Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Marija Švajncer DEJAN PUŠENJAK – NOVINAR IN UMETNIK Dejan Pušenjak: Retrovizor, Založba Pivec, Maribor, 2020

Knjiga Retrovizor, Dnevnik gospodinjca, 1. – 8. septembra 2016, je na začetku simbolično vračanje k spomeniku, ki so ga postavili v spomin na ustreljene talce. Spominsko znamenje govori današnjemu času: treba se je spominjati, ne pozabiti zgodovinskih dogodkov, ki so bili prelomnega pomena, in ne umazati velikih dejanj ljudi, ki so si prizadevali za nove in drugačne čase ter verjeli v dobroto. Vanjo verjame tudi avtor. Samega sebe ima za liberalnega in levičarskega filozofa (po izobrazbi je filozof in komparativist). Neprestano se bori proti režimu in se mu upira ter je podpornik sistema. Morda bi bila sprejemljiva oznaka žlahtni humanist. V njegovem, sicer kritičnem pisanju je toliko poetičnosti in milobnosti, da je bi se bilo težko odločiti za ustrezno zvrstno oznako njegovega dela. Ali je Dejan Pušenjak napisal roman, kroniko, dnevniške zapise (to zatrjuje sam) ali spominsko prozo? Je njegovo preudarno in poznavalsko pisanje o novinarstvu že skoraj učbenik ali pa, nasprotno, srhljivka, v kateri popisuje, kako mogotci z najetimi uredniki pišmeuharsko, zahrbtno in s pohlepom po denarju spretno uničijo časopis. Odgovor bi lahko bil pritrdilen in bi vsaka od navedenih oznak po svoje ustrezala, vendar je v Pušenjakovem pisanju še veliko več. Romaneskni vidik je vsebinsko bogat in bralen, knjige zlepa ni mogoče odložiti iz rok, čeprav obsega tristo šestindevetdeset strani. Bogastvo jezika, izbrano besedišče, izbrušen slog, izpovedovanje, razgibanost dogajanja, notranja napetost in razkrivanje ozadja dogodkov govorijo o pristni umetniškosti in torej potrditvi, da je izpod peresa Dejana Pušenjaka nastala literarna umetnina.

Dnevniški zapisi po eni strani pričarajo pripetljaje iz preteklosti, otroštvo in mladost, spreminjanje mestne podobe, po drugi strani pa so zanimivi in vznemirljivi zaradi napovedi tega, kar se bo šele zgodilo. V tem hipu se nekaj dogaja, toda že jutri ali pa čez kak teden, leto ali dve, bo vse drugače. Danes še ne sluti, da bo izgubil najboljšo prijateljico ali prijatelja in se bo ob srečanju z nepričakovano in neizbežno smrtjo za dolgo časa vse sesulo in pomračilo. Zdaj je kar znosno, saj še ima delo, ki ga rad opravlja, že naslednji mesec se bo znašel med brezposelnimi, takimi, ki nekje v predmestju prihajajo v vrtec po svoje otroke, nekateri kar v trenirkah, in se jim nikamor ne mudi, saj je njihovo delovno mesto zasedel nekdo drug in jih režim ne potrebuje več. Biti pisatelj pa vendarle ni brezposelnost v pravem pomenu besede. Če je novinarstvo poslanstvo, je pisateljevanje podarjanje lastne resnice, videnja, vrednotenja, doživetij in tudi trenutkov obupa, v katerih ni videti izhoda, kaj kmalu pa zapisana beseda spet pomirja ter se razširja v nepregledne možnosti in preliva v barvo svobode.

V spominski prozi avtor, retrovizor, torej nekdo, ki se ozira nazaj in pregleduje preteklo dogajanje, oživlja svoje novinarsko delo, pogovore z vodilnimi politiki (skoraj vse je imel priložnost spoznati osebno), cerkvenimi dostojanstveniki (pisal je tudi o odnosu med državo in Cerkvijo), pomenke z vzgojiteljicami v vrtcih, ki jih zaradi njihovega pomembnega dela še posebej ceni in se zgraža nad tem, kako borno jih država plačuje. Odgovornost do drugih, kakor jo učijo v vrtcu, je na visoki ravni, saj prikazuje enako pot, kakor so pisatelja razsvetljevali med študijem filozofije – od čudenja, preko dvoma, vse do odgovornosti.

Spominja se dobrih in slabih ljudi. O teh drugih piše z nekakšno prizanesljivostjo, nenavadno razumevajoče in strpno, nikoli žaljivo. Skuša priti do dna poniglavostim in odkrivati vzroke zanje, toda oster in neprizanesljiv je tedaj, kadar se zberejo odločevalci, ki se sprenevedajo in urejajo svet, v resnici pa trgujejo z orožjem in jim ni mar, kje ga bo katera vlada uporabila. Še ozrejo se ne na trupla, ki ostanejo za njihovim početjem. Na konvencijo o otrokovih pravicah se požvižgajo in pogledajo proč, kadar morje naplavi kakega begunskega otroka, ki si je tako kot njegovi starši samo želel, da bi našel zatočišče in zaživel človeka vredno življenje.

Dejan Pušenjak je dober opazovalec in natančen kronist. Ljudje, s katerimi se dobiva na kavi ali čaju ali kako drugače vstopajo v njegovo življenje, navaja z imeni in priimki, le redko koga skrije za začetnicama, morda kako mladenko ali damo iz časov, ko še ni bil zvezan s svojo življenjsko sopotnico. Vsi ti ljudje so živi in zgovorni, zdaj plemeniti, drugič spletkarski, danes prijazni, že jutri povzpetniški in brezobzirni. Med njimi so nekdanji prijatelji, vstajniki, ki se dvignejo na oblast in tedaj postanejo čisto drugačni, odeti v elegantna oblačila in vzvišeno odmaknjeni. Še iz oči v oči se z njimi ni mogoče več pogovarjati, saj imajo svoje predstavnike, hladne uradnike, ki z obiskovalce brezosebno in na hitro opravijo.

Novinarsko delo je vedno tudi politično. Pisec pravi, da politični psihopati nepopustljivo uničujejo družbe, lopovi pa države. Grozno se mu zdi, da danes pišejo zgodovino male duše. »Poteptati morajo vse večje, samo tako se lahko pririnejo na plano, postanejo opaženi, vplivni, močni, premožni, kar si obupno želijo.« Prikazuje temno podobo naše družbe, zlasti novinarstva, vendar mu vseeno ne bi bilo mogoče očitati pesimizma, zagrenjenosti in resigniranosti. Ne nazadnje je filozof, ki po heraklitovsko ve, da vse teče in se spreminja. Pozna notranja nasprotja in protislovja, življenjsko dinamiko, obrate in možnosti. Premore veliko vednosti, zmore ohranjati osebnostno moč in se kot kak Nietzsche kljub vsemu tudi veselo smejati. Njegova najljubša avtorica je politična teoretičarka Hannah Arendt. Pušenjak išče odgovora na vprašanji, kaj se zgodi nekje vmes, zakaj barve skrivamo in omalovažujemo, sivino pa čislamo. Marsikaj je samo delček neskončne verige vzrokov in posledic. »Novinarji pišemo javna opozorila o svoji vlogi v družbi, o odgovornosti lastnikov v sistemu, o stanju demokracije v državi in o dolžni skrbi za skupno dobro.« Na to, da se ne da nič narediti, je alergičen. »Ko se ne bo dalo nič več narediti, tudi novinarstva ne bo več.« Ni pa mu bilo prihranjeno, da ne bi videl starejših kolegic in kolegov, kako jočejo, ko so jih odpustili.

Greje in ohranja ga ljubezen – do bližnjih, žene in treh hčerk, ter živahnega psa, ki svojega gospodarja, pravzaprav prijatelja, uči o življenju, pa ne o tem, da je v določenih okoliščinah treba dati tačko in še pomahati z repom, temveč svetuje, da bi bilo primerno kdaj pa kdaj zarenčati ali koga tudi ugrizniti. Kar dolgo je njegov zvesti družabnik pes Kobi, ohranilo pa se je veliko anekdot iz časov, ko je avtor v prestolnici prihajal v novinarsko službo s svojo znamenito psičko Peso, olikano predstavnico pasjega rodu, ki je prav dobro vedela, da lastnik opravlja pomembno delo in je lepo mirno ždela pri njegovih nogah ter čakala, da bodo nastali novinarski prispevki, ki bodo poželi strinjanje, odobravanje in občudovanje. Ko sta vstopala v časopisno hišo osrednjega slovenskega dnevnika (sam direktor je podpisal dovolilnico, da se mu psička sme pridružiti), je znala ločiti med ljubitelji psov in tistimi, ki štirinožne kosmatince prezirajo. Pozdravila je samo prve, potem pa je šla na svoje mesto. Tako kot ljudje imajo tudi psi svoje prostore, take, ki si jih izberejo sami, in one, ki jim jih vsilijo drugi. Najbolj žalostno in odveč je, kadar prvim in drugim nadenejo pasje ovratnice.

V Pušenjakovem pisanju je tudi veliko samorefleksije in samokritičnosti. Priznava, da je nedoumljivo in neozdravljivo trdoglav, kljubovalen in trmast. Spregovori o svojem odnosu do režima in sistema. Ne ve, kako bi preživel brez sistema, saj je zanj nekaj takega kot država, torej nujen, sicer bi se moral skrivati v gozdovih in votlinah. Prav novinar je morda delček večjega sistema, nekakšen skrbnik velikega, vsaj državnega, če že ne svetovnega sistema. »Sistem je zame temelj, da lahko gradim in uživam življenje. Sistem je zame mir.« Režim pa je zanj nekaj drugega. Jasno mu je, da sta sicer neločljivo povezana, razstavi ju le zaradi potrebe po pojasnitvi. Režimu, ki praviloma varuje in nagrajuje svoje, zlasti poslušne, se že od nekdaj upira, saj bi bilo zmeraj mogoče kaj spremeniti na bolje. Dejan Pušenjak je aktualen: »Udejanjeno upanje: slab režim je mogoče spoditi in zamenjati z bolj človeškim. Ne ravno čisto brez nasilja, a vendar brez vojne in mnogo mrtvih.« Meriti pa ga je treba s tem, kakšno moč ima beseda. Vsak režim postavijo, vzdržujejo in zrušijo ljudje, ne pade kar sam, tako kot ne izginejo zidovi in žične ograje. Pisatelj o marsičem dvomi, spoznal pa je, kaj bi lahko bil cilj, in to: mir v glavi, veselje z bližnjimi, izpolnjujoči odnosi, zadovoljstvo s sabo, sreča v lepoti sveta, spoštovanje in občudovanje pisanosti, neprestano čudenje, ljubezen, sprejemanje nepopolnosti in razmišljanje o koncu. Govori tudi v imenu alternativcev, obstrancev, posebnežev in čudakov. Brez njih in njihove pravice do drugačnosti bi bil naš svet veliko bolj pust in dolgočasen, mi pa še bolj ozkosrčni in zaverovani vase.

Dejanu Pušenjaku se je zaprlo mnogo vrat. Pravi, da je postal gospodinjec, toda njegovo miselno bogastvo, zgoščeno v knjigi Retrovizor, govori o tem, da je zanj še veliko oken in lin. Naj se ozre proti njim. Pisatelj je, beseda je njegovo orožje, orodje in neizmerna moč, s katero ljudi povabi v svoj doživljajski svet. In že smo na zadnji strani knjige. Pisanje je osrečevalo avtorja in tudi nas, bralke in bralce, se nas dotaknilo in nas vznemirilo. Bilo nam je toplo pri srcu, prijetno in praznično. Avtor verjame v čudeže in tudi knjiga, kot pravi, je neke vrste čudež.

Slike članka
Zadnje objave
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
MOLK
(VSAKDANJA) REALNOST IN LEZBIJKE V FILMSKI UMETNOSTI?
POSAMIČNIK IN EKSISTENCIALNA DRUŽBA VS TEHNOLOŠKI, SISTEMATIZIRAN SISTEM INDIVIDUUMOV
IZBOR
Najbolj obiskano
1
MOLK
2
NIČ NI BOLJ RESNIČNO OD NIČA
3
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
4
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
5
ENKRAT KASNEJE