Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Katarina Majerhold (VSAKDANJA) REALNOST IN LEZBIJKE V FILMSKI UMETNOSTI?

Ta kratki članek pišem kot odgovor na mojo kolumno o srečni[1] (lezbični) ljubezni v filmu (31. marca 2022 na MMC), na katero se je odzvala bralka: »Kaj pa vem ... saj je kar nekaj romantičnih filmov s srečnim koncem. Je pa res, da ljudje želimo gledati zgodbe, ki so drugačne od našega 'dolgočasnega' vsakdana. … Iztok Mlakar je v enem intervjuju na temo, zakaj vsi poznamo Dantejev Pekel, Nebes pa ne, dejal: 'Pekel je fajn. Nebesa nimajo publike, ker so nezanimiva. Nebesa imaš rad zaradi dobre klime, Pekel pa zaradi družbe (poudarek bralke).'«

Od antike do renesanse je v umetnosti vladal reprezentacijski tip umetnosti, temelječ na Aristotelovi Poetiki, v kateri so dejanja aristokracije predstavljena kot edini pravi vir umetnosti. Vrsta dejanja in dogodka je določala umetniško zvrst (žanr) (ep, tragedija/komedija, satira), obliko (decorum) pa je določal družbeni položaj likov (izobražen aristokrat ali neuglajeni kmet). Prav tako dramski in filmski umetnosti vlada tridelna struktura – začetek-zaplet(konflikt)-konec(razplet). V 18. stoletju se je pojavil estetski tip umetnosti, ki je prekinil s tedanjimi pravili – tako so denimo namenoma kmete in obrtnike predstavljali v tragedijah in aristokracijo v komedijah. Ta estetika, po kateri umetnost vodi le umetnikova avtentičnost, ki ni vezana na umetniško predstavitev v okviru realističnega upodabljanja, ki je bilo priljubljeno med socialisti ali med klasičnimi akademiki, tako med konservativci kot progresivneži. Tovrstna umetnost se je najprej pojavila v slikarstvu, z Manetom in impresionisti, ki so vzpostavili novo, estetično institucijo umetnosti – larpurlatizem. Ta liberalni estetizem se nadaljuje v sodobni umetnosti, čeprav slednja meni, da se temu upira. A ne glede na omenjeno imajo vse oblike umetnosti ideološko (ekonomsko-politično, občasno religiozno) nadstavbo.

Ali je iz odziva razbrati, da je za bralko smisel umetnosti v preseganju reprezentiranja vsakdanje realnosti? Zdi se, da ne, saj pravi, da je vsakdan dolgočasen, razen v primeru, da ljudje – v filmski umetnosti protagonisti/ke – trpijo, so v konfliktu, se bojujejo, tepejo ali umrejo. Do zdaj sem mislila, da si večina verujočih želi priti v raj, neverujočih pa, da imajo srečno in dobro življenje ... in da jih je tam ogromno ter da bi si želeli svoje reprezentacije. Drugače mi je metafora nerazumljiva in tudi nelogična: zakaj bi si radi tisti/e, ki so v peklu ogledali dogodke in dogodivščine, ki jih reprezentirajo, tisti/e s srečnim življenjem pa ne, in če v raju ni publike, kje pa so vsi/e in kaj tam počnejo ter obratno, zakaj je v peklu publika?

Osebno mislim, da navedeni citat razkriva predvsem družbeno pogojeni nazor o tem kaj je vredno naše pozornosti in kaj ne in to ne velja le za nesrečne, ampak tudi za srečne dogodke in zlasti tiste, ki nam dajejo užitek. Kajti če nam, na primer spolnost ne bi dajala užitka, ji ne bi namenjali toliko pozornosti in časa ali če nas ljubezen ne bi navdajala s takšnim ekstatičnim, osrečujočim in entuziastičnim občutkom, tej ne bi namenjali toliko pozornosti, časa in dejavnosti oziroma še več, zakaj je toliko izdelkov, denarja, časa in energije namenjeno reprezentaciji spolnosti tudi v umetnosti (slikarstvu, kiparstvu, filmu), zakaj pa naj bi bila prav reprezentacija srečne ljubezni kar najmanj zanimiva za upodabljanje in vlaganje denarja, ko pa je prav recipročna, zadovoljujoča spolnost del srečne ljubezni? To je nerazumljivo.

Torej zakaj romantičnim filmom s srečno in miroljubno zgodbo ne bi namenjali enako količino in časa pozornosti kot tragiškim filmom (dramam, grozljivkam, trilerjem …) in če je romantika res tako dolgočasna, da si je ljudje ne želijo gledati ali to pojasni tudi zakaj je toliko varanja, ločitev, swinganja ali celo družinskega in družbenega nasilja? Kajti za slednje se vedno najdeta tako publika kakor denar producentov. In še bolj nenavadno je, saj sem mislila, da si ljudje nasilja, kriminala, varanja ne želijo v vsakdanjem življenju in da zato tega ne želijo ponavljati na filmu! A očitno temu ni tako. Ali je odgovor bralke ponovno, da zato, ker želijo ljudje tudi v vsakdanu trpeti, saj jim je sicer tudi v vsakdanu 'dolgočasno'? Na ta način se izkaže, da imajo nasilje, kriminal, varanje, ločitve celo določen smisel – ali je to kot protiutež dolgočasnosti raja oziroma srečnega življenja(?), čeprav sta na tem vzpostavljeni platonska filozofija kot ljubezen do modrosti, katere cilj je doseči dobro in srečno življenje in krščanska religija kot ljubezen boga do človeka, po kateri je cilj doseči raj.

1. Za lažje razumevanje članka dodajam tudi povezavo do kolumne.

Slike članka
Zadnje objave
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
MOLK
(VSAKDANJA) REALNOST IN LEZBIJKE V FILMSKI UMETNOSTI?
POSAMIČNIK IN EKSISTENCIALNA DRUŽBA VS TEHNOLOŠKI, SISTEMATIZIRAN SISTEM INDIVIDUUMOV
IZBOR
Najbolj obiskano
1
MOLK
2
NIČ NI BOLJ RESNIČNO OD NIČA
3
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
4
RENESANSA EPIMETEJSKEGA ČLOVEKA
5
ENKRAT KASNEJE
Sorodne vsebine
DOVOLJ CELIBATA