Mina[1] in jaz sva postali prijateljici že v sedmem razredu. Bili sva sosedi z Vidikovačkega venca in všeč ji je bilo, ker sem opsovala učiteljico matematike, ko mi je na polletju pred vsemi zaključila kol. Mina mi je po uri čestitala pred celim razredom.

Kmalu sva se zbližali. Na začetku osmega sem ji naredila frizuro. Motilo jo je, ker je imela previsoko čelo, saj je mislila, da se ljudje s takim čelom, ki ga za na nameček še razkazujejo, delajo preveč pametni. Domislila sem se, kako bova rešili ta problem. S škarjami sem ji poravnala konice in jih s krtačo počesala naprej. Tako sva ji prekrili čelo.

Veliko sva se družili v šoli, po njej in na Košutnjaku. Če se pred spanjem nisva pogovarjali po telefonu vsaj po ure, sem šla spat slabe volje. V prvem letniku gimnazije sem zatrjevala, da je Mina najlepša punca v razredu in da je takoj za njo Saša, to pa sem jaz. Fantje so jo bolj zanimali kot mene in tudi več jih je zapeljevala. Spominjala me je na tista dekleta, ki ne znajo biti samske. Od drugega letnika gimnazije je imela vedno resne zveze, jaz pa sem bila več ali manj samska. Vendar nisem trpela. Nekaj mi je govorilo, da se življenje ženske začne šele takrat, ko dvigne roke od moških. Tako slutim že leta, zdaj pa sem prepričana. Ker nimajo več erotičnih želja, ki bi jih ovirale pri razmišljanju, so zato najbolj modre ženske tiste starke, ki niso senilne.

Tudi moja mama je stara, vendar ni modra in od nekdaj tekmuje z menoj. Še kot smrklji, še preden je dojela, kaj mi ni všeč, mi je začela pripovedovati neko epizodo iz svojega življenja, za katero je mislila, da je podobna tistemu, kar mi ne paše. V teh zgodbah je delovala premišljeno, jaz pa to nisem bila, ker sem se ji zaupala.

Ob taki materi bi mogoče zasovražila vse ženske, če ne bi poznala Mine. Ločiti naju ni mogel niti Riza, njena najbolj dolga zveza. A bili so tudi težki trenutki. Nekoč sta se v Vidikovačkem baru Ritual skregala pred menoj. Pobotala sta se ravno takrat, ko sem si mislila, da je med njima končano. Ko sta se poljubljala, nežno in miže, sem bila izjemno jezna, da sta spet skupaj in sem kozarec, iz katerega sem pila pivo, vrgla ob tla. Osuplo sta me pogledala, jaz pa sem jima rekla, da mi je kozarec padel iz rok.

Mina je bila veliko lepša od Rize. Z dolgimi črnimi lasmi, temnimi kakor katran, je bil podoben mafijcu, ki umira v prvih kadrih nekega akcijskega filma. Kaj je že katran?

Še sama sem pozabila.

Mina je imela nasmeh, ki se mu nisi mogel upreti, zelene oči, pravilen obrazek, sladka štrleča ušesa in visoko čelo. Še naprej ga je skrivala pod kratkimi črnimi konicami, takšnimi, ki sem jih ji naredila že v osnovni šoli.

Čeprav je imel zelo sladko dekle, jo je Riza tepel. Nekoč sem zatipala buško. Opozorila sem jo, da je njen fant psihopat. Če ne bi pogosto pil Four Roses, bi imel toliko energije, da bi moral nekoga ubiti. Ker zaradi pijače ni imel krvavih rok, je bilo zanj nalivanje delo krščanskih dimenzij. Verjetno pa ni počel velikih neumnosti tudi zaradi tega, ker je veliko delal. V poslu je bil uspešen in je poznal vso Srbijo.

Brez problema je Mini pred dvema letoma, pri svoji agenciji za integralne komunikacije, odprl sestrsko podjetje za multimedijsko in TV produkcijo. Ta impotentni primitivec, ki mi ga je iskreno žal, ji je odprl Multip. Mina je podjetje poimenovala po okrajšavi prvotne »multi produkcija«.

Zaposlila me je kot tajnico. To je storila iz zaupanja, saj jaz nisem kar tako, leto pred tem sem v roku absolvirala na univerzi »BK,« … kar vsekakor bolje zveni kakor Brata Karić, ni res?

Ko sva začeli za Multip preurejati enega od Rizovih stanovanj, ki je bilo v Bloku 11a, med Trgom Mihajla Pupina in Ulico češnjevega cveta, se mi je zazdelo, da je moje življenje za odtenek boljše. Stanovanje je bilo kot naročeno za prostore našega podjetja, okolica pa je bila kakor iz bleščečih ameriških filmov, ki prikazujejo neko newyorško poslovno stolpnico. Novi Beograd je zame edini del mesta, ki po poslovnem ambientu ne zaostaja preveč za svetovnimi metropolami. Res pa je, da jih v živo nisem videla kaj dosti. Mina je poskrbela za internetnega operaterja, računalnike, pohištvo in delavce, meni pa je zaupala nabavo telefona. Vznemirjena sem obiskala vse najbolj znane prodajalne, kjer so ponujali fiksne aparate. V Comtradejevi trgovini v nakupovalnem centru Ušće sem nama kupila dva brezžična telefona – zadnji Philipsov model. Omogočala sta, da se pogovarjaš brez pomoči rok in imela odlično reprodukcijo zvoka, spomin z nekaj sto imeni in številkami, opcijo povezovanja z Bluetoothom, identifikacijo klicateljev in tajnico s kapaciteto šestdesetih minut sporočil … Ko smo inštalirali fiksna telefona, sem bila tako srečna, da sem hotela oba poljubiti. Pokončna in zaobljena sta bila izjemno ljubka.

Prvih nekaj mesecev sem delala vse, da bi Mini olajšala delo. Ko nama je Riza naročil produkcijo neke komercialne TV oddaje, sem začrtala snemanja in predvajanja. Bila sem glavna za komunikacijo s pisarno za avtorske pravice in fakturirala vplačila. Delala sem relacijske baze podatkov v Accessu in hodila Mini v trgovino po tobak in pekarno, po bavarske kifeljce in jogurt. V službo je znala priti tudi uro po poldnevu, zato sem včasih v Multipi ostajala tudi, ko je bila ura čez polnoč. Čeprav ji je bilo všeč, da poslušam njeno pritoževanje nad zvezo z Rizo, kako se prepirata in zgodbe o tem, koga je vse spoznala, me domov, večinoma, ni pošiljala preveč pozno, okrog sedmih zvečer. Potem sem na Vidikovcu strmela v stene v svoji sobi, obsojena na dolgčas. Najbolj srečna sem bila, ko sva se v njenem avtomobilu skupaj vračali domov iz Multipe.

Mina me je včasih jemala s seboj na poslovne sestanke, vendar tam nisem govorila. Tudi njej ni bilo do nakladanja in ne do dela, če ni bila razpoložena. Najmanj je govorila, ko jo je nažiral kak problem z Rizo. Recimo, če imata po dolgem premoru slab seks ali pa se zelo spreta in ji on primaže klofuto. Rad jo je kaznoval in v tem športu se je uril na njej.

Za razliko od Mine takrat nisem imela problemov z moškimi. Vse sem reducirala na občasen seks z oženjenimi. Prenehala sem misliti na globlje odnose, saj se je v dveh primerih resnih zvez zgodil isti kreten. V obeh primerih mi je po pol leta zveze zakon ponudil model, ki se je zaljubil ne vame, temveč v to, ker zaradi obveznosti nisem imela časa zanj.

Riza nama je odstopil projekte, ki jih ni utegnil sam dokončati. Ko sva bili brez dela, je Mini dajal posojila, ki so bila dejanje njegove ljubezni in izsiljevalske narave. Pri Rizi se je zadolževala, da je lahko izplačevala plače in pokrivala davčne obveznosti.

Od jeseni prejšnjega leta je začel vse pogosteje hoditi v Multip. Z Mino je imel relativno dober odnos, do mene pa je bil prijazen, vendar hladen. Odkar se je pritoževal nad njenim poslovanjem, me je poljubljal na obraz kadarkoli me je srečal, razen ko je bil preveč živčen. Vse pogosteje sem iz Minine pisarne slišala njegov glas. Ponavljal je, da za Multip in Minine poslovne poskuse zapravlja preveč denarja. Na koncu leta je bil že tako živčen, da je začel omenjati, da bo, ker je direktorica nesposobna, v Multipu zaposlil neko izkušeno poslovno menedžerko Tijano. Kričal je na Mino in ji govoril, da je neumna, da je brez njega nič in nihče in jo obtoževal, da ga skuša uničiti.

Po njegovih odhodih je bila Mina tečna. Včasih je tako močno razbijala z vrati in tolkla ob stekleno mizo, da se je zdelo, da bo vse sesula. Toda to zveni bolj milo, kakor pa, ko je po Rizovih odhodih v podjetju kraljevala popolna tišina. Pristala bi tudi na ostro zategovanje pasu, le da tega nikoli več ne slišim. Ta tišina je bila glasna; vsaj jaz sem jo tako slišala.

Riza je v Multipo februarja letos za sodelavca pripeljal tridesetletnega Aljošo, lastnika Minora iz Novega Sada, nevladne organizacije za zaščito človekovih pravic. Aljoša se je boril za različne manjšine in za sredstva iz fundacij Evropske unije in je Multipi zaupal nek projekt. Mini je poslal niz dokumentov v Excelu o manjšinskih skupnostih v Vojvodini. Če bi v en dokument vnesli vse, kar sva dobili od njega, bi bila Excelova preglednica visoka trideset metrov, kakor en cel Vidikovački osemnadstropni blok.

Mina je posredovala Aljošev dokument Tijani, katero je Riza mesec dni prej zaposlil v Multipu. Tijana je dobila nalogo, da po Aljoševih navodilih naredi PowerPoint predstavitev, ki bi jo on kasneje požegnal. Potem bi posneli reklamni film o njegovem podjetju in »Minorovem projektu za izboljšavo položaja družbeno ogroženega prebivalstva v Vojvodini, s poudarkom na nacionalnih manjšinah in LGBT populaciji.« S tem je hotel na razpis Evropske unije, čeprav ni bil ne gej ne nacionalna manjšina ne ogrožen.

Mina in Aljoša sta najprej komunicirala po elektronski pošti, vendar sta mogoče že teden dni kasneje prestavila na telefon. Aljoša je dan, dva po tistem nehal klicati centralo in je klical neposredno Mino. V naslednjih dneh je bila ves čas nasmejana. Spraševala sem jo, kaj se dogaja in vsakič mi je odgovorila, da mi bo povedala naslednjič. Ni imela več časa. V tistih dneh sem bila strašno osamljena in sem se začela vse pogosteje dobivati z Mirkom, oženjenim moškim, s katerim sem drugače spala dvakrat, trikrat na mesec.

Nisem se več oglašala, če sem na ekranu zadnjega Philipsovega modela uzrla ime nekoga, ki bi znal utrujati. Ista blaga glasba, ki mi je dolgo zvenela milo, mi je začela hoditi na živce. Zamenjala sem jo za neko povprečno in na ekranu začela pazljivo preverjati, kdo kliče. Ko je zaporedoma klicalo več takih, ki utrujajo, sem telefonu šepetala, da ga bom razbila. Še sreča, da me Mina ni videla v takšnem razpoloženju. Drugače mi je rekla, da razume, da sem pogosto tiho in da se ne oglašam na telefon, vendar je zahtevala, da se vedno oglasim, če kliče kakšna pomembna stranka. To mi je bilo jasno.

Potem je odšla v Novi Sad z ekipo, s katero smo sodelovali pri nekaterih propagandnih dokumentarcih. Načrt je bil, da v petih, šestih dneh posnamejo polurni film o Minorju. Toda Mina se ni vrnila niti po desetih dneh. Izgovarjala se je na nepredvidene kadre. Ko se je ekipa vrnila v Beograd, je Mina ostala v NS, z izgovorom, da se ukvarja z montiranjem in prevajanjem materiala. Riza jo je opomnil, da Minor za ta del dela plača zunanje sodelavce in da v proračun projekta ne spada ukvarjanje direktorice Multipa z montažo in podnapisi. Odgovorila mu je, da je preveč odgovorna, da bi lahko na to tako gledala. Riza ji je rekel, da ne bi tako slabo vodila Multipa in ostajala v Novem Sadu, če bi bila odgovorna. Če se ne bo takoj vrnila, jo bo nagradil z odpovedjo. In res, po dveh tednih njenega bivanja v Novem Sadu, mi je rekel, da se lahko obnašam kot direktorica.

»Mimogrede, za razliko od Mine, ki ni ničesar študirala, si ti, Saša, pri koncu s študijem.«

Trpela sem, ker se nisem videvala z Mino, vendar mi je bilo v tolažbo, ker sem direktorica Tijani. Po mojem mnenju ji je Mina preveč hitro zaupala nekatere pomembne posle. Vendar je bila Tijana taka, piflarka, ki vzbuja zaupanje pri ljudeh, ki ne vedo, kaj bi radi v življenju. Ni mi bilo všeč tudi da se je oblačila v kričeče barve, bila je videti kakor neonska svetilka. Nisem marala niti Tijanine višine in njenih dolgih krakov. Lahko je bila Beograjčanka, kolikor je hotela, vendar se je že iz letala videlo, da je črnogorskega porekla.

Preselila sem se v Minino majceno pisarno, kamor so lahko šli le miza, računalnik, zadnji Philipsov model telefona, ki sem ga osebno izbrala, majhna steklena miza za sestanke in ponaredek drevesa življenja. Še vedno nestanovitna pomlad je urejeno luknjico Minine pisarne prekrivala s klavstrofobičnimi oblaki.

Čeprav sem se trudila, da bi ji verjela, da se v Novem Sadu ukvarja s filmom o Minorju, sem si bila pripravljena nehati metati pesek v oči. Tistega ponedeljka sem storila nekaj, kar me je že dlje časa zaposlovalo. Pobrskala sem po njenem računalniku in opazila, da se ni odjavila. V Mininem elektronskem poštnem predalu sem takoj našla njeno dopisovanje z Aljošo. V elektronski pošti me sicer nista omenjala, vendar sem lahko dojela, da sta se zapletla in zaljubila še pred njenim odhodom v Novi Sad.

Zavrtela sem si tudi govorna sporočila iz njenega Philipsa. Mina je bila tako zaljubljena v svojega Novosadčana, da jih je pozabila izbrisati. Slišala sem tri, štiri sporočila z njegovimi komentarji.

V enem od sporočil ji je Aljoša navrgel: »Tvoja, kakor praviš, bedasta tajnica, ki ne dviguje slušalke.« V drugem je njen glas govoril: »Bolje, da mi to pošlje Tijana, kakor tista butasta Saša, ki je zaljubljena vate.«

Jaz zaljubljena?

Zajokala sem, poklicala Rizo in mu povedala, da Tijana po vsej Srbiji govori vse sorte o meni. Riza mi je obljubil, da me bo zaščitil. Ko je zaznal, da še naprej jokam, je dvoumno dejal, da me lahko zaščiti ne le poslovno, temveč tudi kot moški. Zaprosil me je, naj se zberem in res me je nekoliko pomiril. Obvestil me je tudi, da naj bi Mina naposled prišla iz Novega Sada in da bo jutri prišla v podjetje, da se poslovi in pospravi. V troje bomo lahko razčistili vse skupaj. Potem me je vprašal, kaj je Mina govorila Aljoši o njemu. Obrisala sem si solze z robcem in odgovorila, da nimam pojma. Vendar sem mu prebrala vso njuno elektronsko pošto. Ni mi bilo v kakšno tolažbo, da je imela Mina o Rizi še slabše mnenje kakor o meni. Plus to, da ga je omenjala na način, da je, ko je slišal, kaj piše v sporočilih, takoj postalo jasno, da ga že dolgo vara. Ko sem mu prebrala tretje elektronsko sporočilo v nizu, je kriknil, da jo bo pokončal. Vprašala sem ga, kako?

»Boš videla,« je rekel in prekinil zvezo.

Že okrog pol dveh sem odšla iz pisarne in v Multipi pustila Tijano samo. Na trgu sem ujela taksi do Vidikovačkega venca. Hotela sem preveriti, če je Mina že prišla domov.

Pozvonila sem pri njenih vratih, vendar nihče ni odprl. Ko sem jih opazovala, sem lovila zvoke po hiši. Ni se slišalo niti tisto pokanje parketa, ki me je včasih zavedlo, ko sem, vedno ob nedeljah ali včasih ob nedelovnih sobotah, prisluškovala pred Mininim stanovanjem, v času, ko se je k njej hodilo flegma skozi navadna lesena vrata. Odkar sem nehala hoditi k njej, je montirala nova, iz bele kovine z varnostno ključavnico.

Odločila sem se, da ne bom odnehala. Ker sem za taksi porabila že čez tisoč dinarjev, sem hotela privarčevati in sem na izhodu iz Minine zgradbe na svojem pametnem telefonu vključila WhatsApp in narekovala sporočilo: »Če si že v Beogradu, ti moram nekaj povedati v obraz. Nujno se oglasi, ko prideš v mesto.«

Nekaj časa sem se potikala po Vidikovačkem vencu. Ta del mesta je bil videti tako kot je bil Novi Beograd konec osemdesetih. Številke so se v moji in Minini ulici vrstile nepravilno, nekako krožno in se je bilo zaradi tega težje znajti kot v Novem Beogradu. Prav tako zaradi tega, ker nisem iskala hišne številke, temveč Mino. Definitivno to ni bil moj dan. Mine nisem mogla najti, pretresal me je PMS, oblaki so se kopičili, moj fant pa je bil pri ženi.

Zalil nas se je tako močan pljusk, da je v nekaj sekundah zameglilo celo okoliške zgradbe. Stekla sem v prehod poleg samopostrežne Orašac. Po stopnicah sem se vzpela v nadstropje, kjer so bili jezikovna šola, knjigovodski servis in šahovski klub. Ko je ribala tla nadstropja, je neka suhljata čistilka tako močno kašljala, da sem pomislila, da je kašljanje njeno delo. Oblačilni raznolikosti dneva je čistilka dodala zimski plašč, oblečen prek delovne halje, jaz pa kratko krilo in kratke rokave. To je bil tipičen dan v aprilu, ko se prepletata vsaj dva letna časa. Vsak si izbira obleko glede na letni čas, ki mu je bližje, in po počutju, lepoti ali po kaki bolezni.

Čistilka me je nagovorila. Rekla mi je, da pozna mojega očeta in da bodo on in njegovi kolegi kmalu prišli s kosila ter da nameravajo v učilnici odigrati partijo šaha. Odgovorila sem ji, da ga bom počakala. Poklicala me je v učilnico šahovskega kluba in me povabila, naj sedem, kar sem tudi storila. Ko sem čakala na očeta, sem si ogledovala štiri velike mize in stole, kateder in fotelj, dve demonstracijski tabli, šahovske sete in digitalne ter lesene ure.

Odkar se je upokojil, sem očetu zaupala skoraj vse, kar me je težilo. Vsaj poslušal me je, če mi že ni mogel svetovati. Stavek: »Potrpi, Saša, vse bo v redu,« ni bog ve kak nasvet. Če je bil položaj takšen, da mi ni mogel reči niti tega, me je objemal in jokal. Potem sem jokala tudi jaz. On je jokal zaradi svoje nemoči, jaz pa zaradi tega, ker me je tiščala tišina, v kateri sva jokala.

Vendar, če se je mama živcirala in kričala name, ko sem se ji potožila za kakšno reč (»Saša, za vse si sama kriva«, »Ti si navadna možača!« …), me ni smel niti objeti. Ko sem ji nekoč hotela vrniti, me je utišal zaradi ljubega miru v hiši. Takrat sem definitivno prenehala iskati tolažbo pri materi in se skregala z očetom. Celo močno sem ga odrinila, on pa se je le žalostno nasmehnil. Čeprav to ni bilo dobro, sem se spet razjezila na očeta in odšla iz učilnice v spremstvu čistilkinega kašljanja namesto pozdrava.

Dež je med tem časom prenehal in spet sem odšla do Mininega stanovanja. Tokrat je bilo slišati odziv na zvonec v predsobi, s svetlobo, ki sem jo opazila skozi kukalo. Srce mi je poskočilo.

Vrata mi je odprla Tijana iz Multipa. Nekaj sem hotela reči, vendar sem otrpnila. Tijana me je povabila, naj vstopim.

Vprašala sem jo, kje je Mina in preletavala znano predsobo. Potem sem kakor tolikokrat, skozi svetlobo drsnih vrat iz debelega stekla vstopila v dnevno sobo, manjšo od spalnice. Bila je pregrajena z zelo ozko kuhinjico, da mi ni bilo jasno, če tudi sama ve, ali naj bo to samostojen prostor. Zagledala sem se v steno, polno gobelinov in uokvirjenih posterjev dragih avtomobilov, pa v fotelj, na katerega sem sedla. Kolikokrat sem prespala na njem …

»Mina pride kasneje,« je povedala Tijana. »Ima obveznosti v Intesi.«

Povedala sem ji, da ima Multip tam račun, čeprav je Tijana to vedela. Vprašala sem jo, zakaj je v Mininem stanovanju. Rekla je, da se je vse začelo nekaj tednov prej, ko se je Mina odpravljala v Novi Sad zaradi sodelovanja z Aljošo. Potrebovala je nekoga, ki mu zaupa, da bi zalival rože na Vidikovcu. Tijana se ji je ponudila in Mina ji je dala ključ od stanovanja. Meni tega ni omenila! Ko pa se je odločila, da se bo preselila v Novi Sad, je ponudila Tijani, da lahko živi tukaj.

»Imaš kakšno pijačo?« sem prekinila Tijano, ko sem slišala, da Mina ne bo več moja soseda.

»Steklenico rdečega vina. Vendar je ne znam odpreti,« je rekla in se nasmehnila tej svoji slabosti.

Ko je prinesla steklenico Aleksandrovića in odpirač, sem s stegni stisnila steklenico. Porinila sem vrh odpirača v zamašek in zavrtela. Jeza mi je pomagala, da sem z lahkoto odprla steklenico, kakor da bi bila veliko močnejša.

V Minini dnevni sobi sem pila vino in kadila Karelijo z ledenim izrazom na obrazu, čeprav je v meni vse vrelo. Še posebej, ker se je Tijana hvalila, da ji je Mina našla novo službo pri naših sodelavcih, ki so imeli prav tako pisarno v Novem Beogradu. Pri njih naj bi imela ta beograjska Črnogorka večjo plačo kakor v Multipu! Čeprav je njo poznala le dva, tri mesece, mene pa vse življenje, zame Mina ni tako poskrbela. Nisem pričakovala takšnega ponižanja!

»Rada bi, da mi urediš papirje zaradi sklenitve pogodbe v novi službi,« me je dregnila Tijana.

»Jaz naj ti uredim papirje?«

»Aha,« je rekla in odpila požirek Aleksandrovića. »To mi je naročila Mina.«

Njena sproščenost mi je šla zelo na živce. Začutila sem, kako mi zardeva obraz, vstala sem in krenila proti njej.

»Kaj bi rada?« je rekla Tijana in vstala.

Zastala sem in jo dobro pogledala. Stala je pred menoj in bila vsaj deset centimetrov višja.

»Pridi, da se pomiriva,« sem rekla, čeprav sem se usmerila proti njej.

Ni se upirala, ko sem jo objemala in poljubljala po obrazu. Tistega popoldneva sem bila do nje več kot dobronamerna. Vedela sem, da bi naslednji dan storila drugače. Srečo ima, da ni prišla v Multip. Javila je, da je prehlajena. Mogoče je res tudi bila, saj je dež od jutra drobno pršel.

Ko sem prišla v službo, se oblaki še vedno niso razkadili. Beograd ne pusti pomladi, da po človeško vzbrsti, najprej ji nagaja s košavo, kasneje pa z gostimi oblaki in dežjem. Včasih so tudi poplave. Rajši imam zimo, saj ko se začne, za dolgo časa vem, kaj me čaka. Pomlad ni taka, najprej je ni, potem pa, ko se začne, je že skoraj poletje. V vmesnem času, ko ni veliko sonca, je veliko hladneje. Toplarna izključi radiatorje, stene stanovanj in kosti stanovalcev se prepojijo z mrazom in slabo voljo, pri meni pa se pojavi tudi neka čudna vrsta agresije.

Bila sem slabe volje zaradi PMS-ja, še bolj pa zaradi vremena. Verjetno je, da sem postala tisto … Da, metereopat. Za razliko od Mine. Ko je tistega dne prišla v Multip, se je obnašala, kakor da je že poletje. Objela me je in poljubila, se nasmihala in mi govorila: »Sašica, Saška.« Lasje, ki sem ji jih poravnala, so bili zdaj počesani nazaj in speti z zalasnicami! Čelo je bilo videti naduto.

Moram priznati, da je bila videti elegantno, bolj kot kadarkoli prej. Diskretno se je našminkala z malo zelenega make-upa v barvi oči, na vekah. Ustnice si je poudarila fragmentarno, okusno. Na telesu ni imela niti enega, tistega svojega koščka Espritove, dnevne oprave. Na sebi je imela nov črn suknjič z zapenjanjem na en gumb in široke črne hlače. Spomnila sem se, kako sem jo posnemala v oblačenju in začutila vonj kože in svile, vonj poznega otroštva.

Poslušala sem jo, ko mi je razlagala, da se je zaljubila v Aljošo. Povedala mi je še, da se bo čez slab mesec poročila v Novem Sadu. Naredila bo skromno poroko, le za ožji krog. Žal ji je, ker ne bom zraven in ker ne bova več delali skupaj. Toda videvali se bova na Skypu, imava pa tudi telefone.

»Ko sva že pri telefonih, včeraj sem te klicala in ti poslala sporočilo,« sem rekla.

»Res? Oprosti, zagotovo nisem slišala,« se je zlagala in se enako iskreno nasmehnila. In enako iskreno me je objela. Toda njen objem mi je godil, zelo godil. Spomnila sem se najinega otroštva in Vidikovac je bil naenkrat v glavi lepši kot kadarkoli, s še več zgradbami, z nizom steklenih objektov, z veliko zelenja in tržnimi centri, popolnoma podoben Novemu Beogradu enaindvajsetega stoletja.

»Morala bi urediti Tijanino delovno knjižico, preden zapremo podjetje,« je rekla Mina in se izvila iz najinega objema.

»Nisem vedela, da smo prišli tako daleč.«

»Čudi me, Saša. Ti si že nekaj časa direktorica,« me je premerila in se nehala smehljati.

Sklonila se je, da bi nekaj poiskala v svoji bivši pisarniški mizi. Obrnila mi je hrbet! Roke so se mi zatresle, prav tresle so se. Mogoče sem skušala umiriti desno, ko sem z njo udarila Mino v glavo.

Zaprepadeno je stala pred mano. Opazovala sem svojo desno roko kot tujo. Mina se je skremžila. Nisem hotela pokazati strahu, zato sem enakomerno dihala. Toda težko je bilo zdržati njen besni pogled.

»Kako si lahko Aljoši rekla vse tisto zame?« sem panično bleknila in šla vključiti telefon, da bi ji predvajala Aljoševa in njena sporočila. Morala sem se soočiti s svinjarijami, ki sta jih govorila o meni.

V pisarno je naenkrat vstopil Riza. Po zadahu je bilo jasno, da je pijan, popolnoma demontiran. Kakor da bi vedel, kaj sem maloprej storila Mini, jo je tudi on udaril s plosko dlanjo po temenu in po obrazu. Pomislila sem, da to počne zaradi tistih elektronskih sporočil, ki sem mu jih prebrala, to je, da ga je Mina varala. Potem sem skozi njegovo renčanje spoznala, da je besen zaradi tega, ker je iz sefa Multipe včeraj v Intesi vzela zadnjih pet tisoč evrov.

»Ti je uspelo opaziti,« je rekla, ko se je vzravnala.

»Kje, hudiča, je denar!?« je vprašal. »Dolžna si mi že dvanajst tisoč.«

»Nakazala sem ga na Minoro,« mu je skušala pojasniti v solzah. »Aljoša ni dobil sredstev za projekt o banatskih Romih in se je zadolžil pri nekih nevarnih Romih, ki mu zdaj grozijo. Z njimi ni šale! Vrnil ti bo, ko dobi denar za tisti naš skupni projekt …«

»Moj denar za tvojega novega frajerja in Cigane!?« je zasikal Riza in jo udaril s pestjo v čelo.

Obe zalasnici sta padli in lasje so se poravnali.

Mina je ležala na tleh. Riza jo je brcal in ji grozil. Potem je pokleknil. Ko ji je nekaj govoril, sem krenila proti njima in ves čas držala telefon. Morebiti tudi zaradi tega, da bi skupaj poslušali sporočila, ali pa, ker je bila pot do Mine in Rize v tako majhnem prostoru prekratka in sem zatopotala z nogama. Prijela sem Rizo za ramena in ga stresla, potem pa tudi pobožala po laseh.

»Dovoli mi le, da Mini predvajam neka sporočila, Riki,« sem zašepetala, vendar mi ni namenil pozornosti! Kakor tudi Mina ne, čeprav sem bila le korak od nje! Ni slišala niti mojih besed niti kako s tajnice črnega Philipsovega modela predvajam sporočila, polna sovraštva do mene.

Telefon v moji novi pisarni se mi je zdel še bolj odvraten kakor v stari! Zadnji Philipsov model je uničil odnos med Mino in mano, vso tisto tradicijo! Philips je bil kriv in komaj sem se zadrževala, da nisem razbila vsaj tistega z grdimi sporočili. Odločila sem se, da bom to storila, ko jih bo Mina slišala. Edino, česar nisem vedela, je bilo, ob kaj naj ga razbijem.

V prvem, naključnem sporočilu je Aljoša rekel: »Tvoja, kakor praviš, bedasta tajnica, ki ne dviguje telefona.« V naslednjem je njegov glas govoril: »Oglasi se mi, takoj ko prideš v pisarno, še preden popiješ kavo s Tijano in tisto trapasto Sašo, ki je zaljubljena vame.« Slišali sta se še dve sporočili, vendar ju nisem razumela – ničesar več nisem razumela.

Riza je nehal tepsti Mino. Opazila sem njeno glavo v njegovih rokah in kako ji nekaj tiho šepeta ter ignorira sporočilo s Philipsa, ki se je pravkar iztekalo. Nisem slišala niti besede več, le tišino kako buči kakor največji hrup. Potem sem začutila izdajstvo in sovraštvo, največje sovraštvo.

Skremžila sem se, da bi bolje opazila, kaj sploh počnem. Kakor sem se že odločila, sem začela uničevati telefon.

S hrbta sem z vso močjo z zadnjim Philipsovim modelom udarila Rizo po zatilju. Telefon sem držala čvrsto kot kak masiven nož. Z ostrimi deli plastike, ki so nastali po razbitju, je telefon postal tudi nekakšno čudno hladno orožje.

Rizo sem še enkrat udarila po zatilju in na laktih se je dvignil do polovice, bolj začudeno, kakor pa, da bi se branil. Takšen je imel tudi obraz, ko se je, kolikor se je lahko, obrnil proti meni. Pomislila sem, da nikoli ne bo padel, vendar je klonil pod naslednjim udarcem v čelo. Padel je prav poleg Mine. Njegova bivša je zahlipala s tal in me prosila, naj neham.

»Ali te nisem lepo prosila, da pustiš, da ji predvajam sporočila!?« sem zasikala nad Rizo.

Z novim udarcem v njegovo glavo se je telefon spremenil v krvave drobce. Zdelo se mi je, da Riza ne diha več.

Umila sem si obraz in roke pomazane s krvjo. Šele potem sem odšla iz Multipe. Takoj, ko sem zapustila zgradbo, so me ustavili policisti. Nekdo je očitno poklical policijo.

Upala sem le, da tega ni storila Mina. Toda tudi če je, se ji moram opravičiti. In upam, tudi ona meni. Mina je zame še naprej nekaj posebnega. Rada bi verjela, da je za vse to, kar mi je storila, imela nek dober razlog. Če sem ji storila kaj slabega, vsaj plačujem svoje.

Vedeti moraš le, da se ta roka, ki jo držiš na mojih prsih, lahko dotika mojega telesa, ne pa tudi mojega srca. Tega, kar počnem s teboj, nikoli prej nisem počela, čeprav bi bilo mogoče treba. Mislim, da se nikoli več ne bom zaljubila, vendar si lahko ostaneva blizu. Zdaj pa se umakni. Tiho. Slišim korake kaznilniških paznikov.

1 Objavljamo zgodbo iz romana Beograjčanke Igorja Marojevića, ki bo kmalu izšel pri KUD Apokalipsa.