Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Marija Švajncer JURIJ HUDOLIN – PISMA S POTOVANJA, ESEJI, POTOPISI, PORTRETI

Jurij Hudolin, slovenski pisatelj, pesnik, urednik, kolumnist in prevajalec, je pri KUD Apokalipsa v zbirki Posebne izdaje objavil svojo novo knjigo z zgovornim naslovom Pisma s potovanja, Eseji, potopisi, portreti (2021). Večplastno delo je uredil Primož Repar, avtorja pozdravnih zapisov na zavihkih platnic sta Aleš Šteger in Mitja Čander, oblikovanje naslovnice in estetsko presunljivo likovno opremo je prispeval pred nedavnim umrli slikar Roman Uranjek, umetnik, ki se je sam odločil za odhod onkraj.

Jurij Hudolin je dal poglavjem v knjigi naslednje naslove: Prolog, Strast, Poti, Portreti, Književnost in Epilog, na koncu je dodana piščeva bibliografija (podatki o pesniških zbirkah, romanih, kratkih zgodbah, kolumnah, biografskem eseju in prevodih). Avtor že v Prologu pripiše velik pomen ljubezni – to čustvo in stanje postaneta zatem stalnica njegovega pisanja. Doda ji še etične vrednote: spoštovanje, empatija, svobodna volja, iskrenost, poštenje in pogum, seveda brez vsakršnega moraliziranja. Pravi, da ljudje nimajo poguma spoštovati in imeti radi drugega človeka, znati bi morali sprejeti kritiko in biti iskreni, to pa ni tako težko, kakor se morda zdi, nikakor pa ne gre pozabiti, da se dogaja v času permanentnega maščevanja. Življenje je treba osnažiti lažnivega jaza in postati to, kar si.

Jaz, ki nisem več lažnivi jaz, ampak le jaz – človek sonca in zemlje, ki v tišini, ko zmanjka besed, prepozna ljubezen v drugem. In globoka ljubezen ni nikoli laž, ljubezen ni nikoli nikomur v pogubo in kdor res ljubi, jo čuti, kako se vije iz srca zemlje. (str. 26)

V knjigi je mogoče opaziti trojnost, in sicer: vtise s številnih potovanj, prijateljsko in siceršnjo spoštljivo naklonjenost, izraženo o nekaterih ustvarjalnih Slovenkah in Slovencih, ter vrednotenje literarnih stvaritev in merila, ki avtorja vodijo pri ocenjevanju le-teh in uredniškem delu.

Jurij Hudolin je kritičen do preperelega kapitalizma in dogajanja v Sloveniji. Politika je po njegovem mnenju sphana z oklepom mačizma, iz leta v leto in od stranke do stranke je ena sama permanentna reprodukcija gnusa, bede, neumnosti in hektične obsedenosti z lastnim žepom; Človek je ujet znotraj družbenih anahronizmov in kolapsa darvinističnih vrednot. Najtežje opravilo sodobnega človeka je živeti pod tramom bolestnega imperativa biti več od drugega človeka ali pa mu vsaj biti podoben. Avtorefleksija je danes marginalizirana zadeva. Zdrav član vsakršne družbe je mogoče postati šele takrat, trdi avtor, ko se preneha zanikovanje samega sebe in se pokaže vsaj drobtina ponosa.

Čeprav se v življenju nikoli nič ne izravna in nikoli ne pride na svoje, pa je najslabša odločitev in vzgled zanamcem, da se sramujemo sami sebe in se pustimo drugemu človeku, da nam vsili svojo vizijo. (str. 46)

Večina ljudi naj bi bila brez lastnega mnenja. Hudolin predvideva, da ni krize političnega parlamentarizma, temveč je očitna kriza osebnosti.

Potovanja so povezana z avtorjevo literarno dejavnostjo. Do dogajanja v bivših jugoslovanskih republikah je prizanesljiv, očara ga grški otok Kreta, Kolumbija ga dobesedno začara. Kosovo ga v marsičem preseneti; življenje v Prištini je sproščeno in mirno, nikjer, razen v prometu, ni čutiti nestrpnosti in agresivnega temperamenta. Tam je izvedel za tako imenovani mehki islam.

Prvič sem spoznal lepoto vere, ki nikomur ničesar ne vsiljuje in ne pridiga, kakor pač tudi nobena nestrpna in ortodoksna življenjska drža ne. (str. 114)

Hrvaško ima za deželo zavednih in ponosnih ljudi, veliko težo ji dajejo predvsem pisatelji, ki so večinoma zaposleni kot novinarji v najbolj uglednih medijih. Bosno in Hercegovino redno obiskuje, najbolj pa si je zapomnil Sarajevske dneve poezije. Sarajevo je križišče kultur narodov in narodnosti, država ima eno najbolj turbulentnih zgodovin na Balkanu in v Evropi. V Srbiji je naletel na gostoljubne in družabne ljudi, Beograd je prava pravcata romarska Meka za vse tiste, ki so željni sprostitve in zabave. V baltskih državah je premišljeval, da umetnost pravzaprav govori vse jezike sveta. V bližini Varšave so ga zmotile prostitutke, ki se nastavljajo ob cesti, za te »candre najnižjega ranga« sta kondom in tuš zgolj iluzija, kot se izrazi, in doda po angleško, da z njimi never, never, ker so gojišče spolnih bolezni.

Prepričan je, da bi zaradi svojih popotniških izkušenj kot pisatelj lahko preživel kjerkoli na svetu. Njegovo rojstno mesto je Ljubljana, mesto, ki ima zanimive mere eksistencialnega utripa. Priznava, da ga je prav slovenska prestolnica močno zaznamovala. Veliko se je selil, zgodilo se je marsikaj zmedenega in nemirnega (samega sebe ima za neprilagodljivega človeka). Ljubljani pripisuje dvojnost: prva Ljubljana, Ljubljana, ki jo ljubi, je tista, v kateri je spoznal najboljše prijatelje in svojo ženo, v njej se mu je rodil otrok, marsikaj se je ohranilo iz preteklosti in ga navdaja z ljubeznijo, občudovanjem in smehom, je pa še:

»Druga« Ljubljana, mračna, zahrbtna, majhna, komolčarska, nagravžno ritolizniška, pojahana s provincialnimi barbari in novopečenimi podjetniki, te ne maram. (str. 66)

Vseeno brez Ljubljane v svojem življenju ne bi mogel – vsako mesto pač naredijo ljudje, in tako je Ljubljana zanj nekaj več, tako rekoč mesto, v katerem bo ostal doma.

Na Portugalsko ga je leta 2004 pripeljal nogomet – zanimanje za kariero Zlatka Zahovića, našega najboljšega nogometaša vseh časov, ki je takrat igral za lizbonsko Benfico. Hudolin je tedaj prvič spoznal kakšna velika industrija in ekonomija je nogomet, na Portugalskem pa se je tudi dokopal do spoznanja, kako izjemno pomembni so družabnost, socializacija v družbo, kolektivni duh, prijateljstvo in toleranca. Navkljub individualnim lastnostim človek ne more brez drugega človeka.

Nogomet je pač kolektivna igra kakor tudi življenje samo. (str. 88)

Pisatelj je opazovalec in popisovalec človeških nravi. Piše o ženskah, moških in odnosih med njimi. Ženske so v njegovem življenju (tako naj bi bilo tudi v življenju večine moških) odigrale veliko vlogo, ne pa nujno tudi ključne vloge. Prepričan je, da ima v veliki meri vsak umetnik žensko dušo, saj je

… umetnost senzitivno idealiziranje in pleteničenje hrepenevtike, opisovanje nedosegljivega, čustveno katarziranje, kontemplacija o nezavednem. (str. 39)

Moški so večinoma podrejeni ženskam, v vsaki človeški družbi naj bi odločale ženske in ne moški. Argument za to tezo je naslednji:

In odloča o bistvenem: o novem življenju in o potešitvi nečimrnosti mentalno zmeraj preveč omejenega moškega ega, odloča o gibalu družinske celice in odločilno vpliva na začetno psihološko arhitekturo novega človeka. (str. 40)

Te besede je pisal leta 2014 (tudi sicer je na koncu vsakega zapisa dodana letnica nastanka), toda že v tistem času je prav moškim pripisal vojne, fundamentalizem, taborišča, papirnato paranojo, neumnosti in devastacijo zgodovine. Moški, ki vse to povzročajo, naj bi, kot ugotavlja, imeli le majhen odstotek ženske duše. Sam jo ima in prav posest te duše mu je dala največ v življenju, pravzaprav ga je, tako zagotavlja, vedno peljala k zmagi.

Bralno nadvse privlačno je poglavje, v katerem izraža občudovanje ustvarjalnosti slovenskih umetnic in umetnikov. Tako je Tomi Meglič in skupine Siddharta dokazal svoj skladateljski, pevski in do neke mere celo literarni talent, pokazal je tudi drznost in željo po invenciji. Vesna Milek je v Hudolinovih očeh temperamentna natura, ženska s pokončno držo in prenikavim, jasnim pogledom na ustvarjalni svet in semantično magmo,

… ki se kotalka po njeni glavi in svetu okrog nje, ki ga opazuje z velikimi in prodornimi očmi, da se gotovo veliko gobezdavim možakarjem zašibijo kolena. (str. 139)

Vesna Milek je ena najbolj branih in prodajanih slovenskih avtoric, njeno pisanje je nekakšen vulkan strasti, jezik je bogat, avtorica kaže literarno izobraženost. Tomislav Jovanović – Tokac, pevec in kitarist glasbene skupine Dan D, je ustvaril pesmi, ki so se že uvrstile v antologijo slovenske glasbe novega tisočletja. Tokac je umetnik kreativnega in avanturističnega duha, človek vitalizma in upanja. Sašo Hribar je bard slovenskega humorja.

Kajti dober humorist je tisti, ki vehementno dreza v prepovedano ali vsaj tisto, kar bi vsak, ki ima rad mir in jih ne bi rad dobil po grbi, zamolčal, izbrisal, pozabil, da ja ne bi bil tisti, na katerega bi bili za hrbtom usmerjeni kazalci. (str. 149)

Hribar je s filozofsko, izobraženo dikcijo, ovenčano z natančno artikuliranim slovenskim jezikom, prinesel veliko lepega in duhovitega v jutra in večere. Miša Milk je na televiziji pustila odmeven pečat in je ena sama in edina. Miha Šalehar je vzbudil pozornost z obešenjaškim humorjem in lucidnim ludizmom, z njim je na javni televiziji, kar se tiče humorja, samoironije, groteskne in pitoreskne satire, zavel svež veter. Matjaž Hanžek, skeptik, anarhist, vendar tudi človekoljub in iskalec resnice, je bil v mladosti dober pesnik. Robert Pešut – Magnifico preseneča z izvirnostjo, sproščenostjo, besednimi igrami in zase značilnim melanholičnim glasbenim melosom, ki se prepleta z igrivostjo in nonšalanco. Njegove pesmi učinkujejo kot dobra poezija. Uveljavil se je tudi kot filmski igralec, veliko pozornost je vzbudilo njegovo skladanje filmske glasbe. Glasbenik je tudi duhovit.

Humor pa je vedno in znova domena inteligentnih osebnosti, ki jih v teh logih pošteno in zelo, zelo primanjkuje, zato je Pešutova kariera dober zgled poguma in neuklonljive trme, čeprav je Magnifico v trenutni podobi in ustvarjanju neponovljiv, kar je po svoje in po sebi lepo in prav. (str. 193)

V zadnjem poglavju se Hudolin zaustavi pri delu Magnificove soproge Barbare Pešut, knjigi Pisma iz JLA, pisanju, ki ga občuti kot eno samo zaklinjanje k ljubezni, zvestobi in privrženosti. Pisateljica hoče povedati, da je ljubezen gon in osišče vsega vitalnega, kar nam življenje ponuja. Jan Cvitkovič je v vsakem novem filmu drugačen in na poseben način ponuja vizijo destrukcije, vendar je pogled tega velikega vagabunda vseeno združen z altruizmom, spoštovanjem in častjo. Boris Cavazza je v Hudolinovih očeh duhovit večni mladenič, šarmanten in privlačen. V njegovih songih je kanec cinizma, pa tudi nekaj samoironije. Svojih žensk in bližnjih se baje najbolj spominja po vonju.

V obsežnem poglavju z naslovom Književnost se Hudolin srečuje z deli različnih avtorjev in avtoric, tako slovenskih kot tujih. Pri Apokalipsi od leta 1996 opravlja delo urednika za prozo in si je pri tem nabral veliko bogatih izkušenj. Večkrat poudari, da je sam človek empirizma in tudi pri drugih ljudeh ceni to, kar so doživeli in občutili sami. Zanimivo je spremljati kriterije, ki avtorja vodijo pri ocenjevanju in vrednotenju literarnih del. Jurij Hudolin ceni subtilno pisanje, polno volje do življenja in ljubezni do literature, išče vitalno gibalo romanov, preučuje jezik, ki je po njegovem mnenju sol zemlje, besede pa se kažejo kot meč in ljubezen. Spoštuje preprosto in jasno izreko in neposredno pisanje brez olepševanja. Dotakne se ga žarek žlahtne melanholije, ki tu in tam zasveti skozi objektiv. Zamisli se nad poetičnim minimalizmom ter opazuje čisto in jasno naracijo ter prehod iz verza v prozni stavek in obratno. Simbiozo odkriva v semantiki, poetičnost v fabulativni strukturi in alegorijah. Velik pomen imajo zanj boj za resnicoljubnost in pravico ter obvladovanje nacionalizma, primitivizma in grobosti. Kanček miline lahko da romanu presežnost in barvitost, prepričljivost pa spoznava v pisanju, ki ne moralizira in ne literarizira, ni papirnato in brez potrebe metafizično; največje stvari se lahko kažejo v najbolj navadnih peripetijah. Barvita in razgibana mentalna arhitektura junakov daje tekstu ritem, pitoresknost, norost, posebnost in presežek, prav tako pa tudi vitalno življenjsko čarobnost. Nekatera besedila so globoka in večplastna, Hudolin v njih začuti bizarne atribute in drobnarije. Bralke in bralce poziba svež in sočen jezik, privlači jih nezaletava, neinfantilna, vročična in neobremenjena pisateljska taktika. Jurija Hudolina očara samosvoj pisateljski kanon, rad ima strast, humor in ironijo, navdušen je nad tisto percepcijo sveta, ki zna ustvariti novosti, tako da je videti, kakor da bi se v avtorjevi eksistenci nekaj porušilo ali zgradilo na novo in bi artikulacijsko ploščo doživetega obrnil ter postregel z novim miselnim obratom in svežo in sugestivno poetiko; z vsem tem pa ustvarjalec potrjuje svojo izrazno moč. Prepričan je, da je treba delo vrednotiti po sugestivnosti in naboju, pomembna sta tudi dober ritem in profilirana rdeča nit, nikakor pa ne gre prezreti intrigantnosti, razgibanosti in pomenske večplastnosti. Omeni, da je sam človek, ki ima literaturo za ljubico.

Pisec knjige Pisma s potovanja, Eseji, potopisi in portreti se odlikuje po slikovitem in izbranem slogu. Posrečijo se mu novi in novi izrazi ter domiselne besedne zveze, rad uporablja tujke, tudi kakšno manj znano. Kar zadeva slikovito in izvirno izražanje, na primer prizna, kako se mu je na um natrkljalo, da ne znamo več imeti svojih življenj; žaluzije vek se mu spustijo v nezavedno; nekoga pozna le na ošvrk; primerilo se mu bo, da si bo ohomotal vrvico za vrat; neka zadeva ga ni zdručkala; narod je lahko sphan z demokratično karizmo; kaka ženska se bo iz dneva v dan natepavala z debeluharji in ošabnimi grdavši samo zato, da je ne zadegajo skozi zaprta vrata na zavod za zaposlovanje; mladež turira blaznost; pod vplivom amerikanizacije si ljudje želijo psihološkega oblanja. Jurij Hudolin se ne izogiba vulgarnih izrazov na p, k in f, tako moškim kot ženskam pripisuje zaželeno lastnost, da morajo imeti ali že imajo jajca.

Knjiga Pisma s potovanja, Eseji, potopisi, portreti je vznemirljivo branje, esejistika v najboljšem pomenu besede, prepredena z literarizacijo in osebno obarvanim sporočanjem. Avtor je velik poznavalec literature, zvedav popotnik v tuje kraje in kritičen intelektualec.

Aleš Šteger na prvem zavihku zapiše, da je Hudolinova knjiga avtobiografija časa, kronika smeha in dnevnik neuspele prevare, tako rekoč nezamenljiva, hrepenevtična in antipijonska zgodba, Mitja Čander pa na drugem zavihku pravi, da nam knjiga Hudolinovih refleksij kaže njegovo življenje in delo kot samoniklo in izkristalizirano sporočilo vsem, ki še ohranjajo primarno občutljivost in predvsem veselje do resnične lepote.

Slike članka
Zadnje objave
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
Zrenja med pogledi
OBJEKTIVNI PROBLEM RESNICE KRŠČANSTVA
NEVENKA MIKLIČ PERNE, POGOVOR S STVARMI, MARIBOR: KULTURNI CENTER MARIBOR
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
Najbolj obiskano
1
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
2
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
3
OČENAŠ HLAPCA JERNEJA
4
IZBOR
5
PATRICIJA ŠAŠEK, VSAK VEČER PREPLETEM PRSTE ...