Lara Stare-Knific
Omamljaš se
Ne slišim te.
Pa vseeno govoriš.
Ni me v tebi,
nisem s tabo.
Žeblji so v vetru,
žabe so spacane po asfaltu.
In ti s prstom rišeš po pesku.
Sonce ti plava med lasmi.
Kje si?
Ne moreš večno plavati med zvezdami,
telo se ujame,
zgoriš v lesu lastne omame.
Telesa v travi
Hladno je.
Zemlja požira noge
in veter duši.
Obračamo se vase
in hlepimo po zraku,
kje so nebesa?
Kaj iščemo?
Vrata so pred nami,
a ne odpre jih nihče.
Vene se sušijo na zraku,
Okoli ust se nam suši tuja kri.
Grizemo in tremo,
naša telesa na razpoloženju.
Kodeks
Naelektreni lasje v posodi,
voda v čevlju.
Plesen pada od oken
in zatohel zrak buhti v hišah.
Dušimo se v lastnem strupu,
utapljamo se v sivih nadah
in hiramo v oblakih.
Tiho ležimo na hrbtu,
gledamo nebo,
čakamo, da se odprejo vrata.
Vizija črnega jezera
Odpri oči,
me vidiš?
Kaj sva iskala v reki?
Potopila sva se v jezeri najinih glav.
A izplavati ne moreva oba.
Vse motni
in voda peče,
a zrak je čist.
Kam sem jo spustila?
Položila sem jo na posteljo
in ji zaprla oči.
Zaječala je
in pogledala v lastno glavo.
Videla je v mojo glavo
in oči ni več odprla.
Ostale so ledene,
primrznjene na veke.
Še jo vidim,
še čutim njene solze na mojem obrazu.
Še slišim kako škripa z zobmi,
kako jih stiska.
Vidim jo slabše,
ne slišim kaj govori,
ne slišim kaj misli.
Spustila je moj vrat,
spustila je moja zapestja
in padla v sanje,
postala privid.
Jun 13, 2022