Tonja Jelen
Lucija Stupica, Točke izginjanja, LUD Literatura, Ljubljana, 2019
Točke izginjanja so četrta pesniška zbirka pesnice Lucije Stupica (roj. 1971). Pesnica je že s prvencem Čelo na soncu (Študentska založba, 2000) suvereno pokazala svojo pesniško govorico (kar se lahko navsezadnje potrdi tudi z nagradama za najboljši pesniški prvenec in Zlato ptico), nič drugače pa ni s prejšnjima zbirkama, Vetrolov in Otok, mesto in drugi. Lahko rečem, da avtorica predstavlja glas poezije, ki se lahko razvija in nadgrajuje samo še naprej, kar kaže tudi rezultat samega dela. To je poezija detajlov, ki so prav posebno mehki v obrisih, lepi in mili, a so mestoma tudi grenki. Slog je dovolj izbrušen, da se, čeprav tudi v daljših povedih, posamezne besede oziroma stavki ne lomijo ali zataknejo. Vse prej opisano lahko argumentiram s citatom iz pesmi Kitajska torta:
»Rekla je, da bo spekla torto sama. Nobenih navodil.
Tista ura nepreklicno pride. Ko se vseh izgub
ne da več nositi in verjeti v majhna darila vsakdana.
Torta je na mizi. Odpravi se ven, na dvorišče,
lahen poletni veter dviguje perilo na vrvi,
napeti ob dolgi fasadi, žive barve v vetru.
Ptiči so karnevalsko razpoloženi.«
V obravnavani zbirki avtorica postavlja vprašanja o več vidikih življenja, predvsem razmisleke o družini, odnosih in prikazuje spomine na otroštvo, ki jih razvija ali preko podobe fotografije ali preko spominjanja lirske subjektke. Ta zgodbovnost, ki jo avtorica vnaša v pesmi, s katerimi poudarja predvsem minuli čas, je v vsaki pesmi kot droben utrinek. To je zagotovo eden izmed najbolj izrazitih elementov zbirke. Kar pa še je posebej zanimivo, je nadgradnja tematike otroštva, in to je razmerje med materjo in otrokom, ki je preneseno v zdajšnji čas. Pesmi torej s svojo zrelo govorico predstavljajo vpogled v kakršna koli razmerja, ki so kompleksna (spomin nanje je pogosto boleč), izgubljena ali pa svetla, še posebej v primerih motiva matere in malčice. Pesmi bi lahko razdelila na intimne vpoglede subjektke, na obrise drugih, ki jih je našla na družinskih fotografijah ali v kolektivnih spominih drugih.
V tej zbirki je zaznati tudi razlago pogostih avtoričinih fizičnih umikov, ki so razvidni v vsaki zbirki, saj se prva pesem v prvencu dogaja v Dublinu (enak je tudi naslov pesmi v Čelo na soncu). Tako lahko analiziram pesem Točka odhoda: »Vse je že očiščeno, oprano, in igrače / že dolgo na smetišču večne prenove.« V nadaljevanju pa: »A če vsaj malo razumem ta svet, je nujno, / da pustiva poeziji, da si odmeri svoj čas. / Poezija je rob, po katerem hodiva, / rob, s katerega padava v nove skrivnosti.« Avtorica torej s poezijo in dejanskimi selitvami lahko gre naprej, saj ji raziskovanje in odmiki dopuščajo možnosti za razvoj in zdaj tudi lažje razumevanje odnosov in odmikov. Kot pravi v pesmi Iz mesta: »Rada bi se vrnila na otok. / V tišino, ki je manj strašna. / V ujetost, ki še ponuja upanje.« Čeprav pesnica (večne) ujetosti ne zanika, pa je na (njenem) izbranem otoku, na katerem živi, ta manj izrazita, tu pa se počuti tudi bolj svobodno, kot pravi v zadnji pesmi v knjigi Kulturni dialog. Za avtorico je bila tako nuja uiti in se ogniti prostemu padu, ki bi literarno subjektko uničil tako mentalno kot fizično.
Avtorica tudi tokrat pogosto ubeseduje spomine na otroštvo. Zadnje omenjeni niso nujno lepi, pri čemer ne gre za moraliziranje o slabih izkušnjah, ampak predvsem za drobce, ki so prav v nekem trenutku spremenili usodo posameznikov/-ic v pesmi. Ena izmed najbolj pretresljivih pesmi je Zadnja skupna fotografija, ki ubeseduje prve otroške izgube, in to bližnjih. Tako je otroštvo kot praspomin, ki se zasidra v posameznice/-ke, ki so jih (tako je razvidno iz pesmi) močno zaznamovali odnosi z dedom in očetom.
Še posebej velja poudariti temo materinstva. Gre že skorajda za posebnost, saj je lepota materinstva, ne da bi preraščala v kakršno koli ideologijo, v slovenski poeziji nadvse redka. Avtorica tako opisuje pripetljaje s hčerko, ki ne zaidejo v moraliziranje, razpredanje o pravih odločitvah ipd., ampak gre za posebno lepoto in novo iskanje in odkrivanje. Subjektinja se vzpostavlja v odnosu z malčico. Tako že pesem Pričakovanje odpira novo tematiko: »Začne se s tabo – toliko stvari se je začelo s tabo – / dve leti si stara in zreš v smeri zvona«. V Rdeči pokrajini pa pesnica vseeno problematizira stara patriarhalna prepričanja:
»V tej pokrajini sta moški in otrok
najpomembnejša mera za uspeh,
tisto, česar z ničimer ne presežeš.
Vse drugo je zaman.
Vse poti, vsa potovanja.
Kaj oblikuje, navdihuje ali guba tvoje telo?
Otrok in moški sta le del mehčanja in gubanja,
od znotraj navzven,
del nežnosti in solz,
vzrok in posledica.«
Četrta pesniška zbirka Lucije Stupica Točke izginjanja je ena od tistih, pri kateri kazalec kaže na to, da je avtorica še vedno močno izrazna in suverena v vsakem verzu oziroma pesmi, ki jo napiše. Temu se ne gre čuditi, saj je zbirka bila tudi med letošnjimi nominiranimi za Veronikino nagrado, prav tako pa so jo obravnavali na Prangerju (katerega je na njegovem začetku postavila tudi sama). Točke izginjanja so pesniška zbirka, v kateri so besede, podobe in izpisi jasno odmerjeni in premišljeni. Še vedno gre za poezijo odmikov, iskanje točke, ki pa se vedno bolj kaže in vse manj izginja. Ali če sklenem z uvodnim citatom E. Bishop iz pesničine zbirke: »Kaj ne bi morali ostati kar doma, kjer koli že to je?«
Apokalipsa, 251-252
Jun 05, 2021