Milan Dekleva
»V mehurčku,« je rekla. »Živimo v mehurčku.«
Hčerka je dvignila pogled s telefonskega zaslončka in se nasmehnila. »Ja, mama, v lep svet si me pripeljala. V svet mehurčkov.«
»Nisem te pripeljala. Rodila sem te.«
»Je kakšna razlika?« Hčerka se je zadnje leto ukvarjala z moževo nezvestobo, problemi superprevodnosti pri sobni temperaturi, bolečim modrostnim zobom in iskanjem smisla v treznosti.
»Zdaj najbrž nič več. Ko sem ti prepevala pesmi iz Mehurčkov, takrat ko se še nisi znala usesti v postelji, pa je bila.« Vstala je z zofe, odšla čez sobo in zaprla pokrov pianina. Igrala ga je vedno manj, zaradi bolečih členkov in zapestij. »Boš čaj?«
»Če ne gre drugače,« je vzdihnila hčerka. »Raje bi skodelico varikine.«
Ko se je mama ustavila, je parket zaškripal.
»Sarkazem,« je rekla hčerka. »V svetu mehurčkov ne gre brez sarkazma.«
»Jaz mirno shajam s programom ars.«
Iz kuhinje je bilo slišati žvenketanje porcelana. Potem se je mama vrnila s čajem.
»Če je strihnina premalo, mi povej,« je dejala in odložila skodelice na mizico, poleg ikebane in knjige Starost Simone de Beauvoir.
»Šala.« Pogledala je hčerko. »V svetu mehurčkov so šale dragocenejše od šalov.« Izpila je požirek čaja. »Zakaj, se vprašam?«
V resnici je bilo vprašanje namenjeno hčerki. »Mogoče so protistrup teorijam zarote,« je ta skomignila z rameni. »Zakaj bereš Starost? Saj si še mlada.«
»Kako veš? Še dolgo ne boš tako mlada kot jaz,« je rekla mama. Zadnje leto se je ukvarjala z moževo smrtjo, odplačevanjem dolgov, iskanjem pravega zdravila proti revmi in zavračanjem metafizike, ki sloni na onostranstvu, zlatih ključih in nebeških vratih.
Nekaj časa sta bili povezani s tišino.
»Se greva kratko igrico?« je vprašala mama. »Res kratko. Vem, da se ti mudi v službo, kjer se boš lahko igrala s presevnim mikroskopom.«
»Prav,« je prikimala hčerka.
»Asociacije na mehurček,« je rekla mama.
»Mehurček v žili.«
»Morski val se je iskril od mehurčkov.«
»Po požaru je imel kožo prekrito z mehurčki.«
»Modri mehurček, je dejal astronavt, poln domotožja po Zemlji.«
»Namesto srca mu je izruval mehurček.«
»Nehaj,« je rekla mama. »Če se hočeš igrati, moraš znova postati otrok.«
»Prav. Potem bom otrok v mehurčku,« je rekla hčerka. »Še bolje: nerojeni otrok. Si pozabila, kakšen mehurček si imela v devetem mesecu?«
»Ti si imela večjega,« je rekla mama. »Tvoj trebuh je bil tako velik, da si se morala skrivati pred paparaci.« Nasmehnila se je. »Sarkazem.«
»Čudno,« je dejala hčerka po dolgem zamolku. »Pride virus in združi mamo in hčerko v mehurčku. Si vesela, ker se lahko objameva, še preden se bom rodila?«
»Ja,« se je nasmehnila mama. »Vesela sem.«
Objeti sta sedeli na zofi. Popoldanska svetloba je poševno padla nanju. Zaradi odbleskov v ogledalu, na steklenih vitrinah in mizici s čajnimi skodelicami, Starostjo in ikebano, je bilo videti, kot bi plavali v mavričnem mehurčku. Začeli sta se dvigati. Skozi odprte oknice sta zajadrali v pomarančasto nebo.
Apokalipsa, 250.
Apr 19, 2021