Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Janez Dreu Zrenja med pogledi

Morski vétrič


Slano morski vetrc pihlja okoli palm ob okenskih policah,

sinjina sili na terase,

mize so prekrite s čipkastimi pregrinjali;

šjor s predpasnikom do gležnjev,

dobrovoljno pridrsa s pladnjem polnim

rjave, vroče opojnine s kremastim klobučkom.


Samo ob misli na omamo, ki preplavlja vso bližino,

se razlezeš, kot odvržena meduza na kaménju

in cmókaš od ugodja.


Žarkovje še ne prodira skozi zeleno mrežaste zavese;

ko se ob zenitu sence odpravijo k počitku,

se skriješ pod debele oboke granitnih blokov

izklesanih v lunah za davnimi obzorji.


Vročina, kakor ta iz pekla, te objame,

kot mreža ribe iz presahnjenih vodnjakov;

še škrgonožec bi ostal na suhem

ob takih vročih zubljih.


Pogleduješ za temnim, brezzvezdnim nebom;

najbolje kar brez ščipa;

niti mlaj ti ni potreben,

samo hladen, jutránji slano morski vétrič iz terase.


Jadra v viharju


Ob divjanju, v pretirano počasnem hodu,

ob tesno napeti črno obarvani tkanini,

te zanese nekolikanj preblizu.


Vsi mravljinci so v trenutku prebujeni;

grizljajo te po vratu, rokah, hrbtu,

zazibajo v živahno otopelost,

ki ne mine in kar traja.


Tvoja jadra so usločena v viharju,

mornarskim šivom in vozlovju

se obeta popolna porušitev.


Val, kot gora,

te objame, potopi v nebesa;

iz zlate kupe okušaš vino v rubinu,

ko si izvržen iz prelestnih globočin.


Še kar naprej divjaš,

v pretirano počasnem hodu,

ob tesno napeti črno obarvani tkanini.


Orkan


Občutja so boleče nenavadna,

ko te preplavijo

spoznanja,

kokor razpenjeni valovi vso obalo,

da si v zaupnosti povedal vse,

da si porabil vse do zadnje vejice in pike.


Grenkoba te zajame v vseh globinah

ob spoznanju,

da nikoli nisi bil razumljen,

da so bile vse,

tolikokrat izréčene besede,

zavržene v smeti.


Smetnjak,

s vsakdanje usodnim leporečjem,

pustiš vnemar;

od zgodnje zore do rdeče zarje,

od ščipa do noči z gluho, prazno luno.


Zaudarjanje s smetišča tiho zaobideš;

kakor kak nevaren kraj;

poskušaš životarit,

kot nekaj suhih lip za hišo,


dokler ne prihrumi orkan z zvrtinčenim očesom,

odkriva strehe, izpuli drevesne korenine

in izginjajoče oddivja.


Galeb


Ob divjanju plime v globine,

oseka preide v mojstra vseh taktirk;

na obali je razkrito kámenje,

dupline, špranje v skalovju.


Plavuti, raki, kumare in zvezde

podvizano sledijo visoki vodi,

da ne bí postali lahek plen

galebom, kormoranom in preostali favni.


Kot sokol,

šviga z živimi očesci,

prečesava osušeno morsko dno

za skoraj nevidnimi sledmi slastnega priboljška.


V pesku se svetlika špranja

z migajočim repkom, še molečim v zrak,

da bi se v naslednjem hipu

skril v zavetje teme.


Oko zazna premike;

pikira v opravi sivo bele barve

z rumenim, ostrim kljunom.


Zagrabi mehki del telesa,

potegne iz dupline,

zajadra visoko,

nad modro, peneče valovanje

in še v strmem letu pogoltne,

kakor kača žabo,

obupno zvijajoče

majhne oranžno rdeče krake.


Razpihano sonce


Trinožnik naméstiš

pod dehtečo lipo zadaj v ográdu,

blizu ute,

vse obraščene z bršljanom,

da nisi na prepišnem.


Jutranji vetrc je,

ob prodornih vzklikih ptic,

že zdavnaj razpihal sonce po sinjem nebu.


Sejmarji na semanjem dnevu,

kjer obelodanjaš svoja besedenja,

se srečajo šele

po zatonu zvezd za vrhovi stoletnih smrek in borov,

po vznikli, novi, zori.


Razgrneš vse zapise;

preletaš jih,

kakor čudovita ptica z veje na vejevja,

da bi staknil vse poudarke,

kot divjad hrano v visokem snegu,

da bi požel aplavze,

da ne bi bilo žvižgov med občinstvom.


Zazreš se za ozvezdji

pri komaj slišni poslovitvi dneva pred nočjo,

skrbno spraviš trinog v uto in,

ob plutju okrogle lune po obnebju,

zaplavaš v kraljestvo,

prekrito s platneno plahto,

trdnó zataknjeno v vseh vogalih.


Debla in vejevje


Karminasti oblaki lenobno poležavajo v soncu

nad jesenskim gozdom bogatih krošenj

in ob skalnatih vrhovih, še v nevestini opravi.


V daljavi vse žari v grmečih bliskih,

zelena reka kaže svoje vrtinčaste zobé,

orkani z očesom divjajo izza vogala,

preženejo pojoče kljune in češejo po rumenini.


Vihar lomasti vsepovprek po tvojem lesu;

debla in vejevje so kot ubito, zlomljeno življenje.


Ko se zelena reka umiri,

ko očesa oddivjajo,

ko kljuni svoje note pošljejo nazaj v krošnje,

za silo pokrpaš svoja debla, pošiješ svoje veje.


Za obzorjem, še kar naprej rahlo grmeče pobliskava;

krpanje je lažje,

vendar tu in tam ostane kakšen rez in luknja.

Slike članka
Zadnje objave
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
Zrenja med pogledi
OBJEKTIVNI PROBLEM RESNICE KRŠČANSTVA
NEVENKA MIKLIČ PERNE, POGOVOR S STVARMI, MARIBOR: KULTURNI CENTER MARIBOR
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
Najbolj obiskano
1
SAMOSTOJNA KATALONIJA: 1200 LET DO RAZOČARANJA
2
KIERKEGAARDOVO LETO 2023
3
OČENAŠ HLAPCA JERNEJA
4
IZBOR
5
PATRICIJA ŠAŠEK, VSAK VEČER PREPLETEM PRSTE ...
Sorodne vsebine
ZVENENJA
VIHARNOST V BONACAH