Janko Rožič
Kaj lahko rečemo o Evropi danes, ko nas že spet pretresa nova, tokrat zdravstvena kriza, čeprav prejšnjih kot so ekonomska, ekološka in begunska še nismo začeli zares reševati. Zaradi virusa, ki je tako majhen, da ni viden, sproža pa največje in najbolj vidne spremembe, se ne zapirajo samo državne, temveč tudi občinske meje, ljudje pa smo v tej globalni karanteni obsojeni domala na hišni pripor. Evropska mesta, katerih živahen utrip je bistvo naše civilizacije, se nam pred očmi spreminjajo v mesta duhov, samo upamo lahko, da res le začasno. Zaustavitev velikega dela gospodarskega, družbenega in družabnega življenja prinaša komaj predstavljive posledice, brez strogih ukrepov pa bi verjetno prišlo do razpada zdravstvenega sistema in bistveno večjega števila nepotrebnih žrtev pandemije. Nemški oglas, ki je zaradi spremenjenega zornega kota požel veliko odobravanje, trdi, da smo v času, ko je lenarjenje reševalo življenja, premagali eno najglobljih kriz, ravno zato, ker nismo naredili nič. Vendar ne smemo pozabiti, da to ne velja za zdravnike, zdravstveno osebje in druge reševalce, ki se v tem trenutku najbolj žrtvujejo in dobesedno izgorevajo.
Da bi rešili to krizo, vsaj večina še ne more in ne sme stopiti skupaj. Preboleti in premisliti jo mora najprej vsak sam in v sebi. Šele temeljit premislek o prvih in zadnjih rečeh osredotoča na bistveno in odpira misel v smisel...
Slovenski filozof Dean Komel opozarja, da ni dobro, ker je „varnostna razdalja“ tako samoumevno postala „socialna distanca“. Da ljudje bežijo v družbo, ker se bojijo lastne samote, nas je svaril že Schopenhauer. Posameznik, Primož Repar ga po Kierkegardu kliče posamičnik, ki gre dovolj globoko skozi lastno samoto se zave bistva povezovanja in pomena druženja, družine in družbe… v slovenščini so vse te besede izpeljane iz drugega in drugačnega. V hrvaščini in srbščini je drug celo prijatelj.
Slovenski pesnik, mislec in politik Edvard Kocbek je že 1939 leta v eseju Veliki in mali narodi v svoji reviji Dejanje med prvimi v Evropi izredno natančno napovedal: »Evropa mora biti zveza velikih in malih narodov, velikih in malih domovin, ne pa totalitarnih držav.« Deset let pred tvorci sodobne Evrope je zadel celo vrstni red: »Kadar bo Evropa uredila svoje gospodarstvo v velikih, naravnih kompleksih, …in kadar bo nastal v njej nov politični red, ki se bo spojil s človekovim osebnim smislom, takrat bodo zaživeli mali narodi v svoji izredni vrednosti«. Povojna Evropa se je deset let zatem res povezala najprej v gospodarsko skupnost, nato se je začelo govoriti o »kulturni raznolikosti« in kultura je postala avtonomno področje, ki spominja na tisto »izredno vrednost« vsakega evropskega naroda. Kar v Kocbekovi viziji še ostaja in ni uresničeno je povezava posameznika, človeka z njegovim osebnim smislom: »Nova Evropa se mora zgoditi pod znamenjem celotnega osebnega človeka, njemu morajo služiti državni stroj, gospodarski red in duhovne vrednote. Vse, kar je, mora pomagati k človekovi osebni dopolnitvi.«
»Crisis« starim Grkom ni pomenil vdanost v usodo, temveč trenutek odločitve. Evropski človek se je na krize, ki so bile celo hujše od današnje, večinoma odzival ustvarjalno. Dobro desetletje po veliki Justinjanovi kugi je sredi 6. stoletja v Poreču zrasla Evfrazijeva bazilika, eden najpomembnejših krščanskih spomenikov zgodnjega srednjega veka, ki še danes pričuje o veliki gradbeni modrosti starih mojstrov. Po veliki epidemiji kuge, ki je presenetila Evropo leta 1348, se je v Firencah razvila renesansa, nova paradigma, ki traja še danes. Spomnimo se samo, da je Boccaccio svojega Dekamerona spisal v karanteni.
V globoki krizi na koncu novega veka ob izteku modernih ideologij in postmodernih imagologij ne gre več samo za renesančnost, temveč za resonančnost v stvarnem prostoru, ne samo za zvočnost, temveč za sozvočnost. Rešitev krize ni v begu, temveč v neustrašnem soočenju z njo, kakor nas s svojo kritiko eskapizma opozarja hrvaški filozof Goran Starčević. Kriza, najsi bo zdravstvena, ekološka ali ekonomska, ni drugega kot nakopičena vsota problemov, ki jih ni več mogoče spregledovati. Politika in ekonomija običajno delita na pozicijo in opozicijo, le v kulturi in umetnosti poznamo kompozicijo ... Univerzalno ni v globalnem, temveč v lokalnem. Ni naključje, da hrvaški pesnik iz Istre Boris Domagoj Biletić napiše esej z naslovom Regionalno kot univerzalno v planetarni vasi. Kulturna raznolikost, ki ni v prekletstvu, temveč v bogastvu razlik, je podobno kot bio-diverziteta ključna za dinamično ravnovesje sveta. Ne kompromis, skozi katerega izgubljamo razlike in se na koncu kompromitiramo, le kontrapunkt nasprotij nam omogoči da presežemo »spopad civilizaci« in dosežemo »sožitje kultur« v Evropi in svetu. Posamezniki, ki spet »v srcu dobro mislimo«, kakor nas že pred Kocbekom vzpodbuja Prešeren, se lahko povežemo in pogovorimo, pa čeprav zaenkrat le na Zoomu … no ne smem se pritoževati, še dobro, da nam sodobna tehnika, še en rezultat renesanse, v teh čudnih časih to omogoča ...
Apokalipsa, 250.
Apr 25, 2021