»Da bi bili vsi eno!« je vodilo, ki je od konca 19. stoletja do današnjih dni usmerjalo vsestransko delovanje Katoliške cerkve na Slovenskem. Glavno oporo za uresničevanje tega cilja so predstavljale enciklike papežev, zlasti od znamenite okrožnice Rerum novarum (1891, RN) naprej, s katero je papež Leon XIII. postavil temelje »za krščansko obnovo človeške družbe«. Ob štiridesetletnici učinkovite uporabe te »nesmrtne« okrožnice ji je papež Pij XI. (1931) pripisal veličasten naslov »Magna Charta socialnega reda«; tako je tudi v naslednjih desetletjih predstavljala temelj, ki so ga papeži dopolnjevali glede na spremenjene družbene okoliščine v boju zoper »smrtonosno kugo«, za uničenje »najhujšega zla« moderne dobe – socializma oziroma komunizma.

Po zlomu tega »nevarnega« in brezbožnega družbenega reda (1989/90) je papež Janez Pavel II. (JP II.) z encikliko Centesimus annus (1991) oživil vsestransko izdelan družbeni nauk Cerkve v RN, saj je ta v »Cerkvi in svetu storil toliko dobrega in razširil tako veliko luč« (1991, str. 2), ko je spodbujal milijone v podrobno organiziranem velikem gibanju »za obrambo človekove osebe in varovanje njenega dostojanstva«. Prav zato ga je JP II. prilagodil potrebam »nove evangelizacije« v trdnem prepričanju, da zlasti bivšim socialističnim družbam zagotavlja edino pravo pot v doseganju »demokratičnega ideala« konec 20. stoletja in v 3. tisočletju. Pristojnosti za neposredno uresničevanje strategije »demokratične prenove« pa je JP II. prepustil krajevnim cerkvenim dostojanstvenikom in (pod njihovim vodstvom organiziranim) različnim skupinam božjega občestva. Namen tega prispevka je predstaviti nekatere posebne značilnosti uresničevanja (slovenskim razmeram prilagojene) strategije Cerkve, kot so izražene v kratkoročnem pastoralnem načrtu za obdobje od 2012 do 2018.

Na dvorišču poganov

Slovenska škofovska konferenca je v jeseni 2012 izdala krovni dokument Pridite in poglejte - slovenski pastoralni načrt,[1] ki predstavlja izhodišče za »temeljno prednostno nalogo: potrditev in poglobitev osebne vere«, ta pa je ključna sestavina nove evangelizacije, »s katero Katoliška Cerkev odgovarja na sodobne izzive sekularizacije.« Za sedanjost pa velja, da »četudi je marsikateri od sodobnikov zapustil Boga, On ni zapustil nikogar….On ostaja zvest, ker se ne more izneveriti večni ljubezni….Bog vztraja v večni ljubezni do nas in to je najgloblji nagib, da tudi mi vztrajamo v ljubezni do Njega. Vera je močnejša od sekulariziranega sveta, ki Boga odklanja in se zanj ne meni.«

Priročnik temelji na dolgoročni strategiji slovenske Cerkve za 21. stoletje, pripravljene po nareku »Duha resnice«, in sprejete 2002 s ciljem, da »hočemo graditi kraljestvo resnice in življenja, svetosti in milosti, pravičnosti, miru in ljubezni« (Izberi življenje: 190). S tem priročnikom naj bi dosegli, da (bi) bo slovensko verno občestvo, od klerikov do zadnjih laikov, poživljeno in odločno uresničevalo naloge, ki jih prednje postavlja nova evangelizacija s težiščem na krepitvi osebne vere in »življenja po njej«. Za učinkovito delovanje v tem širšem prostoru, na »dvorišču poganov«, naj bi slovenski škofje po navdihu »moči z višave«, Božjega Duha (ali Svetega Duha), vernemu katoliškemu občestvu pomagali razumeti aktualni slovenski trenutek in nakazati naloge vseh pripadnikov Cerkve v moralni prenovi družbe.

Kakšna prenova slovenske družbe?

Da bi bilo novo evangelizacijsko delovanje vernega občestva na vseh ravneh učinkovito, načrt ponuja pet strategij, ki so odgovori na pet izzivov, razvrščenih od posameznika in njegove osebne molitve ter odgovornosti za uresničevanje »Božjega kraljestva«, preko »živega občestva« do »solidarne družbe« in končno do »odpuščanja in sprave« (27, čl. 61. do 66). Zadnja dva izziva sta že tretje desetletje v vrhu perečih vprašanj celotne družbene skupnosti na Slovenskem. V čem je posebnost rešitev, ki jih ponuja pastoralni načrt?

Četrta strategija »hoje po poti nove evangelizacije« zadeva splošno urejanje vsakdanjega družbenega življenja. Ob povečevanju družbene neenakosti (tako v svetu kot v Sloveniji) je v začetku 21. stoletja eno od ključnih vprašanj prihodnjega razvoja, kako vzpostavljati solidarno družbo. Katoliška cerkev se tega zaveda, zato je v skladu s krščanskim družbenim naukom tudi v pastoralnem načrtu poudarjena njena edinstvena vloga. Ta temelji na prepričanju, da je »krščanski pogled na vzpostavljanje solidarne družbe nenadomestljiv, saj je njegova prednost v tem, da na človeka gleda celostno« (33, čl. 88); to pomeni, da poudarja človekovo presežnost, ki jo doseže samo z vero.

Vendar je pri obravnavi vzpostavljanja solidarne družbe, značilne po »sočutju in pravičnosti«, solidarnost zavestno oddaljena od institucionalnih, strukturnih temeljev, ki jih zagotavlja socialna država, saj se težišče ustavi na dobrodelnosti, ki »ima prednost in privilegij molitvene podpore« (33, čl. 88). In prav za dobrodelnost je potrebno v vzgoji in izobraževanju usposabljati posameznike, da »si bodo zmogli in znali pomagati sami«.

Ta pot pa je že dolgo znana in shojena; po njej so hodile že trume vernih in nevernih v različnih stopnjah razvoja kapitalističnega družbenega reda. V sedanjem poudarjanju (neo)liberalistične usmeritve (z osredotočenostjo na posamezno človeško bitje), ki naj bi pomagala harmonizirati družbo, v priročniku zaman iščemo vsaj kakšen stavek o posredni ali neposredni soudeležbi Cerkve pri ustvarjanju vedno večje revščine, ki kliče k dobrodelnosti. Namesto tega je ta ustanova uvrščena med tiste, ki potrebujejo posebno sočutnost in katere posledice so že priznane:

Solidarnost in pravičnost se kažeta tudi v odnosu do cerkvenega premoženja. …Težnja Cerkve na Slovenskem po gospodarski samostojnosti je dolžnost in odraz potreb. Slovenija danes sodi med tiste dežele, v katerih se poslanstvo cerkve lahko celostno uresničuje in izvaja brez materialne pomoči iz tujine (33, čl. 91).

Po tem priznanju se verjetno nihče na »dvorišču poganov« ne bo več spraševal, na kakšnih temeljih poteka v zadnjih desetletjih izjemno učinkovita in mnogoplastna cerkvena kolonizacija javnega prostora na Slovenskem. Takšno spraševanje je gotovo odveč, saj je gospodarska samostojnost Cerkve neločljivo povezana z nastankom in delovanjem samostojne države. K njenemu nastanku naj bi predvsem prispevalo »zavzemanje Katoliške cerkve na Slovenskem za uveljavljanje človekovih pravic pod moralnim vidikom, za svobodo in enakopravnost slovenskega naroda in njegovo samostojnost«.[2] Čeprav naj bi ta vloga cerkve bila v preteklosti »iz ideoloških razlogov« spregledana, pa ne more biti spregledano tri desetletja ponavljajoče se poudarjanje, da je Vatikan med prvimi (včasih celo prvi) priznal samostojno Slovenijo; s tem se namreč povečuje upravičenost Cerkve do poseganja v državno vodeno družbeno ureditev in osmišlja njena posebna vloga v prenovi slovenske družbe.

Ta vloga je vidna tudi v priročniku, v katerem so ̶ ob priznanju nekaterih šibkosti ̶ posebej poudarjene prednosti Cerkve: ohranila naj bi »zmernost v teologiji in pastorali, navezanost na katoliško tradicijo,…« (15, čl.25), družbeno ji je priznana vloga ene od »vodilnih na področju solidarnosti« (16, čl.29), močno je navzoča v vzgoji in izobraževanju (»osnovnošolski verouk obiskuje večina slovenskih otrok«), predvsem pa razpolaga z najpomembnejšo silo, ki » veže celotno cerkveno zgradbo«, to je »vsakdanja molitev mnogih mož in žena« (17, čl. 30), v kateri se izraža predanost Kristusu.

Razcepljenost in »duh izključevanja«

Ob tako ugodnem duhovnem in gmotnem položaju Cerkve v sedanji slovenski solidarni družbi se res lahko uresničuje njeno poslanstvo tudi pri zdravljenju »rane razdeljenosti, ki jo je posebej okrepilo dogajanje med in po drugi svetovni vojni«. (19, čl. 38) Že pri opredelitvi te »rane« nastopa le duhovni dejavnik (»Idejna razdeljenost v pluralni družbi je sicer normalna, sporen pa je duh izključevanja«), ki je os, ob kateri je izoblikovana peta strategija »Odpuščanje in sprava«. S to strategijo naj bi se v slovensko družbo spet povrnil notranji mir posameznikov, se dosegla narodna sprava ter razvila splošna kultura odpuščanja. »Slovenska Cerkev se čuti posebej nagovorjena in dolžna, da prispeva svoj delež« v odpravljanju razdeljenosti naroda in krivic, ki so bile povzročene v »polpretekli zgodovini« (34, čl. 93).

Samo-določeno mesto Cerkve kot ključne moralne avtoritete in nosilke sprave v (»demokratično«) urejeni slovenski družbi temelji na oceni, da je v polpretekli zgodovini bila le žrtev, žrtev nastajajočega ali delujočega »komunizma«. Iz podobe žrtve, ki se napaja v enostransko pojasnjenih dogajanjih med in po drugi svetovni vojni, je praktično izbrisano bogato dokumentirano delovanje, ki tudi Cerkev kot institucijo umešča v kategorijo storilcev (ali vsaj sostorilcev) različnih krivic v času druge svetovne vojne. Tega dejstva pa v imenu resnice (ali Duha resnice) ni mogoče odmisliti tudi takrat, ko gre za obravnavo povojnih žrtev (pobojev), saj je odnos do njih ključen za posebno (samo-določeno) odrešiteljsko vlogo Cerkve.

Namesto upoštevanja celovitega vzročno posledičnega zaporedja v ustvarjanju krivic, dokument ponuja torzo, ki pomaga ustvarjati nevednost[3] in nevidnost o resnični vlogi najvišjega vodstva Cerkve (v Ljubljanski pokrajini) v času, ko je bila dejansko narodna skupnost obsojena na uničenje.

Tak pristranski pristop, ki se je v zadnjih desetletjih v slovenskem prostoru že skoraj čisto udomačil, pa omogoča sedanje poudarjanje »bremena žrtve«. V pastoralnem načrtu PiP je sicer tudi priporočilo, da naj se v prihodnje spodbujajo »nepristranske zgodovinske študije o polpretekli zgodovini in vlogi Cerkve v njej«, ter da bi bilo mogoče »spregovoriti o napakah Cerkve, ki so prispevale k bratomornemu sporu. Podati smernice za pastoralo odpuščanja in sprave« (54). Glede na celotno obravnavo sprave v tem pastoralnem načrtu je mogoče takšna priporočila dojemati le kot lepotni obliž na izključujočo strategijo (katoliško zasnovane) prenove slovenske družbe v 21. stoletju, kakor jo določa Sklepni dokument Plenarnega zbora Cerkve na Slovenskem (Izberi življenje, 2002).

Cerkev in »krščansko razumevanje sprave«

V prenovo družbe z vsestransko novo evangelizacijo naj bi Cerkev vstopala predvsem preko laikov in njihovih združenj, skladno s »krščanskim razumevanjem sprave«, po katerem se sprava »začne z žrtvijo, ne s krivcem in to velja tudi v primerih, ko je žrtev trpljenje ali krivico utrpela s strani katoličanov….Kristjani verjamemo, da se Bog obrača najprej k žrtvi, k njeni ranjeni in ponižani človečnosti. Najprej s svojo milostjo ozdravlja njo in preko nje seže tudi do krivca (35, čl. 95). Pastoralni načrt ne dopušča dvomov o tem, kdo so žrtve: to so »žrtve medvojnih in povojnih pobojev« in »ostale žrtve, ki so desetletja dolgo živele v ponižanju in strahu, da jim bo po pravni in politični poti, kolikor je mogoče, zadoščeno, še zlasti, da bodo spregovorile in da bodo slišane (35, čl. 96).

Ob zagotovilu, da se bodo izogibali »pastem ideoloških prepirov in političnih strasti« (35, čl. 96) je že naštevanje žrtev obremenjeno z dokaj jasno »ideološko« primesjo, zlasti če upoštevamo praktične primere doseganja sprave. Tako je npr. kot prvi mučenik, katerega »češčenje« je treba poživiti, naveden blaženi Alojzij Grozde (54). V obremenjujočo preteklost pa niso vključeni mnogi drugi (dejanski) mučeniki slovenskega rodu, predvsem ne tisti, ki so bili žrtve fašizma in/ali nacizma že pred ali med drugo svetovno vojno. Ob tem se je treba spomniti le na Alojza Bratuža (žrtev fašističnega nasilja na Primorskem, 1937) ali na župnika v Škocjanu na Koroškem, Vinka Poljanca (žrtev nacističnega nasilja, 1938); nikakor se ne sme pozabiti na skupinske množične žrtve (koncentracijskih taborišč, žrtve domobranskih in belogardističnih pobojev) v času narodnoosvobodilnega boja.

Ideološko nevtralna, ali neideološka, naj bi bila posredna opredelitev, da so slovenski kristjani žrtve komunizma (35, čl. 99), ki pa ne gojijo »želje po maščevanju, temveč…le željo po resnici in dostojnem spominu na pobite.« V tej »resnici«, brez katere »ni pravičnosti« (36, čl. 100) v »narodovem telesu«, nastopajo na poti k spravi na eni strani nosilci dobrega, verni kristjani (cerkveno opredeljene žrtve), na drugi pa nosilci zla, komunisti (glavni storilci). Gonilna sila sprave je Cerkev, katere delovanje nedvoumno določata izvir in cilj: sprava je možna ob pravilno razloženi »resnici«, odpuščanje pa zagotavlja pravičnost in mir.

Vloga Cerkve je določena kot izrazito »dialoška«, njena molitev in delo naj bi bila najprej usmerjena k žrtvi ne glede na »njeno versko ali politično prepričanje in ne glede na to, kdo so bili njeni mučitelji ali morilci«. S takšno – žrtvi prijazno - držo bo Cerkev prispevala »h gojitvi kulture odpuščanja, ki je v omenjenih procesih najbolj Kristusova kultura«. Korak za korakom se tako vedno bolj čisti podoba Cerkve kot institucije, in tako se na koncu upravičeno »zavezuje k prvenstvu žrtve« (36, čl. 102). S tem dobi Cerkev vzvišen položaj, je vzornica za »drugače misleče«, je moralna avtoriteta, katere pričevanje o resnici je neizpodbitno in edino sprejemljivo za dosego sprave. Očiščena Cerkev naj bi bila potem upravičeno splošno družbeno priznana gonilna sila sprave.

Očiščenost pomeni izključitev vsega ne-verskega ali versko-presežnega (družbenega in političnega) delovanja; Cerkev kot žrtev je žrtev zgolj zaradi vere v Odrešenika, zaradi vere naj bi »komunisti« tudi mučili in pobijali ljudi (vernike). Takšna razlaga resnice polpretekle zgodovine se pojavlja pri verouku (npr. v veroučnem učbeniku za 9. razred devetletke Gradimo prihodnost, 2003), v pridigah ob slovesnostih na krajih pokopanih žrtev komunizma, v tisku (npr. Slovenski čas, Bogoslovni vestnik[4]) in drugod (npr. kot sestavina duhovne oskrbe v Slovenski vojski, Vojaški vikariat: 10 let delovanja, 2010).

Na očiščeno zgodovinsko podobo Cerkve se opirajo tudi zahteve, ki jih je pred nekaj leti jedrnato izrazil dr. Štuhec[5], da je »treba sprožiti procese in postopke sprave na vseh ravneh družbenega življenja«, »nemudoma sprejeti evropsko resolucijo o obsodbi vseh totalitarnih sistemov«, v imenu »človeka kot človeka« opustiti razlikovanje med partizanskim NOB in (domobranskim) bojem zoper »revolucijo« ter da bi morali »za pet let« prepovedati »obsojanje enega ali drugega« in uvesti moratorij na proslave, ki polarizirajo. Pri skupnem opozarjanju na nevarnosti bi moral sodelovati predsednik države, ki naj bi sklical »vrh nacionalne varnosti« in tako bi lahko dosegli »v državi red, mir, večjo pravičnost in spoštovanje ter strpnost v različnosti.« Preprosto, red in mir bosta zavladala, ko bo v celoti sprejeta resnica, ki jo izpoveduje Cerkev.

Katoliška prenova in razkolništvo

V praktično delovanje naravnan pastoralni načrt PiP je na prvi pogled svež in usmerjen v homogenizacijo slovenske družbene skupnosti, kar naj bi zagotavljala prežetost razlag in navodil s tako plemenitimi besedami, kot so ljubezen, resnica, pravičnost, solidarnost; te vrednote naj bi rabile kot vezivo za ponovno vzpostavitev nerazklane družbe. Podrobnejši vpogled v pomene in uporabno vrednost teh vrednot v neposrednem sistematično organiziranem delovanju pa ne potrjuje njihove zamišljene povezovalne vloge: Cerkev v svojem poslanstvu dejansko še naprej ostaja tista ključna institucija, ki neposredno in posredno (preko političnih strank in različnih drugih oblik organiziranja – npr. posebna katoliška znanstvena, kulturna, športna društva) razdvaja ljudi ob osi vernosti.

Takšno razdvajanje, tako na vidni kot občasno na prikriti ravni, poteka že od konca 19. stoletja, od časa, ko se je pojavil totalitaristični katolicizem (ali katoliški totalitarizem) kot odgovor[6] na vedno bolj množičen in organiziran boj (večine podložnih) ljudi za temeljne ekonomske, socialne in politične pravice. Ta zavestno in načrtno ločevalna (razkolniška) vloga Cerkve pa je izjemno prefinjeno ovita v skrb za ohranjanje tradicionalnih šeg in navad ter vzpostavljanja prave morale. Zakrita je tudi avtonomna bistvena (politična) aktivnost Cerkve, saj nastopa le kot služabnica, pokorna Svetemu Duhu, ki načrtovano in vodeno množično aktivnost vedno bolj prepušča laikom,[7] vodstvo Cerkve pa ostaja le kot posrednik, ki uravnotežuje to »spontano« delovanje. Preprosto, vsakdo, »kdor ima uho, naj prisluhne, kaj govori Duh« Cerkvi na Slovenskem, pa bo dosežen mir in zagotovljeno dostojanstvo vsakemu človeku. Kot kažejo izkušnje konec 20. in v začetku 21. stoletja pa Cerkev na Slovenskem sliši bolj na eno uho in lovi glasove (predvsem njej prijaznih močnih oblastnikov), ki prispevajo k njeni zemeljski moči.

1. V nadaljevanju bodo pri navedbah iz tega dokumenta v oklepaju zapisane samo izvirne strani in členi.
2. Tako je bilo, na primer, sporočeno slovenskim vojakom na Kosovu (navedba na osnovi poročanja TV Slovenije, I. program, 28.12.2012).
3. Za ponazorilo povečevanja nevednosti lahko vzamemo podatke SJM o strinjanju s trditvijo »V slovenskem domobranstvu je imela odločilno vlogo slovenska katoliška cerkev s svojo protikomunistično politiko« od 1995 (SJM 95/3 – V 71) do 2012 (SJM 12/2 – P 32) se je delež nevednih odraslih povečal od 13,5% na 30,6% (zlasti mlajših od 30 let); v tem času je oslabelo tudi strinjanje (od 62 % na 48 %).
4. Krepitev Cerkve v vlogi žrtve komunizma se v času uresničevanja kratkoročnega pastoralnega načrta (2012-2018) stalno krepi. Kot primer lahko upoštevamo prispevek J. Dežmana (2014).
5. Družina, 10.2.2013.
6. Temeljnega pomena za takšno usmeritev Cerkve je enciklika papeža Leona XIII. Rerum novarum (1891), ki jo je za 3. tisočeltje JP II. ustrezno nadgradil s CA (1991).
7. V pastoralnem načrtu za obdobje 2017-2022 (HodiTI z družino), katerega namen je »podpirati, spodbujati, okrepiti proces prenosa vere v družino«, je na prvem mestu med cilji njegovega uresničevanja: »oblikovati laike, da bodo z vero sposobni odgovoriti na izzive časa«.