Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Sibila Petlevski O IZVAJANJU BOLEČINE IN PRIČEVANJU TRPLJENJA

Nekaj uvodnih potez s krvjo[1]

Ta besedilo je organizirano v razdelke, ki jih lahko povzamemo s skupnim imenom uprizoritveni dostop do teorije in prakse trpljenja. Na koncu teksta se nahaja poetična koda, ki tematizira uprizoritev Sokratove smrti. Nobenega dvoma ni, da sem se odločila za čim širši pristop k izrazu »uprizoritev«, ki presega meje vpogleda v umetniško uprizoritev in opusti gledališko analizo ter se pogumno loti teme socialne standardizacije merila spektaklov in posledic tega za gledališko dejstvo. Problem (izvedbe trpljenja) tega eseja je v obsegu mojega avtorskega dela o uprizoritvi trpljenja, saj sem uporabila že skoraj vse žanrske možnosti pristopa k tej temi: izdala sem knjigo Koreografija trpljenja in besedilo te knjige več kot deset let izvajala na različnih svetovnih odrih, v mojem občinstvu pa ste lahko vedno – in brez izjeme – videli ljudi, ki jih nihče ni povabil. To ni bilo običajno literarno občinstvo. Ti nenavadni ljudje so prišli po nekem spletu okoliščin, ki so jih imenovali po lastni izbiri. Po koncu predstave bi se mi približali, mi čestitali, se vedno ozrli naokoli in mi z utišanim, zaupnim glasom povedali isto stvar: da »drugi« ne razumejo, o čem govorim in pišem, in da tega morda tudi sama ne razumem v celoti, a da mi zaradi tega ni treba skrbeti – ker so oni tukaj in oni vedo. Spraševala sem se – kakšno je to znanje? Toda kmalu sem spoznala, da je to modrost njihovih trpečih teles. Soočeni so bili s težkimi življenjskimi situacijami: umirali so zaradi raka ali AIDS-a, ljudje, ki so pogumno presegali tisto, kar so »srečnejši« imenovali »telesni hendikep«, ali pa so se borili s himerami svojih še živih spominov na mučenje in ponižanja, ki so jih doživeli v zaporu ali taborišču. Med njimi je bilo tudi nekaj izjemno inteligentnih otrok, veseli in radodarni v svoji bolečini, dekleta, ki si niso upale nič reči, ker jih je bilo strah, da bi bile priča ponižanju njihovega trpljenja. V teh letih je umrlo več prevajalcev pesmi iz te (res povsem moje?) grozljive knjige prozno-poetične zvrsti in okoli besedila je nastala srhljiva aura. A če bolje pomislim, v tem ni bilo nič skrivnostnega ali nadnaravnega: prevoda niso sprejeli tisti, ki jim tematika trpljenja ali celo moj način obravnave teme ni bila blizu, ampak tisti, ki so spoznali bolečino lastnega telesa, a ne takoj, ampak v tistih trenutkih, za katere lahko rečemo, da v nekem vedno-prepoznem-samospoznanju vstopijo v stanje vzvišenosti. Tovrstno spoznanje je globoko intimno in izkustveno nedeljivo z drugimi in se pojavi, ko je trpljenje utelešeno v polnosti svojega temnega sijaja in duši odpre pot do svobode. O pridobljeni modrosti svojega trpečega telesa ob tej priložnosti ne bom govorila, ker gre za povsem drugo »zgodbo«, iz katere pripovedovanja sem se veliko naučila. V tem smislu lahko rečem, da sem vesela in hvaležna.


A vrnimo se k besedilu, saj moram najprej razložiti nekaj tehničnih podrobnosti glede njegovega nastanka in strukture. Besedilo sem prebrala na simpoziju, vendar tega besedila ne berete, saj sem v pisno različico dodala povsem nove »trenutke«, medtem pa sem objavila še del prebranega teksta: pri tem mislim na svoj »nastop« zgodbe o usmrtitvi Polikarpa iz Smirne, ki je imelo čustveno močan učinek na občinstvo Puljskih dnevov esejev in ki sem ga objavila v knjigi Gledališče sramu. In kar sem govorila o Edith Stein, je medtem izšlo v obliki razprave v knjigi Jasminke Domaš Izbrana. Zato je glavni del tega besedila namenjen temu, česar na simpoziju nisem povedala. Tema neizrečenega je – povsem primerno – tisto neizrekljivo, ki obstaja v izkušnji pričevanja človeškega trpljenja. A kaj zdaj storiti z gradivom, o katerem sem govorila na Puljskih dnevih esejev? Ker je ob omenjeni priložnosti (in tistem času) knjiga Gledališče sramu ostala skoraj povsem neprebrana, bom izkoristila priložnost, ki mi jo daje žanr literarnega pregleda (in njegova odprtost za samoreferencialnost), bom zato na strateškem mestu tega besedila posredovala daljši odlomek, ki govori o »prevzemanju pobude« občinstva pri izvedbi javne usmrtitve. Po drugi strani pa nobena »mučeniška smrt« v odnosu do druge ni enostavna. Že zgolj iz so-postavitve Polikarpove in Edithine življenjske zgodbe se poraja več vprašanj kot odgovorov.

Ob kakšni (drugi) priložnosti bom morala obsežneje in resneje pisati o cenozi Edith Stein kot utelešenem samoizpraznjenju, ki omogoča novo razsežnost interpretacije njenega »spreobrnjenja«. A moje osnovno izhodišče je, da v njenem primeru ne gre zgolj za prehod iz judovstva, iz okolja, v katerem se je rodila, v krščanstvo, v okolje, v katerem je umrla, ampak da lahko govorimo o Edithini cenozi kot končni obliki osvoboditve čistega duha vere iz zemeljskih okovov obeh religij. Ob tej priložnosti bom zato navedla le nekaj misli, ki sem jih širše argumentirala v pogovoru Izbrana Jasminke Domaš.[2] Intelektualna biografija slavne filozofinje v trenutku, ko je njen pepel, pomešan s pepelom drugih žrtev nacističnega preganjanja Judov zasnežil dvorišče koncentracijskega taborišča Auschwitz, priča o kolektivni moči združenih anonimnih glasov. Ko Edith svojim biološkim sestram pred duhovno sestro, bosonogo karmelitinjo reče kot pred nemimi pričami: »Pojdimo, Rosa, gremo za naš narod«, se zaveda svoje poistovečenosti z drugimi žrtvami in se podaja na pot brezimenosti, kjer bo anonimnost njihovega trpljenja na koncu pričala na sodišču zgodovine v imenu celega naroda. Opis tega življenja ne more biti hagiografija, saj življenje redovnice Terezije Benedikta od Križa, ki jo je leta 1998 papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico v dobesednem in metafizičnem smislu, priča o potovanju čez prag doma ene vere v dom druge. Vendar to nikakor ne more biti tradicionalni življenjepis svetnice, zlasti ne »spreobrnjenke«, saj dinamika življenja »Izbrane« odraža preroško-mistično razmerje med judovstvom in krščanstvom. Kot ugotavlja Joseph Redfield Palmisano v svoji knjigi o pomenu empatije za judovsko-krščanski dialog in povezavah med filozofskimi refleksijami Abrahama Joshue Heschela in Edith Stein –, je »preroško-mistični« odnos med religijami zelo pomemben za sodobni medverski dialog.[3] Psihofizičnega posameznika po Edith Stein tvorita zavest, enako kot živo telo (Leib) – kot »telo, ki smo« in ki se ga čuti od znotraj ter kot fizično telo (Körper), ki ga je mogoče zaznati od zunaj. Občutki so resnične sestavine zavesti: niso jasno razločeni drug od drugega, ne izvirajo iz čistega »jaza« in nikoli ne prevzamejo cogito-oblike, zato nimajo zavesti o sebi. Prostorsko se nahajajo nekje na razdalji med »jaz« in lokacijo občutkov v živem telesu. Po drugi strani pa čistega »jaza« ni mogoče locirati, ampak je vse, kar lahko čutimo v zvezi s svojim telesom in s tem, kar ga obdaja, podano tako, da se zdi, da med občutki in čistim »jazom«, kot »ničelno točko orientacije«, ni vrzeli. Stein opozarja na razliko med prostorom živega telesa (Leib), katerega ničelna točka je orientacija »jaza«, in zunanjega prostora, katerega ničelna točka je živo telo, da bi sklenila naslednje: čeprav se občutki nahajajo v živem telesu zunanji dražljaji ne morejo priti v stik z »jazom«, ampak le s fizičnim telesom (Körper).

V tretjem poglavju dela O problemu empatije, ki obravnava oblikovanje psihofizičnega posameznika, je tako še posebej zanimiv odsek, posvečen »prehodu v tuje«, kjer je »podoba sveta drugega modifikacija moje podobe sveta«, pri čemer empatično vživljanje (Einfühlung) oblikuje našo osebnost, zunanji svet pa vzpostavimo prek intersubjektivne izkušnje[4]. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je izbira fenomenološkega filozofskega pristopa Edith Stein usmerila na njeno prihodnje »poslanstvo« kot duhovno poklicanost pričevanja možnosti utelešenja empatije. Telo mučenice – v krščanskem smislu razumljeno kot telo svetnice – lahko naknadno opišemo kot oživljeno empatijo. Fiktivni »jaz« se veseli poistovečenosti in če ga pomnožimo ter dvignemo na raven skupnosti, se izkaže, da predstavlja fiktivna integracija tega v kolektivno nevarnost za vsak kolektiv. Na osebni ravni (pa tudi na ravni, kjer se skupnost ocenjuje s tehtanjem etične izbire posameznika), »mi« postanemo predmet empatičnega vživljanja, vendar – bo Edith Stein rekla –, da to ne temelji na občutku posameznika, ampak prek izkušnje drugih. Takšna izkušnja Drugih (in spreobrnitev v drugo vero kot merilo izkušnje) dobi kontrapunkt v odločenosti stopiti na pot trpljenja, ki je obenem pot pričevanja posameznika »za svoje ljudstvo«. ...

Prevod Katarina Majerhold

Več lahko preberete v zadnji številke revije Apokalipsa 255-256


1 Raziskavo, ki je osnova tega prispevka, je s številko projekta IP-2014-09-6963 sofinancirala Hrvaška fundacija za znanost.
2 Prim. Sibila Petlevski, »Nekaj besed o tehtanju teže drugega v najgloblji točki osebnega«, v: Jasminka Domaš, Izabrana. Življenje Edith Stein, Litteris – Judovska verska skupnost Bet Israel, Zagreb, 2017, str. 169-175.
3 Joseph Palmisano, Beyond the Walls: Abraham Joshua Heschel and Edith Stein on the Significance of Empathy for Jewish-Christian dialogue, Oxford University Press, 2012, str. 3.
4 Edith Stein, »On the Problem of Empathy«, v: The Collected Works of Edith Stein Sister Teresa Benedicta of the Cross, Discalced Carmelite, vol. 3, ICS Publications, Washington, 1989, str. 38.-88.

Slike članka
Zadnje objave
Pesmi 2
SEKS
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
OBISK GOSPE WOOLF
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
Najbolj obiskano
1
SEKS
2
Pesmi 2
3
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
4
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
5
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI