Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Gábor Farnbauer NIMAM DOVOLJ ENERGIJE ZA KOMPROMISE Pogovor s pesnico in prevajalko Milo Haugovo

Dobila sva naročilo za poglobljen pogovor. Kaj je „poglobljen pogovor“? V čem se razlikuje od navadnega?

– Res je, iz revije FRAKTAL je nama Stanislava priporočila pogovor, ki bi bil „poglobljen“. Mislim, da je predvidevala (in pravilno), da po vseh teh letih, ko se skupaj pogovarjava, to pa je že več kot dvajset let, najbrž tudi bo tako. Skoraj vedno je pogovor med nama »globok«, včasih tudi boleči. Je čisto mogoče, da nekaj od tega bitnega »smrtnega govora« (Paul Celan) vložimo tudi v ta pogovor, ki bo po objavi postal javno dostopen …

Mero globine in zasebnosti imava midva v rokah, samo midva. V čem se najin pogovor razlikuje od običajnega? Pustimo bralcem, da to ugotovijo. To je vedno dober kamen preizkušnje: bralec.


Gledam tvoje videoposnetke in sem navdušen: Izstopaš iz njih kot simpatična in pozitivna oseba, duhovita in resna, odprta in razločna. Ali sem in tja o sebi tudi podvomiš? Če ja, kako svoje dvome rešuješ?

– No, včasih sem tudi malo potrpežljiva, celo malo empatična, morda kar nestrpna? – a le navznoter, do nekaterih ljudi in situacij. Običajno tega ne pokažem, vendar se jim, takšnim, izogibam … da ne bi ponovno podoživljala podobnih stanj. Zelo sem omejila mesta, kamor zahajam, tudi ljudi, s katerimi se srečujem. Pri moji starosti si to lahko privoščim: nimam namreč časa za konflikte. Poleg tega sem zelo osredotočena nase (le katera ustvarjalka ni?), kar pa ne pomeni, da me ne bi motila nepravičnost in grdo ravnanje – zlasti z otroci; to spremljam z bolečino. Prav z muko – otroško delo, otroško pornografijo, situacije, ko otroci delajo kaj drugega namesto zahajanja v šolo ali kdo drug z njimi kaj drugega počne.

Značilnosti, ki si jih zapisal, bi lahko veljale, vendar s tisto duhovitostjo bi bila previdna. Včasih poskušam biti ravno takšna (a zaman). Na duhovitost in humor, niti na ironijo (tisto sploh ne) ne gledam kot na možnosti rešitve ključnih vprašanj, ki nam jih zastavlja življenje. Saj so se šele v 20. stoletju pojavile knjige, ki so priporočale povezati zen-budizem s popravljanjem motorja in kozmosa. Torej, prej kot to znam oceniti »dobra opažanja«, ugotovitve, ki so sicer lahko tudi manj resne, ni pa nujno. Morda še otroški izrazi ali neologizmi utegnejo biti takšni, vendar se njihov radij, vsaj zame, začne in konča z družinskim krogom. Recimo, tisto naše nenehno sklicevanje na znano formulo » historia magistra vitae« … Kaj pa smo se naučili? Čemu smo se izognili s spoznanjem preteklosti? Ničemur. Zgodovina je osupljiva predvsem kot arheologija. Izvemo iz nje, kakšni smo bili, vendar, na žalost, ne slutimo, kakšni bomo. Zanimajo me stari Sumerci, Epos o Gilgamešu kot prvo besedilo, ki je nastalo še pred Biblijo in katero, mimogrede, zanemarjamo. Fascinira me stari Egipt, 5000 let zgodovine (stare) Kitajske, o kateri prav tako vemo le zelo malo. Povezujemo z njo le porcelan, poezijo, papir in smodnik.

In če me že sprašuješ za moje dvome o sebi – obstajajo. In kako z njimi ravnam? Odvisno, na kaj se nanašajo. Če dvomim o svojih dejanjih ali odločitvah, potemtakem raziskujem, kdaj in kako sem zgrešila. Priznam napako in grem naprej (želim pozabiti).

Leta 2012 si mi napisal (po madžarsko, sama sem prevedla v slovaščino): »Duša je dvomljenje.« (»Dvomljenje« je bilo v madžarščini navedeno kot »kétség«, kar v dobesednem prevodu pomeni »dvojnost«, »dvopomenskost« – in vsebuje drugačno pomensko konotacijo.) Strinjam se s tabo, vendar ne v celoti. Če kdo o sebi nikdar ne podvomi, mislim, da je nekaj narobe. A če kdo dvomi brez prestanka, to mora biti za dušo zelo naporno – takšen nenehen, nepretrgan dvom. Medtem ko pretrgano dvomljenje s tihimi odmori za regeneracijo duše bi lahko bil moj ideal; celo menim, da se z mano tudi nekaj takega dogaja. Pojavljajo se trenutki olajšanja in soglasja s bitnostjo; pravzaprav potek à la »limuzina«, ko se ponoči voziš z avtom in pokrajina, ki te obkroža, drsi pred šipo v sozvočju s tabo in tvojimi mislimi ali občutki (čustva so tudi misli in misli so čustva); ali pa teče skupaj z glasbo, recimo Monteverdijevo arijo Nimfe …


Med najinimi pogovarjanji si mi zaupala eno prelomno točko svojega življenja. Kar sem razumel tako, da je to bila slutnja – oziroma nekakšno opozorilno svarilo v zvezi z globoko izbiro –, da boš spremenila svoje življenje in sprejela odgovornost za to spremembo. Jokala si in tvoje okolje ni razumelo, kaj ti je. Kaj ti je bilo? Ne povprašujem zaradi prodiranja v intimnost, temveč objektivno. Ali si kasneje v svojem življenju še doživela kaj takega?

– Oj, to je takojšnji zadetek v tarčo: v črno sredino.

Jokala sem tako, kot je jokala moja mama. Če se je počutila prizadeta, je cele ure ležala v travi v blizkem akacijevem gozdu in tulila naglas, od srca, da so kar kamni pokali. Izjokala se je do konca, potem pa je prišla za mano in očetom z nasmeškom (ni bilo druge poti za njeno tolažbo). Sama sem vedno jokala krajše, sedeč v travi na vrtu (želela sem, da se me vidi in sliši), in soprog Edgar me je spraševal: kaj ti je? Nisem znala odgovoriti, najbrž sem mislila, da bi to moral vedeti … (Evo, zdaj opažam, da pišem o poletnem joku. Kje smo jokale pozimi? Tega se ne spomnim. Morda v blazino kot v tisti stari japonski poeziji? Ali v širok rokav kimona? Škoda, da ga nimam.) Mislim, da nisem jokala neposredno zaradi moža, temveč zaradi svoje situacije v celoti. Želela sem nekaj drugega, nekaj več. In tisto drugo sem prepoznala v tem, da se bom ukvarjala s pisanjem – jaz vsa, popolnoma osredotočeno. Na koncu sem se ločila, pustila sem poučevanje v šoli in srečala moškega, ki je bil prav tako ustvarjalec in je za moje ustvarjanje pokazal več zanimanja kot moj soprog. Edgar, častni in pametni človek, ki se v življenju naslanja na trdna načela, ki jih umetniki običajno ne le prestopajo, temveč tudi presegajo, je imel moje pisanje samo za še eno dejavnost več ob družini, otroku, kvačkanju, pletenju. Medtem ko jaz sem to imela za globoko bistveno izbiro: za način bivanja. Z možem sem se razšla leta 1984, zapustila sem šolo in se zaposlila v literarni reviji Romboid – torej v neposredni bližini same književnosti.

Ob Petru Ondreičku, slikarju, sem jokala zaradi drugih reči: imel je »srčni odnos do alkohola«. (To je izraz Pavla Vilikovskega, dragocenega kolege iz Romboida, ki se je, na žalost, februarja 2020 odločil za slovo.) In še več – bil je ta pravi umetnik: poleg slikanja in risanja za njega nič kaj drugega ni obstajalo, eksistenčni problemi ga sploh niso zanimali. Živeli smo iz moje plače v Romboidu; leta 1986 to je bilo še mogoče (hči je takrat velikodušno podpiral Edgar Haug, pa tudi še zagotavljanje kakšnih drugih potrebščin).


Si avtorica obsežnega literarnega opusa. Medtem ko jaz vse svoje življenje iščem knjige, na katere se človek lahko zanese. Kar se mi zdi brezupno. Že tista količina … Katero svojo knjigo ocenjuješ kot tisto najbolj pomembno?

– »Kaj je modrost ene knjige proti modrosti Angela« (Friedrich Hölderlin). To so zame težka vprašanja (izdala sem več kot dvajset knjig). Zate, ki si izdal tri knjige, če to lahko izdam, bodo najbrž bistvene vse tri. Takole bi rekla po pameti: moja druga knjiga Premenlivý povrch (Spremenljiva površina, 1982) … Čisté dni (Čisti dni, 1989); Praláska (Praljubezen, 1990) … Dáma s jednorožcom (Dama s samorogom, 1995) … Atlas piesku (Atlas peska, 2001) – mimogrede, še preden je izšel v slovaščini, so ga objavili na Dunaju v nemščini, preveden je bil kar iz rokopisa. Zavretá záhrada (reči) (Zaprt vrt /govorice/, 2001) – kar je zame pomemben naslov, kajti tisto, kar je zaprto, je treba nenehno odpirati. In dokler je kaj odpirati, je (najbrž) tudi kaj pisati. Želela bi umreti točno tako, kot je umrl moj stari oče Lajos. Umrl je med sajenjem koruze … in jaz bi želela oditi med sajenjem besed. Mislim, da to je treba prepustiti prihodnosti; vprašanje, kaj bo ostalo. Reiner Maria Rilke je rekel, da če je napisal šestnajst dobrih pesmi, je to dovolj. Namreč, zakaj bi morali lagati še sami sebi …!


V redu, ampak: če to bomo prepustili prihodnosti, nekaj bo le manjkalo zdaj v sodobnosti; vsaj meni sigurno. Ti to moraš vedeti že zdaj! (Povej, moraš?) In tvoje najpomembnejše pesmi? So takšne? Zakaj imajo pesniki tako imenovane »pomembne« pesmi? Če bi bil Rilke napisal le Epitaf in nič drugega – bi to bilo zame dovolj.

– Tudi jaz nekaj pogrešam v sodobnosti … izvrstno, da si to vprašanje odprl. Lahko bi rekli, da manjka refleksija, pa z njo tudi hierarhija vrednot. Pravzaprav se danes nahajamo »v stanju nikjer«, v neki megli, kjer na naša srca, naše duše in naš um prežijo krvoločni psi. Marsikdo ti lahko marsikje pove marsikaj … ali ne pove – o tem, kaj delaš, kako pišeš. Ne vem, kaj je slabše … ali pozornost (bodisi negativna, bodisi pozitivna), ali ravnodušnost in nerazumevanje. Oprosti – saj verjetno sem se ravno zato skrila za izraz »prihodnost«, sem ga uporabila kot alibi, čeprav vem, da tudi »prihodnost meče senco«, kot sem zapisala v eni od svojih knjig. Ki jih, pravzaprav, dojemam kot svojo edino knjigo z več raznoraznimi poglavji. Pomembna je muzikalna linija dela, da bi se – potem, ko bodo prebrali kakšen del le tega – vedelo: a ja, to bi lahko bila M. H.

Zastavljaš vprašanja skoraj brez možnosti odgovora … a vendarle bom odgovorila: pesmi iz zbirke Nostalgia (Nostalgija) so mi dobesedno, po nenadni Petrovi smrti, rešile če ne življenje, potem dušo. In ravno tako Miznutie anjelov (Izginjanje angelov) po mamini smrti … Rada pišem in pisanje mi povzroča veselje kot tudi notranje zadovoljstvo. Tako da je pretežna večina pesmi nastajala izključno v zame dragocenih trenutkih pesniškega razpoloženja: kot razodetje, nadaljevanje sanj, spoved sebi in iskanje sebe same. In to, da so nekatere pesmi doživele odziv pri bralcih, prevajalcih, najbrž tudi pri literarni kritiki, to je bil dar, ki sem ga našla in ga nisem nikamor vložila, vsaj ne da bi vedela za to … Meni ne bi zadostoval Rilkejev Epitaf (se spomnim: nekoč davno sva se o njem že pogovarjala, celo sem ga, mislim, da za ta najin pogovor, prevedla iz nemščine).

Zdaj zaman brskam po dnevnikih, ga ne najdem: del dnevnikov sem že kot »zapuščino« poslala v Arhiv literature in umetnosti v Martin (na njihovo željo). Morda, oziroma – sigurno je to že »arhivirano«. Imam že toliko let, da od mene zahtevajo moj arhiv, vendar se mu ne bom odpovedala v celoti. Poslala sem le njegov del; hčeri, ko bo za mano kasneje pospravljala, bom s tem dejanjem olajšala njeno situacijo.

Rada imam Rilkejev cikel Devinske elegije. Mislim, da pod vtisom le tega precej pogosto pišem pesniške cikluse, seveda, ne da bi vedela za ta vpliv, saj gotovo tudi večkrat sublimiran in s-pre-gledan skozi moj lastni raster. Nekatere od njih so mi še doslej zelo blizu (čeprav po mnogih letih) in se z njimi znam poistovetiti. Rečeno v tvojem jeziku, postale so zame pomembne: Priesvitnosť (Prozornost); Dormi; moje Alfa-pesmi, ki se pojavljajo morda v treh knjigah; Genotexty; Lamentácie; Fragmenty miznutia (Fragmenti izginjanja) … Plant Room; Monády; Rastlinné denníky (Rastlinski dnevniki), Zjavenia (Razodetja). A če sva spet omenila Rilkeja, njegovo zelo kratko in popolno pesem Epitaf, našla sem neko svojo kratko pesem iz leta 1981, iz moje druge zbirke Premenlivý povrch (ja, ta zbirka je bila res pomembna, jo štejem za svoj dejanski prvenec), ki so jo najverjetneje navdahnile »njegove« veke. V tej pesmi se mi je zapisalo: Prihajam spečim pod veke. Želim zvedeti, kaj imajo pod njimi. A ni to, kot da nasprotujem njegovim verzom? „Rose, oh reiner Widerspruch, Lust, Niemandes Schlaf zu sein unter so viel Lidern” (Rainer Maria Rilke, Epitaf).

Kaj ti je dala družina, dvojezična družina – za tvoje pisanje? Pišeš v jeziku očeta, a vendar – ni na delu mamina duša? Moj oče, »gospod« zidar, je polagal opeke v trdno vrsto in recitiral heksametre: »Hősvértől pirosult gyásztér, sóhajtva köszöntlek [...]« Moj stric, učitelj biologije, nam je v družinskem krogu na pamet recitiral moje pesmi – jaz sam jih ne vem: »Csillagok. Égi távolságok könyöklői. Mind tárvanyitva leng. Szellőztetik a végtelent.« Podobno sproščen govor sem doživel z mladim ruskim bankarjem Kyriljem, ki je med trgovanjem na poti v avtu recitiral Puškina, Pasternaka, Ahmatovo. Če se to ne bi zgodilo pred mano, ne bi verjel. Zdi se mi, da za starejše generacije – rojene v času med 1. in 2. svetovno vojno – je bila poezija pomembna izkušnja, tudi pri nas; v glavnem praktična zadeva, potrebna za življenje. Menda kot danes stripi ali oglaševanje …?

– Res je, v družini sem dobila tudi dvojezičnost, vendar predvsem veliko ljubezni, skrbi, veselja, a tudi težkih preizkušenj, zlasti čustvenih, in materialnega pomanjkanja … za katero se nikdar ne pritožujem. Čeprav sama nisem asketskega ustroja, znam, če je to potrebno, shajati tudi z malim.

Kot sem zapisala v neki pesmi: Pišem v jeziku očeta (sveta), po slovaško. Sigurno je v tem jeziku zaobsežena moja duša, hkrati pa mamina in očetova – tega se na da kar tako jezikovno razločiti. Mama mi je na pamet recitirala čudovite balade Aranyja Janosa, pesmi Adyja, Attile Józsefa. Včasih, še kot mlado dekle, je na meščanski privatni šoli zmagala na natečaju kratke zgodbe, vendar so bili zelo revni, niso imeli denarja za študij lepe, pametne in nadarjene hčere – delati je morala. (Srce mi para, ko pomislim na to.) Ljubezen do literature se je prenesla name tudi čez mojo staro mamo Alžbeto. Petdeset let sta se z mojo mamo iz tedna v teden dopisovali, pa odpošiljali pisma (Zajačia dolina, Levice – Jászapáti); to so bile male literarne stvaritve. Oče kot mladi moški je pisal pesmi kraskovske vrste (Ivan Krasko – slovaški simbolični pesnik – op. prev.). To so bili, že leta 1928, nerimani teksti, zapolnjeni s tremi pikicami, pomišljaji, polni nedokončanih vrstic. Genetika?! – saj tudi jaz obožujem dvopičja, podpičja, elipse. Pogosto je pisal z mislijo na določeno (ljubljeno) bitje; tudi jaz se v tem nahajam … Dvojezičnost je ogromna obogatitev. Predstavlja možnost, da črpaš hkrati iz dveh kultur … V mojem primeru dosti raznolikih, čeprav, Slovaki in Madžari, živimo drug ob drugem že cela stoletja. Nekako dokončno mi je to prišlo v zavest šele takrat, ko sem začela prevajati iz madžarščine Jánosa Pilinszkega, Ágnes Nemes-Nagyovo, pa celo plejado sodobnih madžarskih pesnikov. Prevodi so bili potem objavljeni revijalno, z zelo dobrim odzivom. Na žalost, knjižni prevod Pilinszkega še doslej ni bil objavljen; ravno sem naredila še zadnji poskus in svoj prevod ponudila založbi Skalná ruža.

Ta dva jezika čutim v sebi – nista pomešana, živita skladno, drug ob drugem. Po smrti mame doživljam določeno »tesnobo absence«, namreč, manjka mi pogovor v madžarščini. Ti si eden redkih, s katerimi se pogovarjam v madžarščini … in zdaj je to malce čudno, če skupaj delava pogovor v slovaščini …

Čudovito, da je tvoj stric vedel tvoje pesmi na pamet in jih je v družinskem krogu naglas recitiral. Evo, tu je moj prevod tvojih besed: »Zvezde. Nebesne daljave, zalotene na komolcih skozi šipo. Neskončnosti vse to na stežaj prezračujejo« (prevedeno s pomočjo pesničinega prevoda v slovaščino – op. prev.). Pesmi so vedno sodile ozkemu krogu posvečenih. To, da je nekdo privatno recitiral pesmi, sem doživela samo z Rusi in Madžari. Celo sama nisem kar precej dolgo, pravzaprav nikdar – do prvega »branja« v Avstriji, prebirala svojih pesmi naglas. Morala sem se to naučiti.

Oprosti, ampak oglasov in stripov ne bom komentirala.


Kakšen pomen ima – po tvojem mnenju – literatura v življenju? Vedno je bila tako razcepljena, kot je danes? Nizka in visoka? Za »nizko« ljudje plačujejo in jo berejo. Medtem ko »visoko« mora podpirati država, bere pa jo le ozek krog ljudi; praktično samo vsi ostali pisatelji.

– Smisel ima – za tistega, ki jo bere. Milijoni ljudi živijo povsem dobro, ne da bi prebrali vsaj eno knjigo v življenju. Vendar brez knjig, tako leposlovja, kot strokovnih izdaj, ne bi vedeli, kaj je mislil Plotinos, kaj Akvinski, kaj Sapfo, Aristotel, Kant, Virginia Woolf, kaj Ovidij … Jasunari Kawabata … Ingeborg Bachmann (poskusno izbiram, na slepo). Književnost pa ni bila razcepljena, saj izobraževanje in pisanje sta bili dolgo dostopni le za določeni (edini) sloj. Egipčanski in sumerski pisarji (oh, klinopisna pisava večnosti) so na eni od glinenih tablic ujeli pesem Enheduane, hčere Sargona Akkadskega; bila je prva v zgodovini, ki se je pod svoja besedila podpisala s svojim imenom. Od njej vemo, da je ljubila in se je mučila zaradi ljubezni – ravno tako pred tisočletji, kot mi tu danes. Sumeri so imeli na klinopisnih tablicah nekaj podobnega kot Pitagorov izrek … tudi vse to je v širšem razumevanju književnost: dar za-beleženja: umetnost pisave.

Gutenberg je bil genij in njegov izum, knjižni tisk, je razširil zmožnost pisanja in branja, hkrati pa prinesel omenjeno razcepitev. A dokler so se besedila prepisovala ročno, kdo si jih je lahko sploh privoščil?

Res je, za »nizko« oz. žanrsko književnost ljudje plačujejo (in jih je kar veliko). Za visoko tudi plačujejo, a le nekateri (vendar jih je tudi dovolj). Pametne države kakovostno književnost podpirajo. Kar je neobhodno: v literaturo je prekaljen jezik, prav v-kaljen je, enako kultura. Potrebujeta »obstajati«, imeti svoj prostor, dihati in se razvijati. Prepričana sem, da jezik, govorica in govor nasploh, zaenkrat predstavlja najvišjo razvojno stopnjo evolucije, vendar ga je potrebno vzdrževati, plemeniti in častiti … in ga ljubiti – to njegovo sposobnost ujeti neujemljivo.


Kateri avtorji so nate naredili vtis in tudi zapustili pečat? Imaš priljubljene knjige, h katerim se kot bralka tudi vračaš? Na videz površno vprašanje, vendar za pisatelje pomembno.

– Ah, res bi rad seznam? Na začetku so bili mnogi, vendar postopoma, ko je čas mineval, se je »ekipa« zožila. Menim, da sčasoma ni več mogoče v nas zaslediti sledi drugih … Koliko dlje časa živimo, toliko bolj navzoče je to prekrivanje, v vedno gostejših in rahlejših, celo izginjajočih črtkanjih – kot kakšna kartografska mreža kozmosa. Na koncu je odločilna naša želja, da imamo svojo lastno besedo za vsak trenutek … Priznavam, da več o tem niti ne premišljujem. In hvala bogu, še vedno podoživljam slast ob branju, ter ponovno prebiram stare knjige. Jasunari Kawabata, njegov Glas gore, je permanentno na moji spalni mizici; je moj transfer v spanec. Blaise Pascal … berem ga v nemščini, s slovarjem. Hans Gadamer: Aktualnost lepega – v češkem prevodu (rada bi imela v življenju več lepote in čistosti). Henri Bergson me vedno znova očara s stavki kot je tale: »Če gibanje ni vse, potem ni ničesar.«

Tu bi želela izreči en oster stavek na naslov nezadostnega prevajanja osnovnih filozofskih knjig na Slovaškem. Kaj bi sploh prebirali, če ne bi obstajali prevodi v češčino (z zahvalo založbi OIKOYMENH)?!

Na nočni mizici imam nove knjige, odlične Rotácie (Rotacije) Petra Šuleja, Čiernozem (Črnica) Marie Ferenčuhove, prevod Anne Carson v slovaščino, njene zbirke The Beauty of the Husband, ki ga je opravila Lucia Duero, pa v nemščini Fauno avtorskega kolektiva z uvodno besedo pesnika Ferdinanda Schmatza iz Inštituta za jezikovno umetnost na Univerzi uporabnih umetnosti na Dunaju. Zato tako natančno navajam naslov v celoti, ker na Slovaškem takšnega inštituta nimamo … Schmatzovo poezijo ravno prevajam za neko dvojezično branje.

Zdaj že berem zelo selektivno, pa ne vem, ali vse te knjige vplivajo name, verjetno ja. Nimam zaradi tega kakšne paranoje ali kakšnih strahov, saj verjamem, da več od tega, kar bi lahko vzela podzavestno, ne bom odnesla, ča pa se to poveže s tistim »mojim«, »moje« bo vendarle prevladovalo tako, da jaz bom še vedno jaz. (Mimogrede, kočno so odnehali s tistimi grozovitimi teorijami o »smrti avtorja«; nujno moramo vztrajati pri vsaki zapisani besedi!) Knjige, če berem, berem zaradi bralne slasti; krepijo v meni občutek, da visoka književnost vendarle živi in se tudi bere – ter se vedno znova znam začuditi!

Da ne bom zaobšla niti interneta: švicarski pesnik Franz Dodel, ki piše v nemščini, eden od najbolj pomembnih sodobnih ustvarjalcev na nemškem jezikovnem področju, dnevno na internetu objavlja svojo neskončno pesem, naslovljeno Nezmožnost utehe (v njej replicira strukturo haiku: 5-7-5-7-5-7 …). Od leta 2002 je doslej napisal 42 842 verzov (36 000 verzov je že izšlo knjižno, v šestih prelepih knjigah); morda bi bilo v redu njega vprašati o vseh teh dvomih … V Dodelovih pesmih jih sicer tudi nahajamo, vendar delujejo uravnovešeno in se izmenjujejo s prekrasnimi opisi, refleksijami in meditacijami; nazadnje se je v njegovih verzih pojavila drobna bela nočna muka z rdečo obrobo na krilcih.

Mislim, da to je dobro zdravilo za vsako dvomljenje.


Tole naprej pišem kar na pamet … tvoj slog se mi zdi kot sestavljanje kakšnega spiska podob. Vse skupaj ima dikcijo seznama polnega poudarkov. Med posameznimi postavkami seznama bedi tišina. Bitni seznam. In tišina, ki navdihuje. Takšno razširjeno ozračje vseh teh situacij, odnosov, pravzaprav različnih pojavov uporabljaš … za oživitev bralčeve imaginacije. Kako ti je uspelo razviti ta slog?

– To pravzaprav ni vprašanje, temveč trditev, s katero se moram strinjati. Nekoč sem brala o ameriški ustvarjalki, ki je vodila seznam imen vseh ljudi, ki jih je srečala … V tem je naša želja ustvariti nekaj svojega, hkrati pa povezanega v »vozel« skupaj z drugimi. Bitni seznam. To bi lahko uporabila tudi kot naslov knjige – s tvojim ljubeznivim soglasjem.

Umetnost imamo za to, da ne bi umrli, torej sem ga ustvarila, sama zase, kot jez, za zajezitev smrti … to pa skupaj z ljubeznijo. Moj slog je: jaz. Sanje, predstave, navdih od živetega & prebranega & imaginacij … Veliko pesmi sem posvetila Cezannovi tematizaciji Mont Sainte-Victoire, potem pa Kleeju, Fra Angelicu, Ucellu, Giottu … Navdih sem črpala tudi pri slovaških likovnih umetnikih, kot so Daniel Fischer, Marián Mudroch, Ján Berger, Igor Mlinárik, Rudolf Fila, Oľga Bartošíková, Jana Formanová, tudi že preminila Kata Fodorová, ki je čudovito naslikala naslovnico moje knjige Dáma s Jednorožcom (Dama s Samorogom). In sem se, seveda, navdihovala tudi pri risbah in slikarskem delu Petra Ondreičke, mojega Lebensmenscha. Na naslovnici mojih zbirk so se pojavila dela blizkih prijateljev iz tujine – to so Osmo Rauhala, BHX LOHMER, Igor Krumpál … Na moji edini zbirki, ki je nastajala v madžarščini, je sodelovala Marta Caias, likovna umetnica iz Bolivije.

Da ne bom niti pisala o glasbenih motivih. Ti so zame nenehno ozadje in se vzpenjajo v moje verze, ne da bi vedela kako. Ne vem, ali so moje pesmi melodične, najbrž ne spet toliko, vendar je v njih iz glasbe določena neusahljiva esenca tistega, kar je »za« vsem tem in nas presega.

Duhovno znamenje pravkar omenjenega, res da hkrati s primesjo ljubezni (tako duševne kot telesne), ki se ji ne da izogniti, se potem »nekje« u-dejani … še sama kar z začudenjem gledam, kako iz tega nekaj nastaja. Vendar, oprosti, tukaj že blodimo v labirintu transcendentnih pojavov … Vem le to, da je pametno, če pišemo v tvornem zaupanju.


V kakšnem pomenu uporabljaš metaforo rastline … in pogosto tudi simboliko vrta? Rast, bit, življenje izven sfere zavednega – za zavestjo? Zavedanje o rasti? Schopenhauer je podobno dilemo izrazil tako, da »znamo« želeti tisto, kar želimo, vendar »ne znamo«, zakaj to želimo. Obstajajo vprašanja, za katera nimamo odgovorov. Rastline ne rabijo odgovorov? Ali jih že imajo?

– Vrt uporabljam kot vrt in kot metaforo (iz grškega tessera) – metaforo v smislu, v kakšnem se je uveljavljala v pradavnih religioznih misterijih, kjer so posvečeni posamezniki za svojo identifikacijo uporabljali stikanje dveh sovpadajočih polovic razbitega kosa keramike.

Jaz delam točno to. En »moj« kos predstavlja resnični vrt, rastlinje pred mojim oknom, drugi pa vrt, ki je mističen, izmišljen – v pisavi pa ju povežem; s tem se poistovetim s pesnico. In je to tako zavestno kot podzavestno dejanje. Neprekinjeno gibanje in rast vertikalno in horizontalno. (Tudi gozd je pod zemljo povezan preko korenin svojih dreves in se zna pod površjem sporazumevati; v to so vpletene in pomagajo tudi gobe s svojim razvejanim micelijem … medtem ko zgoraj, v krošnjah, drevesa dihajo).

Kaj je za zavestjo? Zavest o ponovnega spoznavanju tistega predhodnega? Občudovanje možnega?

Ali je možna tudi drugačna – kakršnakoli že – izkušnja? Kot na primer: miselnost brez besed?


Dvajset let se skupaj pogovarjava. A sva kam prispela? Ali sva še vedno tam, kjer sva bila že na začetku?

– Ne vem, ali sva kam prispela … No, jaz sem. Pomikam se tebi nasproti, da te bom bolje razumela. Hkrati pa ne smem misliti, da te že »poznam« – to je najhujša past za prijateljstvo. Vedno je potrebno nameniti dovolj prostora za drugačnost tistega drugega in jo tudi ceniti. Če sem vsaj nekaj iz tega dojela, potem v smislu, da sva oba prišla (mislim, da je tako) do spoštovanja kroga (nedotakljivosti), hkrati pa do privolitve glede zmožnosti določenega prodiranja v ta krog, vendar z občutljivostjo lekarniških tehtnic; spomnim se jih še s časa otroštva, kako nežno nihajo, preden se ustalijo.

Tista množica tem, ki so med vsemi temi leti postale predmet najinega pogovora: poezija, glasba, reprodukcija glasbe (morda si že dokončal svojo napravo, poimenovano kar »piano« – za natančno vizualno reprodukcijo glasbe), privatnost in družina, pogosto tema jezika, nekaj sem se od tebe le naučila tudi s področja fizike, na primer to, da se homogena magnetska polja izračunavajo. Tvoj pogled je bil zame dragocen tudi kot pogled moškega – hkrati mlajšega za eno generacijo. Predpostavljam, da imeti nekoga, s kom lahko človek govori (skoraj) o vsem, je bistvo bitnega pogovora.


Ali si kdaj doživela hudi glavobol? Drži, da zaradi migrene še nihče ni umrl, vendar tista muka …! Zakaj? V imenu česa? Normalne bolečine najavljajo kakšno težavo, morda bolezen. Kakšno težavo pa najavlja migrena?

– Glavobol sem doživela takrat – pa ne vem, ali je to bila migrena –, ko sem tehtala odločitev, da se bom popolnoma, z vsem tistim, kar sem, posvetila pisanju. Ne vem točno, vendar migrena bi lahko bila avto-imunitetna bolezen podobno kot moj artritis. Kakšni lepi besedi: migrena, artritis – in kakšne neverjetne bolečine … Obe najverjetneje signalizirata stalno notranjo napetost … Sploh več ne sprašujem o razlogih in se vedno znova veselim poletja in topline; takrat je vse bolj sprejemljivo. Govoriti o boleznih me nič ne veseli, vendar ti dve menda niti nista obolenji, temveč fenomena – kot božjast pri Dostojevskem.


Kaj te zna presenetiti? Kaj te potegne v občudovanje? Gledamo mirakle – ali mirakle gledajo nas? Kaj je bil čudež: vstajenje Lazarja – ali njegova smrt? Ali že to, da je sploh živel?

– Marsikaj je lahko čudež: kalček fižola, ko prodira skozi otrdelo prst … dober stavek v prozi, prelepa osredotočenost besed v pesmi … to, da obstaja Hubblov teleskop in nam pošilja fotografije iz meglice Andromeda (oh, tista prelepa imena zvezd in sozvezdij) … Stopila sem za trenutek ven, na vrt, ker me je poklicala hči Elvira s tem, da padajo Perzeide; dve sva tudi videli … Vidimo isto, kar vidi Božje oko? Čudež – tisto kar je za vidom; slovaščina ima za to natančen izraz (gre za jezikovno-etimološko razlago; čudež se namreč v slovaščini reče: zázrak, hkrati pa »zrak« v slovaščini pomeni vid – op. prev.).

Na tri vprašanja o Lazarju postavljam en sam odgovor. Čudež je bilo to, da je živel.

Kristus ni napisal ene same besede, pa vendar se z njim še vedno, že več kot 2000 let, ukvarja znaten del ljudi – to pa je res čudež … Celo tako samoumevno dejstvo, da ptica leti, je lahko čudež … ali to, da leti letalo in se svetlika na nočnem nebu … pa to, da smo skozi teleskop v zvezdarni v Levicah skupaj s hčerjo in vnukinjama opazovale Galilejeve lune in Saturnov prstan.

Jezik pa predstavlja še dodaten čudež; enako to, da so jeziki tako številni. In to, da obstaja zavest … in obstaja srce, v katerem so nevroni prav tako kot v možganih.


Sreča in nesreča v življenju … Katero stanje je v tvojem ustvarjanju bolj zastopano – in zakaj, oziroma kako? Ali je to odvisno od primera do primera?

– Sreča verzus nesreča se pri meni pojavlja morda v sorazmerju 49 : 51. Nesreča v določenem obdobju premaguje srečo, čeprav – morda niti ne gre za nesrečo. Prej kot to gre za pomanjkanje, ki preži za vsem tem. Devetdeset odstotkov svojih besedil sem zapisala v »betonski jami« bloka iz prefabrikatov v nekem naselju, kjer sem pogrešala vrt, rastline, živali. Tisto možnost, da začutiš vonj nevidnega snega, po noči zagledaš, kako okrog švigne senca mačke ali katere od roparic s tiho hojo, uslišiš režanje konja v sosedovi staji … pogrezneš prste h koreninicam rastlin. Moja stara mama je jeseni vedno poljubila vsako drevo na vrtu, zaradi letine; tudi jaz to počnem. To je sreča. In gledati Sirij & Plejade & Orin & Polarnico (in svojo knjigo nasloviti Srna pozerajúca na Polárku /Srna, gledajoča Polarnico, naslov ene od zbirk Mile Haugove – op. prev./).

Drugo pomanjkanje je partnersko. Jaz kot ženska, ki ni(sem) bila ustvarjena za samoto, ravno ta občutek doživljam že več let. Imam družino, hči in njeni hčerkici, kar je ogromno darilo … vendar tisto pomanjkanje se nanaša na moškega, s katerim bi lahko živela. A če to ne bi bilo bitno razmerje, bi spet raje izbrala samoto. Nimam dovolj energije za kompromise. Krog prijateljev, s katerimi se, čeprav v nerednih časovnih razmikih, srečujemo, kot tudi moje dopisovanje mi to absenco do določene mere nadomeščata.

Tudi pesnica, ki živi svojo svobodno sprejeto odločitev, lahko včasih želi tisto (vsakodnevno) ustvarjalno »regulo« zamenjati z objemom. S pozornim pogledom, obrnjenim proti bližnjemu, ki bi rad v življenju dosegel približno isto kot ona. Kar pomeni, da rasteš po rahlo se dvigajoči spirali, pa spoznavaš – tako sebe kot tudi drug drugega – bolje in globlje, kot na začetku slehernega zavestnega obstoja.


Ali si kdaj padla v odvisnost od alkohola ali kakšne druge droge? Je poezija droga?

– Z veseljem popijem dva kozarca dobrega rdečega vina ali tudi kakšen viski na pravem kraju s blizkimi ljudmi – pa nazadnje je to bila izvrstna slivovka med obiskom v Uloži, pri pesniku Eriku Grochu. Nikdar nisem bila vinjena, nikakršnih drog ne poznam, razen zdravila Ibuprofen in konopljenega olja. Ja, še izvrstne majčkene tablete Zopiclon proti nespečnosti – torej insomniji (še ena lepa beseda), ki me včasih obišče (vedno vem, že vnaprej, kdaj ne bom spala).

Poezija je zame življenjsko stanje, ne droga.

Vendar: morda je ljubezen v določenih trenutkih zašla celo v (so)odvisnost. In ko se je končala, duševni in telesni bolečini sem se morala upirati na tak način, da sem na Zaj(a)čji Dolini nosila na plečih – povsem kot križ – hlode iz stare konjske ograje, lepo proti hiši, na razdaljo približno pol kilometra. Moja Golgota … ali Kristus v vsakem od nas?


Kakšni so tvoji literarni načrti? Imaš pred sabo kakšne nove projekte – in kakšne?

– Absolutno imam. Skoraj vedno jih imam, pa če ne, takrat se mi zdi, kot da to nisem jaz. Enostavno da nisem usklajena s svojo globoko načelno izbiro, da bom pisala in sprejela vse posledice te svoje odločitve: biti pesnica. Marguerite Durras je svojo zadnjo knjigo naslovila kratko in zgovorno: Pisati. Tudi ta se nahaja na moji nočni omarici.

Zaključujem rokopis pesniške zbirke Dokonalé zviera(nie) (besedna igra v naslovu je v slovenščino neprevedljiva – op. prev.), in to s podporo Sklada za podporo umetnosti – FPU. (Priznavam, da sem imela nekaj mesecev dober občutek, sproščujoči, ker sem le bila materialno preskrbljena.) Kasneje pride na vrsto še druga faza: zagotovitev knjižne izdaje, kar se je malo zavozlalo, a verjamem, da se bo vse razčistilo. Skupaj z Anjo Utler, pesnico in mojo prevajalko v nemščino, smo delale zadnje korekture knjige Zwischen zwei Leeren (Med dvema prazninama); s podporo komisije Slolia, oz. Literarnega centra – LIC naj bi izšla enkrat jeseni na Dunaju. V pripravi je prevod moje poezije v slovenščino, se dopisujeva z Andrejem Pleterskim. Nekje v daljavi se pa je postopoma izrisoval še prevod v grščino … Ah, to mi je resnično v čast, prevod v jezik, s katerim je povezan začetek naše civilizacije, jezik Kassandre in Antigone … Elektre … Orfeja … in Sofokla … Ali se sploh pri nas še poučuje grščina? Črke kot besede: alfa, beta, gama … to so žarki … pa neverjeten grški fi – vse to cilja v zelo oddaljeno preteklost, kar do Feničanov. Nastaja pa še prevod v španščino, ki ga pripravlja Lucia Duero v Mehiki.


Obstajajo vprašanja, na katera bi sama sebi rada odgovorila?

– Ah (vzdihnila sem že ne vem kolikrat!). Še največ bi me zdaj zanimalo, v kakšnih pogojih bi lahko prišlo do nastanka drugega/drugačnega vesolja, pa kaj je sprožilo obstoj dobrega in slabega na tem svetu… Zakaj ta neverjetna raznolikost – zlasti če nam futurologija pogosto napoveduje same grozovite konce. Mar res ne bo več kosjih samičk (kosic? – op. prev.) z modrimi jajčki …?

Če bi moralo priti do tega, da bo »naša« civilizacija poniknila, menim, da se bo hkrati pojavila kakšna nova … In če naj bi bilo tako, potem poniknimo dostojanstveno: vzravnani.

Držimo se. Brez strmoglavljenja, še preden bo kaj takega neizogibno.

Ne vem, zakaj je nujno v učbenike za peti razred zapisati (kar je prepisano iz nekatere znanstvene knjige), da bo naše Osončje čez sto milijonov let poniknilo. Mar je to potreben podatek za desetletnega otroka? Vnukinja Aimée je dobro odreagirala: »Resnično? V to jaz ne verjamem.«

Nisem vedeževalka, vendar domnevam, da bomo našli pot, kako nadaljevati (tako kot smo je vedno doslej), to pa je edina lekcija za civilizacijo: začeti na novo … samo pred kratkim so našli na tisoče kamnov, črepinj in odlomkov kipov na mestu, kjer zdaj stoji Kairo.


Izvirno objavljeno v reviji FRAKTAL na Slovaškem (2021, št. 1).

 

Prevod Stanislava CHROBÁKOVÁ REPAR

Apokalipsa, 253-254.

Slike članka
Zadnje objave
Pesmi 2
SEKS
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
OBISK GOSPE WOOLF
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
Najbolj obiskano
1
SEKS
2
Pesmi 2
3
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
4
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
5
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
Sorodne vsebine
»DOGAJA SE KATASTROFA, SMO NA MEJI POTRPLJENJA«