Po[1] grobo obtesanih, od starosti potemnjenih in od žuželk razžrtih tramovih migljajo sence v nenehno spreminjajoči se svetlobi. Njihovi plesoči vzorci na stropu pritegnejo radovedni pogled. Starinski les, ki ga je pred davnimi stoletji dolbla tesarjeva tesla, kraljuje nad dolgo, nizko sobo. Z drugega konca prodira skozi okno svetloba, se razliva po tleh in osvetljuje njeno strogo preproščino.

Jedkan križ na steni označuje, kje je nekoč umrla gospa. Več kot sedem stoletij pozneje strmimo v prečnike, ki povezujejo zid z zidom, tram s tramom, kot bi pokukali za zaveso enainštirideset let dolgih sanjarjenj in molitev. Pod temi prečniki je spala in sanjala, tukaj je mnoga leta prenašala bolezen; tukaj je delala, jokala, molila. Med temi tramovi se je razlegal njen smeh; tu je zamrl njen zadnji izdih.

Kako je mogoče, da ta prazen kot sobe, podobne hlevčku, prekipeva od svetlobe? Kaj je v tem zraku, da pljuča svobodno zadihajo kot na planinskem višavju? Kako, da sámo uboštvo prepeva?

Nekega poletnega jutra leta 1253 je v svobodno izvoljenem uboštvu te sobe umrla Klara Favarone. Ugašanje njene zemeljske svetlobe se je tako mehko zlilo z vzhajajočo zarjo, da je dnevna svetloba kar zažarela ob njenem prehodu v nesmrtnost. Ko je tukaj ležala, je Klara nemara dahnila nežni zbogom v te iste tramove, ki so pokrivali njen dom, in se zazrla vanje z istim pogledom, kakor je to pred več kot štiridesetimi leti storila prvič. Tudi zdaj je stala na previsu, pred potovanjem v neznano, a nepremagljivo usodo.

Pomlad leta 1212. Stavba je prazna, zelo zelo prazna. Belina kamnitih zidov Klari zaslepi oči, ko se spušča po strmi stezi v senci oljkinih krošenj. Svetla, s soncem obsijana prihodnost se ji že nasmiha. Vse njeno bistvo prekipeva, ko stopa po prašnih Frančiškovih stopinjah proti zapuščeni kapelici Sv. Damijana. Osemnajst let šele šteje, sestra Neža ob njej pa petnajst. Sem in tja drseči oblaki ne morejo zasenčiti jasnega majskega sonca. Umbrijska pokrajina leno dremlje v njegovi toploti in tako kot njeni prebivalci uživa v opoldanskem počitku. Frančišek je premišljeno izbral to uro, da Klaro in Nežo pospremi iz benediktinskega samostana Sant'Angelo di Panzo navzdol po pobočju Monte Subasia in okrog Assisija. Z bratom Filipom sta ju peljala po kolovozu, ki vodi z ravnine skozi mestni portal Porta Nuova. Ob tej uri redko kdo hodi tukaj, zato neopaženo švignejo mimo. Le vetrc se nežno zaletava v njihove grobe obleke, stkane iz grobe raševine (lazzo). Ko jih strma pot pripelje do razgleda na pročelje Svetega Damijana, si Klara ne more kaj, da ne bi stekla in pobožala robatih sten, ki se svetlikajo v soncu. Tole, ja! To je kraj, kjer bo njen iščoči duh vzplapolal, ne da bi se čutil ujet. Morda Frančišek prav tedaj zasliši njen vzdih olajšanja in tiho zapoje:

»Ko je Izrael izšel iz Egipta,

hiša Jakobova iz srede tujega ljudstva ...

Gore so skakale kakor ovniči,

griči kakor jagnjiči.«[2]

In v norem veselju skačeta, dokler se brez sape ne ustavita v hladni senci pokritega stebrišča. Ali se Klara zaveda, kako veličasten je trenutek, ko se njene bose noge prvič dotaknejo templja Svetega Damijana? Štirideset let kasneje, ko sestram zapusti svoje najbolj dragocene spomine, Klara zapiše: »In tako smo po volji Gospoda in našega blaženega očeta Frančiška prišle stanovat k cerkvi Svetega Damijana ... Prej smo namreč, čeprav malo časa, prebivale na drugem kraju«.[3] Klarina kratka omemba 'na drugem kraju' govori o dveh benediktinskih samostanih v tujini, za katera življenjepisec pove samo, da 'njena duša tam ni našla miru.[4]

Prvi od obeh – razkošen samostan Svetega Pavla – je oddaljen kakšne tri kilometre od Assisija v močvirnatem območju Isola Romana. Žal pa ni bil dovolj daleč stran. Klarini sorodniki so namreč kmalu odkrili, kam je zbežala. Privihrali so v klošter in rotili, naj jo vendar takoj sreča zdrava pamet in se vrne v družinski krog, ali nemara, na običajno in splošno sprejeto pot? Vendar Klari nikoli ni bilo usojeno, da bi običajna pot postala njena pot. Njena pot je bil Kristus, kakor je nekoč kasneje napisala: »'Božji Sin je postal naša pot; s svojo besedo in zgledom nam jo je pokazal in nas poučeval naš blaženi oče Frančišek«.[5]

Klarina družina je seveda vedela, da četudi je bila trenutno v zanje sprejemljivem okolju, nikoli ni nameravala postati benediktinka, čemur gotovo ne bi tako ognjevito nasprotovali.

Kaj je bilo torej tisto, česar so se bali? Ko so oče in njeni bratje jezno zakoračili v veličasten samostanski kor, so ugledali Klaro, ki se je oprijemala oltarnega prta, oblečena ne v dostojanstveno črnino benediktinke, ampak v brezbarven habit iz 'lazza', raševinaste jute, ki so jo tkali podeželski sužnji. Okoli pasu zavezana vrv je še bolj poudarjala to vrečasto oblačilo. Njeno čudno pojavo so zaokrožile še bose noge in neukrojena kapuca.

V elegantnem svetišču je bila Klara videti tako robato kakor lončena posoda med orientalskim porcelanom. Po plemenitem poreklu in odlični vzgoji je bila enaka ostalim nunam, vendar se je med njimi kmalu začela počutiti kot tujka. Njihov natančno določen in hierarhičen način življenja jo je spravljal v obup. Le čemu jo je Frančišek pripeljal sem? Verjetno mu je to iz različnih razlogov svetoval škof Gvido. Doslej še nobeno dekle ni pripadalo redu ubogih bratov in na vprašanje, kako se bo vključila v življenje mlade beraške skupnosti, v tistem trenutku ne bi znal odgovoriti nihče – ne on, ne Frančišek, ne Klara sama. Previdnost je narekovala, da jo namestijo nekam, kjer pohujšanje ne bo umazalo njenega čistega daru Bogu, in kjer se bo lahko naučila vsega, kar je potrebno za žensko redovniško življenje. Poleg tega ne smemo pozabiti člane Offreduccijevega klana. Njen oče je imel štiri brate in vsi so bili vitezi fevdalnega plemstva. Najstarejši, stric Monaldo, je bil posestnik Coriolanskega fevda in glava rodbine. Drugi bratje, Paolo, Ugolino in Scipione, so bili v vseh težavah močna opora družini in če bi se Klara uprla očetovim načrtom z njeno poroko, bi brez dvoma stopili skupaj. Nič čudnega torej ni bilo, da so bili srednjeveški, zlasti ženski samostani, podobni trdnjavam in da so mnoge varovali oboroženi stražarji!

Škofu Gvidu ni bilo treba biti jasnoviden, da bi tukaj zaslutil težave. Morda pa je vendar želel omiliti njihovo silovitost, ko je zaprosil opatinjo pri Svetem Pavlu, naj vendar sprejme nenavadno kandidatko. Redovnice so se razumljivo zelo razburile zaradi vdora Klarine družine že dan po njenem vstopu, ko so oboroženi vitezi s spremstvom naglo vdrli skozi vrata samostanskega kora, kjer je Klara našla zavetje. Sklicujoč se na enako nedotakljivost svetišča, kakršno je Cerkev takrat širokogrudno zagotovila vsem, ki so bili osumljeni hudodelstva v viharju nasilja in maščevalnosti, se je očetu in stricu zastrmela v oči s pogumom, ki ni bil nič manjši od njunega. Vedela je, da v takih trenutkih besede nič ne zaležejo, zato si je bliskovito snela kapuco in razkrila ostrižene lase. Od gostih svetlih kodrov, ki so krasili eno najlepših Lombardijk, ni ostalo niti sledu. Klara je bila po vseh srednjeveških merilih nepopravljivo oskrunjena.

Favarone je vedel, da ga je hči tokrat premagala. Obrnil se je, sicer besen, vendar poražen. Nune je ta dogodek kljub vsemu tako vznejevoljil, da je moral Frančišek čez kakšen teden Klaro premestiti v drug benediktinski samostan ̶ Sant'Angelo di Panzo na pobočju hriba Monte Subasio. Nad tem samostanom ležijo jame, ki so postale znane pod imenom Carceri. Kdo ve, ali je Frančišek v dolgih urah samotne molitve z višin zrl na kraj, kjer se je njegova prva duhovna hči bojevala za uveljavitev drugačnega redovnega življenja deklet?

V Sant'Angelu se je Klari po enako skrivnem pobegu iz palače Offreduccijevih pridružila sestra Neža. Tedaj pa je v družini dokončno zavrelo. Offreduccijevi bratje so se s hlinjeno spravljivostjo vtihotapili v samostan. Ročno so se spravili nad mlado Nežo, da bi jo odvlekli stran. A znova sta zmagali Klarina srčnost in molitev. Močni, postavni vitezi niso uspeli niti za ped premakniti telesca petnajstletnega dekleta s tal, kamor je omahnila. Neža se je torej pridružila Klari, sicer malo prašna, vendar povsem nepoškodovana. Odslej ju ni nihče več vznemirjal, a Klara in Neža nista našli miru, saj sta bíli notranji boj z ideali natanko opredeljenih pravil benediktink. Čeprav je Klara tako kot Frančišek uživala v glasbi, se dolge ure zapletenega petja psalmov niso povsem skladale z njenim prirojenim čutom za preprostost. Zato je pozneje v Vodilu zapisala: »sestre, ki znajo brati, ... smejo imeti brevirje; pri tem naj berejo, ne pojejo.«[6] Tedni, ki jih je prebila pri benediktinkah, so bili zelo plodni, saj so Klari pomagali izbrati skladno z njenimi sanjami o preprostem in ubožnem življenju, ki ji ga je predlagal Frančišek. Mar lahko domnevamo, da se je Klarin načrt o enotnem redovnem življenju za vse sestre porodil, ko je opazila razlike med redovnicami, ki so pele v zboru, in navadnimi nunami v benediktinskem samostanu?

V kuhinji in delovnih sobah samostana sta Klara in Neža opazovali ubrano prepletanje navadnega dela in globoke molitve  ̶  pristnega izraza življenja revežev, ki si sami služijo vsakdanji kruh. Nekoč je zato delo poimenovala 'milost'. Kljub vedno jasnejšemu spoznanju, da ni poklicana k benediktinskemu življenju, je Klara našla veliko razlogov za občudovanje in upoštevanje modrosti glavnega vodila sv. Benedikta, ki ga je potrdil čas. Samostanski ritem: menjava dela in molitve, zamisel o kapitlju, na katerem ima vsaka sestra pravico govora, stabilnost, ki jo nudi klavzura; vse te in mnoge druge vrednote je Klara odnesla s seboj, čeprav jih je v svojem duhu rahlo spremenila. Končno je napočil srečen dan, ko se je na samostanskih vratih pojavil Frančišek in Klari sporočil, da mu je škof Gvido odobril načrt, da jo namesti pri Svetem Damijanu. Obdobje priprav se je izteklo. Samo nebeški Oče je vedel, kaj vse jo še čaka.

Mrzli kamen pod stopali Klaro zdrami iz sanjarjenja. Zamišljeno se spušča po stopnicah v zatemnjeno cerkveno ladjo Svetega Damijana. Premišljuje o tem, da je Frančiškova prerokba izpred šestih let postala resničnost.

Davnega leta 1206, ki je bilo polno tesnobe, je Frančišek iskreno in v temi iskal, v katero smer naj se v življenju obrne. Po naključju je zataval do podrte cerkve svetega Damijana. Tam ga je pritegnila čarobna podoba Križanega, ki je visela nad oltarjem. Tla v cerkvi so bila nastlana s slojem prahu in raznih smeti, in po Frančiškovi glavi sta se podila zmeda in dvom. Nenadoma se je vse spremenilo, saj je zaslišal nepričakovan napotek: »Frančišek, popravi mojo hišo, saj vidiš, da se podira.«[7] Po teh besedah, ki mu jih je izrekel Gospod, Frančišek ni več slepo iskal, temveč se je zagrizeno lotil obdelovanja kamnov in malte.

Marsikdo mu je očital, da je naiven, ker naj bi si dobesedno razlagal pomen skrivnostnih besed z razpela. Toda v stoletju, ki je živost svoje vere izkazovalo z gradnjo prečudovitih katedral, je bila zidava cerkve plemenit privilegij. Frančišek je v tej skromni kapelici gotovo videl simbol same Kristusove neveste.

Frančiškov zidarski talent je bil pravšen, da je položil rožnato-sivo kamenje na pročelju Svetega Damijana toliko, da je držalo skupaj in ni puščalo. Nekoč je med delom visoko na zidu zapel v francoskem jeziku, kar je počel vsakič, ko so ga preplavila čustva: »Pridite in pomagajte mi graditi samostan pri Svetem Damijanu, saj se bodo v njem naselile gospe, ki bodo s svojim častnim in svetim življenjem poveličevale našega nebeškega Očeta!«[8] Frančišek tedaj še ni imel ne bratov ne prijateljev. Nobeno človeško pričakovanje ni moglo voditi tega samotnega glasnika Kralja vesoljstva, da bi napovedal dvor svetih gospa, ki bo stal tukaj v pričakovanju Gospoda. Ne, prav nič na vsem svetu ne bi moglo nakazati tako neverjetnega razpleta. Kakor je pozneje v začudenju rekla Klara, »ga je prevzelo silno veselje in v razsvetljenju Svetega Duha je o nas napovedal, kar je pozneje Gospod uresničil.«[9]

Šest let je minilo med prerokbo in njenim uresničenjem. V tem času so k Frančišku postopoma začeli prihajati možje s prošnjo, da bi tam skupaj živeli z njim v enakem uboštvu. S kakšnim veseljem in hvaležnostjo jih je pozdravljal! Z brati ob strani mu njegova dolgotrajna osamljenost ni bila več tako težka. A njegovo srce je za izpolnitev potrebovalo več kot le moško druženje. Sanjaril in hrepenel je po čudoviti 'dami', po njegovi ljubljeni gospe Ubožnosti.

Ves začuden je ugotovil, da je z ognjem svojih sanj nehote oplazil pogumno plemiško dekle iz Assisija. Bilo je, kakor da bi se gospa Ubožnost, skrivnostna nevesta, ki ji je dvoril in jo jemal v bran, utelesila v krvi in mesu. Ko ga je Klara prosila, naj ji pokaže, kako naj kakor on hodi za Jezusom, se je takoj spomnil tistega davnega trenutka zanosa v soncu, ko je pri Svetem Damijanu prepeval pri delu. Slovesno je Klari razkril, kakšno razodetje mu je bilo dano na tako nerazložljiv način. Zanjo pa je bila to zgolj nebeška potrditev njenega Božjega klica.

Odslej je Klara vseskozi izražala hvaležnost zaradi tega znamenja posebne ljubezni. Njeno poslanstvo  ̶  njena izvoljenost! To darilo je v njej venomer zbujalo občutke hvaležnosti. Vsak dan so jo preplavljala goreča čustva, ki so bila pozneje navdih za Oporoko: »Med drugimi dobrotami, ki smo jih prejele in jih vsak dan prejemamo od našega darovalca, 'Očeta usmiljenja', in za katere se moramo vedno bolj zahvaljevati Njegovi slavi, je nedvomno velik dar naše poklicanosti. Čim popolnejši in večji je ta dar, tem bolj smo se dolžne zanj zahvaljevati. Apostol namreč pravi: 'Spoznaj svojo poklicanost'«.[10]

'Milost', 'dar', 'zahvaljevanje'! V Klarinih spisih je teh besed v obilju in gotovo so pogosto privrele iz njenih ust. In kaj je ta poklicanost, ki si jo je želela vedno bolje spoznati? V letu 1212 je bila to uganka, ki se ji je morala sama ukloniti. Tega majskega dne je bilo življenje ubogih gospa šele pred njimi. Ni obstajalo, dokler nista Klara in Neža prestopili praga prazne cerkve svetega Damijana. Pred njima je ležala prihodnost, ki se je vsak dan sproti po malem razkrivala. Bilo je, kakor da bi stali na robu zasneženega polja in iskali stezo. Frančišek je ni mogel utreti namesto nje. Vse, kar je lahko storil, je bilo, da ji je svetoval: »Pojdi čez polje in steza se bo sama utrla.«

Klari se je nasmihalo nekaj povsem novega in nepreizkušenega. Čutila je dovolj poguma in vesele brezskrbnosti, da je sledila temu smehljaju. Zavezala se je k 'skrajnemu in nepreklicnemu uboštvu'. Da bi si ga zagotovila, je s sestrami prosila za privilegij življenja v popolnem uboštvu, ko jih nihče ne bi smel prisiliti, da sprejmejo kakršnokoli posest. Osebno uboštvo posameznega redovnika ali nune sicer ni bilo nič novega, bilo pa je nekaj nezaslišanega, da bi celotna skupnost, in to celo ženska, živela povsem brez lastnine. A da bi to storila po zgledu Frančiška in njegovih bratov, niso bile zgolj Klarine sanje, ampak njena trdna odločitev. Najvišji poglavar Cerkve je to odločitev naposled potrdil sicer obotavljaje, vendar z velikim občudovanjem.

Klari se je zdelo povsem logično, da bo njen Oče, ki oblači lilije na polju in hrani ptičke pod nebom, priskrbel vse potrebno tudi zanjo in njene sestre, če mu bo le dovolila. Drugim se to sicer ni zdelo tako samoumevno, toda čas je veličastno potrdil, da je imela Klara popolnoma prav. Ona in sestre so z vsem svojim življenjem izražale čudovit Jezusov klic in obljubo:

»Ne nabirajte si zakladov na zemlji ... Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce ... Zato vam pravim, ne bodite v skrbeh za svoje življenje, kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obleka? Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico in vse drugo vam bo navrženo.«[11] Maja leta 1212 je bilo treba te besede šele preveriti v praksi.

Mežikaje ob prehodu iz opoldanske svetlobe v polmrak cerkve, se Klara za hip ustavi med vrati Svetega Damijana. Frančišek jo prime za rokav in povabi k večni lučki, ki gori pod križem. H komu jo vodi? K »Jezusu Kristusu, h Križanemu.«[12]

Klara dojame globok smisel tega kratkega sprehoda. Vse, kar ji je bilo storiti, je bilo, da usmeri svoj pogled v čudovite oči Križanega in v njih uzre neskončno usmiljenje; da opazi ponižno, toda slavno veličastje golega, s krvjo oškropljenega bitja, in v njem odkrije zaklad svojega življenja.

To ni kakšna velika umetnina, ta navaden Kristus, izdelan v umbrijsko-romanskem stilu. Toda za Frančiška in Klaro je postal podoba, ki je popolnoma spremenila njuno življenje. Za Frančiška je čudežno oživela in na nek skrivnosten način tudi za Klaro. Ta barvna Kristusova podoba tako izstopa od svoje podlage, da skoraj lebdi nad njo. Nad mirnim, žalostnim obrazom je upodobljen droben lik poveličanega Kristusa v drži goreče molitve k Očetu, čigar roka je iztegnjena v blagoslov. Celotna teologija odrešenja je lebdela pred Klarinimi široko odprtimi očmi.

Srednjeveško življenje je bilo polno simbolov. Možem in ženam 13. stoletja so bile abstraktne ideje dostopne skozi podobe. Zato se je Klari bistvo njenega poklica razodelo skozi podobo tega znamenitega razpela. Usmiljenje jo je povabilo, naj ostane v bližini Križanega, kakor Janez, Marija in svete žene, upodobljene pod razprostrtimi rokami Odrešenika. Nekega dne bo napisala: »Zazri se v neizrekljivo ljubezen, s katero je hotel trpeti na mučilnem križu in na njem umreti najsramotnejše smrti.« Zato je to ogledalo, nameščeno na lesu križa, mimoidoče opominjalo na tisto, o čemer je tukaj treba premišljevati: »O, vi vsi, ki greste po poti mimo, pomislite in glejte, ali je katera bolečina kakor moja bolečina«. Odgovorimo naj Njemu, ki vabi in kliče, z enim samim glasom, z enim samim duhom: »Spominjal se te bom nenehno in moja duša bo medlela v meni. Naj te torej vedno močneje razžarja ogenj ljubezni!«[13]

H kakšnemu koncu bo ta razvneta ljubezen pripeljala Klaro? K solzam? K poistovetenju? »Po kontemplaciji sama sebe v celoti spremêni v podobo Njegovega božanstva. Tedaj boš tudi ti izkusila, kar občutijo Božji prijatelji; okušala boš skrito sladkost, ki jo je Bog od začetka prihranil tistim, ki Ga ljubijo.«[14]

»Božji Sin«, je zapisala v svojih zadnjih dneh, »je za nas postal pot«. Tega ni mislila metaforično, ampak povsem konkretno. Njeno žensko srce je srečalo živo Ljubezen in se odzvalo nanjo. Jezus ni bil le občudovanja vreden vzor, ampak nepogrešljiva življenjska moč, ki jo vsak dan nagovarja in spreminja. Tomaž Čelanski je o tem pisal: »Klara si je prizadevala, da bi postati podobna ubogemu Križanemu skozi najpopolnejše uboštvo, tako da njene ljubezni nič ne bi moglo ločiti od Ljubljenega ali ovirati njenega hitenja k združenju z Gospodom.«[15]

Ali je to dokončna izpolnitev njenega hrepenenja? Njeno iskanje prodira še globlje v skrivnost krščanskega srečanja. Kar izkuša, bo nekoč povedala svoji duši dvojčici: »Imam te za sodelavko samega Boga in oporo slabotnih udov Njegovega skrivnostnega telesa.«[16]

Ko Frančišek pripelje Klaro do oltarja in do Križanega, Klara sprejme zapoved in se odzove vseobsegajoči Ljubezni. V svetlobi večne lučke, ki jo je Frančišek sam ponovno prižgal, je njegova 'mala sadika' pognala korenine. Živi Bog v tabernaklju ne bo postal samo njena božanska hrana in zaščita, ampak bo tudi ona sama postala žrtveni plamen, ki bo razsvetljeval to nekdaj opustelo svetišče.

Prevod Ida Raudan

1 Objavljamo prvo poglavje knjige Klarin spev in njen odsev (Clare: Her Light and Her Song, Open Road Distribution, 2016), ki jo je napisala klarisa Mary Seraphim iz samostana klaris v Chicagu.
2 Ps 114:1,4.
3 Klarina Oporoka, #9.
4 Čelanski: Legenda. #10.
5 Klarina Oporoka, #4.
6 Vodilo, pogl. III #1.
7 2 Čelanski 10.
8 Oporoka, #4.
9 Prav tam, #4.
10 Oporoka, #1.
11 1 Mt 6:19, 21, 25, 32, 33.
12 1 Kor 2:2.
13 Četrto pismo, #23-27.
14 Tretje pismo, #13-14.
15 Legenda, IX, 14.
16 Tretje pismo, #8.