Janez Dreu
Morski vétrič
Slano morski vetrc pihlja okoli palm ob okenskih policah,
sinjina sili na terase,
mize so prekrite s čipkastimi pregrinjali;
šjor s predpasnikom do gležnjev,
dobrovoljno pridrsa s pladnjem polnim
rjave, vroče opojnine s kremastim klobučkom.
Samo ob misli na omamo, ki preplavlja vso bližino,
se razlezeš, kot odvržena meduza na kaménju
in cmókaš od ugodja.
Žarkovje še ne prodira skozi zeleno mrežaste zavese;
ko se ob zenitu sence odpravijo k počitku,
se skriješ pod debele oboke granitnih blokov
izklesanih v lunah za davnimi obzorji.
Vročina, kakor ta iz pekla, te objame,
kot mreža ribe iz presahnjenih vodnjakov;
še škrgonožec bi ostal na suhem
ob takih vročih zubljih.
Pogleduješ za temnim, brezzvezdnim nebom;
najbolje kar brez ščipa;
niti mlaj ti ni potreben,
samo hladen, jutránji slano morski vétrič iz terase.
Jadra v viharju
Ob divjanju, v pretirano počasnem hodu,
ob tesno napeti črno obarvani tkanini,
te zanese nekolikanj preblizu.
Vsi mravljinci so v trenutku prebujeni;
grizljajo te po vratu, rokah, hrbtu,
zazibajo v živahno otopelost,
ki ne mine in kar traja.
Tvoja jadra so usločena v viharju,
mornarskim šivom in vozlovju
se obeta popolna porušitev.
Val, kot gora,
te objame, potopi v nebesa;
iz zlate kupe okušaš vino v rubinu,
ko si izvržen iz prelestnih globočin.
Še kar naprej divjaš,
v pretirano počasnem hodu,
ob tesno napeti črno obarvani tkanini.
Orkan
Občutja so boleče nenavadna,
ko te preplavijo
spoznanja,
kokor razpenjeni valovi vso obalo,
da si v zaupnosti povedal vse,
da si porabil vse do zadnje vejice in pike.
Grenkoba te zajame v vseh globinah
ob spoznanju,
da nikoli nisi bil razumljen,
da so bile vse,
tolikokrat izréčene besede,
zavržene v smeti.
Smetnjak,
s vsakdanje usodnim leporečjem,
pustiš vnemar;
od zgodnje zore do rdeče zarje,
od ščipa do noči z gluho, prazno luno.
Zaudarjanje s smetišča tiho zaobideš;
kakor kak nevaren kraj;
poskušaš životarit,
kot nekaj suhih lip za hišo,
dokler ne prihrumi orkan z zvrtinčenim očesom,
odkriva strehe, izpuli drevesne korenine
in izginjajoče oddivja.
Galeb
Ob divjanju plime v globine,
oseka preide v mojstra vseh taktirk;
na obali je razkrito kámenje,
dupline, špranje v skalovju.
Plavuti, raki, kumare in zvezde
podvizano sledijo visoki vodi,
da ne bí postali lahek plen
galebom, kormoranom in preostali favni.
Kot sokol,
šviga z živimi očesci,
prečesava osušeno morsko dno
za skoraj nevidnimi sledmi slastnega priboljška.
V pesku se svetlika špranja
z migajočim repkom, še molečim v zrak,
da bi se v naslednjem hipu
skril v zavetje teme.
Oko zazna premike;
pikira v opravi sivo bele barve
z rumenim, ostrim kljunom.
Zagrabi mehki del telesa,
potegne iz dupline,
zajadra visoko,
nad modro, peneče valovanje
in še v strmem letu pogoltne,
kakor kača žabo,
obupno zvijajoče
majhne oranžno rdeče krake.
Razpihano sonce
Trinožnik naméstiš
pod dehtečo lipo zadaj v ográdu,
blizu ute,
vse obraščene z bršljanom,
da nisi na prepišnem.
Jutranji vetrc je,
ob prodornih vzklikih ptic,
že zdavnaj razpihal sonce po sinjem nebu.
Sejmarji na semanjem dnevu,
kjer obelodanjaš svoja besedenja,
se srečajo šele
po zatonu zvezd za vrhovi stoletnih smrek in borov,
po vznikli, novi, zori.
Razgrneš vse zapise;
preletaš jih,
kakor čudovita ptica z veje na vejevja,
da bi staknil vse poudarke,
kot divjad hrano v visokem snegu,
da bi požel aplavze,
da ne bi bilo žvižgov med občinstvom.
Zazreš se za ozvezdji
pri komaj slišni poslovitvi dneva pred nočjo,
skrbno spraviš trinog v uto in,
ob plutju okrogle lune po obnebju,
zaplavaš v kraljestvo,
prekrito s platneno plahto,
trdnó zataknjeno v vseh vogalih.
Debla in vejevje
Karminasti oblaki lenobno poležavajo v soncu
nad jesenskim gozdom bogatih krošenj
in ob skalnatih vrhovih, še v nevestini opravi.
V daljavi vse žari v grmečih bliskih,
zelena reka kaže svoje vrtinčaste zobé,
orkani z očesom divjajo izza vogala,
preženejo pojoče kljune in češejo po rumenini.
Vihar lomasti vsepovprek po tvojem lesu;
debla in vejevje so kot ubito, zlomljeno življenje.
Ko se zelena reka umiri,
ko očesa oddivjajo,
ko kljuni svoje note pošljejo nazaj v krošnje,
za silo pokrpaš svoja debla, pošiješ svoje veje.
Za obzorjem, še kar naprej rahlo grmeče pobliskava;
krpanje je lažje,
vendar tu in tam ostane kakšen rez in luknja.
Nov 14, 2022