Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Günther Anders MI, EICHMANNOVI SINOVI

Odprto pismo Klausu Eichmannu 


Nikoli ni lahko najti pravega tona in pravih besed za nagovor sinov, ki so izgubili očeta. Toda pisati vam, Klaus Eichmann, to je zame še posebej težavno. Ne zato, ker ste sin svojega očeta, torej »eden izmed Eichmannov«; jaz pa sem eden tistih Judov, ki so ubežali aparatu vašega očeta in so živi le zato, ker po naključju niso bili pobiti. Ni to tisto, kar stoji med vami in menoj, izraz »eden izmed Eichmannov« v tem smislu ne bi smel veljati. Nikoli naj ne bi označeval koga, ki je potomec Eichmanna, ampak zmerom le tistega, ki čuti, deluje in argumentira kot Eichmann. Nedopustno je, da bi vi – kakor tudi kdor koli drug – postali žrtev načela »krivde na podlagi krvnih vezi«, ki so se ga ljudje kot vaš oče tako nepremišljeno posluževali, in zaradi katerega so pomrli tisoči. Poreklo ni krivda, nihče ne kuje lastnega rodu, niti vi.

Ne, če mi je tako težko pisati vam, potem bo tako zaradi drugih razlogov. Najprej zato, ker me plaši vaša usoda, to, da morate vse življenje hoditi naokoli kot sin svojega očeta. Poleg tega menim, da je izguba, kakršno ste doživeli vi, hujša od izgube, ki so jo morali pretrpeti drugi sinovi. Kaj imam v mislih?

To, da ste izgubili očeta dvakrat.

In da je za vas nadalje umrlo še vse kaj več kot le oče.

O teh dveh rečeh bi rad najprej govoril z vami.

Dvojna izguba

Kaj imam v mislih, ko pravim: izgubili ste ga dvakrat?

Zdi se mi nemogoče, da bi začutili svojo osirotelost šele v trenutku, ko je do vas prišla zadnja in nepreklicna vest, obvestilo, da so tisto, kar je bila nekoč umrljiva lupina vašega očeta, raztrosili kot pepel v morje. Prvi udarec vas je moral zadeti že prej. Zdelo bi se mi celo naravno, če se rana, ki ste jo dobili s prvim udarcem, ni nikoli zarasla, in če ste drugega izkusili le še kot v otopelosti.

In na kaj mislim, ko govorim o trenutku prvega udarca?

Na trenutek, ko ste doumeli, kdo ste, ko ste to zares doumeli. Tudi pred tem vam je bilo sicer gotovo nekako znano, da ste prišli na svet kot sin pripadnika SS, in nemara celo, da ta pripadnik SS ni vršil kake čisto poljubne funkcije. Toda kaj neki je to že bilo? Dogodki so ležali v somraku dobe, ki sploh ni sodila k vašemu zavestnemu življenju, in odvili so se daleč nazaj v delu sveta, ki je postal za vas prav tako že nestvaren. Vrhu tega so se sledovi za tem moškim – tako so vam pač pripovedovali – kakor tudi sledovi za številnimi drugimi, zabrisali v zmešnjavi povojnega časa; in navsezadnje je že leta obstajal nek drug mož, ki je docela zapolnil mesto vašega očeta ter s tem povsem zasenčil njegovo podobo.

Nato je torej prišel tisti trenutek. Trenutek, ko se je vse to zrušilo. Zdaj namreč niste le izvedeli, kaj je bilo pravzaprav z vašim prvim očetom, zdaj niste slišali le o plinskih pečeh in šestih milijonih – že to bi zadoščalo; ampak ste bili povrhu vsega tokrat primorani dojeti, da novi oče, ki je izbrisal spomine na prvega, ni bil nihče drug kot prvi oče sam – da je torej mož, ki ste mu bili bržkone privrženi v sinovski ljubezni, in ki je bil morebiti celo dober z vami (le z grozo sem ravnokar zapisal besedico »dober«, zdi se, kot da hoče šest milijonov tistih, ki so jim odvzeli glas, izreči svoj protest) – da je ta mož sam Adolf Eichmann.

Stiska tega trenutka je pred menoj. Ali natančneje: skušam si jo predočiti. Pogostoma sem to poskusil. Ne vem, ali se mi je posrečilo. Zagotovo pa vem, da ni prestopka, ki bi zavoljo njega kateri koli sin zaslužil, da se znajde v takem položaju. Nasprotno, tudi zunanji opazovalci le stežka prenesejo misel na nezasluženost takšne usode. Celo ljudje, v katerih nemara zaradi zlagane solidarnosti s svojim rodom vidite sovražnike. Kajpada to ne pomeni, da je vaša nesreča kakršna koli zasluga. Vseeno pa se zdi, da nezasluženost nesreče, sploh tako velike, kot je vaša, terja od nas prav posebno obzirnost. Najbrž je tako zato, ker tisti, ki menda slišimo to zahtevo, občutimo potrebo, da bi izrecno obnovili človeško dostojanstvo, ki je bilo poteptano s trpinčenjem ali kar uničeno. Vsekakor verjamem, da mora biti spoštovanje, ki ga dolgujemo stiski žrtve, toliko večje, kolikor večja je krivica, ki jo je ta žrtev utrpela.

In to velja tudi za nagibe do vas. Kajti tudi vi spadate med trpinčene. Preden nadaljujete z branjem, bi morali zato vedeti, da me vaša stiska, vsaj z vidika nezasluženosti, prav tako navdaja s spoštovanjem; da občutim pred njo nekaj podobnega kot vpričo stiske šestih milijonov, ki ne morejo več sprejeti mojega velikega spoštovanja.

Vi, Klaus Eichmann, pa to še vedno lahko storite. In vas še lahko zaprosim za to.

Skušal sem si torej predstavljati trenutek, ko ste izvedeli. Vendar sami kajpada bolje veste, kako je bilo. Morda je sled, za katero grem tukaj, napačna. Nemara te prve sekunde šoka na tak način sploh ni bilo. Morda prvi hip niti niste bili zmožni doumeti ali celo izgovoriti stavka: »On je bil Eichmann«. Morda se sploh ni mogla takoj posrečiti uskladitev dveh tako različnih likov, tukaj očeta, tam Eichmanna. Prav mogoče je torej, da se vam ob tej strašni resnici ni godilo nič drugače kot poprej ob polresnici: da ste tudi zanjo nekaj časa le kratko malo »vedeli« – v najbolj medlem in nerealnem pomenu besede; da ste ostali nezmožni predelati, kar ste vedeli, in potegniti iz tega sklepe; in ne zdi se mi izključeno niti, da se ta nezmožnost ohranja vse do danes. Če bi lahko kdaj pod večer spet zaslišali škrtanje znanih korakov v vrtu pred hišo – mar ne bi tedaj še vedno planili očetu naproti, enako vihravo kot nekoč po koncu delovnega dne v dobrih starih časih, ko še nikakor niste vedeli, da »je on on«? To se mi ne bi zdelo v navzkrižju z naravo; z mnogimi med nami bi bilo gotovo komaj drugače. Kajti le kje in od koga bi se lahko vi ali kdo izmed nas naučil, kako naj se naglo in ustrezno odzove na monstruozno novico?

Trenutek, ko se vam je enačba »on je on« zares izšla, ostaja torej zame neznanka. Toda ne glede na to, kdaj je nastopil (ali, če ga še ni, kdaj bo nastopil) – je vaš oče umrl tudi tega dne, ne le na dan, ko ste izvedeli za njegovo smrt. In zato sem rekel, da ste ga izgubili dvakrat.

Večja izguba

Zatrdil sem tudi, da vam ni »umrl le oče, ampak več«. Ne recite, prosim, da nič ne veste o »dodatnih izgubah«. To je sicer možno, vendar ne bi ničesar dokazovalo. Marsikatera izguba namreč postane resna šele s tem, da je ne začutimo. Slepec, ki sploh še ne dojema, da je slep, in zavoljo te dodatne hibe tvega korake, ki si jih pravzaprav ne bi smel dovoliti, je na slabšem kakor slepec, ki ve, česa mu manjka. In z vami bi se lahko godilo podobno.

O kakšnih dodatnih izgubah govorim?

O izgubi vaše bolečine. Vašega žalovanja. In vaše pietete.

Kajti bolečina, žalovanje, pieteta – mar je bilo to dejansko tukaj, potem ko ste prejeli zadnje obvestilo? Ali je zares bruhnilo iz vas?

Seveda ne dvomim, da so vam ta občutja znana. Kako bi prišel do tega? Moje vprašanje se nanaša izključno na vaše zdajšnje razmere, na čas po očetovem koncu; le na to, če ste tokrat lahko čutili bolečino, če ste tokrat mogli žalovati, če vam je tokrat uspelo kakor koli počastiti spomin.

Pričakovati ta občutja bi bilo nekaj čisto naravnega. Zato si lahko predstavljam, kako ste nad posteljo obesili njegovo fotografijo s črnim trakom, zato da bi vsakokrat, če le privzdignete oči, zagotovo prestregli dobro znani pogled. Ali kako ste sami znova premerili pot do avtobusne postaje, po kateri sta šla običajno skupaj, da bi ga čutili ob sebi. Ali pot v vrt. Ali kaj podobnega.

Toda mar so ta sredstva kaj pomagala? So se vaša pričakovanja izpolnila? Vam je uspelo ujeti njegov nekdanji pogled? Ste lahko zaslišali njegov stari glas? Ali se ni zgodilo nekaj drugega? Da vam je, morda občasno, namesto očeta Eichmanna stal nasproti – morilec Eichmann? Morebiti niste srečali njegovega pogleda, ampak ugaslo oko s plinom pokončane žrtve? Morebiti niste slišali njegovega glasu, ampak druge glasove? Na primer bobnenje enačbe »On je on«? Ali zadušene klice tistih, ki so se za njimi pravkar nepredušno zaprla železna vrata pokončevalne komore? Večinoma pa sploh ničesar?

Znova sem se, kot rečeno, skušal postaviti na vaše mesto. In preverjal sem, kako bi bilo z menoj, če bi imel to nesrečo, da bi bil v vaši koži. Odgovor, ki sem ga moral dati samemu sebi po teh preizkusih, se je vselej glasil: Ne. Žalovanje, bolečina, pieteta, to se mi ni posrečilo. Fotografija je brez haska visela na steni. Zaman sem znova prehodil poti. Nikoli nisem ujel očetovega pogleda. Nikoli nisem mogel slišati njegovega glasu. – In da bi se to posrečilo vam bolje kot meni, ne morem verjeti, Klaus Eichmann. Razlike med nami, ljudmi, niso tako velike.

Zakaj ta neuspeh?

Brez spoštovanja ni žalovanja

Zato, Klaus Eichmann, ker bolečina, žalovanje in pieteta terjajo – tako kot drugo, kar je živo – določene pogoje, brez katerih ne morejo nastati; in ker se najpomembnejši teh pogojev imenuje »spoštovanje«. Skratka: ker lahko žalujemo le za tistimi, ki smo jih mogli tudi spoštovati.

Najbrž boste zmajali z glavo. »Kadar kdo joče«, boste morda rekli, »pač joče; to je nekaj docela naravnega, in s tako pompoznim izrekom si tu ne morem prav nič pomagati.« Drži. Drži, če govorite o otroku, ki je bruhnil v jok, ker ga boli zob. Toda ta otrok pač zgolj joka. Ni mogoče govoriti o tem, da bi kaj objokoval ali celo za čim žaloval.

Vendar vam morda tak odgovor ne zadošča. »Kot da se ne objokuje tudi nečastnežev«, bi lahko namreč nadaljevali, »ljudi, ki jih ni nihče spoštoval, dokler so bili med nami.«

Spet drži. Le da solze v takih primerih pravzaprav ne veljajo samemu nečastnežu. Ali tedaj prizadeti jočejo zato, ker ni več njega, nečastnika? Mar objokujejo njega? Ali njihove solze ne veljajo Drugemu? Stvarem, ki jih cenijo? Na primer sami smrti, ki ji izkazujejo spoštovanje celo v njeni najbolj klavrni žrtvi? Ali pa obetu človečnosti, ki je enkrat za vselej izgubljen in ga umrli zdaj odnaša s seboj? Ali morebiti kar njim samim? Jokajo morda zato, ker imajo občutek, da hkrati z umrlim pokopavajo tudi žalovanje?

Ne, Klaus Eichmann, tudi z drugim ugovorom ne bi prišli prav daleč. Dejstvo, da sta žalovanje in spoštovanje med seboj tesno povezana, ostane v veljavi. Za nas, ki nimamo te nesreče, da bi bili vi, je tudi dobro in tolažilno, da je tako. Kajti ta sopripadnost nam vendarle dokazuje, da nismo razcepljeni: tukaj naravno bitje, ki joče; tam moralno bitje, ki čuti spoštovanje – temveč smo iz enega kosa.

V tej sopripadnosti seveda za vas ni prav ničesar tolažilnega. Nasprotno: naravnost zapečati vašo nesrečo. Kajti če ste izgubili možnost žalovanja za očetom, se je to zgodilo ravno zato, ker žalovanje ni mogoče brez spoštovanja, in ker vas je oče oropal za možnost, da bi ga spoštovali.

Le kdor spoštuje, je lahko spoštovan

Kako je to storil?

Na to ni težko odgovoriti. Obstaja namreč preprosto pravilo, pravilo vzajemnosti, ki se glasi: »Spoštovanje lahko izkazujemo le človeku, ki sam izkazuje spoštovanje ljudem.« In da bi vaš oče ravnal tako, tega si gotovo niti vi ne boste upali trditi. Razen morda v družinskem ali v prijateljskem krogu. O tem ne vem ničesar. Ampak le kaj bi to veljalo? Kaj neki – ob »spoštovanju«, ki se mu je uklanjal v svoji službi? Kajti tisto, čemur je tam tako pravil: servilno upoštevanje ukazov od zgoraj: tankovestno ter zato brezvestno spoštovanje napotkov, ki mu jih je narekoval aparat; komolčarska vnema, v kateri je brezhibno izdelal vozni red; skrajna prizadevnost, s katero je »opravil« vsakega, ki še ni bil »opravljen«, kakor bi šlo za nadležno packo – to je bilo vendar (ne glede na vse, kar je nemara drugače še bil, in za to resnično zmanjkuje besed ne le meni, marveč tudi samemu jeziku) izrecno uničevanje spoštovanja: izkazal se je zgolj z izrazitim nespoštovanjem človeka in dobesedno z zaničevanjem človeškega življenja.

Prav tu pa je, Klaus Eichmann, razlog, zakaj se tudi vam spoštovanje ne posreči; zakaj vam je zdaj enkrat za vselej onemogočeno, da bi spoštovali njega.

In to je zopet razlog, da vam je enkrat za vselej preprečeno žalovanje za njim.

Vem: to »enkrat za vselej« zveni neusmiljeno. Toda včasih obstajajo situacije, v katerih je neusmiljenost obzirnejša od usmiljenja. Situacije pri kirurških posegih, ko morajo tudi bolniki zbrati pogum, da privolijo v poseg. In vi ste v takem položaju. Prosim, zberite pogum, ki je tukaj potreben.

Spominjate se besed o »krivdi na podlagi krvnih vezi«, s katerimi sem začel to pismo. Ta izraz je nakazal, da me nečloveškost vašega očeta ne bi smela napeljati k odrekanju človeškega dostojanstva tudi vam; še več, da sem dolžan zapostaviti vaše poreklo. Čeprav bi se mi to zdelo še tako težko in nenaravno.

Za vas, Klaus Eichmann, velja nekaj temu ustreznega. Namreč, da vam ni dovoljeno sklicevati se na pripadnost svoji družini. To, da ste potomec svojega očeta, vam ne daje pravice, da bi se z njim solidarizirali. Nasprotno, vaša obveza je celo, da se odmaknete od lastnega rodu. V solidarnosti z nami ste ga dolžni zatajiti. Četudi bi bil ta rez prek »družine« za vas še tako težaven. Četudi vam to zveni še tako nenaravno. Če še tako grobo nasprotuje zapovedi, naj spoštujemo očeta in mater.

Odpovejte se torej nadaljnjim poskusom žalovanja za očetom. Snemite sliko z zidu. Opustite hojo po nekdanjih skupnih poteh. In ne recite, da vam skušam s tem odvzeti še tisto zadnje. Nasprotno: vaš korak bi lahko prinesel dobiček. Z odpovedjo bi nemara celo postali znova zmožni žalovanja. Resda ne zaradi očetove smrti. Pač pa zaradi smrti svojega žalovanja. Zato, ker vam ostaja nedovoljeno, da bi žalovali za svojim očetom. In ker ste danes kot mi vsi – kajti vaš primer ni osamljen – obsojeni na življenje v svetu, v katerem se komu lahko zgodi, da ne sme objokovati očeta. Ne zmajujte z glavo. To drugo žalovanje ni nepristno, niti izmišljeno. Prej je danes neposredni občutek, skupen vsem tistim, ki si ne delajo iluzij glede sveta, v katerem so pač primorani živeti. Če bi tudi vi lahko našli pot k drugemu žalovanju, torej ne bi več stali sami. Bili bi eden izmed nas.

Monstruoznost

Kar stoji v ozadju mojega pisma, je »monstruoznost«. Kaj označujem kot »monstruozno«?

To, da se je odvilo institucionalno in tovarniško organizirano
pokončevanje ljudi; in to milijonov.

Da so pri teh dejavnostih obstajali vodje in pomagači; in sicer: suženjsko pokorni Eichmanni (možje, ki so to delo jemali kot vsako drugo in se izgovarjali na ukaze ter zvestobo);
brezčastni Eichmanni (možje, ki so se gnali za temi službami);

leseni Eichmanni (možje, ki so vzeli v zakup popolno izgubo svoje podobnosti človeku, da bi užili totalno moč);

pohlepni Eichmanni (možje, ki so izvrševali monstruoznost ravno zato, ker jim je bilo neznosno; ker si namreč drugače ne bi bili zmožni dokazati svoje neomajnosti);

strahopetni Eichmanni (možje, ki jih je veselilo, da lahko naposled s čisto vestjo zagrešijo nečastna dejanja; ne le kot nekaj, kar ni prepovedano, marveč celo kot nekaj zaukazanega).

Da so bili milijoni pahnjeni in ujeti v razmere, v katerih niso vedeli ničesar o tem. In ničesar niso vedeli, ker o tem niso hoteli nič vedeti; ničesar pa niso hoteli vedeti, ker niso smeli hoteti, da bi kaj vedeli. Torej, milijoni pasivnih Eichmannov.
Brez obuditve spomina na monstruozno, ki je bilo še včeraj dejanskost, ne pridemo niti koraka naprej. A tudi zgolj z njo naredimo prav malo korakov. Pomračitev, v katero nas zanese s tem spominjanjem, je nekaj vredna le, če jo znamo izkoristiti in pretvoriti v drugo. Pretvoriti jo moramo v uvid, da je tisto, kar je bilo včeraj resničnost, še vedno ali znova mogoče tudi danes, kolikor se predpostavke za to niso v temelju spremenile; da potemtakem obdobje monstruoznosti nemara ni bilo goli interegnum; in v odločitev, da se borimo proti morebitni ponovitvi.
Naš mrak s to pretvorbo ne bo nič manjši. Toliko bolj zato, ker ponovitve monstruoznosti niso le mogoče, temveč verjetne (kmalu se bo izkazalo, zakaj); in ker je možnost zmage v boju proti ponovitvi manjša od možnosti, da bomo ta boj izgubili. Vendar bo naš poraz zapečaten le tedaj, če se ne lotimo pravočasno raziskovanja predpogojev za dogodke, ki so se nekoč odvili – če torej ne doženemo jasno, proti čemu se moramo pravzaprav bojevati. – Toliko o razlogih, zaradi katerih sem dolžan skupaj s svojimi prijatelji preiskovati temeljne vzroke.

Glede vas pa nastopi tukaj še nekaj odločilnega: kajti v vašem primeru gre vendar za čisto osebno stvar: za to, da postane vaše lastno bivanje znosno. Ne boste se rešili iz svoje kože. Misel, da ste prav vi tisti, ki je izmed milijonov ljudi obsojen, da hodi naokoli kot dedič monstruoznega časa, vas bržkone prešinja kot strup; in najbrž vse od trenutka, ko ste izvedeli, kdo ste, ni minil dan, da ga ne bi že zjutraj pospremili na pot z besedama kletve – »ravno jaz«. Če niste dokončno opustili upanja, da se znebite tega strupa, če se vendarle še ozirate naokoli, iščoč rešitev, tedaj vam ne preostane nobena druga pot kakor to, da sledite vzrokom: da si torej razjasnite, kako ste lahko postali deležni take usode; uvidite, da je do tega moralo priti; in ugotovite, da tukaj ni bilo na delu naključje. S tem vas kajpak ne želim prepričevati, češ da ste ravno vi zaslužili to prekletstvo – po besedah, s katerimi sem pričel svoje pismo, ni več potrebno, da bi vam znova dopovedoval, kako mi je kaj takega tuje. V mislih imam prej to, da tako zavržene in pogubne eksistence, kakršna je eksistenca vašega očeta ali vaša lastna, niso slučajno zabredle v naš današnji svet; in da so Eichmanni prej nekaj, kar je za današnje razmere v svetu skrajno značilno, celo neizogibno. Dejansko obstajajo, raztrošeni po mnogo deželah, posamezniki, ki morajo živeti podobno nesrečno kakor vi. Na primer pilot nad Hirošimo Claude Eatherly. Kar velja zanje, za vam neznane sotrpine: da niso le posamezniki, temveč tudi predstavniki; in niso le žrtve nesreče ogromnih razsežnosti, ampak simboli nečesa nezaslišanega – to velja tudi za vas. In zato je z vami tako, da takrat, ko tolčete okoli sebe, ne besnite le proti monstruoznosti lastne usode, ampak (čeprav ne bi o tem ničesar vedeli) vselej hkrati tudi proti usodi monstruoznosti, torej proti nečemu, kar je postalo zaradi razmer, v kakršne je zašel naš svet, usoda vseh nas.

Preden začnem s pojasnjevanjem »monstruoznosti«, dve uvodni opombi.

Prva je svarilo. Bojim se namreč, da pozdravljate moje argumente kot oprostitev za svojega očeta ali celo kot reševanje njegove časti, in da boste nemara vzkliknili: »Famozno!«. Ne bi si bilo mogoče predstavljati hujšega nesporazuma. Svet, ki ga prikazujem, je sicer res poln skušnjav nečasti in dopuščanja monstruoznosti, kakršnih poprej vsaj v takem obsegu ni bilo. Toda kakor priznanje spolnega nagona ne predstavlja rešitve za čast morilca iz naslade, natanko tako tudi priznavanje našega današnjega svetovnega položaja ne prinaša odveze tistim, ki so podlegli skušnjavam, ali celo tistim, ki so z obema rokama zagrabili v njem zaobsežene možnosti za nečast. »Famozno!« bi lahko zavpil edinole kdo, ki se ni nikoli potrudil, da v duhu pregleda povorko včerajšnjih figur.

Druga uvodna opomba se nanaša na izbor temeljnih vzrokov, ki jih bom tukaj razgrnil. Zgodovinarjem se bodo morda zdeli pomembnejši drugi. Toda če nas žene skrb za prihodnost, skrb za to, da bi zgodovina sploh še tekla dalje, moramo poiskati korenine, ki po zlomu strahovlade Hitlerja in vašega očeta niso odmrle; ker pa te segajo veliko globlje od vseh posebnih zgodovinskih korenin, niti ne bi mogle propasti z njenim zlomom. Drugače povedano: poiskali naj bi tiste korenine, katerih obstoj in nadaljnji obstoj omogoča ponovitev monstruoznosti in celo stori, da postane ta verjetna. In prav za to gre pri obeh temeljnih vzrokih, s katerima se bomo tu ukvarjali.

Otemeneli svet

Katere korenine segajo globlje kakor politične? Kaj je omogočilo »monstruoznost«?

Prvi odgovor na vprašanje zveni banalno. Glasi se namreč: dejstvo, da smo ne glede na to, v kateri od industrializiranih dežel živimo, in ne glede na politično oznako, ki jo ta nosi, postali kreature tehničnega sveta.

Ne razumite me narobe. Naša zmožnost, da razvijamo proizvode v velikem merilu, gradimo stroje, pustimo, da nam ti služijo, vzpostavljamo instalacije, organiziramo vodstva, koordiniramo organizacije itn., sama po sebi ni nič monstruoznega, ampak je nekaj sijajnega. Kako in s čim lahko tedaj pride do »monstruoznosti«?

Odgovor: s tem, da je postal naš svet, čeprav smo ga iznašli in vzpostavili sami, zaradi zmagoslavja tehnike tako ogromen, da je prenehal biti zares še »naš« v kakem psihološko izpričanem pomenu besede. Da je postal za nas »preveč«. Kaj to spet pomeni?

Najprej, da je tisto, kar zdaj lahko počnemo (in kar zato dejansko počnemo), večje od tega, o čemer si lahko ustvarimo določeno podobo; da je med našo zmožnostjo proizvodnje in zmožnostjo predstave zazevala vrzel, ki se širi iz dneva v dan; naše proizvodna kapaciteta je zaradi neomejenega stopnjevanja tehničnih dosežkov neizmerna, medtem ko je predstavna po naravi omejena. Preprosteje rečeno: predmeti, ki smo jih danes vajeni proizvajati s pomočjo nezajezljive tehnike, in učinki, ki smo jih zmožni izzvati, so zdaj tako veliki in eksplozivni, da jih ne moremo več doumeti – kaj šele, da bi jih lahko razpoznali kot svoje. – In naših predstavnih moči kajpada ne izčrpava le čezmeren obseg dosežkov, ampak tudi brezmejna posrednost delovnih procesov. Brž ko smo angažirani, da izvajamo enega neštetih drobnih posegov, ki tvorijo proizvodni proces, ne izgubimo le zanimanja za mehanizem kot celoto in za njegove končne učinke, temveč nam je tedaj odvzeta še sposobnost, da bi si o tem ustvarili predstavo. Ko je prekoračena neka skrajna stopnja posrednosti – in pri današnjem industrijskem, trgovskem in administrativnem delu je to nekaj normalnega – tedaj odpovemo; ne, tedaj niti ne vemo, da odpovedujemo in da bi bila naša naloga predstavljati si, kaj počnemo.

Kar velja za predstavo, velja v enaki meri za zaznavo: če učinki našega dela ali delovanja presežejo določen obseg oziroma neko stopnjo posrednosti, se nam začno zabrisovati pred očmi. Bolj kot postaja aparat, v katerega smo vgrajeni, zapleten, kolikor bolj naraščajo njegovi učinki, manj vidimo, in toliko globlje potone možnost, da bi uzrli procese, katerih delci smo, ali njihove značilnosti. Skratka, čeprav je ta svet človekovo delo in ga ohranjamo v teku vsi, postaja zato, ker se izmika tako naši predstavi kot našim zaznavam, iz dneva v dan mračnejši.1 Tako mračen, da sploh ne moremo zaznati njegove otemnelosti; tako mračen, da bi lahko svojo dobo celo upravičeno poimenovali »dark age«. Vsekakor moramo dokončno odpisati naivno-optimislično upanje 19. stoletja, da se bo človekova razsvetljenost avtomatično povečevala s stopnjevanjem tehnike. Kdor se dandanes še tolaži s takim upanjem, ta ni le kratko malo praznoveren, in niti preprosto relikt predvčerajšnjega dne, temveč je žrtev zdajšnjih združb moči, namreč tistih mračnih mož tehnične dobe, ki jim je še kako do tega, da nas držijo v nevednosti glede dejanske otemnitve našega sveta – ne, da ta mrak nenehno proizvajajo. Kajti v tem je ingeniozni manever prevare, kakršnega danes izvajajo nad tistimi, ki jim je odvzeta moč. Razlika med že znanimi metodami zaslepljevanja in temi, ki smo jim priča danes, je vendar na dlani: medtem ko je poprej strategija seveda vsebovala izključevanje obrezmočenih iz vsake morebitne razsvetlitve, je današnja taktika v tem, da se ljudem, ki ne vidijo, da ne vidijo, dopoveduje, češ da so razsvetljeni. Vendar pa: Kar velja danes, ni to, da tehnika in razsvetljenstvo napredujeta vštric, ampak da – nasprotno – podlegata pravilu »obratnega sorazmerja«. Torej: ostrejši kot je tempo napredka, večji kot so učinki naše proizvodnje, in bolj ko je struktura naših aparatov zapletena – toliko hitreje pojema moč naše predstave in zaznave, ki tega zato ne moreta več dohajati; toliko bolj rapidno potone naša »razsvetljenost«, toliko bolj slepi postajamo.

Namreč zares mi. Kajti to, kar odpoveduje, ni morebiti zgolj ta ali ona stvar, ni le naša predstava in zaznava – mi sami postajamo nesposobneži prav do temeljev lastne eksistence, torej dejansko v vsakem pogledu. Na kaj mislim?

Peklenska pravila

Nezadostnost naših občutij.

Prosim, ne razumite narobe tega odgovora. Ne tožim nad tem, kako slabi in kako neobčutljivi naj bi postali ljudje. Taka tožba ne bi bila le sentimentalna, marveč naravnost vprašljiva; trditve, da je naša moč čutenja zakrnela in je zdaj manjša kot v dobrih starih časih, namreč ne bi bilo mogoče dokazati. Trdim prej to, da so naloge našega čutenja narasle in so zdaj neprimerno večje kot nekoč; s tem pa se je samodejno razširila tudi vrzel med temi nalogami in našo (dozdevno nespremenjeno) zmožnostjo čutiti – pravim skratka, da kot čuteča bitja nismo več dorasli lastnim dejavnostim, ker te zasenčijo vse, kar smo lahko počeli prej.

Pravilo: Kadar se to, na kar bi se pravzaprav morali odzvati, prekomerno razmahne, tedaj odpove tudi naše čutenje. Naj se »prekomernost« nanaša na načrte, proizvodne dosežke ali že izpeljane akcije, nas tisto »preveliko« pusti hladne – ne (kajti tudi hlad bi bil pač še vedno neke vrste občutek), niti hladne ne, temveč docela neprizadete. Postajamo »čustveni analfabeti«, ki v soočenju s »prevelikimi besedili« preprosto ne uvidijo več, da imajo pred seboj besedila. Šest milijonov, to ostaja za nas številka, medtem ko pripoved o desetih umorjenih morda še lahko najde odzven v notranjosti, in nas en sam umorjenec navda z grozo.

Prosim, Klaus Eichmann, ustavite se tukaj za hip. Kajti zdaj dejansko stojiva pred eno izmed korenin »monstruoznosti«. Nezadostnost našega čutenja namreč ni kratko malo defekt med drugimi defekti; in ni le hujša kakor odpoved naše predstave ali zaznave; hujša je celo od najhujših reči, ki so se že dogodile; in s tem imam v mislih: hujša celo od šestih milijonov. Zakaj?

Ker prav ta odpoved omogoča ponovitev najhujših reči; ker olajša njih stopnjevanje; ker morda postaneta zaradi nje taka ponovitev in stopnjevanje celo neizogibna. Kajti k občutjem, ki odpovedo, ne sodijo le čustva groze ali spoštovanja ali sočutja, temveč tudi občutek odgovornosti. Naj zveni še tako peklensko, velja vendar za ta občutek povsem enako kot za predstavo ali zaznavo: da toliko bolj slabí, kolikor močneje narašča učinek, ki ga nameravamo doseči, ali ki smo ga že dosegli; tako rekoč ničen postane – to pa pomeni, da naš zavorni mehanizem docela otrpne – brž ko je prekoračena neka skrajna mera. In ker velja to peklensko pravilo, je torej odprta pot »monstruoznosti«.

Toda nameraval je to

Gotovo ste pomislili na svojega očeta, ko sem formuliral pravilo. In ne brez razloga. Poznali ste ga vendar v vsakdanjem življenju, in to kot moža, ki navzven ni kazal, kaj ima za seboj; ki se mu je posrečilo, da tega ni kazal; ki celo ni težko dosegel, da se mu to ni nič poznalo. In pozneje ste najbrž prebirali tudi akte s sodnega procesa, iz katerih je bilo razvidno, da vse do zadnjega dne ni vedel, kot pravimo, »kaj bi« s tistim, kar je dirigiral izza svoje pisalne mize. Da je na svoja monstruozna dejanja gledal, kakor da niso vredna omembe, kot da bi bila »quantités négligeables«. Ali se je obnašal tako neprizadeto, čeprav so bila njegova dejanja monstruozna? Takšna je običajno razlaga. Ali pa pa je bilo morda tako zato, ker je bil njihov obseg tako srhljivo velik? Namreč prevelik zanj? Kako je s tem?


Ta trenutek se me loteva rahla tesnoba, ker pričakujem vaš vzklik: »Famozno!«. Na podlagi pravkar zastavljenega vprašanja boste morda dobili vtis, da sem vam prišel naproti velik del poti. Žal mi je, Klaus Eichmann. Pravilo, s katerim sva se ravnokar seznanila: da moč naših občutenj pojema s stopnjevanjem posrednosti v naši dejavnosti in z naraščanjem mere učinkov delovanja; in da naš zavorni mehanizem na določeni mejni točki docela odpove – to še ne zadošča, da bi vzeli vašega očeta v zaščito, češ da je žrtev današnje situacije, ali da bi ga oprostili krivde in ga omenjali kot glavno pričo za to, kar nas lahko kot ljudi dandanes doleti prav na podlagi omenjenega pravila. Njegova krivda ob monstruoznosti vseeno ostaja monstruozna. Zakaj?

Zato, ker ga ni mogoče prištevati k milijonom delavcev, ki jim je usojeno opravljati specializirane prijeme in so zaradi posrednosti mehaničnega procesa, v katerega so včlenjeni, dejansko oropani za možnost, da bi si predstavljali njegove poslednje in pošastne učinke. K njim bi nemara spadala tipkarska delovna sila v njegovi pisarni ali tisti nameščenci, ki so morali vlagati v prave predale imena že premeščenih. Zanje zares velja, da so imeli pred očmi predvsem svojo posebno funkcijo in najbrž tudi edinole njo: to jim je preprečevalo, da bi si predstavljali monstruozni končni učinek. Ne, zato se sploh niso bili zmožni niti potruditi (zaman potruditi), da si zamislijo ta učinek. – Toda on? Je bil on tedaj resnično le eden izmed njih? Zgolj nameščenec v pokončevalnem biroju? Zgolj žrtev mašinerije? Le svoja lastna pomožna sila?

Kaj takega bi tudi vi komaj lahko rekli. Dolžiti le aparat za to, da sta pri njem odpovedali domišljija in odgovornost, bi celo pomenilo postavljati na glavo potek stvari. Kajti zanj navsezadnje velja, da mu je podoba monstruoznega končnega učinka lebdela pred očmi kot tisto prvo; da je le na ljubo temu končnemu učinku sodeloval pri načrtovanju, izgradnji in vodenju mašinerije; samo zato, ker brez takšne mašinerije ne bi mogel nikoli udejanjiti tega cilja.

Seveda s tem nočem trditi, da si je, preden je njegov aparat zares in (bolj ali manj) »brez zatikanj« stekel, podobo končnega učinka naslikal vse do zadnjih podrobnosti. Ne vemo, kako razločno si je lahko predstavljal trikrat nepredstavljivo: neobstoj milijonov, trnovo pot že zapisanih smrti (morituri), in ugonobitev nepogrešljivih pomagačev. Vendar to niti ni najvažnejše. Tisto, kar tukaj šteje in česar ni več mogoče odpraviti s sveta, je namreč edinole dejstvo, da je bila podoba oziroma pojem končnega stanja odskočna deska za njegovo dejavnost in da je nekako vendarle vnaprej hotel to monstruozno stanje.

Zdaj boste morebiti skušali odločilno dejstvo ublažiti ali zabrisati s poudarjanjem besedice »nekako« namesto besedice »hotel«. Ker naj bi vaš oče (tako boste morda ugovarjali) hotel to monstruoznost le »nekako«, naj bi bilo s tem dokazano, da je tudi on postal žrtev »razkoraka« med predstavno in proizvodno močjo, ki je usoda vseh nas; in samo ta »razkorak« naj bi zakrivil njegovo krivdo. Ker pa z druge strani brez navzočnosti »razkoraka« ne bi moglo nikomur priti na misel, da se loti iztrebljenja milijonov, kaj takega tudi njemu, če ne bi podlegal »razkoraku«, nikoli ne bi moglo priti na misel. Skratka, pri načrtovanju »dokončne rešitve« je lahko bojda sodeloval samo zato, ker si jo je bil zmožen predočiti le »nekako«; bil naj bi le eden izmed nas; kar se je zgodilo njemu, bi lahko doletelo vsakogar med nami, ker pač nihče ne more ubežati zakonu »razkoraka«.

Priložnost v spodelatavanju

Toda stvar ni tako preprosta, Klaus Eichmann. In ne morem vam dovoliti tako cenene uporabe argumenta o »razkoraku«. Res je sicer (tako se je vendar glasilo moje pravilo), da z naraščanjem velikosti učinka upade naša zmožnost predstavljanja in odgovornosti, da po prekoračenju neke skrajne mere oboje docela odpove, in danes nihče izmed nas ne pade iz območja veljavnosti tega zakona. Ni pa res, da bi bil zato naš moralni poraz avtomatično zapečaten, in da so s tem odprta vsa vrata za vdor monstruoznosti; ali da bi se zato lahko komur koli od nas nekako ponevedoma zgodilo, da bo snoval in izvajal eichmannovske načrte ter torej postal Eichmann. Tako suženjsko vendarle ne podlegamo »zakonu razkoraka«, in tako lagodno tega ne smemo odpraviti. Zakaj ne?

Zato, ker povrhu vsega velja – to je nujno potrebno dopolnilo »pravila o razkoraku« –, da sama izkušnja spodletavanja za nas zopet predstavlja možnost, pozitivno moralno priložnost, in lahko sproži zavorni mehanizem. Kajti šok ob naši odpovedi vsebuje neko svarilno moč. Prav zaradi njega namreč spoznamo, da smo zdaj dosegli zadnjo mejno postojanko, za katero se nepreklicno razcepita pot odgovornosti in pot brezobzirnosti. Kdor si je zares kdaj skušal predstavljati učinke dejanja, ki ga je načrtoval (oziroma učinke načrta, v katerega je bil nevede vpet); in kdor si je potem, ko mu je ta poskus predstave spodletel, dejansko priznal neuspeh – tega se poloti strah, zdravilen strah pred nečim, kar je nameraval storiti. Zato se čuti poklicanega, da znova pretrese svojo odločitev (ali to, kar je bil brez lastne odločitve skoraj tudi sam povzročil); in da svoje sodelovanje pri tem početju odslej postavi v odvisnost od lastne odločitve. Skratka, tak človek je že pustil za seboj nevarno cono, v kateri bi se mu lahko dogodilo kaj eichmannovskega in kjer bi mogel postati »Eichmann«.
»Ne morem si predstavljati učinka delovanja,« reče.

»Torej gre za monstruozen učinek.

Tedaj ne morem odgovarjati zanj.

Načrtovano aktivnost sem torej dolžan revidirati, jo odkloniti ali se proti njej boriti.«

Izrabljeni razkorak

Predpogoj za plodnost neuspeha je seveda to, da se (na neuspeh obsojenih) poskusov predstave tudi dejansko lotimo. To je pa kar težko, ker za večino izmed nas velja, da ni stvari, ki bi se nam zdela manj samoumevna kakor prav lotevanje takih poskusov. Do njih pride tako poredkoma, ker smo pač domala vseskozi podrejeni delavci in nas kot take sploh ne zanima učinek lastnega dela ter s tem predstava o končnem učinku. Ali natančneje: ker nam je preprečeno, da bi nas to zanimalo; ker naj bi se – v tem je navsezadnje danes vsesplošno pripoznana delovna morala – omejili na to, da nas zanima na delitvi dela sloneča specializacija, za katero smo plačani. Oviranje interesa pa zdaj potegne za seboj pravo verižno reakcijo ovir. Kajti če nam je preprečen poskus, da si ustvarimo predstavo, nam je kajpak preprečeno tudi izkustvo lastnega neuspeha; in tako smo prikrajšani še za to, da bi zaznali možnost tega izkustva (namreč svarilo); navsezadnje pa tudi, da bi se monstruoznosti učinkovito postavili po robu. Milijonom današnjih delavcev lahko torej zares priznamo, da so sicer sokrivci monstruoznosti, vendar ostajajo nedolžni sokrivci.

Toda mar to velja tudi za vašega očeta? Bi on lahko opravičil udeleženost pri monstruoznosti z utemeljitvijo, da je bil zaradi svoje funkcije, sloneče na delitvi dela, prav tako odrezan od priložnosti, da si ustvari predstavo o končnem učinku? In zato tudi od možnosti spodletavajočega poskusa predstave?

Odgovor navsezadnje že poznate. Glasi se: ne. In to zato, ker je vendar sodeloval pri načrtovanju monstruoznosti; in ker so načrti, ki ne pomenijo hkrati predstavljanja načrtovanega, kratko malo v nasprotju s pojmom načrtovanja. Zabeleživa torej, Klaus Eichmann: Vaš oče je opravil ta poskus. Še celo več kot enkrat: kadar kdo izdeluje načrte, se ne omeji na en sam poskus; prej je tako, da ima, vse dokler načrtuje, pred očmi podobo cilja načrtov …

Zatrdno pa tudi drži, da so mu ti poskusi spodleteli; preprosto zato, ker ni človeka, ki bi si mogel predstavljati stvar tako ogromnih razsežnosti: likvidacijo milijonov.

Zato terjajo odgovor le še vprašanja o njegovem odzivu na neuspeh: torej vprašanja, ki se nanašajo na to, ali ga je registriral. Ali če ga je izkoristil kot priložnost. Oziroma kaj je sicer »napravil« s tem.

Če naj odgovoriva na ta vprašanja, vam želim najprej vsaj navidez nekoliko popustiti. Mirno namreč lahko predpostaviva, da je vaš oče, potem ko je njegov aparat stekel po programih, med že rutinskim vsakodnevnim delom postopoma izgubil izpred oči cilj, na katerega je bil prvotno meril; predstava o tem, kar je dejansko uganjal, sčasoma zanj ni več igrala bistvene vloge; zdaj ga je zanimalo predvsem »brezhibno« funkcioniranje njegovega proizvodnega obrata.

Vendar tega popuščanja ne smemo razumeti narobe. Nočem namreč reči, da naj bi se krivda, ki si jo je naprtil na začetku kot sodelavec pri načrtovanju »dokončne rešitve«, spričo dejstva rutine razblinila v nič. In ne mislim niti, da je zdaj postal žrtev svojega aparata, torej naposled zdrsnil do statusa svojih slepih uslužbencev.

Kajti besedi »pasti« in »zdrsniti« tukaj nista na mestu. Če bi celoten potek opredelili kot čisto pasivno dogajanje, bi to pomenilo naravnost zavajanje. Tu imamo pred seboj prej akcijo. Odvilo se je ravno to, da je vaš oče delal iz sebe žrtev svojega aparata. Dejansko ne bi mogel najti ali iznajti lagodnejšega pripomočka, nobenega sredstva, ki bi bolj zagotovo jamčilo uspeh njegovega monstruoznega programa, kakor ga je dejstvo, da njegova predstavna moč ni dohajala obsežnosti cilja in so ostali poskusi predstave obsojeni na neuspeh. V negativni formulaciji vam bo ta misel postala docela jasna. Reči hočem, da si vaš oče ne bi smel dovoliti, da si ne bi smel privoščiti predstavljanja podobe čakajočih, pomorjenih s plinom, sežganih in na pol sežganih. Namreč zato, ker bi tedaj nenehno ogrožal samega sebe, ker bi s tem nenehno tvegal, da postane šibak in obtiči sredi poti. Skratka, tvegal bi sabotažo lastnega programa in zatorej tudi samega sebe. Pomembnosti te poante sploh ne moreva dovolj izpostaviti, Klaus Eichmann. Nobenega razloga namreč ni, da bi omalovaževala nevarnost sabotaže. Navsezadnje ne smeva spregledati dejstva, da so tisti, ki dirigirajo današnje monstruozne, zagotovo tabujev razvezane podvige, v nekem smislu še vedno ljudje, kakršni smo sami: namreč starinski človeški tipi. Tu nimam v mislih le tega, da so si zmožni prav tako malo predstavljati, kaj počnejo, ampak tudi – in za to tukaj gre – da so sami ravno tako prišli na svet kot ljudje ter kot taki vlačijo s seboj naokoli še zadnje ostanke tabuja; ostanke, ki so jim kajpak skrajno nadležni, ker stojijo na poti njihovim podvigom. Mnogi izmed tistih, ki so bili določeni za pomagače v pokončevalnih taboriščih, so bili vendar dolžni opraviti celo tečaje, pri katerih so se morali z obvladovanjem nalog mučenja in ubijanja naučiti tudi tega, kako »umoriš« svoje tabuje. Vaš oče je nekoč sam omenil (in zaradi tega klavrnega razloga celo njemu ne moremo docela odreči minimalnega delca človeškosti), da ga je včasih obšla slabost in se mu je kdaj pa kdaj obrnil želodec ob pogledu na iz tal kipečo kri množice pomorjenih. Zares ni več mogoče presoditi, kaj je tu bolj srhljivo: dogajanje, ki ga omenja; njegova reakcija nanj; dejstvo, da je vseeno nadaljeval s svojim početjem; ali pa to, da je postal želodec poslednje zatočišče nravnosti in usmiljenja, da sta zverinskost in moralnost zamenjala mesti. In vendar: tukaj gre ravno za to, da je moral storiti vse, da odvrne nevarnosti fiziološkega vdora morale v izvedbo svojega programa.

In glej: takšno preventivno sredstvo proti tabuju je bilo pripravljeno. Saj je vendar obstajala fantastična pomanjkljivost v predstavah in občutenju. Tu je bila vendar ta fantastična izkušnja, da se nam ne posreči noben poskus predstave. Vašemu očetu ni bilo treba drugega, kakor da poseže po tem.

In to je tisto, kar je storil. –

Neuspeh naših predstavnih poskusov sem poprej označil kot »priložnost«. Namreč zato, ker se nam ravno skozenj odprejo oči; ker prav zaradi njega uvidimo, da smo dosegli zadnji razcep poti; ker nas ravno neuspeh posvari pred tem, da bi pognali v tek »nekaj, česar ni mogoče do kraja uzreti«.

No, vaš oče je spodletavanje prav tako izrabil kot »priložnost«. Vendar seveda v nekem pogledu, ki je diametralno nasproten našemu. Tisto, kar je potegnil iz neuspeha, namreč ni bilo svarilo, temveč nasprotno, upravičevanje lastnega početja. Če bi bil zmožen svoje načelo zajeti v besedah, tedaj bi lahko rekel:
»Saj vendar ne razberem monstruoznosti.

Zaradi 'razkoraka' sem nezmožen, da bi jo razbral.

Ni mi torej mogoče ničesar pripisati.

Torej lahko počnem monstruoznosti.«

Ali:

»Sploh ne vidim pred seboj milijonov, ki jih dajem pobiti s plinom.

Saj jih sploh ne morem uzreti.

Torej lahko mirno dopustim, da se jih pobije s plinom.«

Ne, prikazovati vašega očeta kratko malo kot eno izmed žrtev današnje predstavne okvare ali ga celo jemati v zaščito kot takšno žrtev – to bi pomenilo ponaredbo njegove osebe. In ne le to: bilo bi namreč hkrati neizmerno krivično do milijonov, ki jim dejansko ni dano, da bi si predstavljali učinek tistega, pri čemer nevede sodelujejo. Nemoč lastnih predstav in čutenja nje doleti kot usoda in tistim, ki premorejo več vesti, vliva strah – zanj pa je bila dobrodošla, izrabljal in uporabil jo je za svoje cilje. To je bil njegov neprekosljivi praktični pripomoček. Če ga ne bi posedoval in če ne bi imel možnosti, da ga nenehno uporablja, se mu ne bi nikoli zares posrečila izvedba uničevalnega dela.


Prevedla Martina Soldo

Apokalipsa, 239-240

1. Vsekakor ta trditev ni nova, že dolgo obstaja celo izraz, ki označuje takšno otemnelost: izraz »odtujitev«. Toda nauki, iz katerih pojem izvira, niso primerni za današnjo situacijo. Njihovi zagovorniki namreč ne priznavajo, da »otemnevanje« povzroča razkorak med »proizvajanjem« in »predstavo«, ampak prej doktrinarno vztrajajo pri izključni krivdi lastniških odnosov (proizvodnih sredstev), in pri tem, da naj bi z njihovo spremembo izginila s sveta tudi odtujitev. Seveda bodo morali nekega dne pod pritiskom dejstev tudi socialistični teoretiki priznati, da odtujitev pri njih obstaja, tako kot drugod, in da ni mogoče dolgoročno ostati pri zatemnjevanju izvora otemnelosti.

Slike članka
Zadnje objave
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
MOLK
(VSAKDANJA) REALNOST IN LEZBIJKE V FILMSKI UMETNOSTI?
POSAMIČNIK IN EKSISTENCIALNA DRUŽBA VS TEHNOLOŠKI, SISTEMATIZIRAN SISTEM INDIVIDUUMOV
IZBOR
Najbolj obiskano
1
MOLK
2
NIČ NI BOLJ RESNIČNO OD NIČA
3
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
4
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
5
ENKRAT KASNEJE