Janez Dreu
Kondor
Strune in napete opne, na rami pa piskala;
ognjišča ostajajo pod južnim križem,
kjer so zvezde posejane na ogljenem svodu in
kjer zore vzhajajo na kobaltnih nebesih.
Prišli so, da bi podarili otožne melodije,
tuje v krajih severnega sonca.
Ob napetih senčnih jadrih,
ko listje v drevesnih krošnjah nalahno pošumeva,
strunarji in vsi ostali,
izvabljajo glasove prelestnih, neznanih pokrajín.
Pri mizah, stolih na granitnih kockah in asfaltu,
gostje,
začaranci panovih piščali,
onemijo,
ko kondor jadra po azuru,
se vzpenja in se vrača;
zaziba vse v omamo daljnih krajev.
Ob odhodu not, s vsemi svojimi vratovi,
je spust,
po robu še zaostalih klicev veličastne ptice,
neogiben.
Gnezda
Prazna votlost
te objema,
napolni,
in izprazni;
kakor ob utrdbi na visokem griču,
kot ob padanju v globok prepad.
Ne vzdržiš več
krhanja kamenja v bastiji;
špranjasti zidovi zijajo v rdeča jutra.
Ne vzdržiš več
stiskov rok in objemov popkov,
že zdavnaj v napetih jadrih na azuru;
popkov,
kjer polje tvoja kri.
Ne vzdržiš več
sonca, mlade lune,
ki skrivaj potuje za drugačnimi oblaki.
Špranje postajajo vetrovne,
prepišno mrzle.
Gnezda popadajo po trati;
s težavo jih pobiraš, skušaš urediti.
Opojnost in čarobnost
Enakonočje je na pragu;
velíki voz bliskajoče vpije,
južni križ se skriva na ozvezdnem nebu.
Težko si čakal
rdeče zacvetela polja,
bohotno ozelenitev v gozdovih,
tople sape in vetrove,
da vonjave tebi ljubih krajin,
opojne in čarobne,
ki se leno vlečejo nad tvojo streho,
si lahko pričaral.
Bagaža že čaka v shrambi
nared za potovanje.
Ob petelinjem petju,
vreščavo kotalečim skozi zoro,
ob jútranjih meglícah,
sramežljivo drsečih po obzorju,
potihoma urežeš svojo pot
naproti soncu, skalam in
prekrasni sinji globočini.
Očarljivi žarek
I.
Dan za dnem stopalo za stopalom,
po kamnito prašni cesti,
zamišljeno premikam.
Moje sonce je ves čas skrito za oblaki;
tu in tam pokuka, se mi nasmeji,
ko jo zagledam, vso v čarobnem žaru.
Ne vem, kako pristópiti;
ne preveč boječe, tudi ne predrzno;
najbolje bežno, z iskreno, uglájeno besedo.
Odgovori mi z iskreče rjavimi očmi;
spreleti me, ko pohitim naprej in sprevidim,
da izgubljeno upanje še vedno
lahkó izkopljem izpod sivine zagrnjenih kopren.
Deževne kaplje spirajo moje,
za steklenim paravanom potuhnjene, sánjave svetove,
ko spet tavam v upanju,
najti vsaj nekaj očarljivih žarkov.
Kresne me po glavi, skoraj očala zbije;
izza vogala se pripelje tigrasti dežnik;
majhni vragci se smejijo iz temne rjavine,
usta, polna bleščečih belih zob, skoraj do ušes;
obojestransko presenečenje prinese vljudnostni klepet.
Obstanem,
in
drvim do prvih kock na prašni cesti.
Presrečen, ob prihajajočih sončnih dnevih,
brez vsakršnih nakódranih oblakov,
sanjarim,
sanjarim sanje v mojem sanjskem svetu.
II.
Po mestu tavam in jo iščem,
sedem, kjer včasih sede ona,
prižgem, ne vem več katero, cigareto;
čakam;
kot vsak dan doslej.
Že od daleč zagledam odblesk v oknih;
lahkotno pozibavanje v bokih,
vedrina na obrazu,
obsijana s vso svetlobo dneva.
Tokrat sploh ni sama,
niti s prijatelji, kot ničkolíkokrat doslej;
z njim se približuje, nagajivo mi odzdravi.
Kar strese me, ko pomislim na najhuje,
ko bi moral pete pokazáti,
se kako drugače ubraníti.
Obsedim;
še kar se kopljem v zimskem soncu,
razrvano po žepih stikam za naslednjo cigareto;
pokadim, ne vem ne kdaj in ne zakaj.
Vreznine
Koprenasto žareča strela te zadene;
boleče zaskeli,
kakor udarec z bičem;
ni samo švrk;
močnó udarja,
enkrat, dvakrat, trikrat.
Odprta rana, očem nevidna, zazijá;
kot pri čevljih, nošenih predolgo,
že malo zasmrajenih.
Zavrti te in zvrti do konca,
dokler ne dojameš,
da je nikoli pričakovano,
kakor ladja z jadri,
polnimi zelenih in rdečih in grotesknih alg,
v tvojo resničnost zapeljano.
Obsediš;
gorje poskušaš nekako oskrbeti;
ne gre;
tudi lékar in zdravilec sta brezmočna.
Presune te preblisk;
mogoče je čas potrebnost,
ki bo zakrpal pregloboko zarezane vreznine.
Dežna kaplja
V perju ptic,
preveč oblečenih v poletju,
se vrtiš,
kot vrtavka
na svojem krožnem lesu.
Ob podrsavanju po šipi,
te dežne kaplje
privežejo nazaj v puhasto omamo.
Samo še malo poležati
in
sanjariti.
Drobna reža na očeh široko zareži,
ko odsevi kazalcev s stropa
padajo po tebi
in izstrelijo k predolgim sencam.
Ne veš, si ob zori ali zarji;
najprej obsediš,
potem počasi stopaš v svet.
Mar 28, 2022