Predgovor[1]

Še pred desetimi leti bi lahko imel[2] aktualno in živahno predavanje na temo literarne kritike → Ta kritika je bila takrat bogata in raznolika: marksistična (Lukacs, Goldmann), tematska (Bachelard, Sartre, Richard), strukturalistična ali pravzaprav semiotična (ker so strukturalisti stricto sensu samo Dumézil, Benveniste in Lévi Strauss) s svojima dvema vejama naratologije in analizo figure (pogosto z močnim vplivom psihoanalize) → nekatere od teh kritik so danes onemogle, druge so na srečo še vedno zelo produktivne, a večina pogosto v individualnem smislu: vsak se ukvarja s svojim delom, a tako kot na mnogih drugih področjih današnjega francoskega kulturnega življenja – niso več kolektivne, sistematične sile, ki bi omogočale pomembno sintezo literarnih komentarjev. Zato sem se ob tej priložnosti odpovedal kritikam –, saj bi šlo le še za eno dolgočasno in preživeto prikazovanje (in ne vem, koliko ste seznanjeni s temi stvarmi). Razen tega ni nič težjega kot zanimanje za Nedavno (za razliko od Nekoč ali Zdaj); Retro moda še vedno vzbuja zanimanje, vendar ne tista iz sedemdesetih = Retro ni nikoli tisto, kar je bil nedavno.

Pravzaprav je kritika –, če izvzamemo časopisno kritiko, ki ima bolj opraviti z mediji kot s knjigami, vedno literarna teorija (ki obstaja v Nemčiji in ZDA, za razliko od Francije, ki se bolj ukvarja z zgodovino literature); vse resne kritike, o katerih sem govoril, vedno vsebujejo nekaj več kot ideologijo (in to je fokus novinarske kritike ob predstavitvi knjige): vsebujejo filozofijo, epistemologijo, sistematično pojmovanje človeškega subjekta, družbe in zgodovine → To je vzrok zakaj predlagam, da se za ta kratek čas najinega pogovora omejiva na zelo ozko področje literarne teorije, poleg tega pa se bom s tem ukvarjal tudi povsem osebno. Govoril bom v svojem imenu in ne iz mesta znanosti, in se preizpraševal kot tisti, ki ljubi literaturo → To svojo zoženo perspektivo bom imenoval Želja po pisanju.[3]

Želja po pisanju

Izvor in izhodišče

Zakaj pišem? To je lahko med drugim posledica občutka dolžnosti: na primer v službi nekega NAMENA, družbenega ali moralnega cilja, kot je poučevanje, izobraževanje, zavzemanje za nekaj ali zabava. Ti razlogi niso zanemarljivi; vendar jih dojemam kot utemeljitve v smislu, da pisanje postavijo v odvisnost od neke družbene ali moralne (zunanje) zahteve. Torej, kolikor lahko prodrem v zadevo, vem, da pišem, da zadovoljim neko željo (v močnejšem pomenu besede): željo po pisanju → Vendar ne bi mogel reči, da je ta želja izvor pisanja, saj mi ni mi bilo dano, da bi v celoti prepoznal svojo željo in dojel njen cilj: želja je lahko vedno nadomestek za neko drugo željo in jaz, neozaveščen subjekt, potopljen v domišljiji, nimam moči, da bi osvetlil svojo željo vse tja do izvora njene narave; lahko samo rečem, da ima želja po pisanju vsaj eno določeno izhodišče, ki ga lahko prepoznam.

Veselje

Je izhodišče ugodja, užitka, občutka veselja, naslade, ki ga čutim ob branju nekaterih besedil, ki so jih napisali drugi → pišem, ker berem, vendar kaj je pravzaprav na začetku verige? Kdo je prvi napisal? To je splošno vprašanje, ki ga ne morem in nočem rešiti. (Primerjajte na primer s tem, kdo je prvi spregovoril? Ali z vprašanjem o izvoru jezika? Postavljam eksistencialno, ne avtopoetično vprašanje). Da bi prešli od užitka branja do želje po pisanju, je treba uvesti diferencial intenzitete (glej znanost o intenzitetah); ne gre za »veselje do branja«, gre za banalen izraz, ki bi lahko bil reklama za kakšno knjigarno[4] → to veselje proizvaja zgolj bralce, ki ostajajo bralci in se nikoli ne bodo prelevili v pisce; veselje, ki izvira iz pisanja, je drugačno veselje – je veselje, ekstaza, preobrazba, razsvetljenje, kar sem pogosto imenoval satori, recimo nekaj takega kot potres ali spreobrnjenje. Na primer, tega kratkega Chateaubriandovega besedila iz knjige Spomini na posmrtno življenje[5] nikakor nočem pojasnjevati ali komentirati, čeprav je to očitno mogoče; v meni vzbudi neko jezikovno vzhičenost, poplavo ugodja; poboža me in to božanje mi daje vsakič, ko ga ponovno preberem vedno enako ugodje: kot nekakšen neskončen in skrivnosten sijaj (moja razlaga ga ne bi utrudila, prav tako ne popolna potešitev želje ljubezni), ker zelo dobro vem, da je to besedilo kot resnični predmet mojega poželenja, naletelo name zato, da bi se med tisočerimi drugimi možnostmi prilagodilo moji osebni, subjektivni želji: prav tako nič ne kaže na to, da bi si kdo drug želel tako, kot si želim jaz: tako se želja po ljubezni razprši glede na subjekte želje in to vsakemu omogoči, da najde svojo srečo, kajti če bi bili vsi zaljubljeni v isto bitje – kakšno trpljenje za nas in zanj! Enako je s knjigami in fragmenti iz knjig: gre za razpršenost in v tem smislu obstaja klic in možnost za rojstvo drugih knjig; moja želja po pisanju ne izhaja iz branja kot takega, ampak iz nekih posebnih branj, recimo jim "topoloških". To je tema moje želje → kot v ljubezenskem srečanju, ampak kaj pravzaprav definira to srečanje? To je upanje: iz srečanja več prebranih besedil se rodi zapisano upanje.[6]

Upanje pisanja

Upanje7 v času branja, predvsem pa tistega navdušenega branja, ki je obdobje bralne mladosti – pa tudi v celotnem pisateljevem življenju, v katerem ni nikoli nič pridobljeno enkrat za vselej, se ta želja vedno znova rodi. Pisanje ima obliko Upanja – spomnimo se lepega Balzacovega izreka »Upanje je spomin, ki si želi«; vsako lepo delo in celo vsako impresivno delo [deluje kot želeno, vendar nepopolno in skoraj kot izgubljeno, ker ga nisem napisal sam in ker ga želim znova najti tako, da ga napišem na novo; pisati pomeni želeti to delo napisati na novo: rad bi se aktivno pridružil tistemu, kar je lepo, a manjka, kar je zame nujno.

Volupia/Pothos[8]

To dialektiko med spominom, upanjem, užitkom in željo ponazarjata dve starodavni besedi, ena latinska, druga grška: Volupia, boginja popolnoma potešene želje, njena izpolnitev → in Pothos, boleča želja po odsotni stvari. → Obstajajo trije načini užitka

a) Popoln užitek ob branju, če le ni prežet s tesnobo, da tudi kaj takega naredimo sami: Volupia. Užitek ob branju, ko ga zmoti kakšna pomanjkljivost: želja po pisanju: Pothos.

b) Želja po pisanju: vsekakor prinaša s seboj skrb (težave, številne ovire), a gre za skrb za Izvedbo, ne za skrb za Bistvo. → to je le ena od skrbi, ne pa bistvena. Ne-Volupia nekaj takega.

c) Branje in pisanje: v stalnem gibanju medsebojnega spodbujanja; morda je Moč vsake kreacije in celo kreacije novega življenja: v rojenem otroku se pridružim tistemu, ki ga ljubim. → Razmerje med Branjem in Pisanjem bi bilo kot poroka → neizogibna je že tisočkrat izražena primerjava ustvarjalnosti in snovanja novega življenja; zato je treba dati neko antropološko definicijo: rojevati in ustvarjati → ne gre v dobesednem pomenu za zmago nad smrtjo, ampak za dialektiko, Dialektiko Posameznika in Vrste: pišem, »končanjem« (dela) in umrem, a po tem se še vedno nekaj nadaljuje: človeška vrsta ali literatura → zato grožnja izginotja ali izumrtja, ki grozi literaturi zveni kot neka oblika uničenja vrste, neka oblika duhovnega genocida.[9]

Posnemanje

Prehod od branja k pisanju po sledi želje je očitno mogoč samo s posnemanjem. Toda takoj, ko je ta beseda izrečena, jo je treba opustiti: kajti med branjem in pisanjem je na delu tako posebno posnemanje, tako svojeglavo, tako deformizirajoče, da bi bila potrebna druga beseda, da bi upravičila razmerje branja (in zapeljive) knjige glede na knjigo, ki jo bomo napisali.

V ožjem pomenu besede se posnemanje knjige lahko nanaša le na dve praksi, ki sta kot karikature pisanja; obe sta upodobljeni v Flaubertovi knjigi Bouvard in Pécuchet:

1. Posnemanje knjige = uporaba knjige: vzeti knjigo in jo realizirati točko za točko, dobesedno v resničnem življenju, to počneta Bouvard in Pécuchet s celo vrsto knjig. Vemo, v kakšno katastrofo vodi to posnemanje in kakšen občutek norosti ali vsaj neumnosti se porodi iz tega posnemanja (prim. Don Kihot) → radikalna različica tega posnemanja je Uporaba = »Imitacija po ...« Jezusu Kristusu (pa tudi po Sade-u).

2. Posnemati knjigo v smislu prepisovanja knjige: tako ostanemo znotraj Svetega pisma in ga dobesedno prepisujemo; to počneta tudi Bouvard in Pécuchet. Prepričan sem o tem, ampak katera sociologija se s tem ukvarja?, da obstajajo tudi prepisovalci knjig iz ljubezni, vsekakor so bili to nekoč tisti ljubitelji pesmi, ki so jih prepisovali (→ od tod tudi rokopisni zvezki s prepisanimi pesmimi). Metaforični namen »prepisovanja knjige« = Pastiš → Sklicujem se na Genettejeva dela[10] → resnici na ljubo mi je ta tema nekoliko dolgočasna: Proustovi pastiši so mi všeč samo zato, ker so že sami po sebi dejanje ljubezni – kažejo na posnemanje, ki ga motivira želja; Paštiši me ne zanimajo zaradi ironije ali norčevanja (sam sem jih nekaj utrpel).[11]

Navdih

A pustimo zdaj to dobesedno in nepremično posnemanje, pustimo besedo samo in izhajajmo iz tega, da je treba dialektični prehod od zaljubljenega branja k ustvarjalnemu pisanju poimenovati drugače: jaz bi temu prehodu rekel Navdih. Te besede ne razumem v mistično romantičnem pomenu (npr. Mussetova muza), niti v grškem pomenu besede entuziazem kompleksnega pojma, s katerim se je ukvarjal Antoine Compagnon[12], ampak v pomenu: biti od nečesa navdihnjen. Temu izrazu bi dodal naslednje nianse: Navdih =

Narcistična deformacija

Da bi se delo nekoga drugega pretočilo vame, ga moram v sebi doživeti, kot da je napisano zame, a ga hkrati popačiti, ga iz ljubezni narediti za Drugega (to je izziv filološki resnici). Tukaj je primerjava: slučajno slišim (France Musique, 11. julija 1979) Bachov courante (dvorni ples), Partita IV, ki se izvaja na klavikordu (vedno ta manija, da se Bach izvaja na klavikordu, ker se zdi bolj zgodovinsko pristno), ki jo imam zelo rad in jo (z razlogom) igram zelo počasi. Ne glede na to, kako slabo jo igram, je za moja ušesa globoka, prožna, melodična, gladka, lirična in nežna; toda klaviaturistka (Blandine Vernet) jo igra trikrat ali štirikrat hitreje, do te mere, da potrebujem kar nekaj časa, da jo sploh prepoznam (vedno se borim s tempom izvajanj, primerjam jih z osebnim strinjanjem ali nestrinjanjem) → vse te omenjene značilnosti so izginile: padle so v nekakšno stopico, tudi tista »mala fraza««, tako spevna, vendar ne poje več in tudi ni več prepoznana; pesem je utihnila z njo tudi Želja: žalostno, da to izvira iz profesionalne glasbenice (vendar se to pogosto zgodi, kakšna škoda, kakšno razočaranje! Ne govorim o nečimrnosti, ampak resnici amaterja, ker pozna zanesljivost njegove Želje ). Skladba je bila kot taka odigrana (verjetno v skladu z zgodovinsko resnico), a ne zame: zame nima nobenega smisla (Nietzsche) – in zato se v njej nič ne zgodi, nič se ne realizira (nič se transformira). Kajti tisto, kar iščem, kar si želim v delu, po katerem hrepenim, je, da se v njem nekaj zgodi: nekaj avanture in celo dialektika ljubečega druženja, kjer bo vsak partner drugega preoblikoval iz ljubezni in na način ustvariti tretjega člana: bodisi odnosa kot takega bodisi novega dela, ki ga je navdihnilo prejšnje.

Semiotika

Paradoksalno, čeprav sem načeloma semiolog, semiotiko razumem v zelo neregularnem smislu, precej nietzschejevsko. Sklicujem se na Nietzschejevo opazko (Ecce Homo): ko je govoril o svojem odnosu do Schopenhauerja in Wagnerja, ki ju je razglasil za znamenja njega samega: »Na ta način je Platon uporabil Sokrata kot nekakšno semiotiko za Platona«[13], → in Bog ve, da Nietzsche ni »posnemal« Wagnerja ali Schopenhauerja! A razmerje še vedno obstaja: avtor, ki je zame pomemben (da ne rečem ljubljen), zame, ki hočem pisati, postane nekaj kot znak mene samega - in vemo, da znak ni analogija, ampak le element homolognega sistema, kjer so si po formulaciji Lévija Straussa zares podobni le sistemi sami, torej razmerja med razlikami.

Prevedla Katarina Majerhold

1 Odlomek iz knjige »La préparation du roman I et II«, Cours et séminaires au Collège de France 1978 – 1979 – 1980, Seuil, Imec, 2003. Prevod je narejen na podlagi članka Želja za pisanjem iz Evropskega glasnika 3, 2018 in z dovoljenjem njegovega urednika Žarka Paića.
2 Francoski literarni teoretik, filozof in semiolog (1915 – 1980). S svojim delom, ki združuje jezikoslovje, semiotiko, kulturno kritiko, filozofijo in literarno teorijo, je odprl nove poti raziskovanju razmerja med znaki in sodobno civilizacijo besedila in podobe. Njegova najpomembnejša dela so: Elementi semiologije, Sistem mode, Imperij znakov, Užitek v besedilu.
3 Uvodno stran s približno tridesetimi vrsticami, ki je tukaj reproducirana, je Roland Barthes naknadno dodal besedilu svojega predavanja. Gre za uvod v predstavitev, ki jo bo imel dva meseca pozneje na Politehnični šoli, 20. februarja 1980, na povabilo Antoina Compagnona. To kratko besedilo naj bi bilo uporabljeno kot predgovor za prvo predavanje predmeta »Želja po pisanju«, kasneje pa ga je Barthes ponovno uporabil za predstavitev na Politehnični šoli. Glede na pozornost, s katero je avtor to stran, napisano pozneje, vključil v celoto rokopisa svojega predavanja (nova paginacija, povezovalne puščice ipd.), predstavljamo to uvodno besedilo, kot si ga je zamislil, še pred začetkom predavanja samega rokopisa.
4 François Maspéro je res odprl knjigarno s tem imenom na rue Saint Séverin, Paris V., vendar je že leta 1987 prenehala delovati.
5 Roland Barthes tukaj aludira na citat, ki ga je prebral na začetku predavanja (str. 184), Cours et séminaires au Collège de France, op. cit.
6 Ta del je bil napisan, prečrtan in nato prebran med predavanjem.
7 Prečrtan odlomek.
8 Včasih identificiran kot eden od Zevsovih sinov in ene od Plejad, Taygeta, Lakedemonova žena in Himerova mati, včasih pa kot Afroditin sin, Pothos je poosebljenje ljubezenske želje, ki je najpogosteje povezana z likoma Erosa in Himere. Roland Barthes v delu Fragments d' un discours amoureux (Fragmenti ljubezenskega diskurza) omenja »Pothos kot željo po odsotnem bitju in Himerosa, tistega bolj strastnega kot željo po prisotnem bitju (Pariz, Seuil), 1977, str. 21. Oeuvres complètes 5, str. 43). Volupia je poosebitev popolnoma izpolnjene želje ali celo, po Georgesu Dumézilu, v celoti izpolnjenega hotenja (La Religion romaine archaïque, Pariz, Payot, 1974, str. 341C343).

9 Konec odlomka prečrtal R. Barthes.
10 Glej Gérard Genette, Mimologique, Pariz, Seuil, zbir. »Poétique«, 1976, zlasti pa Palimpsestes, la littérature au second degré, Pariz, Seuil, kol. »Poétique«, 1982, čigar predpostavke je Roland Barthes poznal.
11 Aluzija med drugim na delo Roland Barthes sans peine M.CA. Burnier in P. Rambaud, Pariz, Balland, 1978.
12 Avtor se sklicuje na predstavitev A. Compagnona 2. marca 1977 v okviru seminarja »Imeti predavanje«, ki ga je vodil Roland Barthes na Collège de France. Za uvod v ta seminar glejte Kako živeti skupaj, uredil Claude Coste, Pariz, Seuil, coll. »Traces écrites«, 2002, način ustvarjanja tretjega člena: bodisi odnosa kot takega bodisi novega dela, ki ga navdihuje prejšnje.
13 Ko se vrne k besedilom, posvečenim Schopenhauerju in Wagnerju, Nietzsche še pravi: »Zgrabil sem dva značilna lika, oba slavna [...], da bi nekaj izrazil, da bi imel pri roki nekaj dodatne formulacije, nekaj znakov, sredstev za izražanje. Na popolnoma enak način je Platon uporabil Sokrata kot semiotiko za Platona. Zdaj z določene distance vidim vse okoliščine, o katerih pričajo ti zapisi, in ne nameravam zanikati, da v bistvu vsi govorijo o meni« (»Ecce homo« v Oeuvres philosophiques complètes, zv. VIII, prirejeno Giorgio Colli in Mazzino Montanari, prevod Jean Claude Hémery, Pariz, Gallimard, 1974, str. 294).