Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Marija Švajncer URBAN KLANČNIK – PREBIJANJE SKOZI ZLI SVET

Slovenski pisatelj Urban Klančnik je pri brežiški Založbi Primus v Zbirki Avtorji objavil svoje nove delo, roman Zavetišče, Potovanje skozi reko Lethe (2022). Roman bi bilo mogoče uvrstiti med znanstveno fantastiko, vendar je v avtorjevem pisanju še veliko več, tudi filozofskih spoznanj, življenjskih resnic, opisa ponorelega sveta, apokaliptične brezizhodnosti in opozoril, kaj bi se lahko zgodilo s človeštvom, če ne bo ravnalo razumno in ohranjalo svojega življenjskega prostora in naravnega okolja.

Urban Klančnik (1978) je bil rojen v Slovenj Gradcu. Za več medijskih hiš je opravljal uredniško in novinarsko delo. Že pri devetnajstih letih je napisal fantazijski roman Kalius (2004). V romanu Geneza (2005) je pisal o družbenih deviacijah – prisilni prostituciji in pedofiliji. Objavil je otroško fantazijsko komedijo z naslovom Droplja Krt (2005). Pozornost je vzbudil s protivojnim romanom Ali mrtvi sanjajo? (2012).

V romanu Zavetišče, Potovanje skozi reko Lethe avtor postavi dogajanje v prihodnost in oriše novi svet, tak, v katerem pandemija supervirusa popolnoma spremeni medčloveške odnose. Vse zatajevane strasti privrejo na dan, svet je poln krutosti, brezobzirnosti in nasilja. Tisto, kar je za ljudi poglavitno, je golo preživetje; zanj protagonisti, razdeljeni na Rdečeoke, okužene, in Normalne, take, ki so se še obvarovali pred smrtonosno boleznijo, ne izbirajo sredstev. Preveva jih strah, skoraj na vsakem koraku jih čaka neizbežni konec. Ljudje so se odmaknili od narave in jo ogrožajo – to je tudi eden izmed razlogov za novo, nič kaj prijetno življenje, pravi pisatelj.

Covid 19 je skoraj desetletje pred pojavom supervirusa prestrašil svet, vendar očitno ne dovolj. Človeštvo preprosto ni bilo pripravljeno na nekaj tako velikega. Ko je bil koronavirus premagan, so vsi mislili, da je to to, vendar je bila vse skupaj le vaja – niti generalka ne. Morda je narava poskušala ljudi opozoriti na to, kaj prihaja, vendar je nihče ni poslušal. (str. 23–24)

Virus je pač nekaj, kar se zgodi, napiše Klančnik, morda po naravni poti, tako kot se to dogaja z virusi, čisto mogoče je, da se pojavi zaradi globalnega segrevanja. Pravzaprav ni pomembno, od kod izvira, temveč je bil v času koronakrize največji neuspeh, da ljudje niso imeli načrta in niso vedeli, kako bi virus ustavili.

Če bi polovico denarja, ki smo ga porabili za orožje, raje namenili za zdravila, svetovno lakoto in čisto vodo, danes najverjetneje ne bi bili v tem sranju in midva ne bi nazdravljala novemu svetu. (str. 39–40)

Glavni literarni lik v romanu se imenuje Tristan (tudi sicer imajo osebe tuja imena, priimki pa zaradi velikega števila umrlih baje niso več pomembni), po poklicu arhitekt, njegov dveletni sin je Aleks (oče ga kliče Flax, beseda pomeni lan), drugi ljudje se pojavijo in zatem kmalu izginejo, bodisi da jih doleti smrt ali pa njihova usoda ostane prikrita. Avtor zna ustvarjati napetost. Ko se na primer pojavi kaka ženska, je najprej videti, da bo morda vzklila ljubezen, iznenada pa žensko kaj kmalu pokosijo streli. Tristan nekemu drugemu dekletu, ki kot ujetnica močno trpi, omogoči pobeg in novo življenjsko možnost, čeprav ga je zaradi ujetosti, občutkov brezupa in brezizhodnosti najprej prosila, naj ji pomaga umreti. Sla po življenju je kljub še tako ogrožajočim okoliščinam močnejša in skoraj neuničljiva. Tristanova pot do zavetišča, zatočišča ali kraja, kjer bi mogel zaživeti v miru varnega doma, je trnova, polna presenečenj, obratov in grozljivih dogodkov. Skoraj vsi ljudje so pripravljeni ubijati – ženske so prav tako nadarjene za morjenje kot moški, meni eden od protagonistov v romanu. Ko je videti, da oče in sin naletita na dobrega človeka, se kaj kmalu izkaže, da v resnici ni takšen in se za njegovo prijaznostjo skrivajo skriti nameni. Včasih se od vsega hudega komu omrači um in ravnajo brezumno, vendar tudi koristoljubno. Vse skupaj je videti brezupno in brez izhoda, v romanu prevladuje pesimizem. In vendar lahko preberemo besede, da je svet tudi lep in da na njem obstaja dobrota.

Potovanje simbolno pomeni prebijanje skozi reko Lethe. V klasični grščini beseda lethe pomeni pozabo, pozabljivost ali prikrivanje, povezana je z izrazom za resnico – aletheia, nepozabljivost, neprikrivanje, pri Heideggerju neskritost (biti). Tisto, kar je v ozadju romana in pobuda zanj, je v resnici tako strašno, da ga ne bo mogoče pozabiti.

Posebna uganka, ki jo pisec navaja v ležečem tisku, je demon. Nevarni stvor se kot nočna mora oglaša v snu glavnega junaka. Njegovo pojavljanje si je vse do konca romana, ko pisatelj ponudi racionalno in realistično pojasnilo vsebine romana in njegov razplet, mogoče razlagati na več načinov, vsekakor pa je strašljivo, grozeče in skrivnostno. Demon bi lahko bil del protagonistovega uma bodisi dogajanje v nezavednem ali celo potlačena želja; njena izpolnitev bi povzročila grozljive in nepopravljive posledice. Morda je človekov drugi jaz ali tisto najbolj temačno v njem, manifestacija v zavesti ali nezavednem.

Rdeča nit v romanu je ljubezen do otroka. To čustvo je videti brezpogojno, nedotakljivo in nekaj največjega, kar zmore odrasel človek. Biti oče pomeni nekoga ljubiti bolj kot vse na svetu in dati življenje za otroka brez najmanjšega pomišljanja, občuti Tristan. Otrok simbolizira življenje, prihodnost in upanje. Če bi se mu kaj zgodilo, bi bilo konec očetovega sveta. Tristan je na begu z dveletnim otrokom. Posveča mu pozornost, podarja mu svoj čas in mu izkazuje pristno naklonjenost. Deček je nenavadno bister in nezahteven; vse, kar si želi, in tudi ima, je njegov oče; pravzaprav ne pozna ničesar drugega, in zanj je svet natančno takšen, kot mora biti. Vse, kar se dogaja, je za fantka pustolovščina. To bi bila lahko najboljša filozofija, a se le težko posreči, meni pisatelj.

Veš, mislil sem, da je bil najboljši dan mojega življenja, ko si se rodil, vendar je vsak dan, ki ga preživim s teboj, boljši od prejšnjega. (str. 22)

Vse drugo v življenju izgubi ceno, najpomembnejše je bitje, za katero je treba skrbeti in ga obvarovati pred nevarnostmi, ki prežijo nanj. Če bi ljudje v resnici imeli radi svoje otroke, bi bil svet veliko lepši in srečnejši, naravnost sporoča pisatelj. Le kako bi bilo to mogoče uresničiti? Klančnikove osebe večkrat govorijo o človeku kot pošasti in strašno bitju, ki ubija iz strahu in nevednosti; povezanost bojazni in neumnosti se uresničuje kot nevarna kombinacija. V človeku je ohranjeno prvinsko sovraštvo, ki je tako močno, da se lahko razširi do neslutenih razsežnosti. Iz zgodovine se ničesar ne nauči, med življenje in smrt postavlja tanko mejo in jo je vsak trenutek pripravljen preiti in izbrisati. Kanec morale pa vseeno ostane tudi med največjimi podleži, saj se ti zaustavijo pred otrokovim obličjem z ugovorom, da otrok ne smejo pobijati. Seveda so tudi pri tem nekateri preračunljivi, med njimi verski fanatiki, ki se oklepajo odrešilne bilke, da se bo s preživelim in neokuženim otrokom ohranil človeški rod. Rdečeoki, okuženi s supervirusom, namreč postanejo neplodni. Preživeli si prizadevajo, da bi uvedli nov in drugačen družbeni red, nekakšno skupnost, v kateri bi lahko shajali drug z drugim. Nekateri od njih menijo, da je rešitev za sožitje religija in zato vidijo v malem Aleksu čudež, ki jim ga je poslal Bog.

Roman je napisan z veščo pisateljsko roko, v izbranem slogu in skoraj z nekakšno resnobnostjo, vendar ne gre prezreti, da jo avtor skuša razrahljati z vnašanjem nekoliko vulgarnih in nazornih izrazov. Ljudje v stiski preklinjajo in si dajo duška. Seveda dobrega romana ni primerno izenačevati z leporečjem. Za sodobni slovenski roman je značilna neomejena jezikovna in izrazna svoboda. Klančnikovo delo bi lahko imeli za modificirani tradicionalni roman, ustrezna ožja oznaka pa modernistični roman. Pisatelj znanstvenofantastično naravnanost izvirno dopolnjuje s kritiko sodobnega sveta in v literarizirani obliki opozarja na posledice, ki bodo izšle iz človekovega iracionalnega početja. Angažiranost, umetniškost in estetska dognanost oblikujejo kakovostno celoto in bodo pri bralkah in bralcih zagotovo vzbudili pozornost.

Slike članka
Zadnje objave
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
MOLK
(VSAKDANJA) REALNOST IN LEZBIJKE V FILMSKI UMETNOSTI?
POSAMIČNIK IN EKSISTENCIALNA DRUŽBA VS TEHNOLOŠKI, SISTEMATIZIRAN SISTEM INDIVIDUUMOV
IZBOR
Najbolj obiskano
1
MOLK
2
NIČ NI BOLJ RESNIČNO OD NIČA
3
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
4
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
5
ENKRAT KASNEJE
Sorodne vsebine
KONJENIKI
ZADNJI PHILIPSOV MODEL
DRUŽBA
MEHURČEK