Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Vanja Sutlić NIČ NI BOLJ RESNIČNO OD NIČA (X. predavanje – 30. april 1977)

Nietzsche in nič več

Doslej smo pokazali, da se poleg dileme nekega historicizma in večnega transhistorizma temeljno vprašanje zgodovinskega mišljenja o volji do moči ne osredotoča na njeno znotrajsvetno delovanje, ampak na njeno razumevanje v svetu, tj. da si zastavi vprašanje kaj pravzaprav je volja do moči in kaj je v resnici svet, ki omogoča opredelitev sveta kot volje do moči, s čimer spoznamo, da Nietzsche uporablja svojevrstno metafizično, pa tudi trans-metafizično in meta-metafizično mišljenje biti volje do moči kot negacija absolutnega dinamizma.
Kaj Nietzscheju še ostane, ko svet opredeli kot voljo do moči v znamenitem obratu iz aforizma 1067, v obratu, ki se glasi: »Diese Welt ist der Wille zur Macht – und nichts außerdem! Und auch ihr selber seid dieser Wille zur Macht – und nichts außerdem!«
Ko pozorno preberemo konec tega aforizma, ki ga je po mojem mnenju Peter Gast upravičeno postavil na konec svoje, kakor to nekateri imenujejo, kompilacije pod imenom Wille zur Macht razumemo, da ne gre zgolj za retorični obrat povzet v »nichts außerdem« (nič več) ne glede na to ali ta zadeva svet ali človeka: »Ta svet je volja do moči – in nič več od tega! In vi sami ste volja do moči – in nič drugega kot to!« Ko to natančno preberemo – ne kot priročen retorični obrat –, se zavemo, da je za omejenost sveta, na podlagi katerega se vzpostavlja sekularnost sveta, odločilna beseda – »und nicht außerdem« (in nič več)! Svet se skoncentrira v dogajanju volje do moči in človek se v svoji človeškosti skoncentrira v dogajanju volje do moči, takrat, ko volja do moči dobi svojo konkretno obliko, svojo individuacijo z – »und nichts außerdem« (in nič več). Če obdobje, v katerem je bistvo vsega, osnovna značilnost vsega prepoznana kot volja do moči in bistvo človeka kot nadčloveka, če se volja do moči odvija kot večno vračanje enakega, na podlagi katerega lahko nadčlovek šele brezpogojno reče Da usodi tako določenega sveta, potem Nietzsche v svoji zavestni refleksiji o Spinozinem amor intellectualis Dei pravi amor fati, kot poslednji možnosti sveta volje do moči v večnem vračanju enakega, kot poslednji možnosti nadčloveka, prek katere vzpostavi integriteto, celoto in celovitost sveta, tako da svet na svojem obrobju in v središču označuje povsod enaki zgodovinski Nič. Konfiguracija tega ne temelji na praznem Niču, ampak na Niču, ki omogoča individuacijo. Ta »und nicht außerdem« (in nič več) je namreč mišljen vis-à-vis tistim, ki bi poleg volje do moči želeli še nekaj več, več od večnega vračanja enakega, več od nadčloveka. Če ni nič drugega kot to, potem je v tem Niču podan zadnji poudarek, zadnja omejitev, zadnja definicija volje do moči, večno vračanje enakega, nadčloveka, samega nihilizma in resnice, ki jo nosi nadčlovek.

Heidegger in nič več

Ta problem – no, imenujemo to problem –, to vprašanje je Martin Heidegger v radikalni obliki zastavil leta 1929 z nastopnim predavanjem ob prevzemu Husserlovega profesorskega mesta z naslednjimi besedami: »V odnosu s svetom je bivajoče samo in Nič drugega. Tisto, od česar vsaka drža vzame in prevzame vodstvo, je bivajoče samo in Nič drugega. Pri znanstveno preračunljivih prebojih gre za bivajoče in Nič drugega, omembe vredno pa je, da način, na katerega si znanstveni človek prilasti svoje lastno, govori o nečem drugem. Raziskuje le bivajoče in sicer Nič, edino bivajoče in še naprej Nič, edino in samo bivajoče in onkraj tega Nič. Kaj je s tem Nič? Je naključje, da tako govorimo sami od sebe? Ali je to le eden od načinov govorjenja in poleg tega Nič drugega? Kako je s tem Nič?«
Tu Heidegger postavlja vprašanje, ki resnično obstoji od samega začetka zahodne filozofije in se na vrhuncu z Leibnizom in Schellingom, oblikuje v: »Warum ist überhaupt Seiendes und nicht vielmehr Nichts?« – »Zakaj sploh je bivajoče in ne raje nič?« Značilen je Leibnizov obrat, ki pravi: »Tisto težko v tem vprašanju ni Nič, ampak zakaj nekaj je?« To ni eno od možnih vprašanj v okviru Heideggerjeve filozofije; Heideggerja sem citiral le zato, ker je v 20. stoletju edini tako zastavil vprašanje in ker je to osrednje vprašanje vsake filozofije, vsake metafizike. Z opredelitvijo bivajočega kot bivajočega se namreč ukvarja metafizika bivajočega in ne z ničem. Z opredelitvijo bivajočega v njegovi biti se ukvarja metafizika biti bivajočega in ne z ničem. Z opredelitvijo biti bivajočega se ukvarja metafizika bivajočega, biti in njunim odnosom in ne z ničem. Nič ostaja za metafizično, to je filozofsko mišljenje, nemogoča tema. Ko Leibniz in Schelling postavita to vprašanje, se ne ukvarjata z ničem, ampak radikalizirata vprašanje: Kaj je bivajoče? Toda vsa metafizika od Platona do danes ve, da ta Nič obdajajo nenavadne okoliščine. Odgovori pa so si preveč različni, da bi se te nenavadnosti in nelagodje razrešili znotraj metafizike.


Wittgenstein in nič več

Najbolj udoben odgovor je odgovor pozitivizma, logičnega pozitivizma in jezikovno-analitične variante pozitivizma. Po njihovem mnenju so takšni partikulariji kot je in ni (razen če je ne izraža t.i. eksistencialno sodbo in tudi takrat le v refleksiji do predhodne negacije obstoja nečesa), logični elementi sodbe, relacijski jezikovni elementi, sintaktične strukture, ki v realnosti nimajo ekvivalenta. V tem smislu je pri kritiziranju vsake možne ontologije in s tem tudi ontologije »tistega« ničesar, prednjačil Bertrand Russell, za katerega lahko rečemo, da je vsako veliko vprašanje filozofije obravnaval tako, da si je tega kar najbolj olajšal, in sicer da vprašanja sploh ni priznal. Vendar niso vsa razmišljanja v okviru logičnega pozitivizma in jezikovno-analitične šole takšne floksule kakršne je izražal Russell. Rudolf Carnap, ki je šel najdlje v problematiki Dunajskega kroga, se je v svoji ameriški emigraciji nenadoma – presenetljivo – znašel pred ontološkim problemom, potem ko je pred tem zanikal kakršen koli pomen logičnega ali jezikovnega partikula je ali ni. Toda tudi pri njegovih najboljših rezultatih so biti ali ne-biti samo nekritične hipostaze dejanskega empiričnega stanja, zato se tisti, ki se ukvarja z bitjo ali ničem, ukvarja – če uporabimo izraz poznega Wittgensteina – le z »očaranostjo našega jezika«. Za »poznega« Wittgensteina so namreč vsi filozofski pojmi »Verzauberung unserer Sprache« – neke vrste vrste magična »začaranost našega jezika«. Ko rečemo bit, mislimo, da se to na nekaj nanaša, vendar je to samo beseda, prazna beseda, ki nima predmetnega korelata in zato, ker te in podobne prazne besede opredeljujejo celotne filozofske sisteme, Wittegenstein ne govori le o »Verzauberung unserer Sprache«, ampak tudi o »Verhexung unserer Sprache«. Če vemo, da je die Hexe čarovnica, potem: se filozofi ukvarjajo s čarovnicami in čeprav čarovnice ne obstajajo, ima (lahko) verovanje v čarovnice usodne posledice. Po Wittgesteinu je zato delo analitične »filozofije«, »da nas v kritiki takšne začaranosti ozdravi napačne rabe jezika.« Zanj je analitična »filozofija« na ravni Philosophische Untersuchungen, terapija, zdravljenje duševne bolezni, imenovane metafizika.
A ta »problematika« se zvede na priznanje le tistega, kar obstaja kot dejstvo v okviru protokolarnih stavkov, zlasti znanstvenega raziskovanja oz. celo na zvajanje celotne problematike na definicijo bivajočega kot elementa v »Sprachspiel« – neke »jezikovne igre«. Na podlagi definicij v okviru metafizične tradicije, in pred tem citirani Heideggerjevi formulaciji, bi lahko rekli, da znanstvene raziskave obravnavajo le bivajoče, katerega dejstvo je bilo ugotovljeno v protokolarnih stavkih tipa – »in nič več«. V možnih »jezikovnih igrah« imamo tako opravka z bivajočim, ki ima funkcijo zgolj v tej igri, izven nje pa nima nobenega pomena. Prva varianta se nanaša na uporabo bivajočega v znanosti, druga varianta se nanaša na uporabo bivajočega v »življenjskih oblikah« – »Lebensformen«, ki so izražene v ustreznih »Sprachespiele« (»jezikovnih igrah«).

Z drugimi besedami, tudi pozitivizem in analitična filozofija jezika ne moreta brez osrednjega vprašanja filozofije kot metafizike, le da to »in nič drugega kot to, nič onkraj tega in sicer nič drugega« kot prazen Nič jemljeta dobesedno. Zdaj se postavlja vprašanje: če so edino možne smiselne sodbe, sodbe pozitivne znanosti in če je edini možni smiselni govor znotraj nekega »Sprachspiel«, v okviru neke »jezikovne igre« kot izraza določene »življenjske oblike«, od kod govori tisti, ki ve, da se celotna problematika zvaja na problematiko znanosti oziroma na problematiko običajnega jezika? Tisti, ki tako govori, očitno ne govori z znanstvenega stališča. Od kod govori? Veste, da se Wittgensteinov Logično-filozofski traktat kot reprezentativno delo za njegovo prvo fazo, iz katere izhaja Dunajski krog, konča s sedmim stavkom: »Worüber man nicht reden kann, darüber muss man schweigen«: – »O čemer ne moremo govoriti, o tem moramo molčati.« …

Prevod Katarina Majerhold

Več lahko preberete v zadnji številki revija Apokalipsa 255-256

Slike članka
Zadnje objave
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
MOLK
(VSAKDANJA) REALNOST IN LEZBIJKE V FILMSKI UMETNOSTI?
POSAMIČNIK IN EKSISTENCIALNA DRUŽBA VS TEHNOLOŠKI, SISTEMATIZIRAN SISTEM INDIVIDUUMOV
IZBOR
Najbolj obiskano
1
MOLK
2
NIČ NI BOLJ RESNIČNO OD NIČA
3
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
4
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
5
ENKRAT KASNEJE
Sorodne vsebine
NOČNO SONCE
ESEJ KOT ROMAN, ROMAN KOT ESEJ
TEATROKRACIJA IN DRUŽBA SPEKTAKLA
DOLGA PRIKRAJŠANOST
POŠASTNO IN MILINA TESNOBE