Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Jurij Hudolin CRISTIANO PAULIN

Nisem še povedal, da sem Cristiano Paulin in se preživljam z oddajanjem dveh stanovanj v Ljubljani in lokala v Pulju. Stanovanji sem podedoval po stari mami, lokal pa po mami. To je moj kruh, čeprav včasih delam tudi za nevladne organizacije, zadnje čase predvsem na povezovanju med različnimi kulturami. Najemajo me kot promotorja mojega lastnega maternega jezika ali pa si to le jaz mislim in sem že v genezi navadna delovna sila, uspeh pa je spremenljiv, niha kakor vse skupaj na tem svetu.

Zanima me mnogo reči: umetnost, ekonomija, narava, kuharske veščine, zeliščarstvo, družba, hedonizem. Življenje imam rad, vendar me pogosto čudi, da mi tega ne vrača s tako mero, kot bi si želel, čeprav je tudi res, da se še vedno pogosto vprašam, kaj bi sploh rad. To se mi ne zdi več normalno. Pa nisem nesrečen in mi skoraj nikoli ni dolgčas, čeprav se pogosto tolažim s cinizmom, da na mrtve hitro pozabimo, ker jih ne moremo prositi za nič več.

Bil je pozni september, ko sem imel opravke na Dunaju. Tam poznam kar nekaj ljudi, med njimi tudi Ines, sošolko iz srednje šole, ki jo je pot, prav tako kot mene, premetavala med Istro in Ljubljano, čeprav so moje korenine ljubljanske, njene pa istrske. Delala je za turistično agencijo Kompas in pisala knjige o turizmu. Namenil sem se izpolniti povabilo na predstavitev njene monografije o Pulju v nemškem jeziku, ki se je zgodila v največji dunajski knjižnici. Po predstavitvi smo malo posedeli in se pomenkovali, potem pa me je Ines povabila k sebi domov. V centru mesta je imela lepo stanovanje: en del je bil pregrajen v predstavništvo Kompasa, drug pa v njen bivalni prostor. V srednji šoli sva se nekaj objemala in slinila, vendar nikoli nisem spal z njo, čeprav se mi je zdelo, da si ona želi, ali pa se mi je to res le zdelo kakor velikokrat kaj; bila je samska, povsem predana svojemu poslu in takih ljudi ni malo, še sam se trudim biti tak; posli mi nikoli niso preveč dišali, toda, kaj pa naj?

»In kako kaj drugače?« me je vprašala, ko sva večerjala kitajsko hrano na poziv.

»Kako misliš, drugače?« sem bleknil.

»No, družina, žena, otroci, biznis? To, kar imajo ljudje v življenju za smisel?«

»V nobenem od teh segmentov nisem preveč uspešen. Jaz kar živim,« sem rekel in zalogaj riža mi je zdrsnil z vilice na tla; ni se mi dalo skloniti, zato sem ga z nogo potisnil globlje pod mizo. Ko je vstala in šla v toaleto, sem ga zrinil pod tekača, da ne bi že na prvo žogo izpadel nemarna kanalja.

»Kako to? Zdaj so prava leta,« je rekla in mi strmela v oči. Pravzaprav je ves čas strmela, zdelo se mi je, da pohotno.

Če bom spal z njo, bom uničil prijateljstvo. Če bom karkoli hotel, bo želela dojenčka, zato me sprašuje o otrocih. Na Dunaju že ne mislim živeti v stanovanju turistične agencije. Vse živo mi je šlo skoz glavo, vendar sem se odločil, da se ne bom dal. V Zagrebu in še kje sem marsikaj zamočil, zdaj bom moral pa popravljati in z lažmi zanikovati. To zanikanje že nakuhanih problemov in popranja mi je šlo z leti vedno bolj na živce in skoraj občudoval sem ljudi, ki vse življenje manipulirajo, se lažejo in ližejo rit in počnejo le to; je vredno vile in terenskega vozila in nekaj diplom, ki ti jih družba dodeli in ti to vse skupaj tudi vzame ali pa te uniči življenje samo, ko naposled spoznaš, da je vse skupaj pest peska v oči, ena navadna laž in pretvarjanje? Takole je najbolje, da se delaš nevednega.

»Tako je pač naneslo. Ni mi hudega,« sem odgovoril, kakor da bi mi bilo malo mar. Silno se je trudila, da bi me zvabila v kako vročo debato; potem me je povabila na velik usnjen kavč v dnevni sobi in postregla s konjakom. Pila sva konjak in vse bolj je lezla k meni. Nisem se umikal, to bi bilo preveč.

»A greva ležat?« je vprašala.

»Saj leživa.«

»Mislim, ležat v spalnico?«

»Pa pojdiva.«

Nekaj je govorila, vendar je nisem poslušal. Bil sem trdno odločen, da ne bom seksal z njo. Ne mislim vsega uničiti, sploh pa ne dobrih prijateljstev. Dovolj je bilo ali pač.

Zjutraj se ji je silno mudilo. Grdo me je gledala. Bilo mi je nerodno; nisem se ne napil, ne težil nisem, bil sem več kot vljuden. Kaj ji je, da me zdaj skoraj meče iz stanovanja? A zdaj pa tako, sem pomislil.

Ko sem hodil proti parkirni hiši, sem razmišljal, da ljudem ni nikoli prav. A ni dovolj, če sva z Ines prijatelja, že dolgo, še dvajset let po končani srednji šoli? Odločil sem se, da se bom poslej na večerjah z ženskami drugače obnašal, čeprav se mi je zdelo, da kakorkoli obrnem, uničujem lastno možnost za uspeh in spoštovanje; živim kakor bik v brazdi, ki trmasto rine in rine in še zmeraj sem prepričan, da z menoj ni nič narobe in najbrž se mi vse le zdi, vem pa, da pretirano analiziranje pelje v nakladanje in rojeva paranojo in uničuje oporišče optimizma. Toda sonce je bilo že visoko in zaželel sem si italijanskih popevk.

Slike članka
Zadnje objave
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
MOLK
(VSAKDANJA) REALNOST IN LEZBIJKE V FILMSKI UMETNOSTI?
POSAMIČNIK IN EKSISTENCIALNA DRUŽBA VS TEHNOLOŠKI, SISTEMATIZIRAN SISTEM INDIVIDUUMOV
IZBOR
Najbolj obiskano
1
MOLK
2
NIČ NI BOLJ RESNIČNO OD NIČA
3
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
4
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
5
ENKRAT KASNEJE
Sorodne vsebine
NEDELJA V NOVEM MESTU