Tonja Jelen
KULTURNO-UMETNIŠKO DRUŠTVO POLICE DUBOVE
Druga pesniška zbirka pesnice Patricije Šašek Vsak večer prepletem prste … je pronicljiva prav v tem, s čimer si ima vsak izmed nas opravka. To je v eksistenci. Bit te pesniške zbirke biva prav v vpraševanju in odkrivanju drobcev vsakdana.
Ti namreč v obravnavani zbirki niso nepomembni in kot kažejo, so nujni, da kot vzgib nastajajo pesmi. Zbirka je sestavljena iz šestih delov. Prva in zadnji sta Namesto uvoda in Namesto zaključka in ju sestavljata po dve pesmi. Vmes so cikli Pesnenje, Časenje, Zavedanje in Tikanje. Vsak od njih ima po enajst pesmi. Prav ta natančnost, odmerjenost je tudi v pesmih. Celotna zbirka deluje nekoliko ambivalentno, saj vse pesmi nimajo enake preciznosti in dovršenosti. Tak je namreč drug cikel. Tako je na primer pesem Ena hecna, ki je tako po naslovu, kot jeziku zelo popreproščena:
ENA HECNA za spremembo:
pet, peta,
petapet …
Jezik zavozlan,
zapravljen je moj dan.
Še dobro, da je noč
prišla mi na pomoč.
Kot je videti, pa imajo pesmi tudi vizualni učinek, saj ima vsaka pesem ne glede na mesto, izbrane velike tiskane črke, s čimer je nakazan naslov pesmi.
Čeprav se zlasti v Pesnjenju zgodijo jezikovni zdrsi, ki z nekoliko poenostavljenimi verzi in rabo pesniškega jezika delujejo neresno, nas presenetijo vmesni deli. Ti cikli so zreli, zdi se, da je prejšnji cikel bil napisan dosti prej kot ostali. Tako zbirka doseže zrelost in uvide v življenje. Prav ti izhajajo iz določenih filozofij.
Časenje je eden od vrhov v zbirki. Te pesmi govorijo o biti; že prva pesem nas pospremi s prvim verzom: »Ne bom večna.« Pesniški jaz se zaveda minljivosti in v vsej skromnosti išče in neguje številna spoznanja. Ta so tako prebrana kot izkustvena. Tema minevanja se tesno oklepa dveh polov – življenja ali, bolje, živosti, prebujenja in smrti: »Kot koreografija ruskega kova, / razdvojena, / z ranjenim sanjskim telesom / drsim / svoj SMRTNI ZAVOJ / v neskončnost.« Preigravanje subjektke med začetkom, trajanjem in koncem je nenehno. Vodi nas v diametralne položaje in težko se ognemo misli, da je lahko smrt tako blizu. In to lastna. Če se današnji jaz ukvarja z neustavljivostjo, željo po raziskovanju, večnem pohajkovanju, pa nas ta zbirka vodi v resno prevpraševanje o odtenku časa. če jo primerjam z zbirkami, ki govorijo o smrti, je ta zbirka suvereno sprijaznjenja predvsem s koncem bivanja, kot pa z zapuščenimi prostori, ki so nekoč predstavljali smeh, druženje in zavetje. Ti prostori so lahko pekarna na vasi, kuhinja, vrt. Gre za središče sreče, vendar je to le še nostalgija, predvsem boleča. Pri tem je pomemben motiv čas – ki ima neizmerljive razsežnosti. To je predstavljeno premišljeno in nas navsezadnje tudi sooči z: »V razpoki časa je skrit recept za tvojo srečo (iz pesmi Te oči). Tudi Zavedanje nas suvereno, nemilostno soočajo z različni stanji zavesti, zavedanja. Pesem Sukanec biti nas tako prepričljivo z več vidikov tako otroških igrarij, psihologije in rekov izpelje v spoznanje in zavedanju vseh faz bivanja:
Misel rada meče senco.
Riše zajčke dvoma
in krilate orle psihe zloma.
Jaz trga na dvoje,
para srce na troje.
Misel je SUKANEC BITI.
Lahko rečem, da je zbirka plod uvidov, ki se soočajo z dokončnim. Ta »konec« ni nič kaj apokaliptičen, temveč ga avtorica vpeljuje življenjsko – brez presenečenj, brez pretresov. Kot da so vsa spoznanja vsi njeni vštevki in kombinatorika, da se soočiš s takojšnjim minevanjem.
Skratka delo, v katerem je katera pesem sicer odveč, a je v njem tudi veliko pesmi z globljimi uvidi in preciznimi mislimi. Mogoče bi bilo v nadaljevanju dobro premisliti o rimah, ki jih je lahko manj ali pa bi bile manj pričakovane.
May 02, 2022