Maja Oven
Poletni dež
Prav toliko,
zaslišati zadihanost tvojih skrivnih poti,
žalosten, zasleduje me resnica, nadležna muha,
a jo vselej trudoma odženem.
Z nejevoljo, ker se ne znam odpreti v tvoje zaupno drobovje,
ki mi ga tu in tam, bežno, v molu, polzavestno, prešineš…
ne moreš izgubiti trenutka,
a vsak nevron, vsaka drobna bilka, s tvojim imenom,
vsak zatrep vlažnega zrkla,
si še vedno.
Samo jaz
Vrnila se bom,
V tole svoje skoraj pol stoletja staro oblačilo,
Iz njega prijazno pospremila fraze, ki niso bile moje
In poiskala sebe znotraj in zunaj.
Lastnik psa
Pozorno, nezmotljivo,
kot napol divji pes, me premotriš in prevotliš s pogledom,
da se obrnem - kot kos oblačila, od znotraj navzven,
tiho, brezsramno, še zadnji ključ pade na zemljo,
v svobodo sončnega popoldneva.
Za rojstni dan
Najin kip,
v kolonadi mimo-hodnih zamolklih izrazov.
Spravljiva usta in okrogla bradica,
nos, lica in oči, rojevajoč tebe iz njegove smrti.
Miren in spokojen, v samotnosti lastnih usodnih kompromisov,
miren in spokojen,
pravi…, med bradatimi starci.
**
Tvoj nos
Nesporno najlepše,
sredi obraza, spremenljivo, kot vreme podnebnih sprememb,
vozlišče čustev, nedoločljivih struktur,
veličastno uokvirjenih profilov, poligon hotenj stoletnih fiziognomij,
nežno topi zapoznele snežinke,
skrit v poljub krhkega oblačka tople pare.
Zatopljen v intimo, privabljajoč,
brezsramnih pričakovanj..
Tako tukaj, kot v resnici nikoli
Tečeva,
po makadamski stezi se roki ne spustita,
sva pisani črki, ki jih vlečeš v eni sami potezi,
tvoriva neprekinjeni preplet - stavek, zavzemajoč pole …v enakomernem ritmu…
presežki filozofije v višine in zank libida navzdol…
v enakomernem ritmu.
Podajaš mi,
v lahkotnem prestrezanju …
(v resnici fašem v glavo, z rokami ob telesu)…
V lahkotnem prestrezanju …me dviguješ s tal..
se obrnem proti tebi in ostanem…
lebdeče.
Zakodirana
Ni me.
Neprebojno oklepa ramenski obroč,
premajhen se krči in stiska mene, posušeno marelico.
Ožema roki, ki visita kot dve plavalni peni ob telesu.
Ne čutim kapljanja, ker nimam dlani. Nimam dlani, ki bi znale prijeti.
Zarine se v presušene prsi, da bi iztisnilo kapljo.
Suhe, kot je suho kamenje, ki ga je nekdo za cel nahrbtnik naložil v trup.
Potopljen v prespanem jutru, poldnevu, popoldanskem nalivu.
Sestavim šopke.
Brez mene so …
še vedno lepi, čeprav že davno umrli.
**
Usmiljenje,
odtrga selotejp sprijaznjenja.
Spodaj je vse še odprto, sive, počrnele in porumenele od čakanja,
zevajo, kot med kirurško operacijo …
begosumnega, neprepoznanega.
Bila sta par, z Bolečino.
Ujela sta se, dokler je trajalo.
**
Zavozila,
se izražaš z belimi očmi, polnimi kamnitih očitkov.
ko najin skupni marmornati kip v ravni vrsti znanih, izpira kisli dež,
ostali zrejo stran, indiferentno, čeprav pod istim dimno sivim svodom.
Popraviti pomeni umik. Ohraniti pomeni skriti. Zaščititi pomeni zamenjati.
Brezimna usta lahko govorijo, med tem ko so kamnita obsojena na molk.
V hipu, ko se ozrem drugam, švigne mimo sreča.
Nikoli, nikoli me ne pokliče po imenu, nežno šepne - meni, me počaka.
Njeno nasprotje koplje gredice in jih polni s kamnitimi semeni,
parkiranimi tik pod mojim oknom,
zasipajoč bivanje s peskom.
Zaklep
Zaklenjena v kosu,
ne zmorem videti skozi svoje mrtve roke,
tista najdena in od valov izorana skala,
tista, polna ježkov in okroglih školjk.
Morske
Zasidrana,
v betonski čep na dnu morja, kot boja, stegujoč za zrakom, nad brazdami valov.
Tu ni balkonov z dolgimi lasmi cvetočih kit, ki se smehljajo v selfije.
Gost cigaretni dim nekoga, se usede na mojo teraso.
Špice cipres, razkosajo morje.
Bioenergetski resort se zaman trudi z razblinjanjem človeških tež,
mogoče bo uspelo sveži sapi v razpršenih oljkah.
Teže odkorakajo po tlakovcih proti morju.
Terasa se napolni s toplino popoldanske kontemplacije škržatov.
Otroški vrišč brezskrbnega bazena,
za tiste, ki jim je nekoč umanjkal.
Gospe zlože skrbi v ogromne cekarje za na plažo,
suha oblačila za vse člane, ležala, igrače in prigrizki,
da ne bomo lačni med obroki v hotelu,
da nas ne bo zeblo nekaj metrov od štirih zvezdic naših sob.
Vse je le neskončna igra …
se tolažim, ko z muko prekladam betonske korake,
pogrezajoč kolena v asfaltni pločnik,
glava mrzlično lovi elektronske številke dopoldneva, popoldneva, večera….
Vse bo še dobro…
se odklapljam, ko me vsrkava mrtva mehkoba Ljubljanskega Barja,
stegujoč se po šoto, za mojo odprto odtrganino.
Vse je, kot mora biti…
težko doumljivo a menda veljavno. V orkanu spregledano pobeglih sreč,
zapadlih odločitev, prekratkih dometov pomoči…
pada v težo.
Piran
Staro mesto,
vitke hiše nesramno razkazujejo svoje kamnite okončine,
izpod natrganih pastelnih ogrinjal. Skupaj s čedno ometanimi, se
podpirajo kot sestre, složno kot prebivalci primorskih sosesk.
V potapljaškem muzeju pozabim kovinske škornje,
da bi popravila temelje pomola,
železno čelado z okroglino ravnih stekel,
skozi zrkla bi spregledala, kje se je zalomilo,
zračne cevke za vdih svobode,
spojila bi jo s tvojo.
Podvodno
Več vzporednih življenj obstaja.
eno je podmorsko. Bitja dihajo vodo, mislijo plavalno.
Gibljejo hitro in lebdeče, minevajo brez sloves.
Smrti od lakote ne poznajo,
le preobjedenost s plastiko.
**
Bivši,
zakopal je svoje brezumje.
kot iz slabo zalepljenih škatel so pogledale ven njene noge,
vzburilo ga je hladno golo spolovilo,
v krču smrti.
Iz zakodiranega spomina.
niso uspeli razbrati, poslednjih izdihljajev,
hotel je skriti, ponoviti..
on, otrok zanesljivih staršev,
direktor lastnega muzeja minljivosti.
se ne ustraši mrliča, zaklel se je - jih prešteti.
obljublja, nasvidenje nekoč
– kmalu.
**
Apr 11, 2022