Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Matej Krevs BALADE IN ROMANCE

Ubožni poet


Bil je tožen čas virozen,

ko sem se odpravil v mesto,

da bi si sposodil knjigo

Heinrich Heine: Romanzero.

A vse knjižnice bile so

že zaprte. Neverjetno!

Že je tu koronavirus ...

Pa bukvarna? Ta na srečo

še deluje, noter vstopim,

če imajo to zadevo ...

Da, 6 evrov. Dobro, plačam.

Mrak je bil že, ko v svoj geto

peš, ubog poet, sem vrnil

v stanovanje se podstrešno,

v blok, ki ždi na robu mesta.

Tu živim življenje revno

z lonci, ki v njih dež mi lije

s stropa trhlega, z marelo

vso že preperelo, ki nad

glavo jo imam razpeto,

da mi ne kaplja, ko pišem

na modrocu svojo temno,

depersivno poezijo,

a vse bolj opažam, vedno

manj imam navdiha, piha

mi skoz dimnik stari, sneg bo,

jaz pa brez polen in dračja,

letos res bo hudo leto,

zdaj pa še ta pandemija,

kaj bom v peč dal, pest sonetov?

zadnje dinarje pokadil

sem za tole bukvo, teslo,

ah, da bi me vrag pocitral,

toda zebe me, na delo!

založnik moj hud bo zopet,

če ne bo vse prevedeno,

poslovenjeno do roka,

kje je knjiga, kar na slepo

jo odprem, joj, nič ne vidim,

noč na mesto lega, svečo,

kam sem svečo dal, frdamte!

eh, sinoči padla, hecno,

mi je v školjko, ko sem lulal,

brez elektrike nesrečno

se ponoči zaletavam,

v stene kakor slepec, res bo

čas, da preselim se, mesec

ali dva pa grem – na cesto!

mesec? hej, ta mi bo svetil,

polna luna bo potrebno

dala mi nocoj svečavo,

gremo, stihoklep, na delo!

k oknu rit primakni svojo,

naj ti s pegazovo zvezdo

sestra luna zdaj pomaga,

da prevedel boš uspešno

tole knjigo poezije,

morda prav pod takšno bledo

je lučjo nekoč napisal

Heine ta svoj Romanzero.


Andaluzijska romanca


S svojo staro sem Cordobo

se zapeljal v center mesta,

tja h kavrnici Granada,

tam naj randi bi imela,

jaz in punca iz Seville,

ki spoznal sem jo prek spleta,

rekla je, da je slavistka,

jaz, da malce sem poeta,

pa sva hitro določila

mesto najinega zmenka.


Je prišla tja v belem krilu,

in v visokih rdečih petkah.

jaz pač, v zguljenih kavbojkah

in ponošenih supergah.

Pila je cocktail s tekilo

nenavadnega imena,

jaz pa Uniona iz flaše,

mrzlega kakor je treba.

Rekla je, da jo zanima

moja čud, mentaliteta,

jaz, da vseh manir naučil

sem se v proizvodnji Etra.


Po pijači in klepetu,

zgolj da bliže bi sedela,

sem jo še odpeljal v kino,

v kinoteko v centru mesta.

Gledala sva Blancanieves,

španski nemi film leta,

o dekletu, ki postati

bikoborka je hotela.


Film kot nalašč dogajal

se v Sevilli je seveda

in ko videla domače

mesto moja je mladenka,

po Andaluziji rodni

silno je zahrepenela,

pod las črnih pajčolanom

solza zdrknila blesteča

ji na ustnice je rdeče,

zadrhtela so ramena,

pa sem jo poljubil vroče.


Ne sprašujte kaj počela

sva vso noč po koncu filma,

naj povem le, kar je treba:

da ta noč po vseh merilih

se je silno kratka zdela.


Godec pred peklom


Na stopnicah cerkve godel

godec je na violino,

trg prešernov, pust, samoten,

je napolnjeval z milino.


Noč bila je, skoraj polnoč,

ko začule melodijo

tri osamljene so duše,

vicane z melanholijo.


In prisedle h godcu plaho

so te dušice somračne,

prisluhnile milim zvokom

upanja, svetlobe lačne.


Godec pa naenkrat neha

na godalo svoje gosti,

vprašujoče v njih zazre se:

Kaj želite, čudni gosti?


Reče prva duša godcu:

zaigraj mi tako vižo,

ki srca zaceli rane,

da mi v prsih spet bo živo.


Zaigral je godec vižo,

struna mu na goslih poči,

duši se srce zaceli

in od sreče solze toči.


Reče druga duša godcu:

zaigraj mi melodijo,

ki iz duše mi pregnala

bo vso bol in nostalgijo.


Zaigral je melodijo,

druga v tem mu poči struna,

duša pa na glas zavriska,

srečna, vsa je kot iz uma.


Reče tretja duša godcu:

zaigraj mi skladbo tako,

ki mi vest bo ohladila,

saj ubil sem svojo drago.


Zaigral je godec skladbo,

zdajci ni več strune tretje,

zvon v zvoniku polnoč bije,

grozno se zasliši dretje;


vrata pekla se odprejo

tam, kjer bil je vhod cerkveni,

rdeče spake privršijo,

dušo zgrabijo, ki v nemi


grozi je zavest zgubila,

v tem pa godec kakor blazen

zdaj na eno gode struno:

Diesiræ, (strašna kazen


doletela bo zločince,

ko bo sodni dan napočil),

vrata pekla se zaprejo,

godcu zadnja struna poči!


Mrtvec pride po ljubico


Dekle močila solzice

nad okenske je rožice.


Prijezdil k njej je mlad mrlič:

»Čemu se jočeš ti, deklič?«


A dekle gleda v tla, molči,

naprej se ji oko solzi.


In nežno dvignil bradico

s koščeno ji je dlanico.


Tedaj zaledeni ji kri,

saj fantič to je njen, se zdi ...


»O, Anzel, ti? Od kod? Zakaj?

Prestala sem bridkosti kaj ...«


»Opolnoči sedlamo mi,

sem pozno vstal, moj konj besni ...


Mrliči jezdijo kot blisk,

na konjča, ljubca, brž!« In vrisk ...


In klap klap klap in klop klop klop,

zdrvela v smrtni sta galop.


Drvita mimo črnih host,

se iskre krešejo povsod.


In v Crngrob prišla sta zdaj,

na črni britof ... »O, zakaj?«


A preden ji odgovori,

tam grob odpre se, že ju ni!


Smrt cerkvene vešče

(V letu gospodovem MMXX)


Plesala sem okrog telesa sveče,

ki jo slači plamen

in v tem striptizu svečave

sem si, vešča stara, osmodila krila ...

– Tako je prav, – se zakrohoče stenj:

– Ni maše brez kadila! –

H krstilnemu sem kamnu pohitela,

(v tem mi je začel goreti trup),

da bi si krila osmojena pogasila,

toda suh je bil kot poper,

ni kaplje vode v njem bilo, o ti, Marija,

vsi svetniki – pomagajte!

Rit gori mi sredi božje bajte!

Naj zajokajo na stropu angeli,

da se v solzah rajskih ohladim,

vrata tabernaklja mi odprite,

da se v vino potopim, ah, pohitite,

res predolgo traja že ta maša;

mizerere orgle zaigrajte –

jaz umiram, kot Devica Orleanska na grmadi

zdaj izročam dušo bogu, o farani,

ah, molite zame, da na oni strani

se odpro mi vrata raja,

pa vam izprosila bom pri nebeščanih,

da kuga ogne vašega se kraja!


Bitka pri Sisku
AD 1593            po J. Menartu


Vojske sultana Murata

pod poveljstvom Hasan-paše

so se pred trdnjavo Sisek

že v treh letih tretjič zbrale.

Zvon cesarski se oglaša

vsak dan trikrat in kristjane

kliče, drami, da bi v bitki

porazili Turke strašne.

20 000 se jih zbralo

je pred vrati te trdnjave,

naših je zgolj za tretjino -

še en dan – in Sisek pade!


Na dan svetega Ahaca

sine svit krvave zarje,

boj se vname, boj srditi,

ah, ne boj – mesarsko klanje!

od krvi je vsa rdeča

voda Kolpe, Odre, Save.


Vzkliki, psovke, kriki: Alah!

slišijo se miljo daleč,

hrup pištol, mušket, kanonov

in pa jekla tresk, zvenčanje.


Že turki nas zmagujejo,

ah, že vpijejo: Dajanmek!

zdaj spahiji napadli bok

so pešadije hrvaške

in s pešci anatolskimi

so zagozdili jih v škarje.

Umika se pehota vstran,

v tem oddelek janičarjev

požene se za njo in že

zašvistijo krive sablje.


A zdaj so Karlovčani tu

in kranjska konjenica, vse

kar pride jim nasproti stre

z biči, s kiji, z mečevanjem.


Kakor vihar kdaj razbesni

se naenkrat sredi gmajne

da debla padajo, tako

zdaj od gozda te armade

za možem pada mož, dokler

kozji rog jim ne ukaže:

umik! In Turki v beg na vrat

na nos se poženo, saj v tem

se je čez Kolpo zrušil most,

kam zdaj? nazaj – v vodo? na breg?

čuj vzkliki na pomoč: indat,

ravsanje za zrak, grgranje

in klici milosti: Aman!

a vse zaman – globoka je,

globoka reka Kolpa tod

in golta, srka, grabi vse,

kar zaide v njeno strugo:

ljudi in konje, handžarje.


Od turbanov in fesov vsa

že pisana gladina je,

kaj kmalu jih odnesel tok

bo po Kolpi vijugaje

v reko Savo, ki se izliva

v strugo Donave počasne

ta pa v Črno morje širno,

kjer sprehaja vzdolž obale

Sultan s svojimi se paži,

tja zdaj tovor ta ravna se

z njim gre črna vest, novica:

premagana, končana je

armada tvoja, strašni car,

končan je osmanski zdaj sen.

Slike članka
Zadnje objave
ŽELJA PO PISANJU 2. DEL
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
Zrenja med pogledi
OBJEKTIVNI PROBLEM RESNICE KRŠČANSTVA
NEVENKA MIKLIČ PERNE, POGOVOR S STVARMI, MARIBOR: KULTURNI CENTER MARIBOR
Najbolj obiskano
1
ŽELJA PO PISANJU 2. DEL
2
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
3
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
4
AKTUALNOST, POLEMIČNOST IN VZNEMIRLJIVOST ESEJEV BÉLE HAMVASA
5
PRIVLAČNOST V JEZIKU, SVETOVIH IN RAZLIČNIH ČASOVNIH ODMIKIH
Sorodne vsebine
IZBOR