Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Matej Krevs IZBOR

Sen Valpurgine noči


Goreti videl v snu sem na grmadi

čarovnico, ki v zubljih smrtonosnih

se zvijala je v mukah neizprosnih,

privezana z vrvjo k leseni kladi.


Bila je, grešnica, še v letih rosnih,

ognjenih las, polti kot sneg, njen mladi

miline poln obraz pa kot v nasladi:

s smehljajem, z radostjo v očeh odsotnih.


Skoz množico prerinil sem brezčutno

zdaj bližje tej grmadi se z zlo slutnjo,

da v njej zagledal znane sem oči.


In v tistem te spoznam, tebe, nemilo,

potegne v ogenj me z neznano silo,

v peklenski kres Valpurgine noči ...


Planet teme


Je svet, ki ne prodre vanj luč nobena,

ki vso svetlobo, žarek vsak, zavrne,

kjer v večni noči je kot v grobu črnem

samo zagrobna neizprosna tema.


V ozvezdju Zmaj, (po virih novodobnih),

naj ta planet se mračni bi nahajal,

do njega bi polet vesoljski trajal

let 666 svetlobnih.


Prebral sem v Janezovem Razodetju:

ob koncu časov bo po tisočletju

miru, sam satan izpuščen iz ječe,


da svet konča, potem, kot hudo breme,

ga bog bo vrgel v jezero goreče,

ki v jedru tega je planeta teme.


Sonet na -iks


Kako napisati sonet na -iks?

Premislimo, na -iks je rim kaj malo,

še tistih nekaj, pa je bolj za šalo,

kot je naprimer medmet: krucifiks!


Besedi tej sorodna je aufbiks,

z njo se je v starih časih izziválo

na vaških veselicah. Preostalo

nam je še pol soneta, kakšen kiks


za enkrat v njem pač nismo zagrešili,

a zdaj nam zmanjkalo bo rim na -iks,

morda, če bi si tujko sposodili,


v tercini zadnji prebrodimo Stiks,

še živi v Had spustimo se po sili,

pa smo prišli do konca, porkafliks!


Sonet, napisan v času nespečnosti


Da bi pozabil na nespečnost kuli

vzamem v roke in papir. Ob luči

pritajeni se s sonetom mučim,

želim si, da bi stekel mi, a žuli


vsak zlog me kakor kamen v čevlju, kruli

mi želodec, rad bi ga izključil,

pa ne morem, glad me bo naučil,

kako se pesni ob tej uri, buljim


v list papirja, kot lovec v fris mrcino,

po rimo grem v slovar odzadnji, našel

na strani 215 sem kocino,


tišči me lulat že dve uri, pa še

ne grem, dokler ne dokončam tercino,

trpim, ko pesnim, a mi vendar paše!


Sonet, napisan v očetov rokovnik


Joj, spet mi crknil internet je! Zdaj grem,

po tisti stari grem poslovni dnevnik,

ki foter moj ga hrani v sobi dnevni

pod televizorja oltarjem. Saj sem


se ravno lotil novega soneta,

napisano imel sem že kvartino,

ko mi izgine pred očmi ... Angino

bi rajši staknil, kot da sem brez neta!


A glej, zdaj v zvezeku tem iz bivše Juge

že nov sonet počasi napreduje,

četudi z muko in nemalo muje.


S težavo berem strašne te vijuge

za sabo, lastne črke so mi tuje,

ko pišem to, a sanjam pesmi druge ...

 
Strah pred žabami


Deževna noč in megla tiholazna.

V neznanem kraju z avtom na križišču

zavijem levo, kar, v vsem svojem blišču,

se strela mi prikaže, bela, blazna.


Moderna klasična zlovešča glasba

iz radia glasi se, slična vrišču,

ni žive duše, sam sem, cesta prazna,

prometni znak le: Žabe na cestišču!


s trikotnikom me rdečim opozarja,

da so na cesti tej še bitja druga,

morda še bolj ranljiva, še bolj sama.


Naenkrat skoči mi na pot zbezljana

zelena spaka. Avto zavijuga ...

In v vodi znajdem bližnjega se barja.


Davni prvomajski kres


Je noč pred prvim majem, v kamnolomu

so kres napravili nam domačini,

ogenj gori v vsej svoji veličini,

nekdo: tih bot, če ne te bom nalomu!


kriči pijan, dva v gozdni sta mračini

strastno objela se v zakonolomu,

medtem počasi že vse bolj polomu

podobna noč smehlja se v mesečini


z nešteto zvezdami ob koncu Juge,

jaz, še otrok, pa nimam brige druge,

kot da zadel bi kaj na srečelovu;


ne vidim zvezd, ne lune, nezvestoba

je zame španska vas, pijanost, zloba ...

Čist sem, kot lovski pes na krivolovu.

 
Avtoportret po Dürerju


Kot Albrecht Dürer sem se upodbil

v živalskem krznu in z lasmi do rame;

ozadje črno, kot bo tema jame,

ki v njo me zbor pogrebcev bo "poglobil".


Z desnico med sredincem in kazalcem

z neznansko nežnostjo držim šop dlake,

saj čopič moj iz dlake je prav take,

ki z njim sem se naslikal zroč v zrcalce


leta 2017 jeseni,

ko me navdihnil Dürerjev je duh

ali morda kak démon, zlobni genij,


(ki se po naše reče mu napuh),

da v vlogi Krista sem zadel se zvesto,

kot stari mojster leta 1500.


Hude sanje


Sanjalo se mi je, da strašna kuga

je opustošila ves svet, ostalo

samo milijon nas živih je, premalo,

da bi vse mrtve pokopali, truga,


velika kakor Amazonke struga,

bila potrebna bi, da vanjo dalo

bi se vsa trupla, kar jih je ležalo

prav vsepovsod, od severa do juga,


od vzhoda do zahoda te pregrešne,

od Črne smrti zapuščene zemlje.

In videl sem, kako si narod jemlje


pri mrtvecih zlato iz ust in pleše

okrog teleta zlatega, kot pleme,

ki Mojzes dal jim božje je depeše.


Môra


Zbudim ves preznojen se iz še ene

grozljive môre: vojna, čas turoben,

sred minskega ždim polja, veter zloben

skeli mi rano; prsi prestreljene,


iz njih še kri mezi mi v zemljo rodno,

a jaz že spim - zaspal sem za vse čase

na travi vznak, kot dete bi negodno


pri mami dremalo, drsim v brezčasje

in v snu tem večnem sanjam, da železni

je čas zdaj proč, ni smrti, ne bolezni,

na polju istem sem, z neba dol lestva


se vije mi nebeška, gor, v neznano

me vabi neki glas, ko vstanem z mesta,

pa: Bum! se mina sproži tik pod mano.

Slike članka
Zadnje objave
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
MOLK
(VSAKDANJA) REALNOST IN LEZBIJKE V FILMSKI UMETNOSTI?
POSAMIČNIK IN EKSISTENCIALNA DRUŽBA VS TEHNOLOŠKI, SISTEMATIZIRAN SISTEM INDIVIDUUMOV
IZBOR
Najbolj obiskano
1
MOLK
2
NIČ NI BOLJ RESNIČNO OD NIČA
3
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
4
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
5
ENKRAT KASNEJE