Luka Višnikar
Črno v belem – belo v črnem
Ščipali so te, še preden si sezidal svojo kožo,
še preden si dodobra okusil bogatost, lom svetlobe.
Jaz sem metal dragulje v senco, si polomil kosti na
nogah. Jaz drugi sem metal dragulje v senco, si
polomil kosti na rokah. V sredini mojih oči je
črna pika. V sredini tvojih je ista. Na tvojem
obrazu je nos, so usta, je enigma do okostja.
Obraze lahko naštevaš, a beseda za obraz
je samo ena: obraz. Zato obraz je le obraz –
je gostitelj nečesa, kar je en sam.
Kaj ne vidiš moje rane, mojih žebljev; kaj ne
čutiš mojih raztrganih plenilcev, ugaslih metuljev,
oslepljenih netopirjev? Je že res; ko pogledam
iz sebe, ko stojim na vrhu strehe, ko prislonim
oko na kukalo kalejdoskopa, ko gledam vse te
prepletene vzorce; raznolikost, drugost – vidim
enost.
Popravi me – tako te bom popravil.
Poglej moje črne demone, poglej
moje bele. Poglej ta črna krila;
poglej kako so angelska. Lahko
me vidiš tudi kot kameleona.
Lahko pogledaš v moja jetra,
v srce, pljuča, mojo skrivljeno
držo. Lahko pokukaš v moj
notranji svet; opazuješ viteze
in hrabre jezdece, njihove
sijoče oklepe, nabrušena
bodala in krvave meče.
Bog je narcis in Bog je empat.
Kaj pa je potem vloga obraza?
Sliši se kot nekakšen pakt.
Kje naj še terjam, kaj naj še
izpostavljam? Kje naj potem
še iščem? Do česa se tako zelo
želim dokopati v tej igri za
ultimativno ljubezen?
Važno je le priznanje v spovednici sebstva.
Važno je sprejetje na obeh bregovih gledišča,
stati na dnu grotesknega pekla, tega peklenskega
kraljestva. Mu priznati ironijo, sedeti v sržu ognja,
dokler ti ta ne spremeni agregatnega stanja.
Zdaj zrak postaja lažji, bolj čist, bogatejši;
na obzorju že letijo jate ptic.
Poletite, poletite svobodne ptice.
Zaup
Vse bolj obračam teleskop v zgodovino otroštva;
pomerjam obleko iz sanj in gledam v čas,
ko sem še gradil kostno maso,
ko mi po hrbtu še ni plezala dvoglava kača.
Sprehajam se ob stikalu in opazujem,
kako sem se začel spreminjati v atome,
v sonce, v trk galaksij.
Popelji me v vragolijo na cvetoči jasi veselja.
Ne vem kaj piše v knjigi kraljestva,
ne vem kakšno je preroštvo,
a rad ležal bi tu, na mehki travi,
legel bi v banjo zvezdne kopeli.
Ko pade mrak, mimo mene hodi bela senca;
koga mi pošiljaš za družbo, sam bog ve.
Zaenkrat bom tu, ob ognjenih zubljih trosil
želje in risal, kot da ne trepetam,
verjel bom najvišji tej dobroti,
verjel bom tako, kot verjamem, ko poduham cvetlico,
tako, kot nastavim lice sončnim žarkom,
tako, kot zapoveduje blagovoljno brezličje.
Samotni otok
Pomrznjen je asfalt; v nestrjenosti smo mu zapisovali imena
in darove tedanjega časa. Kje so se porazgubile raztegljive
ure; so nam ožigosali na čelo, da so neponovljive in izžete,
izpite. Kot da trava ne bi enako dišala vsako pomlad, kot da
sušeno seno nima več svoje vloge. Kaj pa naj bi drugega, kot
da bežimo na samotni otok, ki mu zapoveduje le čista domišljija.
In kaj, če so se odpovedali darovani nasladi, saj tako odločajo,
sodijo svoji vitalnosti. S tako preciznostjo izstopajo, da bi bilo
že bolje hraniti svobodomiselne sekte. Pa le naj vihajo nosove;
smo tako zavozili, da bi nas iz goste megle morda potegnila
organska sila, ki ima srce na pravem mestu. In da bi nas imeli
za potepuhe, prebežnike svobode – tak je razkol, ki ga promovira
najbolj lačna zlata žlica. In ko izropan rudnik pod nogami se v
votlosti sesede, najhladnejša zima nam veke bo razprla. Da pa bi
krpali te zareze spregledanosti – krpale bi se poti blagodejnega
sožitja, gozdovi bi se čutili, kazali na bridkost obledelih markacij,
apatična voda bi zrnje kalila. Požvižgavali bi si z božajočim vetrom
in srkali sokove prelestnega zenita.
Metamorfne podobe zveličanja
Spodaj zasajena semena. V prsti so prezrta.
A plodovi v svetu gledalca; ti se čutijo, udarjajo
po vekah, požirajo hiše, senčijo in odbijajo presvete
žarke. Kdo še vidi črne krvosese in insekte, medtem
ko spi. Kdo jih še sliši, kako se prikradejo iz opitega
sna, iz drobovja, kako pretihotapijo, kar se je v noč
izgnalo. Če smo mesečnik podnevi, smo koma ponoči;
v začudenju zreti, ko priliva se olje na ogenj, zatem, ko
po šahovnici sveta figure plazijo, in padajo v utopijo,
padajo po odru, kjer rok se ne vidi, ne čistih dlani,
kjer vidni so le prividi in slišni prisluhi. Ti, človek, si
izrekel te molitve za zaveso, sam volkodlake si rodil,
kaj vse na križ si pribil; zdaj raste znotraj zaprašenih
teh grobnic. Imenoval si rešenika v višavju, mu zavezo
dodelil – in že dežujejo konice, iz vulkana lava hlepi,
tla nasadov so razprta, usta strupenjač božanstva; njih
strup te bo ubil ali poživil, raztrgal ti bo pajčolan;
te sprevrnil ali spreobrnil!
Radost pesništva
Oh, zamolkle besede,
razlite iz težkih oblakov,
tako lepo ujete v razprto pajčevino,
bohotne nad kokonom bliskavega sadovnjaka.
Oh ho ho, vzletite sinji padalci,
oprašite misli na prestolu nadosebnosti;
kako razburjeno žgečkajo peresa
po obeljeni ravnici,
kako s sladkimi kapljami
zbujajo iz spanca.
Hvaljeno bodi črnilo;
radostno osvajaj ob zahodu,
kot nočno oko skovirja.
In ko svet vzhaja v svoji omotici;
oplemeniti mu budnost!
Jesen kot vrata
Pretrgaj zrak. Pretrgaj ga iz tega
praznega prostora; zmeči vanj
besede, roke, napihnjene misli.
Noč je tiha. Oktober nosi usodo,
odpira nov svet starega mesta.
In ne pravim, da prazna je praznina,
da tihota noči nima glasu. Je prazen,
nepopisan, neporisan list drevesa. Je
bel in kriči, je bel in išče barve; tu na
mostu se rokujejo hladne s toplimi,
tople s hladnimi. Se gradi in sestavlja,
krha in ruši. In že od nekdaj pomnim,
od nekdaj sprašujem: Kaj ima ta jesen,
od kje ji ta opojnost, magija, ta hranljiv
zrak, čutna sinjina? Od nekdaj tudi vem
zakaj.
V vrsti
Čakanje v vrsti zna biti vrsta sama sebi. Včasih je
vrsta, četudi je spredaj nič. Kaj pa, če bi se porazgubili
po tej gostoti, ki prehaja v prehodnost. Kaj nam nastavlja
Vsemogočni za premagovanje. Zboru misli to zagotovo
ni po godu. Vidi samo izgubo pigmenta, mimike, časa.
Občuti samo ločenost in razdvojenost in nepovezanost;
kot olje v vodi, kot dva magneta z istim polom. Čas odteka,
kot tudi luč trenutnosti. Vprašanja. Lahko bi se izlil, kot
pomladni dež iz osivelih oblakov; izhlapel ob rojstvu sonca
in znova padel nazaj na razživelo zemljo. Opazoval junaške
paličnjake, s kakšno lahkoto odvržejo svoj skelet. Žuželke v
zadnji razvojni stopnji in neomajno predane samce bogomolk.
Poslušal glas groma, kako potihne v neprekinjeno mirnost.
Vedno znova opominjati sebe: ne obstajam, in se temu začeti
smejati. Odriv, skok, polet; zaupati svetinji duhovne evolucije.
May 09, 2022