Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Borut Slokan SEKS

»…Ampak to ni »seks«, ne more biti »seks!« »Seks« ni krč, ni hitenje med dvema bitkama, kljub vojni; »seks« je mirno, civilizirano, premišljeno, urejeno in dogovorjeno srečanje in združevanje, plod prostega časa, nevroze ali igre, libertinizem, vendar nikoli strast in strastne nuja; »seks« je nasprotje strasti; ... »seks« je, kot bi rekel Denis de Rougemont , bližje «infrardečemu« v ljubezenskem spektru in je vezan na prosti čas...« Danilo Kiš – Ura anatomije


I.

Kot vedno te zadnje dni, je ostal v službi dokler je mogel – vsaj dokler njegova pretirana prisotnost ne bi začela vzdigovati obrvi. Na srečo je bil finančni izvedenec; kar je pomenilo pripadnik ezoterične, skoraj okultne stroke. In njegov računalnik je imel zato več zaščite kot severnokorejski predsednik in predvsem pravico pristopa, omejeno samo na njega. Glavno vlogo pri tem je imel računalniški izvedenec in slepar, ki mu je pomagal skriti ves prigoljufani denar v Myanmar.

Na koncu koncev je bil solastnik in soustanovitelj te male, mlade firme, ki se je obupano borila za obstanek. Zato je imel dva računalnika, oba enako nepredirna za tujce, od katerih eden ni imel povezave z internetom, z obrazložitvijo, da je tako preprečen zunanji vdor v njegov sistem - kar je bilo celo res. Drugi računalnik pa naj bi bil za spremljanje zakonodaje in sodne ter druge prakse na finančnem področju. Strogo poslovno torej. Iz časov, ko so imeli še denar in niso dihali na škrge kot sedaj, ko bi jih lahko pokončal najmanjši minus.

Začel je počasi listati po računalniških oglasih iz seks revij in si ogledovati slike. Besedila so bila kot vedno precej slična in včasih zabavna: »Visoko dvignem nogo in si jo dam v delo. Tudi ti ga obdeluješ sam. Čakam da se slišiva in glasno uživava. Naj se sliši vsa pohota« »Verjela sem v srečen zakon, a žal ni tako, ¨»Ne vem zakaj me zavrača, a dovolj imam vsega. Si želiš vroče ženske moje starosti za diskretna srečanja. Leta ne štejejo«… In tako dalje.

Opazoval je slike in posnetke - odkar so telefoni praktično žepne kamere so filmčki postali skoraj obvezni. Nato je začel ugibati resničnost posnetkov. Večinoma so bile precej slabe kopije manj znanih modelov in zvezdnic, pa nerodne foto montaže, nekaj pa se mu jih je zdelo resničnih. Predvsem zato, ker so se na telesih poznale brazde življenja in so imele na sebi spodnje perilo, ki ni bilo po zadnji modi. Začel se je dolgočasiti in prsti so mu kar lezli k znanim tipkam. Vedel je, da ne bo zdržal in preklopil je na eskortno mesto, kjer so se oglašale resnične ženske. In to kakšne! Nekatere med njimi bi lahko bile pravi modeli, čisto vse pa so bile izjemno privlačne in seksualno vabljive.

Firma, ki je mesto vodila, je bila strogo poslovna. Članarina je znašala sto evrov na mesec, cene za usluge strankam so bile jasno določene in, človek ne bi verjel, obstajala je celo možnost reklamacij. Anonimnost je bila zagotovljena. Ženske so bile razporejene po cenovnih razredih, ki jih je določalo zadovoljstvo strank in zahteve po ponovnih stikih z lepoticami. Računalniško je bilo vse brezhibno. To ni bila rubrika stiki, to je bil eskort, nedosegljivo višji razred od oglasov spletnih revij.

Njena stran je bila ponovno polna obiskovalcev. Kar gnetli so se. Milena je bila med najbolj priljubljenimi ponudbami na tem trgu. Njen koledar je kotiral kot najbolj zaželen in je bil zaseden za več kot mesec dni naprej. Ne glede na to, da je eno dvourno srečanje z njo stalo tisoč evrov in še stroške za hotel, je bilo interesentov, zlasti ponovnih strank, več, kot je imela časa. Zato se je le z velikim naporom končno zrinil v njen urnik, seveda z lažno sliko in emajlom prijatelja Veneta.

Toda njen album! Fotografije, od spredaj in zadaj, zgoraj in spodaj, gola, polgola, oblečena v spodnje perilo, kopalke ali obleko. Doma in na stopnišču, balkonu ali v javnosti v zakotni slepi ulici ali na osamljeni gozdni jasi, vse avtentično, celo z datumi. Potem pa video filmčki, na katerih so prišle do izraza njene edinstvene prsi, vabeče mednožje in dolge, napete noge in ljubkujoče roke ter valoviti dolgi lasje. Skratka podoba izjemne, prave ženske. Od zadaj jo je lahko občudoval celo, drugače pa je bilo vse montirano tako, da se je podoba končala pri vratu; ali pa je bil obraz zamegljen, obrnjen na stran ali popolnoma vržem nazaj . Ni mogel verjeti, da je že stara čez trideset let, kot je zapisala; bila je videti kot deset let mlajši vrhunski model.

»Danes« je pomislil, »dandanes jo bom končno posedoval, razgaljeno in voljno za vse, za karkoli bom hotel. Končno!«

Prijatelj Vene, s katerim je prijateljeval preko dvajset let in ga nikoli ni in ga nikoli ne bo izdal, mu je plačal zahtevano sobo v manjšem hotelu v predmestju v svojem imenu. »Ne boj se« mu je zagotovil »Cel hotelček vodi ena sama številna družina, ki ne govori z nikomer izven sorodstva, še posebej o poslu ne. Kamere v hotelčku in naokrog ne obstajajo, še tista na dohodu z avtoceste je stalno »pokvarjena«. V hotelu ne samo, da je fotografiranje prepovedano ampak telefona enostavno nihče nima in ne sme imeti s seboj, oddaš ga v recepciji. Komunicirajo po brezžični zvezi, preko slušalk ali tistih aparatov pod brado. Samo enkrat je nek tič začel snemati s telefonom, pa mu je receptor, bivši tekmovalec v dviganju uteži, iztrgal telefon in mu ga zdrobil v eni roki pred njegovimi očmi. Tip je letel iz hotela kot sraka in od takrat ni nikogar več, ki bi kaj takšnega poskusil.

Tukaj imaš vizitko majhne taksi družbe, ki vozi stranke v ta hotel in nazaj in zna držati gobec. Mislim, da so tudi ti v zvezi s to, precej nevarno druščino iz hotela. Parkiranje je na tej kratki in ozki ulici prepovedano, tako da se ne moreš bati avto kamer ali skritih zasebnih detektivov.

Sobe oddajajo na ure, dve uri sta tristo evrov, ampak je vredno svojega denarja. Dokumentov ne zahtevajo, rabiš le potrdilo o plačilu; tu je, imena na potrdilu ne preverja nihče. Strežnega osebja, dokler si tam, enostavno ne vidiš, ker pridejo le po tvojem odhodu. Bife je zastonj, če bi rabil pogum« se je zasmejal Vene »Pa še v sobi te čaka kaviar, sadje, energetski napitki in šampanjec, vse vključeno v ceno. Mislim, da ta družina vodi celo zadevo, od oglasa do odhoda stranke.« je zaključil.

Ponovno je preveril ali ima potrdilo za hotel še v denarnici. Kot tudi dva tisoč evrov, ki jih je vzel iz sedaj prazne ročne blagajne firme, ker je v življenju vedno računal s tem, da bo morda potreboval rezervo. Tisoč, ki jih je mukoma prištedil je že prej imel v denarnici, ostalo, denar od firme pa … za vsak slučaj. Nikoli ne veš … V vsakem primeru bo veliko večino denarja takoj vrnil. Toda najprej je moral še domov.

II.

Razbijalo mu je v glavi, pred tem kar ga čaka. Ko se je peljal proti stanovanju, si je mrmral pomirilno mantro: »Milena bo moja, Milena bo danes moja«. S to mislijo je parkiral in se obotavljajoče odpravil domov. Na vratih je moral trikrat pozvoniti, preden je Alenka prišla odpret. Zadnja leta je zahtevala, da mora pozvoniti, kadar pride in ne kar odkleniti in vstopiti, ker bi jo baje lahko prestrašil; ona pa da ima »šibko srce«. V resnici je potrebovala čas, da je prenehala, kar je počela med nogami ali drugje med gledanjem svojih porno filmov in vrgla kakšno cunjo nase.

Večerje seveda ni bilo. Pred dobrim mesecem ji je obrazložil, da je bolje, da se zaradi zahtevnega obsega dela, prehranjuje v službi, da ga hrana doma ne bi čakala. Ker je bila Alenka olimpijski prvak v lenobi, ji je to izjemno ustrezalo. Kar je seveda pomenilo, da je sama naročala orjaško število obedov preko spleta, med drugim po dvajset sladoledov naenkrat. Vsepovsod po stanovanju so ležale papirnate vrečke in škatle dobaviteljev hrane: za tajsko, turško, kitajsko, korejsko, japonsko in drugo podobo hrano. In njegova tašča je, z običajno brezobzirnostjo izjavila, da je to vse njegova odgovornost, ker njene hčerke ne jemlje kot zrelega človeka, ki ga (neutemeljeno, po njenem) tako zelo ljubi. Tašče, ostre poslovne direktorice majhne firme, (za katero še danes ni vedel kaj v resnici počne, ker je bila registrirana »za sve i svašta«), se je bal, odkar jo je spoznal, zato je bil tiho.

Začelo se je pred nekaj leti, ko je njegova žena »zbolela«. Po njegovem jo je okužil virus »lenoritisa«. Družinska zdravnica, ki je bila pod popolnim vplivom njegove tašče, ji je predpisala bolniško in s tem nadaljevala že vrsto let; tri dni dela, pa bolniška, en dan dela, pa bolniška, pet dni dela, pa bolniška in tako naprej. Začeli so že dobivati dopise o invalidski upokojitvi, čeprav stalno gledanje porničev najbrž ne povzroča invalidov – morda le odrgnjenost njihovih dlani je potihem pomislil. »Invalidska upokojitev pri 23-ih letih, to je možno samo pri nas.« je bila naslednja njegova misel.

Seveda mu je tašča pojasnila, da bi vse bilo drugače, če bi se on spremenil. »Ja, v kaj pa, vunbacitelja, ki prisilno vleče ženo v službo ali pa ji trga telefon za naročanje hrane iz rok?« se je pri sebi vprašal. Toda kaj pomaga takšen odgovor tašči, ki je svojo hčerko naučila predvsem tri stvari: kako vladati nad možem, kako vohuniti za možem in kako se ločiti od moža tako, da bo čim več pokasirala. Ni čudno, da je bila sama ločena; pravzaprav se jo je mož tako bal, da je pred leti nenadoma izginil v neznano smer in s tem prepustil vse premoženje Marini. Menda je bilo od tega že toliko časa, da so ga proglasili za mrtvega. Njegova tašča je bila torej sodna vdova. Včasih je ugibal, če je lezbijska, ker za moške ni kazala prav nobenega interesa – in kot se je pokazalo, za ženske tudi ne. Bila je kot samoten ruski ledolomilec, ki ga zanima samo kako zdrobiti naslednjo ledeno ploščad. In denar! Vsak cent je imela v jeklenem primežu in njena darila so bila bolj uborna od tistih od Rdečega križa za brezdomce.

Žena se je zaradi vsega tega »zdravljenja in bolniške« zdebelila kot Bedanec. Zabuhla lica od katerih je meso kar viselo, trup obložen z tresočo oblogo masti, ki bi zadoščala za prehrano manjše vasi; dve viseči žogi namesto prsi, blede, orjaško debele noge, ki so se tresle od naslag tolšče med hojo. Obraz, napihnjen s človeško slanino, to je sedaj bila Alenka – nekdanja gimnastična tekmovalka (pod seveda diktatorskim nadzorom matere, ki jo je spremljala tudi na WC). Nekajkrat ga je povabila k posteljnim radostim, toda ko jo je zagledal golo, mu je uplahnilo vse in je samo še jecljal različne laži, zakaj ne. Seveda je moral zato spet poslušati taščine pridige o razumevanju ženskih potreb in o »krivičnem fetišu lepote«, karkoli je že to pomenilo.

Z užitkom je pomislil na svojo dieto; več kot mesec dni je jedel samo tisto, kar so priporočali za dober seks: ostrige, rake, rdeče meso, mueslije iz žitaric, pinjole in kaviar. In rdeče vino. V sosednji restavraciji je postal spoštovan reden gost. Njegov prijazni doktor mu je razumevajoče predpisal 100 mg viagro; preizkusil jo je trikrat in vsakič je delovala; ugotovil je da najbolje, kadar jo vzame tri ure pred spolnim odnosom (v njegovim primeru s samim seboj). Bil je popolnoma zdrav in počutil se je, da bo tam doli kar počil, če ne bo kmalu prišlo do zmenka z Mileno.

»Kaj ne bi oba malo pospravila ta svinjak? Od škatel za hrano komaj hodim po stanovanju?« je predlagal Alenki. Ta je pred tem spet začela na računalniku gledati porniče; zadnje čase se je navduševala nad japonskimi, bog ve zakaj. Seveda je takoj posegla po glavnem orožju, joku in poklicala mater: »Domen me spet terorizira! To je domače nasilje! A ga prijavim, mama?« Nekaj sta še govorili in potem se je nehalo. Dokler ni pozvonilo.

Logično, prišla je tašča, gospa direktorica Marina, hčerki v pomoč. Kot vedno v širokem plašču in oblačilih, ki so njeno postavo v celoti porinila v ilegalo. Vedno je bila čimbolj oblečena, z oblekami, ki so kar plapolale na njej, brez vsakega nakita; šalil se je, da tudi poleti izgleda kot Eskim na obisku. Seveda Eskim, udarjen na denar, ki srepo gleda na vsak cent. Če bi ji en evro padel v reko, bi skočila tudi v vodo za njim, je jedko pomislil. Vsaj obraz je imela prijeten – dokler ni govorila z njim in stisnila ustnice ter zožila pogled.. Vešča je takoj začela.

»Kako moreš tako delati z mojo hčerko, nasilnež!«

»Saj sem samo predlagal, da oba pospraviva….« Jasno, Marina ga je prekinila.

»In zakaj? Kaj jutri ne pride čistilka? Zakaj si z nepotrebnim delom mučil svojo bolno ženo, ti brezčutnež?«

»Če je dovolj zdrava, da vse to poje, potem –…« vedno se je je bal

»Potem kaj, potem ne sme jesti? Saj ima tudi ona svojo plačo. In pol tvojega, če se bosta ločila. Do česar bo prišlo, če boš tako nadaljeval.«

»Zakaj se vedno vse obrne na ločitev?« in kot izjemno podla odvetnica, bi ga tašča odrla kot mrtvega konja.

»Ker nisi vreden moje hčerke. Mlad si še, komaj si začel in moraš izboljšati vajin odnos. Drugače se ne bo dobro končalo. S polovico tvojega premoženja bi Alenka vsaj normalno živela« Če bi njegova žena prišla pred sodišče, bi se vsi stopili od sožalja pred diagnozami njene lečeče zdravnice. Končal bi na smetišču, z nalogom sodišča, da vzdržuje Alenko v roki.

»V redu, se bom skušal popraviti. Morda bi šla oba k terapevtu za zakonske zveze?« V upanju, da se je s tem dovolj uklonil jekleni volji Marine.

»Dobra ideja, čim pridem domov, vama bom poslala naslov. Ti pa z Alenko ravnaj, kot se spodobi, razumeš, idiot mali?«

»Idiot mali ima pred seboj ure in ure užitka, kjer bo on ukazoval in ne neka tuja ženska!« je pri sebi dejal. Naglas si tega seveda ni upal.


III.

»Razumem« je šepnil in tašča Marina je odšla, med zmagoslavnimi pogledi njegove žene. Pogledal je na uro. »Madona, samo še dve uri in pol do sedmih!« Stekel je na WC in tam pogoltnil tableto viagre. Zatem je več kot uro skušal reševati nek spis, toda zaradi krikov in vzdihovanj japonskih porničev in njegove žene ter njenega slabo prikritega samozadovoljevanja ob tem, to ni bilo mogoče.

Počasi je vstal in se začel oblačiti za sestanek. Žena je mislila da ve, da ima poslovno srečanje z gospodom Degrassijem, ki je bil pomembna stranka firme. Tisto, kar ni vedela, pa je, da je Degrassi njegov prijatelj, kot tudi skriti gej; ki mu je pomagal, da je prav za danes našel poklicno moško družbo, ki jo je le-ta nujno potreboval.

Poslovil se je od žene, ki mu je brezbrižno vrnila pozdrav in nadaljevala s strmenjem v gole postave. Končno je lahko odšel. Srce mu je čedalje hitreje bilo. »Milena, danes, danes te bom, od spredaj in zadaj in od povsod, Milena, čedalje bližje sva si.« Najprej se je z avtom zapeljal do pregrešno drage restavracije, kjer je verjetno že pogled na natakarja stal dvajset evrov.

Degrassi ga je čakal, ves nestrpen. Potreboval je alibi za svojo sicilsko ženo, ki je stikala za najmanjšim papirčkom pri njem in zahtevala odgovore o vsaki minuti njegovega življenja. Poklicala sta natakarja, naročila dva kozarca šampanjca, nato pa plačala, kot je bilo dogovorjeno, dve super dragi večerji, ki ju ni nihče niti skuhal, kaj šele pojedel. Natakar je žarel zaradi nepričakovanega priliva denarja in z vso uslužnostjo na računu dodal zahtevano uro – po kateri se je večerja končala ob enih ponoči. Vzela sta ta dokaza o opravljenem razgovoru in večerji in odšla ven. Degrassi se je takoj odpeljal k svojemu novemu eskortnemu ljubčku, Domen pa je poklical dogovorjeni taksi in pri sebi klel višino računa, ki ga je plačal.

Tihi avto, ki se je pripeljal, je imel nepredirna okna. Usedel se je vanj in šoferju dejal: »Hotel Plaznik, prosim.« Šofer je brez besed zapeljal na avtocesto in po daljši vožnji po njej zavil po ozkem prehodu v še ožjo ulico. Taksimetra ni prižgal. »Deset evrov« je bil ves njegov besednjak in Domen mu je takoj plačal.

Stopil je skozi vrtljiva vrata v recepcijo, kjer je stal nek potomec Herkula, z bicepsi v velikosti mladega hrasta in z obrazom, na katerem so bili vidni sledovi boksanja. Pokazal mu je potrdilo in ta je samo stegnil svojo orjaško roko navzgor: »soba številka 3, prvo nadstropje«. V avli hotelčka ni bil nihče drug, v dvigalu in na hodniku prav tako ne. Odklenil je sobo in stopil vanjo. Kaviar in šampanjec sta se svetila na mizi, pred ogromno, ročno izdelano posteljo, ki je kar vabila k seksu.

Usedel se je in začel sanjati o Mileni. In o tistem delu njenega oglasa, kjer je stalo, da je za tritisoč evrov dovoljeno vse – fotke so bile jasne, da v tem primeru ni meja. Aah… Do sedmih je manjkalo še šest minut. Končno je nekdo potrkal. Tako napet, da ga je grizla zadrga v mednožju, je zaklical: »Milena?«. »Da« je dobil kratek odgovor. Z drhtečimi rokami je sunkovito odprl vrata.

In zagledal svojo taščo. Marino.


IV.

Le da to ni bila ista Marina. Izginile so ohlapne obleke in pod sveže sfrizirano glavo je nosila kratek jopič z orjaškim dekoltejem tja do bradavic. Jopič je bil kratek in je razkrival njen brezhibni trebuh, ramena in roke. Ob strani razklano krilo, je odkrivalo privlačne dolge noge. In povrhu vsega še visoke pete, uhani, okusna in draga verižica okoli vratu, igriva torbica in zapestnice. To je bila neka druga ženska ..., ki je omamno dišala.

Skoraj deset sekund sta nepremično zrla drug v drugega, nakar se je Marina zrinila v sobo in zaprla vrata za seboj. Umaknil se je pred njo.

»No, in kaj sedaj?« Vedno je usekala prva.

»Kkkaj, kaj mene sprašuješ, jaz sem vendar tvoj zet!« Počutil se je, kot bi ga kdo s kladivom po glavi. Ni vedel, kaj naj reče.

»Zet, ki preko računalnika naroča plačljive ženske v hotel, misliš,« zven njenega glasu je bil bolj zapeljiv, kot bojevit.

»Kkot je moja tašča prav takšna plačljiva ženska, o katerih govoriš« je skušal biti možat.

»In kaj potem? Koga to briga? Boš ti to razkričal in še sebe potunkal?« Zgrozil se je ob misli na škandal, ki bi nastal. Raje v vodo, kot to!

»Saj nisem nor!« Škandal bi mu odvrnil vse stranke. Že tako so bili v rdečih številkah, ki so jih skrivali.

»Če nisi nor, pa bodi pameten.« Pri govorjenju se je zapeljivo zibala.

»Kako zdaj, naj bom pameten?« Naj ona najde rešitev, ha!

»V tem hotelu sem jaz Milena, in ne Marina. Ti si Vene in ne Domen. In kaj Milena in Vene počneta prostovoljno v hotelu, nikogar ne briga.«. Opazil je, da si je začela odpenjati gumbe na jopiču in ponovno se je vznemiril tam spodaj.

»Aampak ali to sploh smeva?« Šele sedaj se mu je posvetilo, kam gre ta razgovor.

»Sva v krvnem sorodstvu? Si ti še mladoletnik? Sem jaz tvoj šef, ki ti lahko uniči kariero?« Je tu kakršnakoli prisila?« Njen glas je bil vabeč in grlen. Pa še zamračila je svetlobo v sobi.

»Nne, seveda nne.« Hlače so mu postale ponovno pretesne.

»Potem bodi inteligenten in odpni že tisti tvoj pas, da ti tvoj mali ne strga hlač« Krilo je zdrselo na tla.

Domnu so roke kar zdrvele k pasu in začel ga je divje razvezovati. Postelja je kmalu zaječala, ko sta nanjo planili dve telesi, ki sta se mrzlično slačili. In zatem je postelja začela opravljati svojo funkcijo, ker je bila, kot vse postelje, nevtralna do tega, kar ljudje počnejo na njej.


V.

Domen je izčrpan dremal zraven gole Marine, ki jo je osvetljevala posteljna svetilka. Sploh ni vedel, da je mogoč tako čudovit seks! Kako se je skoraj dve uri zvijala pod njim in nad njim, ga božala, gladila in ljubkovala, mu pokazala nove reči, kako povečati ugodje sebi in njej! Vsakič, ko je končal, je bilo, kot je nekoč zapisal Hemingway, kot da bi se zemlja zatresla pod njim! Tisoč evrov mu je prineslo užitek, ki ga je doslej le sanjal, pa še naučil se je marsičesa. Leno je razmišljal, kako bo naročil, ko bo zbral dovolj denarja, še en sestanek. Gotovo ga bo stalo manj, morda celo nič! Pa da poskusi stvari, ki se jih ni nikoli upal, ki pa jih je Marina v internetnem vprašalniku odkljukala, da jih je pripravljena početi: sadomazohizem, šeškanje, biči, vezava z vrvmi, pasji povodci in plazenje po vseh štirih, še enkrat analno….. Sredi blaženega razmišljanja ga je zaustavil njen glas:

»Dve uri sta mimo, dragi, čas je za obračun!« Obrnil se je in videl, da se je že napol napravila. Nejevoljno je vstal in se začel oblačiti tudi sam. Ko je skoraj končal, ga je pozvala:

»Plačilo za moje delo, dragi, na dan z denarjem!« Glas se ji je spremenil običajni led.

»No, o tem se bova pa gotovo brez težav zmenila kot sorodnika, a ne?« vprašal je kar po domače, šaljivo. »To res ne bo težava a ne? A res moram plačati?« jo je upajoče pozval.

»Ja, in to dva tisoč evrov, pa takoj prosim! Vem, da imaš vedno rezervo s sabo.« Šok.

»Dva tisoč! To je enkrat več kot sva se zmenila, to je rop! To je moj osebni denar za celo leto! Pa še ves ni moj!« In izginile so sanje o novih dveh urah užitka. Nastopila je groza pred posledicami. Tega manka ne bo mogel zakriti.

»Pravilo je – kadar stranka razkrije tvoj nočni hobi in spozna tvojo identiteto, je honorar vedno podvojen; ker je zaradi tega možno, da bo to moj poslednji zmenek ter konec te kariere in s tem zaslužka. Nekakšno poslovilno darilo ali odpravnina firme, pač. Želiš, da pokličem Žana iz recepcije, da ti to bolj podrobno obrazloži? Zadnji, ki ni hotel razumeti njegove obrazložitve, je bil en mesec na travmatološki. Kaj si res mislil, da sem tu brez zaščite in to zanesljive?« sedaj je spet govorila kot običajno z njim, trdo in neizprosno. V roki je držala slušalke, pripravljene na klic. Jasno mu je bilo, da druge izbire ni.

Spomnil se je gorile iz avle in njegovega trdega pogleda. Vedel je, da ga bo takoj priklicala in v strahu je hitro povlekel denarnico iz žepa. Počasi je potegoval ven petdesetake, ki so pri medli svetlobi takoj končali v njeni torbici. Denarnica se je tanjšala, dokler ni bila skoraj prazna. Le kako bo te stroške skril pred firmo in ženo? Opravičil firmi manko v blagajni in minuse pri plači ženi? Vrnil Venetu tristo evrov?

»Čisto brez bom ostal, brez dva tisoč, pa hotel me je stal tristo, pa večerja preko dvesto, pa taksi deset evrov. In ves ta denar šel za nekoga iz družine! Kot da se ne poznava!?« je glasno zajokal. Počutil se je kot bankrotiranec. Reva. Berač. Ponovno ga je obvladala in porinila v slepo ulico kot cucka. Kako bo živel? Bo sploh lahko preživel posledice? Lovil je sapo in ponovno na glas zahlipal.

Premišljeno ga je pogledala in počasi dejala: »Imaš prav, pošteno je, da ti povrnem stroške, vsaj nekatere. Na koncu koncev sva v tesnem sorodstvu in to nekaj velja. Na, tukaj imaš, da ne boš rekel, da ti nisem pomagala, ko je bilo nujno.«

V mračni sobi je segla v torbico, mu pomolila nekaj bankovcev, ki jih je krčevito zagrabil in stisnil v pest; in nato je kraljevsko odšla ven. Upajoče je razprl roko z denarjem.

Vrnila mu je deset evrov za taksi.

Slike članka
Zadnje objave
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
Zrenja med pogledi
OBJEKTIVNI PROBLEM RESNICE KRŠČANSTVA
NEVENKA MIKLIČ PERNE, POGOVOR S STVARMI, MARIBOR: KULTURNI CENTER MARIBOR
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
Najbolj obiskano
1
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
2
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
3
OČENAŠ HLAPCA JERNEJA
4
IZBOR
5
PATRICIJA ŠAŠEK, VSAK VEČER PREPLETEM PRSTE ...
Sorodne vsebine
STOPINJE
NOČNO SONCE 2. DEL
JAJČKA PO FLORENTINSKO
CRISTIANO PAULIN
SMRTNO ZALJUBLJEN V ZDRAVO DOZO CIANKALIJA