Matej Krevs
Ubožni poet
Bil je tožen čas virozen,
ko sem se odpravil v mesto,
da bi si sposodil knjigo
Heinrich Heine: Romanzero.
A vse knjižnice bile so
že zaprte. Neverjetno!
Že je tu koronavirus ...
Pa bukvarna? Ta na srečo
še deluje, noter vstopim,
če imajo to zadevo ...
Da, 6 evrov. Dobro, plačam.
Mrak je bil že, ko v svoj geto
peš, ubog poet, sem vrnil
v stanovanje se podstrešno,
v blok, ki ždi na robu mesta.
Tu živim življenje revno
z lonci, ki v njih dež mi lije
s stropa trhlega, z marelo
vso že preperelo, ki nad
glavo jo imam razpeto,
da mi ne kaplja, ko pišem
na modrocu svojo temno,
depersivno poezijo,
a vse bolj opažam, vedno
manj imam navdiha, piha
mi skoz dimnik stari, sneg bo,
jaz pa brez polen in dračja,
letos res bo hudo leto,
zdaj pa še ta pandemija,
kaj bom v peč dal, pest sonetov?
zadnje dinarje pokadil
sem za tole bukvo, teslo,
ah, da bi me vrag pocitral,
toda zebe me, na delo!
založnik moj hud bo zopet,
če ne bo vse prevedeno,
poslovenjeno do roka,
kje je knjiga, kar na slepo
jo odprem, joj, nič ne vidim,
noč na mesto lega, svečo,
kam sem svečo dal, frdamte!
eh, sinoči padla, hecno,
mi je v školjko, ko sem lulal,
brez elektrike nesrečno
se ponoči zaletavam,
v stene kakor slepec, res bo
čas, da preselim se, mesec
ali dva pa grem – na cesto!
mesec? hej, ta mi bo svetil,
polna luna bo potrebno
dala mi nocoj svečavo,
gremo, stihoklep, na delo!
k oknu rit primakni svojo,
naj ti s pegazovo zvezdo
sestra luna zdaj pomaga,
da prevedel boš uspešno
tole knjigo poezije,
morda prav pod takšno bledo
je lučjo nekoč napisal
Heine ta svoj Romanzero.
Andaluzijska romanca
S svojo staro sem Cordobo
se zapeljal v center mesta,
tja h kavrnici Granada,
tam naj randi bi imela,
jaz in punca iz Seville,
ki spoznal sem jo prek spleta,
rekla je, da je slavistka,
jaz, da malce sem poeta,
pa sva hitro določila
mesto najinega zmenka.
Je prišla tja v belem krilu,
in v visokih rdečih petkah.
jaz pač, v zguljenih kavbojkah
in ponošenih supergah.
Pila je cocktail s tekilo
nenavadnega imena,
jaz pa Uniona iz flaše,
mrzlega kakor je treba.
Rekla je, da jo zanima
moja čud, mentaliteta,
jaz, da vseh manir naučil
sem se v proizvodnji Etra.
Po pijači in klepetu,
zgolj da bliže bi sedela,
sem jo še odpeljal v kino,
v kinoteko v centru mesta.
Gledala sva Blancanieves,
španski nemi film leta,
o dekletu, ki postati
bikoborka je hotela.
Film kot nalašč dogajal
se v Sevilli je seveda
in ko videla domače
mesto moja je mladenka,
po Andaluziji rodni
silno je zahrepenela,
pod las črnih pajčolanom
solza zdrknila blesteča
ji na ustnice je rdeče,
zadrhtela so ramena,
pa sem jo poljubil vroče.
Ne sprašujte kaj počela
sva vso noč po koncu filma,
naj povem le, kar je treba:
da ta noč po vseh merilih
se je silno kratka zdela.
Godec pred peklom
Na stopnicah cerkve godel
godec je na violino,
trg prešernov, pust, samoten,
je napolnjeval z milino.
Noč bila je, skoraj polnoč,
ko začule melodijo
tri osamljene so duše,
vicane z melanholijo.
In prisedle h godcu plaho
so te dušice somračne,
prisluhnile milim zvokom
upanja, svetlobe lačne.
Godec pa naenkrat neha
na godalo svoje gosti,
vprašujoče v njih zazre se:
Kaj želite, čudni gosti?
Reče prva duša godcu:
zaigraj mi tako vižo,
ki srca zaceli rane,
da mi v prsih spet bo živo.
Zaigral je godec vižo,
struna mu na goslih poči,
duši se srce zaceli
in od sreče solze toči.
Reče druga duša godcu:
zaigraj mi melodijo,
ki iz duše mi pregnala
bo vso bol in nostalgijo.
Zaigral je melodijo,
druga v tem mu poči struna,
duša pa na glas zavriska,
srečna, vsa je kot iz uma.
Reče tretja duša godcu:
zaigraj mi skladbo tako,
ki mi vest bo ohladila,
saj ubil sem svojo drago.
Zaigral je godec skladbo,
zdajci ni več strune tretje,
zvon v zvoniku polnoč bije,
grozno se zasliši dretje;
vrata pekla se odprejo
tam, kjer bil je vhod cerkveni,
rdeče spake privršijo,
dušo zgrabijo, ki v nemi
grozi je zavest zgubila,
v tem pa godec kakor blazen
zdaj na eno gode struno:
Diesiræ, (strašna kazen
doletela bo zločince,
ko bo sodni dan napočil),
vrata pekla se zaprejo,
godcu zadnja struna poči!
Mrtvec pride po ljubico
Dekle močila solzice
nad okenske je rožice.
Prijezdil k njej je mlad mrlič:
»Čemu se jočeš ti, deklič?«
A dekle gleda v tla, molči,
naprej se ji oko solzi.
In nežno dvignil bradico
s koščeno ji je dlanico.
Tedaj zaledeni ji kri,
saj fantič to je njen, se zdi ...
»O, Anzel, ti? Od kod? Zakaj?
Prestala sem bridkosti kaj ...«
»Opolnoči sedlamo mi,
sem pozno vstal, moj konj besni ...
Mrliči jezdijo kot blisk,
na konjča, ljubca, brž!« In vrisk ...
In klap klap klap in klop klop klop,
zdrvela v smrtni sta galop.
Drvita mimo črnih host,
se iskre krešejo povsod.
In v Crngrob prišla sta zdaj,
na črni britof ... »O, zakaj?«
A preden ji odgovori,
tam grob odpre se, že ju ni!
Smrt cerkvene vešče
(V letu gospodovem MMXX)
Plesala sem okrog telesa sveče,
ki jo slači plamen
in v tem striptizu svečave
sem si, vešča stara, osmodila krila ...
– Tako je prav, – se zakrohoče stenj:
– Ni maše brez kadila! –
H krstilnemu sem kamnu pohitela,
(v tem mi je začel goreti trup),
da bi si krila osmojena pogasila,
toda suh je bil kot poper,
ni kaplje vode v njem bilo, o ti, Marija,
vsi svetniki – pomagajte!
Rit gori mi sredi božje bajte!
Naj zajokajo na stropu angeli,
da se v solzah rajskih ohladim,
vrata tabernaklja mi odprite,
da se v vino potopim, ah, pohitite,
res predolgo traja že ta maša;
mizerere orgle zaigrajte –
jaz umiram, kot Devica Orleanska na grmadi
zdaj izročam dušo bogu, o farani,
ah, molite zame, da na oni strani
se odpro mi vrata raja,
pa vam izprosila bom pri nebeščanih,
da kuga ogne vašega se kraja!
Bitka pri Sisku
AD 1593 po J. Menartu
Vojske sultana Murata
pod poveljstvom Hasan-paše
so se pred trdnjavo Sisek
že v treh letih tretjič zbrale.
Zvon cesarski se oglaša
vsak dan trikrat in kristjane
kliče, drami, da bi v bitki
porazili Turke strašne.
20 000 se jih zbralo
je pred vrati te trdnjave,
naših je zgolj za tretjino -
še en dan – in Sisek pade!
Na dan svetega Ahaca
sine svit krvave zarje,
boj se vname, boj srditi,
ah, ne boj – mesarsko klanje!
od krvi je vsa rdeča
voda Kolpe, Odre, Save.
Vzkliki, psovke, kriki: Alah!
slišijo se miljo daleč,
hrup pištol, mušket, kanonov
in pa jekla tresk, zvenčanje.
Že turki nas zmagujejo,
ah, že vpijejo: Dajanmek!
zdaj spahiji napadli bok
so pešadije hrvaške
in s pešci anatolskimi
so zagozdili jih v škarje.
Umika se pehota vstran,
v tem oddelek janičarjev
požene se za njo in že
zašvistijo krive sablje.
A zdaj so Karlovčani tu
in kranjska konjenica, vse
kar pride jim nasproti stre
z biči, s kiji, z mečevanjem.
Kakor vihar kdaj razbesni
se naenkrat sredi gmajne
da debla padajo, tako
zdaj od gozda te armade
za možem pada mož, dokler
kozji rog jim ne ukaže:
umik! In Turki v beg na vrat
na nos se poženo, saj v tem
se je čez Kolpo zrušil most,
kam zdaj? nazaj – v vodo? na breg?
čuj vzkliki na pomoč: indat,
ravsanje za zrak, grgranje
in klici milosti: Aman!
a vse zaman – globoka je,
globoka reka Kolpa tod
in golta, srka, grabi vse,
kar zaide v njeno strugo:
ljudi in konje, handžarje.
Od turbanov in fesov vsa
že pisana gladina je,
kaj kmalu jih odnesel tok
bo po Kolpi vijugaje
v reko Savo, ki se izliva
v strugo Donave počasne
ta pa v Črno morje širno,
kjer sprehaja vzdolž obale
Sultan s svojimi se paži,
tja zdaj tovor ta ravna se
z njim gre črna vest, novica:
premagana, končana je
armada tvoja, strašni car,
končan je osmanski zdaj sen.
Aug 22, 2022