Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Borut Slokan MOLK

I.

»Zdaj pa vem!«

»Kaj spet, mami?«

»Ta tvoj Žan, končno sem ugotovila!«

»Ugotovila?!«

»Tako skriva, kje je bil dvajset let, razen da je bil v tujini, pa sem ga vseeno ujela!«

»Pač noče povedati, pa kaj potem. Tvoji sorodniki na policiji so že zdavnaj ugotovili, da ni v nobeni kriminalistični evidenci in da ga nihče ga ne išče. Je bil nekje, o čemer noče govoriti in ima vso pravico do tega. Ne vem zakaj spet vrtaš.«

»Mira, moja mala Mira. Ločena si, imaš odgovorno službo in vseeno še vedno tako naivna! Ne moreš živeti z nekom, ki je kar izginil za dve desetletji. In sedaj vem kam.«

»Karkoli rečem, ti ne boš končala, kar nadaljuj, mami.«

»Edino v Franciji je inštitucija, kjer lahko ponikneš v neznano, dobiš novo ime in nihče ne ve zate. In po dvajsetih letih dobiš državno pokojnino, ne visoko, toda solidno in stalno.«

»Torej, ima po tvojem pokojnino, kaj je v tem slabega?«

»Nič, če nisi pobegnil v Legijo tujcev. Kamor se lahko vključi vsak, ki preživi njihov izjemno surov uvodni trening. Potem dobi novo ime in lovi ga, če ga moreš. Še posebej, ker jih pošiljajo po vsem svetu, od Bosne, Afganistana do Somalije. Vse življenjske stroške plača legija, tako da lahko prihraniš celotno plačo, ki gre, z dodatki vred, od tisoč petsto do pet tisoč evrov in več. Po dvajsetih letih dobiš pokojnino in si častno odpuščen. Če si bil ranjen, lahko dobiš tudi francosko državljanstvo.«

»In?«

»Veva, da je bil Žan briljanten dijak na elitni poljanski gimnaziji in da je preskočil razred pri izobrazbi; enkrat v osnovni šoli in enkrat v srednji – moral je biti zgodaj zrel. Da je bil mladinski prvak v boksu v svoji kategoriji. Edini sin meščanske verne družine Pogračič , ki izvira tako iz Italije, od ubežnih Slovencev po materi, in, po očetu, od Slovencev, ki so emigrirali iz Avstrije. V gimnaziji je študiral francoščino španščino in latinščino, tako da je možno, da je bil seznanjen, bolj ali manj, s petimi jeziki, poleg slovenščine.

Tisto leto, ko je Žan izginil iz Slovenije, je bil v Šiški v Ljubljani spopad med dvema tolpama. Ena smrtna žrtev, zaradi močnega, boksarskega udarca v glavo in padca na tla, nikoli pojasnjena. Pa prav za tem, takoj po maturi, ki jo je opravil z odliko, Žana ni nikjer več. Starša ne govorita. Nihče nič ne ve.

Izgine za dvajset let in se vrne, najbrž poln denarja, v Slovenijo. Zdrav, žilav, napet kot struna. In molčeč. Neverjetno tekoče govori francosko, nemško in špansko. Pozna te narode in njihove ljudi kot svoj žep. Kadar seveda spregovori, kar pa ni skoraj nikoli.«

»Ja, to te najbolj jezi, kako zna molčati!«

»Človek je naredil iz molčanja umetnost, znanost! Izpuliti iz njega eno besedo je muka! Razen kadar se sproži v eno od njegovih zlobnih, mrzlih in jedkih pridig.«

Njena mati, Verena, je rada prirejala sobotne »soiree« je, na katere je vabila zlasti pomembneže in tujce, da se šopiri pred njimi. Prav te je trikrat razsekal Žan, potem ko je vsakič predolgo javno drezala vanj - s hladno, kristalno jasno analizo.

Prvič ji je pojasnil, da prireja »soir« ne pa »soiree«, ker je dogodek ob določeni uri (»soir«) popoldne in ne zvečer (»soiree«). Drugič je javno razkrinkal častnega gosta, »nesrečnega, preganjanega begunca«, kot dezerterja iz klavske sirske armade. In tretjič, ko je pri zbiranju pomoči za »uboge črnce, ki jih preganjajo beli rasisti,« dokazal, da v njihovi državi belcev že desetletja ni več, ker so jih vse pregnali sami in jim protizakonito pokradli premoženje; in da so njihovi voditelji totalni džihadistični antisemiti. Potem ga ni več vabila.

Pač pa je postal zanimiv frankofonskim krogom, ki se ga niso mogli naveličati in so mu pošiljali plazove vabil. »Ah, Madmoiselle,« je nekoč na sprejemu vzdihnil ataše francoskega veleposlanika, »kakšna kristalna jasnost, kakšno poznavanje, erudicija, kakšna logika in razum; in prekrasna francoščina. Srečni ste, Madmoiselle.«

Bila bi še bolj srečna, če bi kaj več razumela. Ampak njena izobrazba je bila pravna, tu pa je Žan razlagal manjšemu krogu, ki ga je pozorno poslušal, nekaj o nekakšni Occamovi britvi, Pascalovih pismih, zaključkih filozofov Derridaja in Lacana in vmes natresal podrobnosti o kartezijancih, nastanku vic, preganjanju janzenistov, laicizaciji družbe, tja do tistega sodobnega filozofa, ki je zadavil svojo ženo v postelji - Althusser? Še dobro, da je poglabljala svoje precej borno znanje francoščine; drugače še tega ne bi razumela. Francozi so bili dosledni; na svojem terenu so govorili samo francosko, nič ti ni pomagalo.

»Če povzamem, strinjam se z zaključkom Karla Popperja, da absolutnih resnic ni, obstajajo samo trenutno najboljši približki resnice.« Žan je končal in prisotni so odobravajoče zašumeli, trije pa so ga skoraj okupirali do konca dogodka; in med njimi brezsramna ženščina z dekoltejem do popka. Žana je komaj odtrgala, da je, kot vedno molče, odšel z njo domov.

Nakar ga je odkril še hispanski krog, s portugalskim vred; ni je presenetilo, da je znal tudi ta jezik. Zgodba se je ponovila, le da tokrat ni razumela nič. Razen tega, da bi Žan lahko nehal naročati hrano, ker je imel za skoraj vsak večer vabilo za slavnost ali gostilniško srečanje. Bala se je že, kaj bo, ko ga spozna še germanski krog, ta je bil najširši. Prvo povabilo je bilo že tu.

In nihče ga ni dolgo spraševal, kje je bil. V tujini«, je vsem zadoščalo. Še posebej, ko je improviziral kakšno njihovo pesem ali pa deklamiral njej neznanega avtorja v brezhibnem, včasih celo ustrezno starinskem in dialektičnem jeziku. Vljudnost pač in neznansko zadovoljstvo, ki ga čutijo ljudje na tujem, ko tam zaslišijo svojo besedo.


II.

»Imam pač molčečega lepotca za partnerja«, se je nasmehnila Mira.

»Molčečega? Ko je bil na našem vikendu, tri tedne ni spregovoril besede! Razen morda s psom, z njim se je družil bolj kot z menoj! Ali pa s tistim sosedom, ki mu je postavil žganjarno. Njegova grenčica in likerji so tako uspešni, da je prepustil kmetijo sinu in se ukvarja samo še s tem. Veš kakšne denarje je ponujal, da bi Žan samo nekaj mesecev ali vsaj tednov delal pri njem, v glavi se ti zvrti. Popolnoma je usekan na Žana, to ni normalno. Na človeka, ki dela vse čisto sam, po več dni skupaj.

Žan že ve zakaj mora molčati in zakaj noče sprejeti službe, ki bi ga bolj postavila v javnost, kjer bi ga kdo lahko prepoznal. Dvajset let, po katerih se je vrnil je, kar veš kot pravnica, pri nas absolutni zastaralni rok za večino kaznivih dejanj. In še to, kdo je najbolj navajen na osamljenost – zapornik v samici! No, kaj praviš?«

»No ja, letnice se ujemajo… ampak dokazov pa ni.«

»Pa kaj še potrebuješ; več ni mogoče. Kontaktirala sem Legijo tujcev, pa so kot nepremičen zid. Razen splošnih uradnih podatkov, ne povedo nič. Francoska ambasada mi pošilja samo še komaj vljudne zavrnitve na moje poizvedbe – in me ne vabi več na njihove prireditve. Interpol ne ve nič. Francoska policija zahteva predhodno uradno poizvedbo, za katero naši nimajo pravne podlage. Zasebni detektiv je po par dnevih prekinil pogodbo, rekel je, da mi ne more zaračunavati sledenje človeka, ki je vsak dan ob isti uri v isti delavnici, kjer ostane enako število ur in gre nato k tebi!«

Žanova delavnica jo je posebej motila, ni ji bilo jasno zakaj. Ko se je vrnil, se je naselil v predmestni hiši, ki jo je preuredil v delavnico z eno spalnico in majhnim vrtom. Zapustila sta mu jo starša, sedaj pokojna – v začetku je prišel na njihov pogreb. V slabem letu je popravil ključavnice, pomivalna korita, radiatorje, vrata in okna in tako naprej vsem naokrog, pa še dalje. Njegov molk je postal pregovoren in začeli so mu zaupati tudi osebne zadeve; o tem kako jih je reševal, če jih je, je seveda molčal.

V enem letu je prijavil dva izuma in več industrijskih izboljšav, vse s področja malih popravil in strojev za osebno rabo. Baje je z njimi dobro služil. Sosedje so ga zelo spoštovali. Klicale so ga že večje firme, toda ponudbe za zaposlitev pri njih je redno odklanjal.

»Je pač spreten, delaven, služi dobro… in mi je zvest. Vse, kar moj bivši ni bil. Še danes hodi prosjačiti k meni, čeprav živi pri svoji tečni, bogati materi.«

»Tega ti nisem hotela pokazati, ampak ker se nočeš prepričati… poglej fotografije tvojega Žana. Ujel ga je drugi zasebni detektiv, brez težav.« V roke ji je porinila šop fotografij in poročilo.

Fotografije in posnetki pomnilnika so jasno kazali Žana v bližini večje stavbe, kako se objema z nekim moškim. Skupaj sta odšla v to stavbo. Vrnila sta čez slabi dve uri, se objela, poljubila in poslovila.

»Kje je to?«

»Pleterje. Moški je samostanski brat, ne duhovnik, je torej laik, ki sme komunicirati s turisti. Odpeljal ga je v stavbo, ki je prepovedana za obiske. Ostal z njim skupaj, dve uri v stavbi, nakar sta se med poljubljanjem poslovila. Tvoj Žan je skriti gej. Ti sedaj zadošča?«

Mira je bila pretresena. »Tole… tole je hudo. Pojdi mami, prosim te, Žan bo prišel čez par minut. Imela bova resen pogovor.«

»So stvari, ki ne morejo ostani nerazčiščene, če hočeš da je razmerje zdravo.« je vztrajala mati.

»Mi lahko pustiš to?« V glavi se ji je vrtelo od vsega.

»Vzemi, razkrinkaj ga. Boš spoznala, da Oto ni bil tako slab. Vsekakor boljši od kriminalca, morebitnega vojnega zločinca, zapornika in skritega geja«. Verena je vedno navijala za bivšega moža svoje hčerke.

»Adijo mama, adijo. Moram misliti!«

»Reši se ga, dokler ne bo prepozno, moja mala, jaz ti bom vedno stala ob strani. Naključij v življenju ni, to dobro veš.«


III.

V stanovanju je zavladala tišina. Mira je listala po dokumentaciji in fotografijah. Njena jeza je rastla, čeprav ni vedela točno, zakaj. Vrata so zaškrtala, tista varna vhodna vrata, ki jih je vgradil Žan in zatem naredil iz njenega stanovanja trdnjavo, nepredirno za vlome. Žan je prišel iz svoje delavnice.

Molče, kot se je navadila, jo je pozdravil in se odpravil proti kopalnici. Bil je vedno zelo snažen, kar ji je bilo posebej všeč. Ni hujšega kot umazan, zaudarjajoč moški, zlasti v postelji. Okopal se je in začel pripravljati večerjo-bil je izjemen kuhar hitro pripravljenih jedi. Po molčeči večerji sta se usedla, kot vedno zadnje čase, na kavč.

»Žan, to se mora nehati.«

»Kaj?«

»Povej mi pred čem si bežal iz Slovenije tam leta 1991, kako si bil v tujski legiji in ali si gej.«

»Obtožbe. Dokazi?«

Porinila mu je papirje. Vestno jih je preučil, s priučeno disciplino.

»Dokaza o meni v zvezi z ubojem 1991 nobenega. Dokaza o Legiji tujcev nobenega. Francozi se radi poljubljajo na lica in brat Jean-Claude je Francoz.« kot vedno jasno, po vrsti. Le da tokrat nekam žalostno. Edino pri trditvi o Legiji tujcev se je nasmehnil.

»Zakaj si odšel? Kje si bil in s kom? Ali si gej? Povej ali pa je bolje da končava vse to. Dosti imam teh skrivnosti.«

»Ti ali tvoja mati?« Precizno seciranje.

»Če mi ne odgovoriš, sva zaključila. Zakaj si odšel? Kje si bil? Moram vedeti.« Zadaj, v možganih, ji je nastajala nekakšna kepa.

»Začutil sem klic.« Strmel je preko nje, kot da čaka.

»Kam si odšel?«

»Isere je bil poln, Fribourgh, po plazu tam, sem moral drugam, Katalonija, Valencija.« Megleno je vedela, da je prvo najbrž Francija in Nemčija in drugo Španija. In da ji to ne pove nič.«

»Kdo je ta človek v Pleterjih?«

»Brat po duši in po svetem Brunu. Brat? Komaj ga je spoznal! In zraven je primešal še neznanega svetnika, le da bo vse še bolj motno.«

»Si gej?« Večina neoženjenih je bila.

»Ne.«

»Zakaj si se vrnil?« Povej mi kaj, razkrij se, Žan!«

»Klic je izginil. Morda se vrača.« Klic? Bala se je poglobiti v to.

»To je vse, za dvajset let? Deset besed, ki mi ne povejo nič?« Ne samo nič, samo še bolj je bila zmedena.

»Živel sem pošteno.« In s tem je končal. Tudi besede več ne bo izvlekla iz njega. V glavi se ji je meglilo.

Strah jo je bilo odločitve; govorila je in se počutila kot stranska opazovalka nekega dogodka, ki se neizprosno bliža. Besede so ji letele iz ust, ne da bi razmišljala:

»Tako ne moreva živeti. Ti imaš svoje življenje in jaz vanj nimam vstopa. To ni razmerje, to je vzporedna vegetacija. Ti se ne boš spremenil, jaz pa tudi ne. Bolje, da se prijateljsko razideva, preden se najin odnos ne pokvari. Žal, Žan, ampak kriv si ti. Pojdi, pojdi kjer si bil, ker tja spadaš!« Del nje je čutil zlobno veselje ob tem. Mati bi bila zadovoljna. Hotela je… sama ni vedela kaj.

»Naj se zgodi tvoja volja«, je zašepetal.

»Nehaj s tvojimi izreki. Greva narazen, kot dva zrela, odrasla človeka. V redu?« Ponovno, kot da bi iz nje govoril nekdo drug, ona pa samo opazuje. Brez besed je otožno prikimal.

Prvič ga je vidila sklonjenega. Pobiral je svoje stvari po stanovanju, ni jih bilo veliko. Z nahrbtnikom na rami se je obrnil proti njej.

»Ni nama bilo dano. Zbogom«. Vedela je, da to pomeni, da se ne bo nikoli več vrnil. S kepo v grlu je spremljala njegov počasni odhod.


IV.

Jokala se je cel konec tedna. Mati jo je tolažila, ji zagotavljala, da je storila edino prav in celo poklicala sluzastega Ota; ki je hotel ponoči k njej. Z razpršilom v roki ga je vrgla ven, in ko je skušal vdreti, so se sprožila Žanova varovala ter je prišel v objem policije, namesto njen.

Naskrivaj ga je iskala na Facebooku. Račun je bil zaprt in kar je bilo možno, je bilo izbrisano. Isto na Twitterju in vseh ostalih socialnih omrežjih. You tube račun ukinjen, videi ročnih popravil izbrisani. Z vidika socialne mreže ni več obstajal. Telefonska številka, tako zemeljska kot brezžična se tudi nista več odzivali. Isto z e-pošto.

Z avtom se je pripeljala do njegove hiše in plašno stopila ven. Dvoriščna vrata so bila zaprta. Nek moški se je trudil prepričati par ljudi pred njimi Parček je kmalu odšel in približala se mu je.

»Poznate to hišo?«

»Seveda poznam! Sem kar padel na tla, ko jo Žan hoče na hitro prodati. Sedaj iščem najboljšega ponudnika. Hiša je krasna, malo čudno preurejena, toda brezhibna. Dragulj za malo družino. Prodati ne bo težko. Samo danes imam pet strank. Naslednja pride takoj.«

»Je rekel Žan zakaj? In kje je?«

»Rekel je edino to, da se je klic vrnil in da je pot uhojena, ker jih še nima štirideset Saj ga poznate, reče nekaj nenavadnega in obmolkne, da ne moreš besede več izpuliti iz njega. Kje je, ne vem. Dal mi je vsa pooblastila in šel. Izgleda, da potuje po Evropi.«

»Potuje po Evropi?«

»Ja, prvi klic sem prejel iz Grenobla v Franciji, drugi iz Fribourgha v Švici in tretji iz Concha de Barbere v Španiji. Zatem molk.«

»Je tam dosegljiv?«

»Ne, on pokliče mene, vsakič z drugega telefona; noben ni njegov.«

Zahvalila se mu je in odšla, s težo v prsih.

Moški, ki ga je še vedno ljubila, je izginil. Okoli nje je zevala morasta praznina, kjer je prej bil on. Dnevi so ji minevali v duševni stiski, zdelo se ji je, kot da je vsak trenutek temačen. Doktor je ugotovil depresijo in ji predpisal tablete. Po nekaj tednih so učinkovale in nekakšna trda duševna ploščad, ki ji je pritiskala misli, je izginjala.

Vabila za Žana in njo so še vedno prihajala. Nek dan se je pred njeno hišo zaustavila limuzina. Ataše francoskega veleposlanika je prišel osebno povabiti oba na slavnost. Bil je razočaran, ko je izvedel, da je Žan odšel.

»Kje je, vam ne morem povedati. Verjetno v Grenoblu ali Fribourghu ali pa v Concha de Barberi v Kataloniji ali Valenciji, kjer že to je. In kaj za vražjo voljo imajo ta mesta skupnega? Jaz nisem našla nič In kakšen klic se mu je povrnil?!«

Ataše se je zamislil. »Klic, to je enostavno, neka močna dolžnost, posvetna ali božja, ga je klicala, morda osebno, morda samo v duši. Grenoble, Fribourgh, Concha de Barbera… Concha de Barbera, Fribourgh, Grenoble. Oui, mesta nimajo nič skupnega, njihove okolice pa!«

»Kaj, povejte, kaj?«

»Zelo redke še delujoče cisterjanske samostane, v vseh treh primerih.«

»Cisterjanci?«

»Cisterjanci. Najstrožji samostanski red, ki deluje na dva načina; prvi, bolj nežen, je pri vas, v Pleterjih, beli menihi.

Drugi je edinstven, morda najstrožji na svetu. Živiš popolnoma sam v celici, ne vidiš tedne nikogar. Molitve in delo, vse v svojem stanovanju, brez izjeme. Vsi so spretni obrtniki in kadar ne molijo ali razglabljajo o Bogu, delajo. Njihovi izdelki so slavni, kot denimo cisterjanski liker iz samostana v Grenoblu. Intelektualci in mojstri obrti, istočasno.

Samostani so majhni, deset, dvajset očetov, torej duhovnikov in manjše število neposvečenih, bratov. Tam vlada le molk in tišina, hrano dobivaš skozi vrtljiva vratca, da ne vidiš nikogar. Sem ter tja se srečajo ali gredo med ljudi, toda zelo redko. Gostov ni, družine nejevoljno dobijo dovoljenje za obisk.

Tako uradno kot neuradno so cisterijanci, razen bratov, nedosegljivi. Oblasti se ne upajo dotakniti niti njihovih vrtov, kaj šele oseb. Še avtomobili, motorji in kolesa so prepovedani pred samostanom. Vstop je prav tako prepovedan.

Dobiš novo ime ob sprejetju in za posvetno oblast več ne obstajaš več, večina se nikoli več ne vrne med ljudi. Samo očetje in bratje, ki jih skoraj nikdar ne vidiš, vedo zate in oni ne govorijo z nikomer; srečaš jih bežno na skupni molitvi. Skoraj vsi v samostanu vztrajajo do konca in tam tudi umrejo. In vodja cisterijancev je v Fribourghu.

Morda je pa vse to le naključje. Mesta so tudi znane turistične točke…

Hvala za prijaznost, madmoiselle, vedno ste dobrodošli.« Odšel je in razumela je, da vabil več ne bo.

Kot tudi ne bo Žana.

Potisnila ga je nazaj k Bogu.

Slike članka
Zadnje objave
Pesmi 2
SEKS
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
OBISK GOSPE WOOLF
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
Najbolj obiskano
1
SEKS
2
Pesmi 2
3
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
4
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
5
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI