Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Luka Višnikar IZBOR

Črno v belem – belo v črnem


Ščipali so te, še preden si sezidal svojo kožo,

še preden si dodobra okusil bogatost, lom svetlobe.

Jaz sem metal dragulje v senco, si polomil kosti na

nogah. Jaz drugi sem metal dragulje v senco, si

polomil kosti na rokah. V sredini mojih oči je

črna pika. V sredini tvojih je ista. Na tvojem

obrazu je nos, so usta, je enigma do okostja.

Obraze lahko naštevaš, a beseda za obraz

je samo ena: obraz. Zato obraz je le obraz –

je gostitelj nečesa, kar je en sam.


Kaj ne vidiš moje rane, mojih žebljev; kaj ne

čutiš mojih raztrganih plenilcev, ugaslih metuljev,

oslepljenih netopirjev? Je že res; ko pogledam

iz sebe, ko stojim na vrhu strehe, ko prislonim

oko na kukalo kalejdoskopa, ko gledam vse te

prepletene vzorce; raznolikost, drugost – vidim

enost.


Popravi me – tako te bom popravil.

Poglej moje črne demone, poglej

moje bele. Poglej ta črna krila;

poglej kako so angelska. Lahko

me vidiš tudi kot kameleona.

Lahko pogledaš v moja jetra,

v srce, pljuča, mojo skrivljeno

držo. Lahko pokukaš v moj

notranji svet; opazuješ viteze

in hrabre jezdece, njihove

sijoče oklepe, nabrušena

bodala in krvave meče.


Bog je narcis in Bog je empat.

Kaj pa je potem vloga obraza?

Sliši se kot nekakšen pakt.

Kje naj še terjam, kaj naj še

izpostavljam? Kje naj potem

še iščem? Do česa se tako zelo

želim dokopati v tej igri za

ultimativno ljubezen?


Važno je le priznanje v spovednici sebstva.

Važno je sprejetje na obeh bregovih gledišča,

stati na dnu grotesknega pekla, tega peklenskega

kraljestva. Mu priznati ironijo, sedeti v sržu ognja,

dokler ti ta ne spremeni agregatnega stanja.


Zdaj zrak postaja lažji, bolj čist, bogatejši;

na obzorju že letijo jate ptic.


Poletite, poletite svobodne ptice.


Zaup


Vse bolj obračam teleskop v zgodovino otroštva;

pomerjam obleko iz sanj in gledam v čas,

ko sem še gradil kostno maso,

ko mi po hrbtu še ni plezala dvoglava kača.

Sprehajam se ob stikalu in opazujem,

kako sem se začel spreminjati v atome,

v sonce, v trk galaksij.

Popelji me v vragolijo na cvetoči jasi veselja.

Ne vem kaj piše v knjigi kraljestva,

ne vem kakšno je preroštvo,

a rad ležal bi tu, na mehki travi,

legel bi v banjo zvezdne kopeli.

Ko pade mrak, mimo mene hodi bela senca;

koga mi pošiljaš za družbo, sam bog ve.

Zaenkrat bom tu, ob ognjenih zubljih trosil

želje in risal, kot da ne trepetam,

verjel bom najvišji tej dobroti,

verjel bom tako, kot verjamem, ko poduham cvetlico,

tako, kot nastavim lice sončnim žarkom,

tako, kot zapoveduje blagovoljno brezličje.


Samotni otok


Pomrznjen je asfalt; v nestrjenosti smo mu zapisovali imena

in darove tedanjega časa. Kje so se porazgubile raztegljive

ure; so nam ožigosali na čelo, da so neponovljive in izžete,

izpite. Kot da trava ne bi enako dišala vsako pomlad, kot da

sušeno seno nima več svoje vloge. Kaj pa naj bi drugega, kot

da bežimo na samotni otok, ki mu zapoveduje le čista domišljija.

In kaj, če so se odpovedali darovani nasladi, saj tako odločajo,

sodijo svoji vitalnosti. S tako preciznostjo izstopajo, da bi bilo

že bolje hraniti svobodomiselne sekte. Pa le naj vihajo nosove;

smo tako zavozili, da bi nas iz goste megle morda potegnila

organska sila, ki ima srce na pravem mestu. In da bi nas imeli

za potepuhe, prebežnike svobode – tak je razkol, ki ga promovira

najbolj lačna zlata žlica. In ko izropan rudnik pod nogami se v

votlosti sesede, najhladnejša zima nam veke bo razprla. Da pa bi

krpali te zareze spregledanosti – krpale bi se poti blagodejnega

sožitja, gozdovi bi se čutili, kazali na bridkost obledelih markacij,

apatična voda bi zrnje kalila. Požvižgavali bi si z božajočim vetrom

in srkali sokove prelestnega zenita.


Metamorfne podobe zveličanja


Spodaj zasajena semena. V prsti so prezrta.

A plodovi v svetu gledalca; ti se čutijo, udarjajo

po vekah, požirajo hiše, senčijo in odbijajo presvete

žarke. Kdo še vidi črne krvosese in insekte, medtem

ko spi. Kdo jih še sliši, kako se prikradejo iz opitega

sna, iz drobovja, kako pretihotapijo, kar se je v noč

izgnalo. Če smo mesečnik podnevi, smo koma ponoči;

v začudenju zreti, ko priliva se olje na ogenj, zatem, ko

po šahovnici sveta figure plazijo, in padajo v utopijo,

padajo po odru, kjer rok se ne vidi, ne čistih dlani,

kjer vidni so le prividi in slišni prisluhi. Ti, človek, si

izrekel te molitve za zaveso, sam volkodlake si rodil,

kaj vse na križ si pribil; zdaj raste znotraj zaprašenih

teh grobnic. Imenoval si rešenika v višavju, mu zavezo

dodelil – in že dežujejo konice, iz vulkana lava hlepi,

tla nasadov so razprta, usta strupenjač božanstva; njih

strup te bo ubil ali poživil, raztrgal ti bo pajčolan;

te sprevrnil ali spreobrnil!


Radost pesništva


Oh, zamolkle besede,

razlite iz težkih oblakov,

tako lepo ujete v razprto pajčevino,

bohotne nad kokonom bliskavega sadovnjaka.


Oh ho ho, vzletite sinji padalci,

oprašite misli na prestolu nadosebnosti;

kako razburjeno žgečkajo peresa

po obeljeni ravnici,

kako s sladkimi kapljami

zbujajo iz spanca.


Hvaljeno bodi črnilo;

radostno osvajaj ob zahodu,

kot nočno oko skovirja.

In ko svet vzhaja v svoji omotici;

oplemeniti mu budnost!


Jesen kot vrata


Pretrgaj zrak. Pretrgaj ga iz tega

praznega prostora; zmeči vanj

besede, roke, napihnjene misli.

Noč je tiha. Oktober nosi usodo,

odpira nov svet starega mesta.

In ne pravim, da prazna je praznina,

da tihota noči nima glasu. Je prazen,

nepopisan, neporisan list drevesa. Je

bel in kriči, je bel in išče barve; tu na

mostu se rokujejo hladne s toplimi,

tople s hladnimi. Se gradi in sestavlja,

krha in ruši. In že od nekdaj pomnim,

od nekdaj sprašujem: Kaj ima ta jesen,

od kje ji ta opojnost, magija, ta hranljiv

zrak, čutna sinjina? Od nekdaj tudi vem

zakaj.


V vrsti


Čakanje v vrsti zna biti vrsta sama sebi. Včasih je

vrsta, četudi je spredaj nič. Kaj pa, če bi se porazgubili

po tej gostoti, ki prehaja v prehodnost. Kaj nam nastavlja

Vsemogočni za premagovanje. Zboru misli to zagotovo

ni po godu. Vidi samo izgubo pigmenta, mimike, časa.

Občuti samo ločenost in razdvojenost in nepovezanost;

kot olje v vodi, kot dva magneta z istim polom. Čas odteka,

kot tudi luč trenutnosti. Vprašanja. Lahko bi se izlil, kot

pomladni dež iz osivelih oblakov; izhlapel ob rojstvu sonca

in znova padel nazaj na razživelo zemljo. Opazoval junaške

paličnjake, s kakšno lahkoto odvržejo svoj skelet. Žuželke v

zadnji razvojni stopnji in neomajno predane samce bogomolk.

Poslušal glas groma, kako potihne v neprekinjeno mirnost.

Vedno znova opominjati sebe: ne obstajam, in se temu začeti

smejati. Odriv, skok, polet; zaupati svetinji duhovne evolucije.

Slike članka
Zadnje objave
Pesmi 2
SEKS
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
OBISK GOSPE WOOLF
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
Najbolj obiskano
1
SEKS
2
Pesmi 2
3
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
4
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
5
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
Sorodne vsebine
NOČNO SONCE