Naša družba[1] spominja na dokončni stroj, ki sem ga nekoč videl v newyorški trgovini z igračami.[2] Sestavljen je bil iz kovinske skrinjice s stikalom, ki se je, ko si se ga dotaknil, nenadoma odprla in odkrila mehansko roko. Kromirani prsti so se raztegnili proti pokrovu, ga zaprli in zaklenili od znotraj. Bila je škatla; upal si, da boš kaj vzel iz nje, vendar je vsebovala le mehanizem, da jo zapre. Pravo nasprotje od Pandorine skrinjice. Prvotna Pandora, »tista, ki daje vse,« je bila boginja Zemlje v prazgodovinski matriarhalni Grčiji, ki je sprostila vse zlo iz njene amfore. Vendar jo je zaprla, preden je upanje lahko odšlo. Zgodovina sodobnega človeka se začne z degradacijo mita o Pandori in se konča v krsti, ki se sama zapira. To je zgodovina prometejskega prizadevanja pri oblikovanju ustanov, ki bi zajezila vse osvobojene slabosti in nesreče za človeštvo. To je zgodba o upadanju upanja in naraščanju pričakovanj.

Da bi razumeli, kaj to pomeni, moramo ponovno odkriti razliko med pričakovanjem in upanjem. Upanje v krepkem pomenu besede pomeni zaupanje v dobroto narave, medtem ko pričakovanje, kot ga tu uporabljam, pomeni zaupanje v rezultate, ki jih načrtuje in nadzoruje človek. Upanje usmeri željo na osebo, od katere pričakujemo dar. Pričakovanje obljublja dosego zadovoljstva, ki izhaja iz predvidenega procesa, ki bo pripeljal do tistega, kar po pravici zahtevamo. Prometejski etos pa je danes zasenčil upanje. In sicer preživetje človeške vrste, ki se odkriva kot družbena sila. Prvotna Pandora je bila poslana na Zemljo s posodo z vsem zlom; od dobrega pa samo upanje. Primitivni človek je živel v tem svetu upanja. Da bi preživel, se je opiral na plemenitost narave, na darove bogov in na nagone njegovega plemena. Grki klasičnega obdobja so začeli nadomeščati upanje s pričakovanji. V različici, ki so jo podali o Pandori, naj bi ta sprostila tako bolezni in nesreče kot vse dobro. Spominjali naj bi se je predvsem zaradi izpuščenega zla. Še posebej pa je pomenljivo, da so pozabili, da »tista, ki daje vse«, je hranila tudi upanje.

Grki so pripovedovali zgodbo Prometeja in njegovega brata Epimeteja. Epimetej se je zaljubil v Pandoro in kljub bratovim svarilom, se z njo poročil in imel hči Piro. V klasični Grčiji je beseda »Epimetheus«, ta, ki pozno sprevidi, dobila pomen »lenobnega« ali »neumnega« človeka. V času, ko je pesnik Heziod pripovedoval klasično obliko zgodbe, so Grki že postali moralistični in mizogini patriarhi, ki jih je strašila misel o prvi ženski. Zgradili so racionalno in avtoritarno družbo. Moški so ustanovili institucije, s katerimi so načrtovali, da se bodo spopadli z rojem vseh vrst bolezni, sovraštev, zavisti in drugih nadlog. Zavedali so se svojih moči, da oblikujejo svet, ki lahko proizvede storitve, in se tudi naučili čakati. Zavzemali so se, da bi njihovi predmet tudi oblikovali njihove potrebe in bodoče zahteve njihovih sinov. Postali so zakonodajalci, arhitekti in avtorji, snovalci ustav, mest in umetniških del, ki naj bi bili zgled za njihove potomce.

Primitivni človek se je pri uvajanju posameznikov v družbena izročila zanašal na mistično posvečene obrede, a klasični Grki so kot prave moške priznavali le tiste državljane, ki so prek vzgoje (paideje) vstopali v ustanove, ki so jih postavili njihovi starešine.

Razvijajoče se mitske pripovedi odražajo prehod iz sveta, v katerem so interpretirali sanje v svet, v katerem so razvozlavali oraklje. Od nekdaj so na pobočju Parnasa, ki je bil središče in popek sveta, častili boginjo Zemlje. Tam, v mestu Delfi (delphys pomeni maternica), je spala Gaja, Kaosova in Erosova sestra. Njen sin Piton, zmaj, je varoval njene mesečne in meglene sanje, dokler se Apolon, bog svetlobe in arhitekt Troje, ni vzpel na vzhod, ubil zmaja in prevzel Gajino jamo. Delfi so nato postali Apolonovo svetišče in preročišče. Njegovi svečeniki so iz okolice najeli devico in jo namestili na trinožni stol nad razpoko v zemlji. Zaradi pare, ki se je dvigala iz razpoke, je bila Pitija omamljena in je govorila nepovezane stavke. Govorila je v ekstazi, njene besede pa so potem svečeniki oblikovali rimane prerokbe v heksametrih, ki so se izpolnjevale v skladu z vplivom njih samih.

Z vsega Peloponeza so prihajali ljudje v Apolonovo svetišče po nasvete. Spraševali so o alternativah, kot so ukrepi ob primeru lakote, o ustrezni ustavi za Šparto ali o ugodnih lokacijah za mesta, ki so jih pozneje imenovali Bizanc ali Kaledonija. Puščica, ki nikoli ne zgreši, je postala simbol Apolona. Vse o njem je bilo premišljeno in koristno. Ko Platon v Državi opisuje idealno državo, izključuje popularno glasbo. V mestih bi bila dovoljena le solo harfe in Apolonova lira, kajti edinole harmonija teh dveh glasbil ustvarja za državljana dostojanstven napetost nujnosti in svobode, napetost nesreče in sreče, napetost poguma in zmernosti. Meščane je prestrašila Panova piščal in njegova moč, da prebudi nagone. Samo pastirji lahko igrajo na trstenke in to samo na podeželju.

Človek je postal odgovoren za zakone, po katerih naj bi živel in oblikoval okolje po lastni podobi. Prvotna iniciacija, ki jo je mati Zemlja dajala z mističnim življenjem se je spremenila v izobraževanje (paideia) državljana, ki naj bi se tako na srečanjih dobro počutil. Prej je svet vodila usoda in nujnost, s krajo ognja pa je Prometej spremenil dejstva v težave, kajti postavil je pod vprašaj nujnost samo in spodbijal usodo. Klasičen človek je zasnoval civiliziran splet v skladu z njegovim lastnim vidikom. Spoznal je, da lahko kljubuje trojčku usoda-narava-okolje, a s tveganjem, ki gre samo na njegov račun. Sodobni človek gre dlje – poskuša ustvariti svet po svoji podobi, zgraditi okolje, ki ga je sam ustvaril, tako pa odkrije, da lahko to uresniči le pod pogojem, da se nenehno preoblikuje in prilagaja. Tako se moram zdaj soočati z dejstvom, da je v igri človek sam.

Današnje življenje v New Yorku ustvari poseben pogled na to, kar je in kar bi lahko bil, brez tega pogleda pa je življenje v New Yorku nemogoče. Na ulicah New Yorka se otrok nikdar ne dotakne ničesar, kar ni prej nekdo zamislil, razvil, načrtoval in nekomu prodal. Celo drevesa so tam, ker je tako odločil oddelek za parke. Šale, ki jih deček sliši na televiziji, so bile načrtovane s precejšnjimi stroški. Smeti, s katerimi se igra na ulicah Harlema, so odpadne škatle, ki so bil namenjene nekomu drugemu. Celo želje in strahove so oblikovale ustanove. Moč in nasilje sta organizirana in vodena: tolpe proti policiji. Učenje samo je opredeljeno kot uporaba predmeta, ta pa je rezultat načrtovanih, raziskovanih in promoviranih programov. Vse, kar je tam dobrega, je plod kake specializirane institucije. Neumno bi bilo terjati kaj, kar ne bi mogla ustvariti kaka institucije. Mestni otrok ne more pričakovati ničesar, kar bi presegalo zmogljivost institucionalnega razvojnega procesa. Celo njegovo fantazijo nagovarja znanstvena fantastika. Nenačrtovano poetično čudenje lahko doživi samo prek srečanja z »umazanijo«, napako ali neuspehom: olupek pomaranče v žlebu, luža na ulici, prekršek zoper javni red, kršitev programa ali napačna uporaba stroja, le to so vzleti za polet fantazije. »Potovanje« postane edina dosegljiva poezija. Ker ne obstaja ničesar zaželenega, ki ni bilo načrtovano, otrok državljan kmalu sklene, da lahko vedno oblikujemo institucijo za vsako željo. Predpostavlja moč procesa pri ustvarjanju vrednosti. Naj si bo to samo srečanje z vrstnikom, se vključiti v neko četrt ali pridobiti veščino branja, vse to bo tako opredeljeno, da bo mogoče doseči cilj s tehnično projekcijo.

Človek, ki ve, da povpraševanje zahteva proizvodnjo, kmalu tudi pričakuje, da vse, kar se proizvaja, ima povpraševanje. Če je mogoče načrtovati lunarno vozilo, potem je tudi mogoče načrtovati povpraševanje po potovanju na Luno. Prevratno bi bilo ne iti, kakor lahko greš. Razkrinkana bi bila in prikazana kot norost domneva, da vsaka potešena potreba s seboj prinaša drugo, še večjo in neuresničeno potrebo. Tako dojemanje bi ustavilo razvoj. Neizvajanje tega, kar je možno, bi razkrinkalo zakon »naraščajočih pričakovanj« kot evfemizem za frustracije, ki so gonilo družbe, ki temelji skupni proizvodnji storitev in naraščajočem povpraševanju.

Duševno stanje prebivalca modernega mesta se v mitološki tradiciji pojavlja le pod podobo pekla: Sizif, ki je za nekaj časa vklenil Thanatos (smrt), mora potiskati težko skalo do vrha pekla in se mu ta vedno tik pred ciljem izmuzne iz rok in skotali nazaj. Tantal, ki so ga bogovi povabili, da z njimi deli olimpijsko hrano, je izkoristil priložnost, da ukrade skrivnost priprave ambrozije, ki zdravi vse, trpi lakoto in večno žejo, stoječ v reki in katere vode mu pobegne, in v senci dreves, katerih sadje ne doseže. Svet vedno večjih zahtev ni samo slab; zanj edini ustrezen izraz je »pekel«.

Človek je razvil neprilagojeno sposobnost terjati kar koli, ker si ne more predstavljati, da bi ne bilo ustanove, ki bi mu ne mogla ustreči. Obdan je z vsemogočnimi orodji je človek postal orodje orodij. Vsaka od zamišljenih institucij, ki naj bi izgnala katero izmed prvobitnih nadlog, je postala proti napakam odporna krsta, za človeka samodejno in nepredušno zaprta. Človek je ujet v škatle, ki jih proizvaja, da bi vklenil nadloge, ki jih je izpustila Pandora. Obdaja nas tema stvarnosti zaradi smoga, ki ga proizvajajo naša lastna orodja. Nenadoma smo se znašli v temi naše lastne pasti.

Celo stvarnost je odvisna od človeške odločitve. Ta isti predsednik, ki je ukazal neučinkoviti vdor v Kambodžo, bi lahko naročil uspešno uporabo atoma. Stikalo za Hirošimo lahko danes preseka popkovino Zemlje. Človek ima tako moč, da lahko bog Kaos izniči Erosa in Gajo. Sposobnost presekati popkovino Zemlje pomeni ne le nenehno svarilo, da lahko naše ustanove ustvarjajo svoje lastne cilje, ampak da lahko odločijo o njihovem koncu in seveda tudi o našem.

Absurdnost modernih institucij je očitna v primeru vojske. Moderno orožje lahko zaščiti svobodo, civilizacijo in življenje s samouničenjem. V vojaškem besedišču pomeni varnost sposobnost izničenja Zemlje. Prav tako pa je očiten nesmisel pri nevojaških ustanovah. V njih sicer ni stikala, ki bi aktiviral uničujočo moč, a ga tudi ne potrebujejo. Njihovi prsti držijo kritje sveta. Hitreje ustvarjajo potrebe kot njihove potešitve, pri tem ravnanju pa izčrpavajo zemljo. To velja za kmetijstvo in proizvodnjo, nenazadnje za medicino in izobraževanje. Sodobno kmetijstvo zastruplja in izčrpava zemljo. »Zelena revolucija« lahko z novimi semeni potroji proizvodnjo enega hektarja, a le s sorazmerno večjim vložkom gnojil, insekticidov, vode in energije. Pretirano ustvarjanje dobrin onesnažuje oceane in ozračje ter uničuje neobnovljive vire. Težko je verjeti, da bo fuzija nadomestila izgorevanje brez enakih ali večjih nevarnosti. Medicinski strokovnjaki nadomeščajo babice in obljubljajo, da bodo človeka spremenili v nekaj drugega: genetsko načrtovanega, farmakološko posladkanega in sposobnega za daljše bolezni. Sodobni ideal je panhigienski svet: svet, v katerem so vsi stiki med ljudmi in med ljudmi in njihovim svetom posledica predvidevanja in manipulacije. Šola je postala načrtovan proces, ki oblikuje človeka za načrtovani svet, postala je zanj glavna past, ki ga bo ujela v človeško past. Predpostavljamo, da ustrezno pripravlja vsakega človeka, da bo odigraval vlogo v tej svetovni igri. Neizprosno gojimo, obdelujemo, proizvajamo in izobražujemo ves svet, dokler ga ne uničimo.

Vojaška institucija je očitno absurdna, a težje se je soočiti z absurdnostjo nevojaških institucij. V nasprotju z vojsko, te institucije delujejo neizprosno, in nimajo stikala, ki bi lahko preprečilo okoljsko apokalipso.

V antiki je človek odkril, da je svet mogoče skovati po lastni zamisli, spoznal pa je tudi, da je to samo po sebi nevarno, dramatično in komično. Začele so nastajati demokratične ustanove, te pa so v svoji zgradbi dajale prednost človeku, kot zaupanja vrednemu bitju. Med tistim procesom, ki so ga pričakovali in človekovo naravo, je obveljalo medsebojnem ravnovesju. Nastali so tradicionalni poklici in potrebne ustanove za njihovo delovanje.

Prikrito pa se je zaupanje v ustanove spremenilo v odvisnost od dobre volje. Danes je svet izgubil humano dimenzijo in spet potrebuje, kar je nekoč že potreboval. Necivilizirana ljudstva so kaos urejala v imenu skrivnostnih in antropomorfnih bogov, današnje stanje na svetu pa je edinole rezultat človekovega načrtovanja. Človek je postal igrača znanstvenikov, inženirjev in načrtovalcev.

To logiko odkrivamo v drugih in v nas samih. Poznam mehiško vas, mimo katere gre vsak dan ne več kot šest avtomobilov. Nek Mehičan je igral domino pred svojo hišo ob novi asfaltirani cesti; to je najbrž počel že od mladih nog. Mimo je šel avto z veliko hitrostjo in ga ubil. Izletnika, ki mi je o tem pripovedoval, je dogodek močno pretresel, a vseeno dejal: »To se mu je moralo zgoditi«. Njegova pripomba se na videz ne razlikuje od tiste, ki bi jo lahko dal kak Grmičar, ko pripoveduje o smrti nekoga, ki je treščil ob tabu (prepovedan predmet) in zato umrl. Vendar imata obe izjavi različen pomen. Primitiven človek lahko krivi kako transcendentno, grozljivo in slepo bitje, medtem ko izletnika osupne neizprosna logika stroja. Primitivec ne čuti nobene odgovornosti, izlet pa, vendarle jo zanika. Tako pri primitivcu kot pri izletniku ni klasičnega načina drame, sloga tragedije, logiko individualne predanosti in upora. Prvotni človek se tega ni zavedal, izletnik pa je to logiko izgubil. Grmičarjev mit in mit Američana sestavljajo inertne in nehumane sile. Nobeden od njiju ne doživlja tragičnega upora. Za Grmičarja je dogodek podvržen zakonom magije, za Severnoameričana pa znanstvenim zakonom. Dogodek je rezultat uroka mehanskih zakonov, ki nadzorujejo fizikalne, družbene in psihološke pojave.

Prevladujoče razpoloženje leta 1971 je naklonjeno bistveni spremembi v smeri iskanja zaupanja vredne prihodnosti. Institucionalni cilji so nenehno v nasprotju z institucionalnimi produkti. Programi, ki naj bi odpravljali revščino, povečujejo število revnih, vojna v Aziji veča število vietkongovcev, tehnična pomoč ustvarja več nerazvitosti. Klinike za nadzor rojstev povečujejo preživitvene kazalce in povečujejo število prebivalcev; v šolah se veča število tistih, ki jo predčasno zapuščajo in spopadanje z eno vrsto onesnaževanja običajno poveča drugo vrsto.

Potrošniki se spopadajo z jasnim dejstvom, da kolikor več lahko kupujejo, toliko bolj so prevarani. Do nedavnega se je zdelo logično, da je za to pandemično inflacijo disfunkcij bilo mogoče kriviti zaostajanje pri znanstvenih odkritjih glede na tehnološke zahteve ali kriviti pokvarjenost etničnih, ideoloških ali družbenih sovražnikov. Upadla so pričakovanja v zvezi z nekim znanstvenim obdobjem ali vojno, ki bi končala vse vojne.

Za izkušenega potrošnika ni načina, kako si povrniti naivno zaupanje v čarobne tehnologije. Preveč ljudi je izkusilo nevrotičnost računalnikov, bolnišniške okužbe in zasičenost zraka, cest. Splošna pamet je pred desetimi leti predvidevala boljše življenje, ki bo temeljilo na znanstvenih dosežkih. Zdaj znanstveniki strašijo otroke. Posnetki na Luni so čudoviti dokaz, da se človeški neuspeh lahko skoraj odpravi med upravljavci kompleksnih sistemov – vendar to ne blaži strahu, da bi človeški neuspeh, ki se nanaša na neuporabo v skladu z navodili, lahko pobegne vsakemu nadzoru.

Družbeni reformator se ne more vrniti k izhodiščem iz štiridesetih let. Izpuhtelo je upanje, da je mogoče pravično deliti dobrine z razkošno proizvodnjo. Strošek minimalne košarice, ki bi zadovoljil sodobne potrebe, se je povzpel v oblake, in kar dela moderne sedanje potrebe je dejstvo, da se zdi njihova potešitev že zastarela, še preden so bile potrebe izpolnjene. Nakazuje pa se že omejenost zemeljskih zalog. Ni je široke ceste v znanosti ali tehnologiji, ki bi lahko razdelila vsakemu človeku na Zemlji to, s čimer razpolagajo revni bogatih držav. Za dosego tega cilja bi bilo treba, na primer, črpati stokrat več železa, kositra, bakra in svinca, tudi z če bi to bilo z najbolj »mehko« tehnološko alternativo. Poleg tega pa se profesorji, zdravniki in družbeni delavci zavedajo, da vsi različni strokovni pristopi imajo vsaj eno skupno točko: za nove strokovne postopke ustvarjajo nove potrebe, hitreje kot lahko nastajajo storitvene ustanove. Sumljiva postne tako logika ne le dela procesa, temveč sama logika veljavnega znanja. Celo zakoni ekonomije se zdijo neprepričljivi, če niso vpeti zgolj v družbeno in zemljepisno okolje, v katerem je skoncentrirana večina denarja. Denar je dejansko najcenejša vrednost v obtoku, vendar le v gospodarstvu, katerega cilj je učinkovitost, merjena v denarnem smislu. Tako kapitalistične kot komunistične države na različne načine merijo učinkovitost v odnosu med stroški in koristmi, izraženimi v dolarjih. Kapitalizem se ponaša z višjo življenjsko ravnjo, da potrdi svojo superiornost. Komunizem se lahko pohvali z višjo stopnjo rasti, ki naj bi bil merilo za njegovo končno zmago. Toda pod obema ideologijama se skupni stroški povečanja učinkovitosti povečujejo geometrično.

Večje institucije se krčevito bojujejo za vire, ki niso zabeleženi v inventarjih: zrak, oceani, tišina, sončna svetloba in zdravje. Pred javnostjo opozorijo na primanjkljaj teh virov šele, ko so skoraj nepopravljivo osiromašeni. Narava povsod postane strupena, družba razčlovečena, kršeno je notranje življenje posameznika in zadušena je osebna poklicanost. Družba, ki se posveča institucionalizaciji vrednot, enači proizvodnjo dobrin in storitev s povpraševanjem po njih. V ceni izdelka samega je vključeno izobraževanje, ki spodbuja potrebo po njem. Šola je oglaševalska agencija, zaradi katere verjamemo, da mora biti družba takšna, kakršna je. V tej družbi je mejna vrednost postala nenehno samo-presegajoča. Prisili največje potrošnike – teh je malo – v medsebojno tekmovanje, kdo ima večjo moč za izčrpavanje zemlje, kdo bolj napolni svoje napihnjene trebuhe, in kdo bolje disciplinira manjše potrošnike in izloči tiste, ki še vedno uživajo v zadovoljstvu, da živijo s tem, kar imajo. Etos nenasitnosti je torej tisti vir fizičnega plenjenja, družbene polarizacije in psihološke pasivnosti. Ko so se vrednote ustalile v načrtovanih in tehnično zgrajenih postopkih, člani sodobne družbe verjamejo, da je lepo življenje v tem, da imajo ustanove, ki opredeljujejo vrednote, za katere menijo, da jih družba in oni sami potrebujejo. Institucionalno vrednost lahko opredelimo kot raven proizvodnje institucije. Ustrezna vrednost človeka se meri s sposobnostjo, da porabi in degradira te institucionalne produkcije in ustvarja nova in še večja povpraševanja. Vrednost institucionaliziranega človeka je odvisna od njegove sposobnosti kot sežigalnice. Če sem še bolj slikovit, človek je vzor svojih artiklov. Sam se zdaj opredeljuje kot peč, v kateri izgorevajo vrednote, ki jih je ustvarilo njegova orodja. Za njegove sposobnosti ni omejitev. Njegovo dejanje je Prometejevo dejanje, privedeno do skrajnosti.

Izčrpanje in onesnaževanje zemeljskih virov je predvsem posledica popačena podobe, ki jo ima človek o sam sebi, nazadovanja v njegovi zavesti. Nekateri se nagibajo k prepričanje o spremembi kolektivne zavesti, češ, človek je od narave in ljudi neodvisen organizem, bolj je podrejen institucijam. Ta institucionalizacija bistvenih vrednot, to prepričanje v načrtovani proces, ki zagotavlja uspeh, ta potrošniški etos je v samem jedru prometejske zmote.

Prizadevanja pri iskanju novega ravnovesja v globalnem okolju so odvisna od deinstitucionalizacije vrednot. Domneva, da je nekaj hudo narobe v predstavi homa fabra, je skupno v rastočih manjšinah v kapitalističnih, komunističnih in »nerazvitih« državah. Ta domneva je skupna značilnost novih elit. V te elite sodijo ljudje vseh razredov, prepričanj in civilizacij. Postali so sumničavi do mitskih predstav večine – do znanstvenih utopij, do zlohotnih ideologij in upanja v porazdelitve dobrin in storitev z določeno mero enakosti. Z večino delijo občutek ujetosti. Z drugimi delijo spoznanje, da večina novih smernic, sprejetih s širokim soglasjem, vodi do rezultatov, ki brezobzirno nasprotujejo njihovim predlaganim ciljem. Pa vendar, medtem ko večina prometejsko astronavtskih začetnikov še vedno spregledava zadevo prej omenjene strukture, je manjšina, ki se širi, kritična do znanstvenega deus ex machina, do magičnega eliksirja in do lova na hudiče in čarovnice.

Ta manjšina pričenja oblikovati dvom, da nas nenehna razočaranja povezujejo s sodobnimi institucijami, tako kot so verige prikovale Prometeja na skalo. Za razkrinkanje prometejske zmote se je treba zapriseči upanju, zaupanju in klasični ironiji (eironea). Pravijo, da Prometej pomeni »predvidevanje«, saj je naučil ljudi graditi hiše, računati in pisati, zdraviti in se ravnati po zvezdah. Spretno je bogovom vzel ogenj in naučil ljudi, kako kovati železo, postal je bog tehnologov in končal prikovan na skalo. Pitijo v svetišču v Delfih je zdaj nadomestil računalnik, ki je v izhodišču instrumentov. Pregled orakljev je prepuščen podatkovnemu vodilu šestnajstbitnih registrov. Krmar je predal določanje smeri kibernetičnemu stroju. Pojavil se je izvedbeni stroj, ki bo usmerjal naše usode. Otroci si predstavljajo, kako letijo v svojih vesoljskih strojih, daleč proč od somraka našega planeta. Gledano iz perspektive človeka, ki je prispel na Luno, je Prometej lahko spoznaval Gajo kot planeta upanja in kot smer razvojnega loka. Zdaj lahko nov pomen zemeljske končnosti in novo hrepenenje človeku odpreta oči v zvezi z izbiro Prometejevega brata Epimeteja, da se poroči z Zemljo, ko se je poročil s Pandoro. Na tej točki se grški mit spremeni v svetlo prerokbo, ker nam pove, da je Prometejev sin Devkalion, tako kot starozavezni Noe, zgradil leseno barko, jo krmaril in se tako s Piro, Pandorino in Epimetejevo hči rešila sredi poplavljenega sveta, ter postala prednika človeštva. Zdaj lahko bolje razumemo. Zevs se je maščeval nad Prometejem, ker je ta ukradel ogenj in ga dal ljudem, zato je Prometejevemu bratu Epimeteju poslal Pandoro, da bi se z njo poročil, njej pa skrinjico, v kateri so bile vse tegobe tega sveta

Potrebujemo zdaj ime za tiste, ki cenijo bolj upanje kot pričakovanja. Potrebujemo ime za tiste, ki bolj ljubijo ljudi kot produkte, za tiste, ki verjamejo, kot pravi ruski pesnik Jevgenij Jevtušenko, da

Ni ljudi brez vrednosti.

Njihove usode so kot kronike planetov.

Nič v njih ne neha biti nekaj posebnega

in planeti se med seboj razlikujejo

Potrebujemo ime za tiste, ki ljubijo Zemljo, na kateri se lahko med seboj srečujemo.

In če bi človek živel v temi

se spoprijateljeval v temi,

bi tema ne bi bila brez pomena.

Potrebujemo ime za tiste, ki sodelujejo s svojim bratom Prometejem pri razsvetljevanju z ognjem in oblikovanju železa, a ki to delajo, da okrepijo sposobnost streženje, skrbeti in varovanja bližnjega, vedoč, da

za vsakega je zaseben njegov svet,

in v tistem svetu odlična minuta.

In v tistem svetu tragična minuta.

Te so zasebne.

Te ljudi predlagam, da jih imenujem epimetejske ljudi.

Prevedel Andrej Rot

1 Esej Renesansa epimetejskega človeka je poglavje iz knjige Deschooling Society. CIDOC, Cuernavaca, Mexico, November, 1970.
2 Ivan Illich, avstrijsko-ameriški filozof, družbeni kritik in rimokatoliški duhovnik velja za radikalnega kritika modernega civilizacijskega tehnološkega napredka, ki je posameznika vpel v eksistenčno odvisnost od makrodružbenih institucij, od katerih se osredotoči predvsem na institucije na področju tehnološkega razvoja, dela, izobraževanja in medicine. V najbolj znanih delih »Orodja družabnosti«, »Razšolanje družbe in »Meje medicine« graja odvisnost sodobnega človeka od znanj specializiranih institucij oziroma sodobnih tehnokratskih elit, ki imajo družbene monopole nad izobraževanjem, delovnim procesom, zdravstveno oskrbo, ravnanjem z okoljem in posameznika vnaprej spravijo v podrejen in odvisen položaj, v katerem je ne glede na posledice prisiljen uporabiti storitve teh institucij.