Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Luka Višnikar NOČNO SONCE

PREDGOVOR


V tej knjigi[1], rahlo nad tlemi, preletava popotnik, ki v svojem opazovanju in razkrivanju, spremlja premikajoče se sence, ki vzporedno padajo od teles, njihovih okončin, srca in ostalih organov. Opazuje njihove nianse, obliko, zgradbo in strukturo, ki se pri daljšem opazovanju spremenijo v zbadajoče bleščanje. Z vsakim preletom, ki ga napravi po tej nagubani gmoti zraka, opominja in opozarja ne le druge, ampak tudi sebe in to je počel natanko v trenutku, ko je zapisoval te besede. Opominjal se je, da je prav tako kot bralec, tudi sam del raziskovanja, saj je na to pot stopil pod taktirko z nekonvencionalnim in neakademskim pristopom. Na svoji življenjski poti je začel iz tal pobirati koščke in jih poizkušal sestaviti v mozaik. To kar lahko ponudi je njegova vznemirljiva in vznesena podtalnost, ki mu je bila položena v zibelko, katero potiska po zarjavelih tirnicah, iz katerih je kaj težko iztiriti, saj ga vsaka izbrana smer pripelje do spoznanja, da je vsak tunel pred njim nemogoče obvoziti, niti obhoditi, kaj šele, da bi se lahko splazil mimo njega.


Determinizem v skrivalnici paradoksa. – Poraja se mi zgolj vprašanje, ki se v osnovi dotika le temeljnega koncepta o tem, ali je nekaj, ali vse determinirano, ali pa se za tem skriva globlje bistvo, ki to poruši. Kar bi se lahko izkazalo za neskončno begajoče, je odmik, ki kljubuje deterministični znanosti in naposled zatava v smeri razmišljanja o človekovi zavesti (predvsem v njeni eteričnosti), ki pa poraja premislek o večdimenzionalnosti resnice in zatorej tudi odstopanje, ali pa bolje rečeno, v rojstvu paradoksa, ki mogoče nakazuje, da bi pri taki diskusiji morda morali upoštevati dve ravni – sferi, in potemtakem tudi dva standarda, ki se manifestirata ločeno – vsak v svoji dimenziji. Torej, da prvi vzdrži v svojem kalupu, dokler ne pride do »kratkega stika«, kjer potem prevlada drugi. In sicer, da vsak deluje v svoji dimenziji osamelo, dokler ne pride do preskoka v stiku.


Med dvema ognjema. – Koliko bolj prisotno bi lahko igrali, se izigravali, favlirali in iznakaževali v igri za ljubezen, če bi vedeli, da se v njej poizkušamo dokopati v ljubezen do samega sebe. Pa se bo našel nekdo pretanjen in rekel, da bo potemtakem okoli sebe zgradil štiri stene ali pa se morda vdal samoti, tam nekje bogu za hrbtom. Zagotovo takšen ni preveč zgrešil, če mu je seveda dano orodje, da se s svojimi demoni spopada sam – če mu tako narekuje notranje vodilo. Ostali se znajdejo med težnjo in privlakom nastavljanja zrcal, kar tudi ni napačno, jim bo pa lažje sprejeti vlogo, če držijo v zavesti prave karte, in tako igrajo igro brez pretiranega odziva in bolečine.


Manifestacija kvantnega doživljanja in nadčutnosti. – Če bi se spustili v sámo jedro eksistence, ali, če bi jo kot táko nameravali zaobjeti – obrazložiti njen namen, bi verjetno prišli do spoznanja, da je ravno to spoznanje neoprijemljivo – neotipljivo. V osnovi življenje nima racionalnega jedra, pa čeprav smo ga kot takšnega sprejeli in si ga po večini tudi tako interpretiramo. Zatorej, vsako nasprotje in poizkus dokazovanja je v dosedanjem modelu – kalupu percepcije, ki je splošno znana v svetu, nemogoče prikazati ali zaobjeti v neko konstruktivno trdnost – gotovost. Verjetno bi lahko logično mislili, da v okviru sklepanj z nedoločenim zaključkom o realnosti sveta, kot tudi notranjega dojemanja – zaznavanja, kljub neobstoju določenih dejavnikov, ter trdnih dokazov ali pomanjkanju le teh, ne moremo zanikati nekega dejstva in osebnega doživljanja – čutenja, pa čeprav je ta popolnoma nepoznan ali neviden. Nek konvencionalen vidik, pa naj ta prihaja iz smeri "zunanjih" znanosti, ki so seveda nepogrešljiv del, a navsezadnje nimajo končne vloge in dovolj velike teže – besede pri razkrivanju na poti v absolutnost, četudi je ta neulovljiva oz. je nepoznana in nedefinirana. Za notranji razvoj, poglobitev in razumevanje moramo tako omiliti preveč težek skepticizem, kateri nam onemogoča, da bi lahko upoštevali in vključili nekonvencionalne vidike, seveda pa moramo nek osnovni skepticizem pri takšni navidezni abstraktnosti kljub temu ohranjati, še posebno pri ideologijah, ki nastajajo v postmodernizmu. Tako lahko s povezovanjem zunanjega opazovanja in notranjih realizacij – dognanj, pridobimo tako imenovano oprijemljivo intuicijo, katero bi lahko opredelili kot racionalno intuicijo ali pa kot nekaj, kar lahko »to« postane. Kot taka v objemu določenega izkustva nekemu subjektu dokazuje in potrjuje spoznanja in jih nato ovrednoti iz iracionalnega "polja", iz katerega se kasneje pokaže in udejanji kot sinhronizacija na površju – se pojmovno ali dejansko manifestira v snovnosti. Nastane "delec - proizvod", ki je sam po sebi samostojen – neodvisen in katerega lahko kasneje povežemo s specifičnim teoretičnim dognanjem ali približkom le tega, s katerim smo pred tem dobili uvid oz. vpogled v neko jedro – spoznanje. Do takšnih spoznanj pride posameznik sam pri sebi in jih prikaže kot dejanskost – resnico sam sebi (v retrospekciji), pa čeprav je ne more sistematično prikazati v okviru primarnih zakonov in modelov, katere smo sprejeli kot dosedanja dejstva. Je nekaj, kar spozna vsak individuum sam po sebi – spozna neko realizacijo v svoji individualizaciji, v svojem izkustvu, v svoji subjektivni spoznavnosti in momentu nadčutnosti, kot impulz ali privlak iz nezavednega.


Samoumevnost. – Kaj vse dojamemo za samoumevno. Kaj vse nam glava odvzema, kar se nahaja v utišani subtilnosti. Nekdo se bo do tja dokopal in spoznal, da lahko besede spreminjajo lasten pomen. Kar se smatra za abstraktno, postane racionalno, iracionalno se lahko sprevrže v bolezen. Temu bi bila primerna arhetipska primerjava, da je sonce bog. Kako naj bo sonce bog, saj je zgolj ognjena gmota, ki lebdi v brezzračnosti. Tako nastane sklep, da so bili naši predniki po vsej verjetnosti primitivna bitja, ki si niso znala razlagati zunanjih pojavov.


Zrcaljenje. – Dolžnost do dobre morale ima lahko tudi svoje ovinke in pa neizpodbitni psihološki vpliv, kateri se vsili pri izmenjavi dveh subjektov in mu potemtakem lahko zamegli končni smoter, saj je pod vplivom zrcaljenja in negiranja, ki se vzpostavi pri odrivanju notranjih vsebin posameznika, kot proces, kjer drug drugemu stopata na žulj – sta si trn v peti. Pri takšnih pripetljajih velikokrat utrpi škodo tudi vzajemno spoštovanje, ta pa naj bi bil gonilna sila – sidro, ki se drži svoje osnove le tega. Konflikt, ki se prebija do jedra, se na poti do razrešitve znajde v zamegljenosti in nevidnosti bistvenega pomena, a je pogosto pri takšni izmenjavi potreben ali celo nujen. Če človek v svoji psihični realnosti ne bi imel tako težkega balasta, bi do neke razrešitve lahko prišel na nežnejši način, ker pa je v takšnih situacijah ponavadi zgodba ravno obratna, je konflikt neizogiben, ključni pomen pa odigrajo nezavedni mehanizmi in pa zmožnost zavedanja in zmožnost reševanja miselnih ugank, kar pa ne pomeni, da zrcaljenje med subjektoma nima svoje vloge in da se ga lahko zaobide. Tako se v krogu znajdeta dva pola, ki se privlačita kot magnet, z namenom, da drug drugemu iztisneta ujetost, ki se je potiho potuhnila v podzemlju.


Dobro in zlo. – Iz ptičje perspektive ni razvidno ali je nekaj dobro oz. slabo. Vse kar lahko opazimo, je podprta akcija, ki prestopa v reakcijo. A pri dojemanju »dobrega in zla«, ne moremo mimo realizacije, da dejanje, ki ima jedro na negativni strani tehtnice, prihaja vedno iz nezavednega dela psihične realnosti, ki ga kot takega vidimo in ga izpostavimo kot manifestacijo negativne strani. Vidimo ga lahko kot disfunkcijo. In precejšen zalogaj se kopiči v vsaj približnem poizkusu razumevanja, da je neko dejanje zgolj samo zrcaljenje, ki ima srž v podtalnosti, kjer se prepletajo sile in arhetipske predstave, katere ponujajo refleksijo in igrajo vlogo demonstracije. Da bi se povzdignili nad stalno trivialnostjo in nad posploševanje, premetavanja balasta v igri čez mrežo, si moramo pustiti rasti krila in se tako dvigniti nad konstrukt, ki ga objema zelo varna ideja. Tako visoko, da začne pritisk brisati meje oprijemljivosti. Na takšni višini spoznamo, da ni ideologije, ki bi imela moč zadržati naše pogojeno dojemanje zunanjega sveta, ampak, da odrešitev nastopi s tem, ko postavimo luč na mesto, ki se je porazgubilo v temi; kar je zakopano, potlačeno v psihični realnosti. Le tako se lahko postavimo v bran tistemu, kar nas čaka v nevidnem.


»Načelo višjega principa« v sistemu. – Če nek sistem v svoji racionalnosti ustvari – udejanji senco, prihaja ta iz sence iracionalnosti, z nesprejemanjem ali z zanikanjem načel višjega principa. Načelo višjega principa, karkoli že ta predstavlja vsakemu posamezniku, kakorkoli ga že imenujemo, niti ga ne želim imenovati, v svojem neobsojanju ne prepoznava zunanjih dejavnikov, ideologije, ne prepoznava iluzorne igre sistema, ne prepoznava niti utemeljenih 'resnic' zavitih v pravičnost, ne prepoznava ustvarjenih moralnih vrednot, razvitih ciljev v socializaciji družbe, ne prepoznava upora, ne protesta. Načelo višjega principa, ki v svojem neobsojanju ne prepoznava »resnic« na osnovi lastnih prepričanj, privzgojenih vzorcev in pravil in ne prepoznava človeškega principa »dobro in zlo«. Načelo višjega principa, ki podira in presega celoten spekter racionalizma, kateri dopušča vsak odsev v svetu zrcal (zakon zrcaljenja), z namenom samoraziskovanja, samorefleksije in s tem ponuja dostop do morebitne samorealizacije posameznika ali družbe. Iz vidika materializma bi lahko rekli, da je determinizem primarni mehanizem, a s tem zanemarimo kompleksnost dejavnikov, ki so v celoti večdimenzionalni. S tem se pa spregleda tudi človeški faktor in možnost njegove integracije, katera se posledično lahko poravna – uravnovesi z zunanjim svetom. Načelo višjega principa, ki je v svojem absolutu delujoč sistem in ki iz svojega bistva ponuja »stranski produkt«, ki se v snovnem svetu manifestira – zrcali kot narava.
Narava, ki v svojem neobsojanju ne prepoznava zunanjih dejavnikov, ideologije, ne prepoznava iluzorne igre sistema, ne prepoznava niti 'utemeljenih resnic', zavitih v pravičnost, ne prepoznava ustvarjenih moralnih vrednot, ne razvitih ciljev v socializaciji družbe, ne prepoznava upora, ne protesta. Narava, ki v svojem neobsojanju ne prepoznava 'resnic', na osnovi lastnih prepričanj, privzgojenih vzorcev in pravil in ne prepoznava človeški princip »dobro in zlo«, prepoznava in sprejema pa tok – osnovno načelo višjega principa. Zgodovina, ki se v svojem racionalizmu ponavlja s cikli, kateri se zrcalijo iz nekega jedra, kot nezavedni proces iz ozadja, se ultimativno ne pokažejo kot rešitev, vsaj ne dolgoročno. Odrešitev se lahko tako pokaže le preko posameznika, z njegovim pristopom ali vsaj približkom, z razumevanjem višjega principa, ki je del narave, kot tudi osnovni naravni princip človeka, njegovih skritih psiholoških in transpsiholoških procesov, katere lahko uporabimo za integracijo notranjih nezavednih procesov in s tem spodbudimo primarni mehanizem, ki se kot efekt valovanja prenaša naprej in se sčasoma pokaže kot rezultat v zunanjem svetu.


Novodobne dogme. – Kakšna žival si, če ne želiš delovati zgolj v ustaljenih normah osemurnega delovnika in v normah primarnega šolstva. Kakšno gonilo nosiš v sebi, da te tako močno izpodriva in ti tako krade nepogrešljive ure, ki pretečejo v krogu primarne in sekundarne socializacije. Zavest te, navidez prepotentne živali, ki je v svojem kolektivnem udejstvovanju že toliko preživela, da se je zdaj znašla v puščavskem kotu družbe, kjer ji iz telesa iztekajo še zadnje kaplje pitne vode. Pa če bi izpostavila svoje notranje občutenje, bi jo tako iz inata odvrgli v koš brezciljne utopije. Kdo pa še upošteva ponotranjeno delovanje v dandanašnji dobi kapitalizma. Delovanje, ki se oblikuje in poraja v telesnosti in psihi nekega posameznika! In ker je notranje načelo zavesti, da se širi v brezmejnosti izkustva, kot taka išče strategije in ustvarja drugačne kriterije, ki so trdnejši približki, vodila, k celovitosti človeka in njegove nravi. Poizkuša se približati stanju duha, kjer ni razkola med homogenim notranjim hotenjem in zunanjo histerijo, ki je nastala v svetu z zatiranjem prvobitnosti. Vleče jo ponotranjeno občutje, ki bi se posledično udejanjilo v materialnosti (tudi v podstateh omenjenih norm) in s katerim lahko spreminja snovnost, ter izoblikuje svoj upravičen raj na Zemlji.


Antiteza. – Ne stopimo v golo zmoto. Ne vdajmo se nemarnosti in potemnjenemu vidiku nihilizma. Tu se ne gre za popolno razpustitev vrednot ali za nekakšen hedonistični preskok v brezdelje ali anarhističen vzgib, ki bi podrl vsako stalnico in bistveno rutino. Gre se za zlato sredino, za tisto, kar lahko postane s poravnavo človeškega duha.


Poveličevanje ega med prijatelji. – Kaj je lahko boljšega, kot, da se znajdeš v svoji vznesenosti, v krogu ali le dialogu tesnega prijateljstva. In četudi je srž take inflacije zastarelo nedoseganje ideala ali primanjkljaj, temu botruje želja in preskok na drugo stran grebena. Kar je pa pri takem razbohotenju najbolj pomembno, je to, da ostanemo v okviru komičnosti in da ne dovolimo, da bi se takšno napihovanje sprevrglo v orodje socialne persone, ki bi izgubila nadzor in se tako vtikala za mejo morale ali moralne razsodnosti (komičnost mora prevladovati in obvladati nad resnično situacijo). Neobsojanje te latentne sence moramo smatrati za privilegij in ne sme se sprevreči v psihopatski užitek. Takšno stanje si moramo vzeti, kot za teater, kjer lahko naši aspekti, klovni in pozabljene otroške entitete izživijo svojo vlogo in se, ko nastopi huda ura, raztopijo pod vročino vzhajajočega sonca.


Vprašanje poeziji. – Bo doba modernizacije pokopala vsakršno poglabljanje, ki ga tako spretno izmika iz človeškega telesa in usmerja oči v trende, katere zapopademo z gorečo obsesijo, ta pa z nami v roki kroži vse bolj iz težišča, dokler ne izgubimo gravitacije, ki je ključna, da ne zajadramo v breztežnost, ki brez faktorja, ki bi osmislil to potovanje lebdenja ali mu dal namen – ta smisel porazgubi oz. ga več nima. In ali bodo v mehanizmu, ki nam je tako nežno in navidezno plemenito podtaknjen, pesniki še delovali, pisali, se potapljali v globine in raztegovali meje psihične razsežnosti, ki je udejanjena na trdnem platnu življenja in se tako odraža z refleksijo in ponotranjenim opazovanjem. Ali pa, če bodo pisali, bo njihovo jedro razprave zgolj odraz plastificirane in izumetničene narave potlačenega duha? Morda pa bo gonilna sila še vedno ostala duševnost, ki deluje po načelu »višjega principa« in bo tako zadržala »pisano besedo« v mejah in osnovi človeške izvorne nravi.


Padec v brezno. – Precej zapleteno se je znajti v kontradiktornosti lastnega uma, ki nakazuje na dojemanje in osvoboditve, katero bi subjekt zaobjel v stanju breztelesnosti. Tako krepko vesla na eni strani, da bi se izognil središču vrtinca in si tako prizanesel parapsihološki premik in popolno razorožitev racionalnosti. Da bi se izognil popolnemu ali večinskemu približku takšne poravnave, se odloči, da bo krožil po krožnici, katero je narisal z mislimi, in to toliko časa, dokler se mu ne ponudi spontan izstop, dokler v njegovi nezavednosti ne pride do skupnega imenovalca, dogovora, ki bi mu obljubil, da v svoji predaji ne bo izgubil lastnega oprijema, oz., da ga bo popolna predaja nagradila z nekakšnim doprinosom.


Moč paradoksa. – Okronal bi ga kot največjega kralja, ga postavil na prestol, imenoval bi ga za desno roko boga. – Paradoks, ki je kot nočno sonce, pa čeprav ne more v totalnosti ujeti absolutne resnice, a ji je kot tak zagotovo najmočnejša smernica.

1 Inspiracija za knjigo in način pisanja (paragrafi), izhaja iz Jutranje zarje Fredericka Nietzscheja in je napisana na osnovi segmentov, ki niso nujno povezani med seboj ter nimajo nujno skupne tematike. So kot nekakšni kratki prebliski in razmišljanja, ki dobijo svoj epilog med samim nastajanjem ali pa puščajo odprta vrata za kasnejši razmislek.

Slike članka
Zadnje objave
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
Zrenja med pogledi
OBJEKTIVNI PROBLEM RESNICE KRŠČANSTVA
NEVENKA MIKLIČ PERNE, POGOVOR S STVARMI, MARIBOR: KULTURNI CENTER MARIBOR
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
Najbolj obiskano
1
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
2
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
3
OČENAŠ HLAPCA JERNEJA
4
IZBOR
5
PATRICIJA ŠAŠEK, VSAK VEČER PREPLETEM PRSTE ...
Sorodne vsebine
NOČNO SONCE 2. DEL
IZBOR