugih, a pozor ostaja ujetost v za večino nedoživetem spominu, ki nas tako tlači in razdvaja.
Namesto da bi iz roda v rod prenašali spomine na dobroto, prijateljstvo, poštenje nas primitivni ideologi venomer zastrupljajo s sovraštvom, lažjo in manipulacijami polpretekle zgodovine.
Za njih nikoli ne bo opravičila, številni krivci bodo ostali nedolžni, nekateri heroji ne bodo nikoli slišani. Vse ne moremo spremeniti, lahko pa tragiki naroda ponudimo pieteto, tisti elementarni drobec medčloveškega spoštovanja. Za črno smrt je vselej dovolj pogubna vera v brezpogojno življenje.
Draga civilizacija!
V delavska telesa zabadajo nože pohlepni lakaji, katerim lakoto po kapitalu potešijo izkoriščene roke delavcev. Srednji razred počasi izginja, saj se neusmiljeno gradijo mostovi segregacije med bogatimi in revnimi.
Novodobna tehnološka agenda postaja vse bolj agresivna, prevzema oblast, poniževalno obsoja in nadleguje vse ostale oblike človeške komunikacije in umetniškega ter kulturnega ustvarjanja.
Tehnologija ustvarja naselja, mesta in države nedostopne vsem tistim, ki jim je digitalna mrzlica tuja, predraga ali pa nimajo delovnega mesta neposredno povezanega s tehnikalijami.
Magični kulti v obliki značajske, kulturne, zgodovinske in arhitekturne tradicije postopoma umirajo, saj bogate računalniške kaste potiskajo delavski razred v eksodus. Sebični individualizem in pretirana moč kapitala sta v hipu zdrobila medsebojne odnose med ljudmi. Speče ljudstvo se bo moralo prebuditi, da bo lahko bila civilizacija vredna svojega imena.
Apokalipsa, 245-246
May 01, 2020