Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Patricija Šašek PARADOKSI  »Bedim miže, spim stoje …«

1.


Obračam besede,

se naslonim na poglavja,

pokrijem s knjigo,

prebrana je noč …


2.


Mika me, da bi zažugala svetu

kot poet v menuetu.

Vsa huda, samasebizadostna,

bi se rogala vsem v brk,

dokler ne bi (raz)padla 

in …

mrk.


3.


Moj svet ni nič drugačen brez tebe.

Tvoj svet odseva ta manko mene

kot slivovi cmoki v drobtinah,

melješ me, zmažeš me,

nikoli se me dovolj ne nasitiš.

In ko prideš spet znova do mojega konca,

me zbrišeš na novo.

V igri miši sva stkala to breztežno premirje.

Moj dom nikdar ni tebe prazen,

tvoj svet vselej je v meni prikazen.


4.


Odela sem se v tvoj majhen plašč besed.

Hlad jutra ne more do mojih livad,

do mojih cvetic blagozvočnih,

do mojih resnic črno-belih …

Sem majhna v tem majhnem plašču,

v tej ogrnjeni pesmi prezgodaj mrtvih 

sem našla nekaj malega mene.

Hvala ti, pesnik.


5.


Življenje je darilo,

ki ga s hvaležnostjo dajem naprej.


Smrt je eden koncev niti,

ki razvozlajo pot tvoje usode.


6.


Čutim krč maternice. 


Trese se Zemlja, buči in gromi njeno drobovje.

Pesem je postala forma obligacije –

portal do zamujenih sanj, meglenih vizij

vse bolj impotentnega sveta.

Zgrbljeni nad lastno usodo,

zakrčeni od njenega smrtnega stiska,

prosimo za njeno milost in usmiljenje.

Zemlja noče uslišati naših prošenj,

jezna je in trmoglava,

kot zatajena mati boža suhe solzne struge.


7.


Revež ve, da nima nič za dati,

še manj za izgubiti,

pa vendar se tišči roba preživetja

kot romantični upornik brez razloga.

Je stare žemlje, premazane s plesnijo dobrote mimoidočih.

Pije iz čaše upanja, 

nalite iz vrča praznih obljub brezbrižnoslutečih...

Revež zna nositi cesarjeva oblačila bolje kot cesar.


8.


In pride mraz,

ki ga ne more nič pregnati ...

Niti ognja toplina,

niti odeje mehkoba,

niti tvoje zmeraj tople roke.


Mrazi me ta nenavadno hladnožgoč občutek –

biti sebi tuja,

zaprta za vse, 

kar pregreti svet ponuja.


Ledene sveče so letos izumrle. 

Zima brez njih ni več zima.

Ostalo je le divje ivje ...


9.


Pot je bila strma,

izza grmovnic so kukali liščki in siničke,

preplašeno in zvedavo pogledovali proti vsiljivki …

… le kaj išče tukaj,

vsa skuštrana in od ličil zapacana,

vsa zadihana in očitno očarana nad krajino,

ki ji leži pred nosom,

hiti z glavo begajočo sem ter tja v prostranost vaškega kotička,

daleč zadaj za Alčinovo domačijo …

… srečno nesrečna je …

… večno odvečna je …


10.


Razsvetlilo se je tvoje okno.

Šibka senca je pokukala izza vogala,

kot bi jo nenadna slutnja gnala,

se je podala v dir za jutrom.

In noč ji to zameri.

Noč se pretvarja, da je speča,

čeprav na trnih je sedeča

že zadnjih nekaj ur.

Senca riše kroge v opravičilo,

se ponižno sklanja,

saj to bo noč umirilo.


11.


Je bitka vseh bitk enkrat izgubljena.

Je steza vseh stez enkrat zaprašena.

Podaj se naprej,

v prašen svet zmag in izgub.

Primi me za roko –

odločno in močno.

Ob tebi sem zdaj in bom takrat.

Tudi ko vera te bo zapustila in dvom naselila.

Znam te brati od pradavnine.

ZNAM.

Znam te braniti od domovine.

Znam, znam.


12.

 

Ti moraš naprej,

zato pusti SRCE odprto.

Naj bije v ritmu mladosti,

naj bobni v ušesih njegovo rjovenje,

naj krvavi za vsako izgubljeno priložnost.

Dokler je živo in prožno,

je v njem dovolj zagona

za vse neizrečeno, nedoživeto in nesprejeto.


13.


Hlad je tisti, ki mi ježi kožo.

HLAD je tisti, ki se spravlja nate.

Ne jaz.

Sem nemočna opazovalka

njegove rušilne brezbrižnosti.

Sem mogočna igralka svoje pristne ponižnosti.

Njemu se klanjam,

tebe spoštujem,

sebe preziram.

Oledenela čustva tkejo preprogo večne zamere.

In suho uvelo listje njen ornament.


14.


Tišina, nikogar na spregled,

in tudi noč zamuja v službo.

Šelestenje listja pod mojimi koraki

mi zaupa, da je letos ČUDNA JESEN.

Prazna, žalostna,

namrgodena in škodoželjna,

kot bi si nadela masko čez svoj obraz.

Česa se boji … česa se bojim …

Postati sam, čisto majcen pred veličino groze.

Postati sam, čisto skrušen pred postavo strahu.

Grozeč in strašen čas prihaja,

neoseben in zlagan.

Kdo ve, ob kaj se ta hudič vendarle spotakne?!


15.


Kaj mi mar za bralce,

neutrudne prišepetovalce moje duše?

Mi je mar za tkalce,

neumorne talce božje hiše?

Grem naravnost,

z odločnim korakom in jekleno mislijo,

v ta širni svet prevar, zablod in vetrnih prigod …

SEM jaz, ki sem.

Sem ti, ki si.

Sem veter njih, ki ga kličejo v poslednji uri,

Sem budilka ob postelji Njega,

ki prespi vse dopoldne človeštva.

Slike članka
Zadnje objave
Pesmi 2
SEKS
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
OBISK GOSPE WOOLF
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
Najbolj obiskano
1
SEKS
2
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
3
Pesmi 2
4
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
5
FILOZOFIJA TRANSHUMANIZMA
Sorodne vsebine
PATRICIJA ŠAŠEK, VSAK VEČER PREPLETEM PRSTE ...