Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Janez Dreu VIHARNOST V BONACAH

Boglonaj


Sedi v sledeh vseh raznoterih nog;

prepotenih, čistih, velikih,

in tistih drobnih.


Svoje,

s sončnimi plameni ožgane roke,

molí k hitečim silhuetam;

moleduje vbogajme

z globoko skrušenim pogledom.


Spotikanje

ob boglonaj neusmiljeno vpijočih,

postaja kot uvelo jesensko listje,

kakor slehernik v vsakdanu.


Oko, izza temnega monokla,

jih kot sokol,

v široko razprostrtem letu,

strmo, neopazno, tiho,

razmotruje.


Sence so že dolge in mlada luna na obzorju pluje,

čigre posedajo v gnezdih;


tákrat sokol prihrumi

in vse,

s soncem ožgane roke,

zbere.


Zvezdišča


Večerni, nočni svod posut z ozvezdji,

z neskončnimi ozvezdji,

kjer lahko izgineš, se zgubiš,


je od nekdaj občudovan,

posebej še ob luni,

ki se skriva,

za samó njenimi oblaki,

pred sončevo lučjo.


Sanjavost o zvezdiščih,

ki niso na prijem z roko,

je stara, kot starinska vedeževa vednost

o sečnji debel starih hrastov v gozdu,

o košnji rumene stare trave.


Švigajoči zeleni in oranžni in škrlatasti plameni

iz lomače suhih vej, zelišč,

prisanja sanjaštvo še hitreje.


Bosonogi ples,

z udarjanjem podplatov ob steptano grudo,

je zbezati s skrivališča;

drvenje do obzorja, nakar počasno potovanje.


Muza


Prijetno se uméstiš;

svinčnik med prste zdrsne,

list orumenelega papirja je k mizi lepo priležen.


Ostane nedotaknjen, čist in nepopisan;

sedeš k drobnim tipkam,

turški kavi, poln cveta upa,


da te najde muza,

da prsti zasrbijo,

da tudi svinčnik lepó drsi,

da ni lomljenja konice.


Ves trud usmeriš v iskánje;

z zunanjim in notranjim

plamenom lojene sveče;


samo po temi tipaš;

preplavlja te,

zakriva s kopreno mraka.


Kave že zmanjkuje,

tipke ostanejo na mestu,

ošiljena konica se prelomi.


Žive silhuete


Škrlatni mesec je že zdavnaj za obnebjem,

vetrc podi oblake po kobaltni modrini,

platneni senčnik je ulóvil senco.


Vitrina v zakotni ulici čez cesto,

gostí napeta platna,

brez živobarvnih sanjávih likov.


Sedi ob skodelici s kavo;

omama v valovih polni njen

in vse nosove v sosedstvu.


Kazalca sta kar dvakrat naokoli;

opojnost že povsem poide,

v zraku pa ostaja vsa čarobnost,


čarobnost slike

s premeno v živih silhuetah,

hitečih mimo, v desno, levo in navzgor,

ki nemalokrat zastanejo,

kot s kredo zarisani obrisi.


Nenadoma, na vrát na nós, dojame;

še sama pohiti

in poskuša ujeti zamujeno.


Žepovina


Kapljevina se nabira brez oblike;

z gladino te zakrije;

rojeva se prejasto meglena žepovina.


Prste, jezik láhko prožiš;

še brez fige v žepu,

še brez zloma v hrbtu.


Po mnogih zorah, mladih lunah,

ko žvrgolenje čiger predira jutra,

je žepovina bolj in bolj meglena.


Jezik, prsti

so pod debelim grajskim ključem,

globoko v gnevnih nedrih.


Rdeči mladi mesec,

zavlečen skozi žepovinaste zavese,

vedno manj prosojne,

razkriva resnico kot postarano trpljenje,

ko čakaš,

da bi iztegnil vsaj dva, tri prste,

če že jezik tiči med ledenimi kristali.


Strah


Škratasto se prikazuje,

ob spanju in ob sencah sredi dneva;

v vsakem kotu,

pod posteljo, pod mizo.


Ko te strah prešine,

v barvah ognjenih, škrlatasto rdečih zubljev,

v barvah pošastne sivo črne plinaste zavese,

preblediš, zakričiš in skoraj osiviš.


Brezumno se poženeš v beg;

stikaš za pticami, živadjo,

ki pozna vsako najmanjšo ped

tvojega makedamskega cestišča,

da ne bi zgrmel v sklasta brezna in globeli.


Perjad, v daljavi, opazuje južni križ,

štirinožci so poskriti v brlogih

zakritih z vejevjem in zeleno travo,

varni pred zunanjo norostjo.


Še vedno tavaš;

potiho čakaš na luno za oblaki,

na nebo brez švigajočih zubljev,

da bi pohitel v kamnito skrivališče.


Peščenka


Na boku,

z nosom potisnjenim v plahto,

pa na hrbtu.


V kopreni sánjavih trenutkov,

te zajemajo brzice in vrtinci.


Še vedno budno zreš,

kot ob rdeči zarji,

ko ta še ni útrnila vseh sveč.


Na belem stropu,

zatemnjenem v kópeli nočí,


preslikava števk peščenke,

osvetljenih z mlado luno,

sramežljivo skrito za visokimi drevesi,

bije še precêj pred zoro.


Sinapse pregorevajo,

spanec se še zdaleč ne najde za vogalom.


Šele kljunasto čebljanje pod zvonikom,

zavitim v jútranjo meglíco,

te ujame v zaspano zibelko spominov.

Slike članka
Zadnje objave
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
MOLK
(VSAKDANJA) REALNOST IN LEZBIJKE V FILMSKI UMETNOSTI?
POSAMIČNIK IN EKSISTENCIALNA DRUŽBA VS TEHNOLOŠKI, SISTEMATIZIRAN SISTEM INDIVIDUUMOV
IZBOR
Najbolj obiskano
1
MOLK
2
NIČ NI BOLJ RESNIČNO OD NIČA
3
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
4
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
5
ENKRAT KASNEJE
Sorodne vsebine
ZVENENJA