Robert Perišić
2. DEL
Lili
Lili, rad
sem te imel v akupunkturah, kakor pomanjšani ton, Lili
nepotrebni uvodi, konec
ne, resno
Lili, kje sva se že spoznala
in kje si zdaj?
zagotovo veliko dlje kakor si misliš, Lili
in bila si – pod lanterno – tako lepa, vedno se
te spominjam
bila si, tako le-pa
kakor
štafeta mladosti 91-95 … človek! Lili!
pozabi dni ko sva bila
srečna, o
Lili, v ognju strasti
zaradi tebe hiša odznotraj, v spominu
vonja po kislem
in telesa
se spominjam samo po delih, o, o, o, Lili
hotela sva srečo, toda
priznaj
zdržala sva
in takole
hotela sva ljubezen, toda
odprto govoreč
od kod nama to, Lili
samo slekla sva se
kakor kači
in zdaj naju najini odvetniki
skušajo ločiti
od hudiča, toda
kdo jim verjame, Lili
kdo te ljubi, Lili
kdo si te, by the way, jemlje
neki jovo
človek je stal
minute so minevale
mahal je
skušali smo se vračati
toda gremo samo naprej
in nič:
krogi na površini
ob obali
zgodba se je nadaljevala
naprej
skoraj do pozabe
ko
evo nekaj velikega
nekogaršnji starši
nekogaršnja mati
išče nekoga
vpraša za opis
opis ustreza
uh, če bi to bilo
ne spominjam se
pojdite naprej ob obali
rečem
in tako smo se zgrešili
toda čas je
zdaj gre
drugače, dan za dnem
in nihče ničesar
ne vem
ali je čudež
ali ni
zdi se mi, da vse izpareva
obala jezera ima svoj vonj
ali je lahko pesem
molk tistih ki so poklicani
na vajo apokalipse
brez sodišča
nefokusirano
počasi prihajamo na temo
šolskih spisov
za osmi marec sem vedno
pisal o tem kako je moja mama
imela žuljave roke
kar je bil povsem napačen opis
a zdelo se je, da drugače ne gre
v njenem razredu, pravi
neki deček ni imel mame
pa je lahko pisal
o komerkoli je hotel
o teti, o babici, o …
tako mu je rekla učiteljica
bila je pozorna
toda vseeno: bilo mu je neprijetno
nefokusirano
je gledal naokrog
ali je kdaj pisal o mami, vprašam
ne, odgovori
zamišljam si ga
sedi v klopi
in misli da drugi res pišejo o svojih mamah
kakor nekdo zaljubljen, sanjari o teh besedah
tako sem si včasih zamišljal pesem
odpadniki
nekaj
Delaj tudi ti!
tole je mali lev, ki je komaj shodil
številke od 1 do 500, so izginile
del žita je kombanj pustil zase
kmet dvomi v vse
bogate ptice na debelih vejah
bolniki gradijo bolnico
ni dobro biti neoženjen
molk vseh zdravnikov
najdevajo metke v meni, to sem jaz – nemški novinar
ubit na poti proti Glini
slaba cesta, brat
nekdo že dela namesto mene
ali bi rad spoznal svojega delodajalca?
zakaj Američan popravlja ograjo?
zmeraj, zmeraj popravlja ograjo in zraven gleda ženske
ki hodijo mimo
toda noči
ah, polne so razbojnikov
oči lopovov sijejo v mraku
kmet čaka v silosu
za delovno mizo marx pada v sen
zunaj se nekaj dogaja
luči po vseh ustanovah
Noro delo nocoj, manekenke hodijo, pilot
leti, predsednik govori, Ana se uči jezikov, kmet
čaka, vlak gre, evo jih! odpadniki
od 1 do 500!
plaz!
***
fantje s posebnimi nalogami
rojeni kakor pesem o Rolandu
so iz te države, končno, naredili Ameriko
nosili so svoj križ
na vzvratnem ogledalu
in umirali v črnih bemwejih s toplimi
sendviči v ustih
blagoslovljeni, oni so zemlja
skrit smisel materinega jezika
kajti nesreča raste, toda raste tudi država
v petingu z voditeljico zabavnega programa
v naravnih in zgodovinskih spodnjicah v tem Somboru,
v nosnicah
koka in vonj kislih kumaric
topla noč
kakor hrakelj, tam pred videoteko, pred razmajanimi
sateliti ruske proizvodnje
komaj vidni
s sposojeno komedijo v žepu črnega, ukradenega suknjiča
so naši fantje
umirali s čelom na sireni
pogreb je običajno
plačala vlada
v senci
in bil je velik, preprosto
literaren
bili so noro pogumni
fantje ki so umirali sede
v črnih bemwejih ki jih je naročala vlada
v senci
in noči
nekakšen človeček je delal zapiske
v samoti
(1999)
***
ko zataji ekonomija, ko se spomniš, da si nič, bi hotel
konzervirati sliko v vodi v jeziku
narcisoiden kakor Benetke, jezik prebija
povsod
ko zataji ekonomija, se dolgo tuširaš z besedami, kakor stari
faraoni ki lišpajo oddaljeno prihodnost svoje smrti
oh zgodovina
tam se lepo živi
toda
ničesar od mene v tem, nič ni tu, mogoče, relikvija, kakor
kolki svetnika v stekleni skrinjici, pred katero ne čutim
nič razen strašne odtujenosti, tako vseobsegajočo napako
lahko doseže zgolj beatifikacija
torej:
ta famozna relikvija
naše skupno delo
***
to je film zate toda
za razliko od Frances
kjer se je moralo
igrati intelektualno kljubovalnost otroka
nebrzdano ironijo in naivnost ki hoče razumevanje
odvisnost in neodvisnost
in odvisnost
zmešani na grčavi poti fabule
(dve-tri ure do uničenja)
za razliko od Ryanove hčerke
ki so jo gnali da izbira med dvema milostima
ko je narod trpel v suženjstvu
in trpel bo
(dve-tri ure do izselitve)
to je tvoj žanr toda za
razliko, baby
si ti ostal brez vloge
ko si videl da
za the end ni potreben zaplet
niti mati, niti ljubimec, niti bo
to film o tebi (kaj šele da bi trajal ure)
potem si se delal
da te ni
in če si uspel
lahko danes zašepetaš
niso me ubili
***
plazma slike čiste svetlobe
neraziskani pogledi, nelajkani
teksti
listje, meso
s površino in globino, pomisli
ravnotežje
neki most
ali se spomniš lutke bel
orel, voznik
presvetle oči, kakor da prihaja gotika
ptice na rokah, narisane s črnilom
izginulih bosanskih žensk
nabrušeno
sonce nad opatijo
moje prestreljeno desno rame
helikopter
komplikacije, odhod
zamenjava
z nekom novim, boljšim
v stolpu vojne
igrici tvojega sina
ko se ljubiva v preteklosti
vem, rada si me imela
včasih potrebujem spektakl, mimikrijo
mojega strašnega odhoda
Jul 04, 2022