Borut Slokan
(Serija »Šef in Bojan«, št. 1)
I.
Hrib se je vzdigoval polagoma; še to je bilo zanj preveč. Sopel je in iskal moči, kjer jih ni bilo več. Vztrajal je, slabostim navkljub. V meglici napora je zagledal svoje drevo.
Ogromen primerek, ki ga je nagrizel čas in mu je vdolbel v trup celo jamo. Ali pa je pomagala strela. Ponovno je videl orjaško deblo, viseče veje in lubje, vse globinsko, kot še nikoli. Podrobnosti, dosegljive samo z mikroskopi, so se mu prikazovale pred očmi. Pomel si jih je.
»Ni popolnoma res, da z leti slabše vidiš. Lahko tudi to, toda v večini primerov vidiš drugače. Kopica starostnikov z leti ne potrebuje več očala za branje ali računalnik. Drugi spet lahko naenkrat od daleč gledajo televizijo. Oči so zapleten, ne še popolnoma jasen organski sistem, ki lahko izjemno preseneča.« je pri sebi ponavljal razgovor z okulistom.
Šef je veselo rinil po listju. Ker je bil mešanec z neko pasmo lovskih psov, je zraven divje vohal. Še dobro, da so bila tla trda, da je lahko s hojco prišel do drevesa. Hojca je bila zaklad – pomoč pri hoji, nosilec bremen in sedež hkrati. Hojco je porinil kolikor je mogel v vdolbino in se zadovoljno usedel. Šef se je ustavil in mahal z repom. Priboljšek, vohal ga je. Vrgel mu je kos dunajskega zrezka, ki mu je ostal in pes ga je pograbil.
Prižgal je prepovedano cigareto. »Prekleta država, farizeji,« je pomislil pri sebi. »Na eni strani hinavsko nakladajo o škodljivosti tobaka in imajo cele zavode proti temu, na drugi pa gre v proračun ogromen del cene, ki jo vlada čedalje bolj viša.«
Znanec iz trgovinske stroke mu je povedal, da dejanski strošek izdelave cigaret komaj dosega dvajset odstotkov prodajne cene. »Ostalih osemdeset odstotkov je transport, trgovinska marža in predvsem državni davki. Enako je z alkoholom, vsi se mastijo s tem.«
»In potem pridigajo ljudem naj nehajo kaditi in piti.« Nikomur ni več verjel in z veseljem se letos ponovno ni udeležil volitev.
Narava, mir in občasno bevskanje Šefa, vse ga je uspavalo. Zadremal je.
II.
»Kje je? Kje je?« neznan glas je bil tako močan, da je skoraj zdrsnil s hojce. Odprl je oči, trava se je še bolj lesketala in lahko je razločil vsako bilko posebej. In stopinjo.
Pred njim sta bila dva moška in ženska. Vsi razmršeni in vidno razburjeni.
»Kje je kdo?« Spet je naletel na neke čudake. Dobro, da ima psa s seboj.
»Vanja, naša Vanja, kje je?«
»Brez zamere, toda ne poznam nobene Vanje. Prišel sem s poti, da se odpočijem v naravi. In nisem srečal nikogar.« Upal je, da bo namig zadoščal.
»Lahko pogledam?« Brez privoljenja je eden od moških, bile so ga same mišice, začel pregledovati njegovo vrečko in žepe na hojci. Končal je in ga premeril z očmi.
»Čisto.« je na kratko oznanil. Seveda, kaj pa misli, da lahko vlečem s hojco?
Malo bolj umirjeno je starejši, dobro oblečen moški, črnolas štiridesetletnik, končno začel pojasnjevati.
»Moja hčerka Vanja je izginila. Pred ovinkom smo se sredi razgovora ustavili, ona je šla naprej po poti, čez nekaj časa mi za njo. Nje nikjer. Kličemo in iščemo po tem prekletem gozdu že skoraj pol ure. Nič. Je res niste videli? Enajst let, rjavolasa, z dolgo kito. Zaupljiva, morda preveč.«
»Res ne. Pred uro ali dvema sem prišel sem in zadremal. Dokler niste prišli vi.«
»To ni invalidski voziček?« velikan je vse opazil.
»Ne, to je hojca, za tiste ki težko hodijo, niso pa nepokretni.«
»Lahko karkoli pomagate? Jaz sem oče, Mladen, to je moja žena Silva.« na orjaka je kar pozabil.
»Jaz sem napol invalid.« V travi je jasno videl stopinje vseh treh. »Ne vem, če je…«
»Ne veste ali nočete?« mišičasti je bil pozoren na odtenke.
»Ne vem, ker to še nisem počel. Iskanje otroka namreč.«
»Še niste?«
»Šef je mešanec, toda izjemen lovski pes. In jaz se kar spoznam na sledenje. Samo počasen sem.« V kaj za vraga pa leze? Najraje bi se ugriznil v jezik.
»Ja, pomagajte, plačam kolikor hočete!« Mati je hlipala od razburjenja.
»Denarja ni treba, samo pokažite mi, kje je izginila. In dajte kakšen predmet, ki se ga je dotaknila, za psa.«
»Tu, tu je njen telefon. Tako je bila jezna, ko sem ga vzela. Je zato zbežala.« Iskanje krivde, pri sebi ali drugih.
»Ni zbežala, ker bi slišali, kako pokajo suhe veje, ko teče.« To bo mater začasno pomirilo.
Odšli so na izhodiščno točko, zakonca sta pomagala porivati hojco.
»Šef tu, povohaj, na, najdi, najdi« Ni povedal, da že vidi njene stopinje, kjer je skrenila s poti. Kako pa naj bi to obrazložil? Da ve, da je punca šla na morilski teren?
Pes je mahal z repom, zaokrožil in se pognal nad potjo. Tekli so za njim. Sled je bila kristalno jasna, otrok, omahljiv. Kar je videl sam, je zakril s tem, da je glasno komentiral psa.
»Tule je šla navzgor, nato pa naravnost, ker je drugje preveč strmo. Ni dolgo od tega, bilke so še upognjene. Smer je ravna, ampak proč od poti, razen kadar le-ta zavije. Hodi počasi, brez jasne smeri. Izgubljena je.«
Hitro so rinili naprej, Mladen in Silva sta bila pri hojci, če je bilo treba.
Ustavil se je. To ni dobro, to je slabo, zelo slabo. In to že nekaj časa.
»Zakaj ne gremo naprej?« Silvi je podrhtel glas.
»Ker so že nekaj časa še nove stopinje. Odrasle, težke, odločne.« Šef se je strinjal in zalajal.
»Hvala Bogu, našla bo pomoč, vse bo v redu.« Mati je prepričevala samo sebe.
Ampak stopinje niso lagale. In kar so kazale, je bilo grozeče.
III.
Povabil je očeta in njegovega hrusta stran. »Materi nisem povedal, vama pa moram. S tem zasledovalcem nekaj ni v redu.«
»Kaj, kaj ni v redu?« Oče je bil na robu, toda obvladan.
»Vanja se je dvakrat približala poti, ne da bi jo videla. Zasledovalec je obakrat zavil tako, da so ga zakrivala drevesa. Ni je opozoril na pot, da se reši. Pa tudi, zakaj samo sledi in je ne pokliče, da ji pomaga? In kar je še slabše…¨
»Povejte, karkoli je, je dobro, samo da jo najdemo.«
»… sledovi kažejo, da se mu je pred kratkim nekdo pridružil. Iz gozda, ne iz poti. Telefoniral mu je, verjetno. Vanji sedaj na skrivaj sledita dva odrasla moška. Usklajeno, kot da ni prvič zanju.«
»Kar pomeni?« velikan je bil kratek, toda njegov obraz je izdajal skrb in zadržan bes.
»V tem gozdu sta v zadnjih letih izginili dve dekleti, Vanjinih let. Policija išče storilca, brez uspeha. Kaj pa, če sta dva? Veliko lažje se potuhneta ali pa pojasnita, kje da sta bila?
Silak je začel stiskati pesti, oče ga je prestrašeno gledal.
»Kaj zdaj?« Mladenov glas je trepetal.
»Kaže, da zasledovalca nekaj čakata. Verjetno to, da bo Vanja zablodila še globlje v gozd, od koder njenih krikov ne bo mogoče slišati. Če greste hitro, jih boste dohiteli, ker otrok hodi počasi, in zato onadva tudi.«
»Če gremo hitro? Kaj pa vi? Pa vaš pes? Mi ne znamo slediti. Ne boste pustili otroka kar tako?«
»Ne morem več naprej, hojca za ta teren ni primerna, jaz pa skoraj ne zmorem hoje. Žal.«
»Ni problem.« Orjak je stopil pred njega, počepnil s hrbtom nazaj in zagolčal »Roke gor, noge, da jih lahko objamem. Teža ni problem. Gremo!« Hojca je ostala zadaj.
Kot v otroških letih je čepel nekomu na hrbtu. Šef je začudeno zalajal, ko pa je videl, da gredo dalje, je takoj pričel vohati in brskati. Vsake toliko časa ga je pogledal in potihem zarenčal on pa nazaj, ja gredo po pravi poti. Šli so hitreje, oče je razumel njegovo obvestilo. Po par sto metrih je Šef postal bolj živahen in je skoraj lajal. »Tiho!« mu je ukazal.
»Kaj je, kaj je?« Mati je imela rdeče oči.
»Pes pravi, no, kaže, da smo blizu. Kar ni čudno, ker smo hitrejši od njih. Vanjini koraki so čedalje krajši in počasnejši, utrujena je. Lahko da se bo usedla, ali celo zaspala.«
»In?« Silak, sedaj je vedel, da mu je ime Bernard in da je Vanjin stric, je imel tanko uho..
»Oba zasledovalca sta se ustavila, se nekaj pogovorila in nato odšla levo in desno od Vanjine sledi.«
»Zaseda.« Bernard je bil točen. Nič drugega kot zaseda za otroka.
»Zaseda, da, lahko da sta jo že ujela.«
IV.
»Moja hčerka, moje dete, rešimo jo, takoj!« Mati je bila v solzah.
»Nasvet?« Bernard ga je prodorno pogledal, kot da ve več, kot kaže..
»Če sta res, kar se bojim, si bosta vzela čas. Nebogljen plen sredi gostega gozda, ne bosta se mogla upreti samohvali in glasnemu naslajanju nad žrtvijo, morda celo fotografiranju. Uvod v zločin je za storilce včasih večja nagrada, kot zločin sam.«
»Nasvet?« Bernard je vztrajal, oče je proseče zrl vanj, mati je bila izgubljena.
»Pustite me tukaj, jaz bom samo v napoto. Morate se približati..«
»In potem?«
»Vidva sta v sorodu, torej se pogovarjata. O čem sta se nazadnje sprla?«
»Sprla?« Oče ni razumel.
»O cepljenju proti COVID-u« Bernardu je bilo jasno.
»Obnovita spor. Če ne vesta kako, ponovita stare argumente. Dvigujta glas in mahajta z rokami, obenem hitro proti njima. Gospa naj odzadaj miri, zaman. Pojdite naravnost k njima, kot da ste izgubljeni sprehajalci. Vmes se kregajte med seboj, to jih bo zmedlo. Zmedeni ljudje ne ukrepajo.
Ko boste dovolj blizu, je čas. Če pred tem zagledate Vanjo, samo začnite na glas spraševati, kaj se igrajo, ker bi se radi pridružili. Bližina odloča. Dva sta, Bernard zaleže za tri. Če začneta zasledovalca govoriti ali se umikati, planita na njih. Debate ni. Pregovarjanja ni. Ne razmišljajte, gre za hčerko. Dokler ne utihneta. Manjši je manj nevaren, toda oborožen. Samo nezavestna ali mrtva ne moreta več…«
»Oborožen? Odkod?« vprašanje je bilo neprijetno.
»Tamle v travi je prazen naboj, kar pomeni, da je repetiral; kot tudi, da je že streljal in da verjetno zna streljati.« O tem, da je čutil grožnjo orožja, je molčal.
»In jaz?« Mati je bila napeta kot struna.
»Imate pri sebi škarjice ali kaj podobnega?«
»Jja, zakaj.«
»Držite jih skrite v roki, z ostrino naprej in bodite ves čas zadnji. Ko bosta vaša planila, skočite k Vanji. Škarje so, če je zvezana… pa tudi za vbod v oči, če pride do napada. Brez razmišljanja in Bog ne daj, pregovarjanja«
Mati je bila odločna. »Razumem. Škarje, zadnja v skupini, Vanja. In če kaj sledi, gre za mojega otroka.« Šef je kar mencal, mudilo se mu je k cilju.
»Pes bo šel z vami. Ni bojni pes, gristi pa zna in to hudo. Pojdite z Bogom, prijatelji, tu bom čakal na dobre novice.«
Bernard ga je spustil na tla, Šef ga je povohal, toda poslal ga je s skupino naprej. Pameten pes, ta Šef.
V.
Minilo je hitreje kot je pričakoval, bili so hitri in nestrpni. Dva, trije kriki in zatem glasen, olajšan jok matere.
Prišli so k njemu, Mladen je na rokah nosil prijetno, pegasto dekle.
»Ležita. Kot ste rekli, stala sta, masturbirala in slikala na drevo privezano Vanjo v spodnjem perilu, svinji. Še dobro, da ni pri zavesti, bo brez spomina na to grozo. Nepoškodovana je.
Ko smo kričali drug na drugega in hodili proti njima, sta bila popolnoma zmedena, imeli ste prav. Mladen je bil rokoborec in je skočil na večjega, jaz pa na manjšega, ki je segel za pas. Sedaj ima zlomljeno čeljust za to. Ta vaš pes grize v vrat, ste vedeli?«
Dekle so poškropili z vodo in počasi se je prebujalo. Dali so ji piti.
»Poklicati moramo policijo.« Mladen je segel v žep.
»Počasi. Prvič, policije ne zanimate vi, ampak primer, bolje, lastna zadnjica. In vam vnaprej ne bodo verjeli. Vsaka vaša izjava bo podrobno zabeležena in predmet cepidlačne pravne razlage na sodišču. Niso vaši prijatelji, v najboljšem primeru so nevtralni.
Pretepla sta dve osebi, do nezavesti, poškodbe še niso znane. Dober advokat vaju lahko raztrga na sodišču. Pokličite takoj svojega, naj pride k vam, od mesta ni daleč. Policiji pojasnite, da je on zahteval, da je pri razgovoru zraven. In naj bo zraven, če je dober odvetnik.
Drugič. Nekateri policisti obvestijo svoje prijateljske medije, čeprav ne bi smeli. Če ne bosta pazila, bodo vlačili vas in hčerko po tisku tako, da bo vsak takoj vedel, kdo ste. Hčerka bo imela v šoli pekel. Ne dajajte nobene izjave, nikomur, imate opravičilo, hčerka potrebuje zdravniški pregled. Ne ustavljajte se pred nobeno kamero ali osebo, še posebej, če vam moli telefon v nos. Tako ali tako bodo skušali vse poslikati s telefoni ali kamerami. Vaš prvi cilj je bolnišnica, prišla bo prva pomoč, ne pa mediji ali policija. Tam je zasebnost večja.
Tretjič. Uskladite se med seboj o tem, kaj in kako se je dogajalo. Kar bo težje, zaradi mene.«
»Zaradi vas? Pa vi ste heroj!«
»Jaz sem osamljen upokojenec, ki hoče predvsem mir. Mene ni bilo. Mladen in Bernard se spoznata na sledenje. Šefa tudi ni bilo. To uslugo nujno potrebujem, ker ne prenašam množice in hrupa; živčno bi me uničilo.«
»Ja, toda …!«
»Ni me bilo, prosim, mi to lahko zagotovite?«
Vsi trije so počasi prikimali, mati zadnja.
»Imam pa eno prošnjo.«
»Vse, vse kar hočete.«
»Bernard naj me hitro odnese do hojce, da lahko izginem.«
»S čim sem se zameril Bogu?« je veselo zamrmral Bernard in počepnil pred njim. »Gremo.«
Bernard je bil neverjetno močan, tekel je, kot da ga ne nosi. Hojca je stala sredi gozda. »Gospod, še predstavili se nismo, dovolite mojo vizitko, pokličite kadarkoli, kako vam je ime?« Zgovorno, za tega velikana.
»Nihče, ime mi je Nihče.«
»Kot pri Odiseju?« Bernard je bil razgledan.
»Kot pri Odiseju.«
»Klica nazaj ne bo, kajne? Da bom lahko samo ugibal, kako vidite več in bolje kot vaš pes; da o nasvetih ne govorim. Pa o pogovorih s psom. Živci niso to, kar skrivate, ni res?«
»Zbogom Bernard, veselilo me je.«
»Zbogom, Nihče.«
Šef je dobil zvečer takšen kos mesa, da ga ni mogel pojesti. Zaspal je ob njem.
Oct 24, 2022