Matej Krevs
Sen Valpurgine noči
Goreti videl v snu sem na grmadi
čarovnico, ki v zubljih smrtonosnih
se zvijala je v mukah neizprosnih,
privezana z vrvjo k leseni kladi.
Bila je, grešnica, še v letih rosnih,
ognjenih las, polti kot sneg, njen mladi
miline poln obraz pa kot v nasladi:
s smehljajem, z radostjo v očeh odsotnih.
Skoz množico prerinil sem brezčutno
zdaj bližje tej grmadi se z zlo slutnjo,
da v njej zagledal znane sem oči.
In v tistem te spoznam, tebe, nemilo,
potegne v ogenj me z neznano silo,
v peklenski kres Valpurgine noči ...
Planet teme
Je svet, ki ne prodre vanj luč nobena,
ki vso svetlobo, žarek vsak, zavrne,
kjer v večni noči je kot v grobu črnem
samo zagrobna neizprosna tema.
V ozvezdju Zmaj, (po virih novodobnih),
naj ta planet se mračni bi nahajal,
do njega bi polet vesoljski trajal
let 666 svetlobnih.
Prebral sem v Janezovem Razodetju:
ob koncu časov bo po tisočletju
miru, sam satan izpuščen iz ječe,
da svet konča, potem, kot hudo breme,
ga bog bo vrgel v jezero goreče,
ki v jedru tega je planeta teme.
Sonet na -iks
Kako napisati sonet na -iks?
Premislimo, na -iks je rim kaj malo,
še tistih nekaj, pa je bolj za šalo,
kot je naprimer medmet: krucifiks!
Besedi tej sorodna je aufbiks,
z njo se je v starih časih izziválo
na vaških veselicah. Preostalo
nam je še pol soneta, kakšen kiks
za enkrat v njem pač nismo zagrešili,
a zdaj nam zmanjkalo bo rim na -iks,
morda, če bi si tujko sposodili,
v tercini zadnji prebrodimo Stiks,
še živi v Had spustimo se po sili,
pa smo prišli do konca, porkafliks!
Sonet, napisan v času nespečnosti
Da bi pozabil na nespečnost kuli
vzamem v roke in papir. Ob luči
pritajeni se s sonetom mučim,
želim si, da bi stekel mi, a žuli
vsak zlog me kakor kamen v čevlju, kruli
mi želodec, rad bi ga izključil,
pa ne morem, glad me bo naučil,
kako se pesni ob tej uri, buljim
v list papirja, kot lovec v fris mrcino,
po rimo grem v slovar odzadnji, našel
na strani 215 sem kocino,
tišči me lulat že dve uri, pa še
ne grem, dokler ne dokončam tercino,
trpim, ko pesnim, a mi vendar paše!
Sonet, napisan v očetov rokovnik
Joj, spet mi crknil internet je! Zdaj grem,
po tisti stari grem poslovni dnevnik,
ki foter moj ga hrani v sobi dnevni
pod televizorja oltarjem. Saj sem
se ravno lotil novega soneta,
napisano imel sem že kvartino,
ko mi izgine pred očmi ... Angino
bi rajši staknil, kot da sem brez neta!
A glej, zdaj v zvezeku tem iz bivše Juge
že nov sonet počasi napreduje,
četudi z muko in nemalo muje.
S težavo berem strašne te vijuge
za sabo, lastne črke so mi tuje,
ko pišem to, a sanjam pesmi druge ...
Strah pred žabami
Deževna noč in megla tiholazna.
V neznanem kraju z avtom na križišču
zavijem levo, kar, v vsem svojem blišču,
se strela mi prikaže, bela, blazna.
Moderna klasična zlovešča glasba
iz radia glasi se, slična vrišču,
ni žive duše, sam sem, cesta prazna,
prometni znak le: Žabe na cestišču!
s trikotnikom me rdečim opozarja,
da so na cesti tej še bitja druga,
morda še bolj ranljiva, še bolj sama.
Naenkrat skoči mi na pot zbezljana
zelena spaka. Avto zavijuga ...
In v vodi znajdem bližnjega se barja.
Davni prvomajski kres
Je noč pred prvim majem, v kamnolomu
so kres napravili nam domačini,
ogenj gori v vsej svoji veličini,
nekdo: tih bot, če ne te bom nalomu!
kriči pijan, dva v gozdni sta mračini
strastno objela se v zakonolomu,
medtem počasi že vse bolj polomu
podobna noč smehlja se v mesečini
z nešteto zvezdami ob koncu Juge,
jaz, še otrok, pa nimam brige druge,
kot da zadel bi kaj na srečelovu;
ne vidim zvezd, ne lune, nezvestoba
je zame španska vas, pijanost, zloba ...
Čist sem, kot lovski pes na krivolovu.
Avtoportret po Dürerju
Kot Albrecht Dürer sem se upodbil
v živalskem krznu in z lasmi do rame;
ozadje črno, kot bo tema jame,
ki v njo me zbor pogrebcev bo "poglobil".
Z desnico med sredincem in kazalcem
z neznansko nežnostjo držim šop dlake,
saj čopič moj iz dlake je prav take,
ki z njim sem se naslikal zroč v zrcalce
leta 2017 jeseni,
ko me navdihnil Dürerjev je duh
ali morda kak démon, zlobni genij,
(ki se po naše reče mu napuh),
da v vlogi Krista sem zadel se zvesto,
kot stari mojster leta 1500.
Hude sanje
Sanjalo se mi je, da strašna kuga
je opustošila ves svet, ostalo
samo milijon nas živih je, premalo,
da bi vse mrtve pokopali, truga,
velika kakor Amazonke struga,
bila potrebna bi, da vanjo dalo
bi se vsa trupla, kar jih je ležalo
prav vsepovsod, od severa do juga,
od vzhoda do zahoda te pregrešne,
od Črne smrti zapuščene zemlje.
In videl sem, kako si narod jemlje
pri mrtvecih zlato iz ust in pleše
okrog teleta zlatega, kot pleme,
ki Mojzes dal jim božje je depeše.
Môra
Zbudim ves preznojen se iz še ene
grozljive môre: vojna, čas turoben,
sred minskega ždim polja, veter zloben
skeli mi rano; prsi prestreljene,
iz njih še kri mezi mi v zemljo rodno,
a jaz že spim - zaspal sem za vse čase
na travi vznak, kot dete bi negodno
pri mami dremalo, drsim v brezčasje
in v snu tem večnem sanjam, da železni
je čas zdaj proč, ni smrti, ne bolezni,
na polju istem sem, z neba dol lestva
se vije mi nebeška, gor, v neznano
me vabi neki glas, ko vstanem z mesta,
pa: Bum! se mina sproži tik pod mano.
Jul 17, 2022