Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Vlady Kociancich OBISK GOSPE WOOLF

Nekega[1] zimskega dne je v New Yorku, točno ob petih popoldne, nekdo trkal na vrata pisatelja, ki se je mučil s težavno stranjo.[2] Človek ni pričakoval nobenega obiska. A v trenutku blokade in stiske je dobrodošla vsakršna prekinitev. Odprl je vrata. Pred njimi je stala krhka ženska srednjih let, drobna in oblečena v staromodno dvodelno obleko iz tridesetih let, lase je imela povlečene na zatilju. Sramežljivo se mu je nasmehnila. Pisatelj jo je prepoznal. Na knjižnici polici je imel njeno fotografijo. Njen čudovit, inteligenten obraz v polovičnem profilu je izpovedoval melanholijo in aroganco. To je bila Virginia Woolf, Gospa Dalloway, avtorica romanov K svetilniku, Orlando in esejev, ki jih pisatelj občuduje in pogosto navaja. Ve, da ji mora le namigniti, naj vstopi, in to tudi stori. Angleška pisateljica gospa Woolf vstopi v pisateljevo stanovanje in zgodba o srečanju se začne.

Ta občudovanja vredna zgodba Razlog za obisk pripada ameriškemu avtorju Johnu Crowleyju in je del knjige iz leta 1977 z naslovom Antiquities. Starine je zbir sedmih fantastičnih kratkih zgodb. Njegov slog zgodb je moderna, neobičajna fantazija.

Knjige nisem odkrila jaz, pač pa sem pred nekaj leti v kavarni na knjižnem sejmu srečala literarnega kritika, prijatelja, ki ga že nekaj časa nisem videla. Prijatelj je imel na mizi odprto knjigo in jo je tako navdušeno bral, da me je še pred pozdravom prosil, naj pohitim do stojnice z razprodajami, kjer je bila knjiga na prodaj. Šlo je za Starino, ena tistih čudovitih najdb, ki se občasno pojavijo v toku pozabljenih knjig, pozabljenih zaradi pomanjkljivega oglaševanja ali nepoznavanja avtorja samega. Kupila sem zadnji izvod in se vrnila v kavarno. Prijatelj je dolgo govoril o izvrstnosti Crowleyjevega sloga, izvirnosti njegovih zgodb, vendar niti enkrat ni omenil, da gre za fantastične zgodbe. Tisto noč sem doma prebrala knjigo in bila mi je všeč, še posebno Razlog za obisk.

Čar zgodbe temelji na prizadevanju obeh likov, da bi delovala naravno v očitno nenormalni okoliščini: Virginia Woolf je prihajala neokrnjena iz drugega stoletja v sedanjost nebotičnikov in računalnikov, občudovalec pa jo preobremenjen želi pogostiti. Iz kuhinje ji prinese čaj in razočaran opazi pisateljičino zmedenost, ko ta prejme skodelico vroče vode in vrečko, obešeno na nit. Nato spoznamo, da to ni prvi ali edini gost, ki je pisatelja obiskal iz literarne preteklosti. Pred njo je iz osemnajstega stoletja prišel angleški pisatelj Samuel Johnson, poznan tudi kot dr. Johnson, ki mu gostitelj ni mogel izbrisati misli, da pogled iz dvigala, ki se je dvignilo, ni zastor kake gledališke scenografije, ki se spušča, medtem ko oni ostajajo na mestu. A v zgodbi ni pojasnila, ki bi izpolnilo obljubo naslova – Razlog za obisk. Avtor pripoveduje le, kaj se je zgodilo, in opiše, kako. Vendar zaplet in podrobnosti izražajo postopek, ki ga bralci zavzemamo ob branju najljubših pisateljev, to, da nam jih uspe poznati toliko, da postajajo del našega življenja, da vstopijo vanj in ga zapuščajo kot stari znanci, včasih so še bolj oprijemljivi, bolj intimni kot tisti, ki jih ponuja resničnost vsakega dne.

Okoliščine v Crowleyjevi knjigi so neizpodbitno fantastične, atribut, ki je v besedilu knjižne platnice poudarjen z omembo pomembne nagrade, ki mu je bila podeljena leta 2005 – World Fantasy Award.

V anglosaški pripovedi velja izraz fantastična skoraj izključno za znanstveno fantastiko in fantazijo prihodnosti, toda za mojega prijatelja in zame so bile Crowleyjeve zgodbe s prikaznimi preprosto zgodbe. Hočem reči, da so bili ti namišljeni obiski po svoji sestavi in ​​učinku tako realistični kot samomor Ane Karenine ali pohlep kakega lika pri Balzacu. Zakaj? Ker to ne velja za drugo bralno občinstvo ali za njihove pisatelje, ki jasno razlikujejo med fikcijo in fantastiko, do te mere, da ju kategorično ločujejo in pojmujejo kot drugačna žanra in celo ocenjujejo, da je drugi žanr manjši, in če ne manjši, vsaj nekoliko obroben, kot je obstransko delo Johna Crowleyja ali dela njegovega slavnega predhodnika Kurta Vonneguta, enega najboljših pisateljev znanstvene fantastike 20. stoletja.

Mislim, da če bi poskušali opozoriti na ekscentrično plat argentinske književnosti, bi se na prvi pogled pokazalo naše nenavadno poistovetenje s fantastično literaturo. Ne s tisto književnostjo samo po sebi ali z njenimi izvedbenimi pravili, ki od najbolj oddaljenih pripovednih izvorov izbirajo nadnaravna bitja, metamorfoze, čarobne obroče ali potovanja skozi čas, temveč s svojo širitvijo pod kožo argentinskih avtorjev in bralcev.

Pri tej južnoameriški književnosti neizogibna napetost nezaupljivosti doseže stopnjo radovedne vere v nerazložljiva ali čudovita dejstva, od katerih pričakujemo le drobec verjetnosti, da jih sprejmemo kot resnična dejstva. To je značilnost narodnega značaja, ki se skozi leta vedno znova kaže kot nekakšna družinska lastnost, razpršena, vendar nedvoumna.

Fantastični elementi niso nekakšna škandalozna pojavnost argentinskih pisateljev, ki se nikoli ne bi uvrstili na seznam svetovnih nagrad za fikcijo, niti ne muhasta stava ali poljubna izbira v prid nenavadnemu svetu. Pisatelji preprosto izbirajo in pišejo o tovrstnih vsebinah, o njih presojajo nevsiljivo, v njih cenimo njihovo čisto literarno vrednost, prodirajo v knjige, ki s svojim utemeljenim pristopom zavračajo kakršno koli zvezo s fantastično literaturo ali jo neposredno odklanjajo. Danes, sredi vzpona zgodovinskih, policijskih, regionalističnih in psiholoških romanov, nosi fantastika najdiskretnejši kostim – irealnost. A s tega prizorišča ne odstopi. Stroji za domišljijo, listine, ki napovedujejo umor, razpolovitev časa, negotovost nekega stanja, ki brez razloga zdrsne v drugo, se seli za kulise realizma z metafizičnim šepetanjem prividov neke književnosti, ki se ne sprijazni z umiranjem.

Ko že govorim o irealnosti, se spomnim, da sem nekoč v Londonu neki novinarki poskušala, seveda neuspešno, razložiti velikansko razliko med fantazijsko literaturo in magičnim realizmom. Ne glede na to, kaj sem ji pripovedovala, sem spoznavala smešen paradoks, v katerega sem zabredla. Ker sem se nenadoma zavedla, kako se trudim utemeljevati, da nihče pri zdravi pameti ne more verjeti, da se deklica sprehaja po tem svetu v oblaku metuljev, kot opisuje lik Garcíe Márqueza v romanu Sto let samote, ampak da vsak razumen človek ve, da se je mogoče nahajati istočasno v dveh mestih, se pogovorite z duhom samega sebe, odpirati in zapirati vrata, ki izginjajo, ali imeti afero z nekom, ki ne obstaja. Zelo argentinski argument. »Brezna med resničnim in namišljenim svetom niso tako globoka,« je odločno v samoti pampe zapisal pisatelj 19. stoletja Lucio Victorio Mansilla.

Da je vpliv mojstrov žanra Borgesa, Bioya Casaresa in Córtazarja na splošno pospešil vključitev fantastičnega v pripoved, je nesporno. Gabriel García Márquez je svoj dolg do Borgesa prepoznal kot razkritje moči magičnih elementov kot simbolnega zrcala ne nadnaravnih izkušenj, kot poetično naznanitev človeških konfliktov.

Toda ta vpliv je manj vezan na težo učiteljev kot na globoko zakoreninjeno narodno naklonjenost književnosti, v kateri se zaplet, okolje in liki opirajo na tanko črto med domišljijo in resničnostjo, med izkušnjami in metafizičnim dvomom, povezanim z doživetji. To je nekakšno premikajoče se območje, ki je prav tako odločilno kot pripovedovana zgodba. To je literatura, ki kaže na naš nenavaden pogled na deželo in na svet, v katerem gospoduje predvsem dvom.

Mogoče je to nenehno drsenje s katerega koli zornega kota proti ravnini irealnosti tako pogosto, da ga vedno ne zaznamo, zaradi česar sem v pogovoru z britansko novinarko zašla v prepričevanje, da v fantastični literaturi ni nič zares fantastičnega, ker je pripovedno gradivo naše fantastične literature vpeto v njegovo nasprotje, v vsakdanje življenje. In to življenje vključuje predstavo o deželi, o ozemlju, ki je preobsežno in tako razdrobljeno na presenetljive individualnosti, ki nam jih ne uspe združiti ali razumeti.

Če vzamemo klasiko žanra, kot sta romana Herberta Georgea Wellsa Časovni stroj ali Otok zdravnika Moreauja, angleškega pisatelja, ki je zaznamoval zgodbe in romane Adolfa Bioya Casaresa, vidimo, da že v prvih vrsticah zgodbe Wells zahteva od bralca takojšnje sprejetje izrednega (napravo za potovanje skozi čas, živali napol moški na pol zveri) in da ohranja izrednost do konca, v zaporedju prav tako izrednih dogodkov, ki gradijo temno metaforo človeškega stanja ali pričakovanje prihodnosti, ki ni nikoli srečna, kot pri vseh prerokbah. Po drugi strani pa pri Bioyevem delu tako zaplet kot čustveni poudarek temeljita na vsakdanjem življenju in na odnosih med liki.

Verjetnostna os neznosne večnosti, ki jo ponuja kinematografija v romanu Adolfa Bioya Casaresa iz leta 1940 – Morelov izum, ni kino, temveč strast protagonista do ženske, posnete na filmskem traku, mrtve, nedosegljive. Buenosaireške četrti, skromni ljudje, brez pretiranih ambicij, se pasivno prilagajajo fantastičnim dogodkom, kot je pošastna vojna v Bioyevem romanu Prašičji vojni dnevnik ali presaditev duše psu v Spati pod soncem.

V Borgesovem Alefu točka, kjer se steka vesolje, ni v oddaljeni in eksotični deželi. Je v hiši v Buenos Airesu in njen privilegirani lastnik je neumen in baraba, je pisec zelo slabih pesmi, ki jih Borges navdušeno citira.

Fantastične Cortázarjeve zgodbe gredo še dlje od vsakdanjosti: so povsem resnične izkušnje, pri katerih je posebnost pomanjkanje gotovosti, tako da nikoli ne moremo trditi, da se je nekaj zgodilo, tako kot zaznava zavest, saj ima le zelo krhke dokaze o identiteti sebe in drugih.

Da se nam zdi ta svet zelo čuden in poln skrivnostnih robov, ki uhajajo razumu, vsaj v tistem hipu, ko smo ga nedolžno in v celoti opazovali, je resnica, ki se prenaša že od jamskega človeka. Toda to, da v naši književnosti te nenavadnosti prijateljsko sobivajo z zanesljivimi dokazi o resničnosti in puščajo neznanke v zraku, je še redkejše. Stališče, ki bi ga lahko povzel v zgodbi Bioy Casares. Glavni junak zgodbe je zaljubljen v žensko, ji sledi in se udeleži spiritistične seanse. Opazuje žensko in se nezaupljivo posmehuje početju. Začuden vidi, da se je po stopnišču začel spuščati kos pohištva, omarica. Kakšen je njegov odziv? Seveda ne verjame, da se tak dogodek lahko dogaja. Pa se vseeno zgodi. Išče razlago? Se sprašuje, v čem je zvijača? Ne. Zgodba sledi niti protagonistove obsedenosti z žensko, ki ga prezira. Šele veliko pozneje si pripovedovalec na kratko reče: »Ne morem pozabiti konzole.« To je vse.

Morda v neizmernem in zapletenem življenjskem okolju argentinska književnost ne more pozabiti te omarice.

1. Letos marca je umrla pisateljica Vlady Kociancich. Rodila se je leta 1941 kot hči očeta Slovenca in argentinske matere. Je avtorica obsežnega in tehtnega literarnega opusa – romanov, zbirk rtic in esejev. Sodi med največja imena sodobne literature v kastiljščini in velja za nadaljevalko tradicije Jorgeja Louisa Borgesa in Adolfa Bioya Casaresa, s katerima je prijateljevala več kot tri desetletja. Septembra bi dopolnila 81 let.

2. Zgodba Obisk gospe Woolf je bila objavljen leta 2009 v literarni reviji Azul@RTE. Besedilo je, tako še nekaj drugih, prevedel Andrej Rot.

Slike članka
Zadnje objave
Pesmi 2
SEKS
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI
OBISK GOSPE WOOLF
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
Najbolj obiskano
1
SEKS
2
Pesmi 2
3
MARKO URŠIČ, PRESEŽNE PRISOTNOSTI; ESEJI O PLOTINOVI METAFIZIKI SVETLOBE, 2021, LJUBLJANA: SLOVENSKA MATICA
4
KIERKEGAARDOVO LETO 2022
5
JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI