Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Andrej Rot PREOBRAZBA IN MEHURČKI

Prihaja čas, ko bomo pisali novoletna voščila in oblikovali lepe misli ob koncu leta. Mehurčki so že dolgo sinonim za praznovanje, veselje in zabavo. Z njimi spremljano najpomembnejše dogodke v življenju – poroke, rojstne dneve, diplome, napredovanje, zabave ob koncu leta, ko pomislimo na dobro v starem letu in drug drugemu zaželimo najboljše v prihajajočem. O božiču praznujemo zlitost med božanskim in imanentnim svetom z likom učlovečenega Boga, ob novem letu pa proslavljamo nekaj podobnega, čeprav manj vznesenega – ta obred ima več poganske svetosti kot božič. Vsako leto, vsak prenovljeni obrat sveta je prenova istega hrepenenja: želje po izpolnitvi, po združitvi s tem, kar nam manjka, in s tem zmagi nad časom in smrtjo.

»Namen življenja ni napredovanje, ampak preobrazba. Ko se človek odpravi v neznano, je rešen.« To misel o preoblikovanju samega sebe je zapisala mehiška pisateljica Elena Poniatowska v romanu Leonora. V njem je upodobila mehiško umetnico, slikarko in avtorico romanov Leonor Carrington.

Danes veliko slišimo o preobrazbah – digitalni, slogovni, preobrazbi garderobe, politični, duševni, idejni. Preobrazba je odgovor na nenehno spreminjanje zunanjega sveta, ki nas vznemirja. Vendar preobrazba, o kateri govori Poniatowska, ne pomeni slavne preobrazbe Gregorja Samse v hrošča, čeprav se zdi, da smo danes vsi nekakšni trgovski potniki in nas družba venomer stiska in zahteva od nas še in še. Ni preobrazba iz Kafkove Metamorfoze, v kateri čutimo ozračje strahu, tesnobe, slabosti in blodenj, iz katerih se Samsa ne more zbuditi. Roman Poniatowske opisuje življenje mehiške umetnice in slikarke angleškega rodu Leonor Carrington, neustrašne umetnice, nočne more starokopitnih staršev, surrealistke, najbrž edine ženske v tem gibanju. Posebnost romana je, da sta si bili Poniatowska in Carringtonova blizu. Bili sta izjemni prijateljici. Leonora je biografski roman, se pravi opis življenja nekoga drugega, a hkrati avtobiografija in prikaz bogatega prijateljstva. Nekateri celo domnevajo, da se Leonora in Elena združita v eno žensko oziroma, v okviru fikcije se rodi nova oseba.

V središču njunih življenj je odmik od vnaprej danih vzorcev in navad, značilnost postmodernega človeka, zaznamovanega s tveganostjo in negotovostjo vsakdanjika. Ta odklon od tradicionalnega razmišljanja se kaže v posameznikovem nenehnem pogajanju za uveljavitev svojega življenjskega sloga, ki hkrati postaja tudi vprašanje identitete – kakršne koli: spolne, nacionalne itn. To refleksivno razpoloženje je nujno pri oblikovanju svoje podobe v svetu.

Preobrazba, ki izvira iz prijateljstva, kot pri Leonori in Eleni, se zdi prava milost. Sočutje do sočloveka je namreč pogosto temelj prebijanja lupine monolitnega ega, poskus preseganja solipsizma, znamenje empatije in pogoj za transcendenco. Pri prijateljstvu je ključno vprašanje mehčanje sebičnosti in možnosti dostopa do drugega, drugega jaza, ki ni moj. Proces oblikovanja lastnega jaza ni tako samoumeven, kot se morda zdi na prvi pogled. Pogoj je nenehno preoblikovanje samega sebe s samozavedanjem in refleksijo.

Vse to sploh ni nekaj novega. O preobrazbi govorimo pri mladostniku, ki dozoreva v odraslega človeka. Preobrazbo vidimo v naravi – gosenice se med razvojem večkrat levijo, na koncu pa se zabubijo in preobrazijo v metulja.

V književnosti srečamo veliko primerov preobrazbe. Bolj kot Kafkova Metamorfoza je znana epska pesnitev Preobrazba rimskega pesnika Ovida. Delo je pesnik končal nekoliko pred izgnanstvom leta 8 po Kristusu. V dvanajst tisoč verzih opeva čudovite mitološke preobrazbe, ki se začnejo s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa s slavljenjem Julija Cezarja. Prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem.

Antični bogovi, ki so sužnji človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta poigravajo z nižjimi božanstvi in smrtniki. Ti nimajo niti takrat, kadar postanejo žrtve njihovih muh, prevar in pregreh, nikakršnega upanja, da bi lahko obdržali svojo zunanjo podobo. Vsemogočni bogovi, ki se na zemlji pojavljajo kar v človeški preobleki in so marsikdaj še bolj izprijeni kot navadni zemljani iz antičnih mitov, jih preoblikujejo po mili volji in jih kaznujejo celo za svoje lastne prestopke; če pa tega že ne storijo sami, jih prepustijo človeški krutosti.

Shakespeare je zajemal snov za svoje drame iz Metamorfoz. Zamisel o najslavnejši tragediji Romeo in Julija naj bi našel v Ovidovi obdelavi mita o Piramu in Tizbi, zgodbi o tragični ljubezni zaljubljencev. Sledovi Ovidovega vpliva so opazni v Miltonovem Izgubljenem raju, zlasti v opisih kaosa, stvarjenja sveta, raja, greha in vesoljnega potopa. Iz Metamorfoz so zajemali Luis de Camões, Pedro Calderón de la Barca, Lope de Vega, Ludovico Ariosto. Tudi Goethe je kot deček z zanimanjem prebiral Metamorfoze.

Temelj preobrazbe je spreminjanje. Vsi poznamo Heraklitovo misel: Vse teče, nič ne miruje. Zato pravimo, da je spreminjanje edina stalnica v življenju in na svetu. Vse se spreminja, poje Mercedes Sosa na besedilo čilskega skladatelja Julia Numhauserja. Tudi v Svetem pismu, še posebno v Evangelijih, je rečeno, da je postal vsak, ki pripada Kristusu, nova stvaritev. Staro življenje je minilo in novo se je začelo, grešnik se je spremenil v svetnika.

Po navadi sebe dojemamo kot nespremenljive, zato pa nas drugi opozarjajo, da smo se spremenili. Z opažanjem se sicer strinjamo, a stvarno ne zaznavamo, koliko in kako. Zase vem, da si že leta prizadevam preveriti in spremeniti nekatere vedenjske drže, ki sem jih od mladega oblikoval. Vsaka generacija ima namreč vzgojo, iz nje sprejme osnove, sklepa kompromise in poskuša preseči neživljenjske elemente. Pri tem imam včasih občutek negativnega obračuna, ker je v njej preveč naivnosti in pritrdilnega odzivanja na druge. Altruizem je zame na vrhu vrednot. Učili so nas, da je treba pomagati drugim, pri tem pa pozabljali uravnavati nauk s stvarnostjo. Prepričevali so nas o pravilnosti kozmičnega principa Vse se vrača, vse se plača. Kozmično ali božje načelo, ki je pogosto pokazalo še drugo plat – komično.

Poleti me je presenetil prispevek na MMC, v katerem slovenski antropolog razmišlja ob knjigi Človeštvo nizozemskega zgodovinarja Rutgera Bregmna. Dan Podjed pravi, da se mu »knjiga zdi dobra, ker imamo pogosto zmotno prepričanje, da so ljudje načelno slabi. Toda mi ljudje smo tako uspešna vrsta, ker smo dobri, zaradi altruizma, ker se nam splača biti dober do drugega. To je najboljša evolucijska strategija − biti dober!«

Bo že držalo in predvsem se sliši čudovito. Težava nastane, ko poskušam presežek pritrdilne naravnanosti do drugega uskladiti z resničnostjo. Zato se je velikokrat nujno čemu odreči, včasih koga zavrniti. Kar nekaj nas je takih, ki težko izgovorimo »ne«, a ko podrobneje premislimo, spoznamo, da je lahko zavračanje tudi vrlina, saj je izraz poguma. Pogum namreč ni skloniti glavo, čeprav so nas učili, naj se odzovemo pritrdilno in ustrežljivo. Skavtsko geslo se glasi: Bodi pripravljen – vedno pripravljen! Prijatelji velikokrat to izrabljajo in nehajo biti prijatelji, ko pogojujejo svoje prijateljstvo z uslugami. Prav tako ni prijatelj tisti, ki izrazi željo in ob zavrnitvi usluge odpove prijateljstvo. To je kot zagroziti s klasično formulo denar ali življenje, ki je bila nekoč vsebina risanih šal.

Učili so nas, da z altruizmom ohranjaš čisto vest, odgovornost pa prelagaš na drugega. Z vidika večnosti si ravnal dobro, češ, nisi kriv, če te je kdo izkoristil, naredil si, kar se ti je zdelo, da moraš. Starši in vzgojitelji so nam tako svetovali v dobri veri, ne glede na njihove izkušnje, ki zagotovo niso bile nič boljše. Upoštevali so navodila, počasi pa spoznavali nujnost realizma. Sanjali so o nemogoči popolni družbi. Vendar tako kot je nemogoče, da bi obstajal popoln človek, je nemogoča popolna družba. Celo v teoriji, čeprav lahko sanjam o njej, krmim iluzije in jih delim z drugimi.

Bolj kot Človeštvo velja omeniti Utopijo za realiste. Omenjeni mladi nizozemski zgodovinar Rutger Bregman je konec leta 2013 začel pisati o temeljnem dohodku. V svojem eseju Utopija za realiste, ki je bil sprva objavljen v De Correspondentu, nizozemski novičarski spletni strani, je predlagal odpravo revščine in razmislek o sedanjem modelu družbe s prevratniškimi predlogi: univerzalni temeljni dohodek, petnajsturni delovni teden in svet odprtih meja. Po izidu knjige na Nizozemskem so izšli številni prevodi. Bregman stavi na utopijo kot pot do človekovega razvoja in legitimnega napredka. Citira Oscarja Wilda: »Napredek je uresničitev utopij.« Na zadnjih straneh se sklicuje na besede urugvajskega pisatelja Eduarda Galeana: utopija je slediti obzorju, ki se med hojo oddaljuje – hoditi za nečim, česar ne moreš ujeti.

Nesebična pomoč drugim se lahko kaže na več načinov, od preproste dobrodelnosti do tveganja življenja, da bi rešili drugega. Z vidika evolucijskih in neodarvinističnih teorij altruizem nima smisla, razen če se za takimi dejanji skriva interes ali če koristi ljudem v našem okolju ali družini. V drugem omenjenem primeru bi ljudem, s katerimi vzdržujemo krvne vezi, pomagali pri preživetju lastnih genov. Vendar pa so nam številni neopevani junaki pokazali, da ni vedno tako.

Ali torej obstaja popoln altruizem, razumljen kot absolutna dobrota, ki se ne odziva na nobeno vrsto pristranosti? Že nekaj časa vemo, da je empatija prirojena lastnost sesalcev. Vendar se sčasoma razvija skupaj z drugimi socialnimi veščinami, ki nam omogočajo osebno sodelovanje, bistveno za preživetje vrste. Obstajajo vzgibi, katerih edini razlog je lajšanje trpljenja drugih. To, da vidimo svet skozi oči drugih, nas napeljuje k misli, da gre za nekaj globljega, za nekakšno transcendentalno povezavo med vsemi človeškimi bitji. Zaradi empatije čutimo, da smo na neki način vsi povezani med seboj. Čutimo potrebo po zaščiti drugih in spodbujamo njihovo dobro počutje, kot da bi bili to mi sami. Če si sposodim citat nemškega filozofa Schopenhauerja: moj pravi jaz obstaja v vsakem živem bitju. In to je osnova sočutja, vrline, ki je del človeške narave.

Religija po navadi temelji na načelih sočutja, dobrote, altruizma in je lahko odlično vodilo življenja. Vendar zaradi čudovite zamisli ne bi smeli omalovaževati oprijemljivega sveta. Ker ni res, da pravica vedno zmaga ali da se laž prej ali slej razkrije. Ker obstaja zločin, ki se ne kaznuje, ker je lahko izkrivljati resnico, manipulirati z argumenti itn. Dobri kristjani so pogosto pozabili vzgajati svoje otroke za življenje v svetu, ki ni idealen. Ujeli so se v past obsojanja pragmatizma, agnosticizma, skepticizma kot nečesa slabšega od individualizma in hujšega od sebičnosti, čeprav nosi pečat krščanstva. Slabo dejanje krščenega in zapriseženega vernika naj bi bilo samo greh, ki se ga da izbrisati, slabo dejanje agnostika pa naj bi bilo izraz poosebljenega zla?

Morda je samo s književnostjo mogoče posredovati novim generacijam določene občečloveške teme, ki se ciklično vračajo, kot se vrača moda, in izražajo človeka samega v njegovih temeljnih antropoloških značilnostih. Ob pomoči literature je mogoče novim rodovom, ki vedo, da nekdanjega sveta ni več, predati pridobljeno poznavanje. Še posebno poudarjam pomembnost zgodovinskega romana, žanra, v katerem so izražene pretekle pomanjkljivosti, strukturne človeške lastnosti – vrline in napake. Dobra stvar zgodovinskega romana je, da lahko s pogledom v nekdanji svet obnoviš vse vrste presoj in jih pustiš na nedotakljivem področju literarnega. Danes bi težko našli učitelja ali starše, ki bi prepovedali branje priznane literature. Nekdaj je bilo nekaj naravnega dijaku iz rok odvzeti kratke zgodbe Guyja de Maupassanta zaradi erotičnih vsebin, danes bi bilo kaj takega smešno, saj so take in podobne vsebine mladostniku dosegljive v drugih medijih.

Obstaja vrsta zgodovinskih romanov, ki obravnavajo pragmatizem, agnosticizem, svobodnjaški duh likov iz preteklosti. Tega tipa so vsi romani Umberta Eca. Vendar ima trg raje obravnavo mitov, kot so križarske vojne, iskalci svetega grala in druge enigme. Oseba, kot je Cyrano de Bergerac, model svobodomiselnega človeka iz sedemnajstega stoletja, je preveč umirjena, četudi danes prav tako subverzivna kot pred stoletji. Upornost njegove misli je jedka tudi v dobi globalne vasi. Kot intelektualec je zaradi nespoštljivega odnosa do verskih in posvetnih ustanov veljal za libertinca. Danes je najbolj znan po drami Edmonda Rostanda. Vendar Cyrano de Bergerac ni le romaneskni lik, ampak vojak, filozof in matematik. Pred smrtjo je pripravljal razpravo o fiziki, ki je ostala v obrisih. Nasprotoval je kartezijanskim načelom, zaradi katerih je obstoj Boga pridobljena realnost, medtem ko govori o negotovosti fizike. Profesorica na univerzi Rice Madeleine Alcover se sprašuje o verodostojnosti pripisa znanega Fragmenta fizike iz leta 1662 Cyranoju: »Resnica je trditi, da pošten človek ni ne Francoz, ne Nemec, ne Španec, je državljan sveta in njegova država je povsod.«

Zgodovinski roman o svobodi, ljubezni, vojni, izdaji, kugi, antisemitizmu in inkviziciji v 14. stoletju je Morska katedrala Idelfonsa Falconesa. Obsežni roman, ki je izšel tudi v slovenskem prevodu, je postal vir nanizanke katalonske televizije. V njej je prikazana srednjeveška Barcelona, v kateri njeni najrevnejši meščani kamen za kamnom gradijo veličastno cerkev ob morju – Morsko katedralo. V njeni senci spremljamo Arnauovo življenje; z očetom se zateče v mesto pred neusmiljenim fevdalnim gospodom in si poskuša prislužiti svobodo. Po lakoti, kugi in mladostni ljubezni se Arnauovo življenje nosača kamenja postavi na glavo, ko ga kralj Aragonije in Valencie zaradi poguma v bitki razglasi za barona in ga prisili v poroko z Elionor, ki je Arnau ne ljubi. Njegov novi status uglednega menjalca denarja in morskega konzula pa ni všeč nasprotnikom; ti se zarotijo proti njemu in mu nakopljejo na glavo inkvizicijo. Arnauova pot od sužnja do plemiča je zgodba o boju med dobrim in zlom, o svobodi in spopadih. Falcones je napisal še več podobnih romanov – pred nekaj leti Boso kraljico, letos pa je izšel roman Sužnji svobode.

Podobno deluje racionalist in alkimist Zenon v romanu Opus Nigrum pisateljice Marguerite Yourcenar. Pred tem romanom je belgijska avtorica napisala druga odlična dela, na primer Hadrijanove spomine. Nekaj jih je izšlo v slovenščini. Zdaj znova prebiram Opus nigrum. Za izdajo v kastiljskem prevodu iz leta 1988 se moram zahvaliti župniku Štefanu Novaku, duhovniku, ki je v Argentino prispel po drugi svetovni vojni, deloval na južnem območju Buenos Airesa in umrl leta 1999 v domu za starejše v Slovenski vasi.

Pripoved o Zenonovem življenju se mestoma zdi nesklenjena, čeprav se vsa poglavja na koncu povezujejo in usklajujejo. Vsebine nekaterih poglavij so pri ponovnem branju zame pravo odkritje, na primer Smrt v Münstru s skoraj brezbrižnim opisom takratnih običajev. To je bil čas, v katerem je imela Cerkev močno vlogo, opravičevala svetno oblast in skrbela za vse, kar bi lahko dišalo po krivoverstvu, zlasti v sporu med katoličani in protestanti. Zenon je mladost preživel v Bruggeu, glavnem mestu Flandrije, potoval po Evropi in Aziji, se zanimal za filozofijo, medicino in alkimijo. Po treh desetletjih se je vrnil v Brugge in tam delal z lažnim imenom, čeprav so ga nekateri prepoznali. Njegovo mirno življenje je pretrgala aretacija njegovega pomočnika zaradi krivoverstva, nato tudi Zenona. Sodišču je razkril svoje pravo ime, sodili so mu in ga obsodili. Podobno kot Sokratu so tudi njemu poskušali pomagati, a Zenon je bil raje sam svoj gospodar do zadnjega. Bil je skeptičen filozof glede delovanja božje Previdnosti v svetu, zato je bil osumljen krivoverstva in ateizma in obsojen na smrt na grmadi. Vendar se je Zenon, obsojen na grozljivo smrt, odločil za samomor kot legitimno obliko svobode. Ni želel trpeti na svoji koži opusa nigruma, tistega, kar v alkimističnem jeziku označuje »fazo raztapljanja in žganja oblik, ki je najtežji del Velikega dela«. Strah ga je bilo, kot pravi v zadnjem monologu, smrti na grmadi. V odličnem romanu, pogosto krutem, je pisateljica poskušala prikazati podobo ne tako oddaljene dobe in človeške paradigme, ki diagonalno prikazuje tragično usodo modrosti in strpnosti v 20. stoletju.

V ospredju pogleda na svet sta bili še vedno filozofija in religija. Od konca 20. in daleč v 21. stoletje je bil človek omejen na eno razsežnost, zasidran v svetu interesov: ekonomskih, pragmatičnih. Rad je imel udobje in lahkotnost, ti značilnosti sta bili pogoj pri zahtevi po preobrazbi. Ko je Rabindranath Tagore obiskal Evropo, je rekel, da Evropejci spominjajo na rečne kamne: zunaj so sijoči in prefinjeni, znotraj pa suhi. K temu je prispeval napredek tehnologije, ki predpisuje stopnjo civiliziranosti, a v ozračju dehumanizacije. Živimo v svetu lahkomiselnosti. Zasipani smo z zmotami, dokaz so varljive informacije, nedoslednost političnih diskurzov, veliko je izobraževalnih ustanov, a dvomimo o ustreznosti izobrazbe. Državne ustanove promovirajo uspehe, poveličujejo boj proti korupciji, kriminalu, razkrinkavajo združbe, prevladujejo pa družbena negotovost, nekaznovanje in favoriziranje močnih; imamo gore knjig, a preveč je ljudi, ki ne preberejo niti ene. Skratka, pred nami je svet mitov, to pa pomeni, da ne prevladuje razum, temveč domišljija, fanatizem, demagogija, ignoranca, nasilje, sebičnost ...

Večina si ne prizadeva razmišljati in tvegati ustreznega ravnanja. Govorim o misli, ki vsiljeni način življenja postavlja na kocko, o razmišljanju, ki spodbuja k avtonomnemu življenju, k preobrazbi nas samih kot posameznikov. To bi omogočilo tudi spremembo sveta. Treba je razmišljati, filozofirati, preučevati bivanjska vprašanja, ki jih postavljajo filozofija, temelj morale, aksiologija, politika in vse discipline oziroma umetnosti.

Filozof Giovanni Pico della Mirandola v Govoru o človekovem dostojanstvu iz leta 1486 razpravlja o človekovem poduhovljenju, ki edino vodi k resničnemu dostojanstvu človeka. Pot se začne z etiko, ki brzda strasti in nizke nagone, nato sledi dialektika, ki um osvobaja teme in neznanja. Etika in dialektika očiščujeta dušo in mu pomagata, da postane dojemljiva za metafiziko, ta pa človeku omogoča, da stopi na zadnjo stopnico – spoznanje Boga in kozmosa.

Zakaj praznujemo? Družbe se ne nehajo spreminjati, a vedeti je treba, da so spremembe komajda posledica naših namenov. Sprememba paradigme nima kaj dosti skupnega s pobudami naše volje. Vseeno pa je razumevanje sveta dobra pot, ko ga poskušamo spremeniti. Želja, da bi se z novim letom stvari spremenile, je ritual, ne toliko odločitev, ki ji sledijo želene posledice. Želje in mehurčki nam dajejo veselje in upanje, a nas tudi spominjajo na neusmiljeni dejstvi človeškega obstoja: težko se je spremeniti in sprememba, ki se zgodi brez našega namena ali privoljenja, je neizprosna. Skoraj ničesar ne moremo spremeniti, medtem ko se skoraj vse spreminja. Vse to je verjetno posledica dejstva, da vznemirjenost interpretiramo kot izvor sprememb, nimamo pa nobenega organa, ki bi nam v obdobjih zatišja omogočil zaznavanje latentnih sprememb.

Slike članka
Zadnje objave
JUBILEJNO LETO
MARK NOWAK, DRUŽBENA POETIKA, prevedel Blaž Gselman, Ljubljana: Sophia, zbirka Naprej!, 2021
SMRT IN APOTEOZA - in memoriam Simon Fink Jugovic
PESMI
ZAKAJ PIŠEM V KATALONŠČINI?
Najbolj obiskano
1
JUBILEJNO LETO
2
MARK NOWAK, DRUŽBENA POETIKA, prevedel Blaž Gselman, Ljubljana: Sophia, zbirka Naprej!, 2021
3
PESMI
4
SREČNO IN USPEŠNO 2023
5
SMRT IN APOTEOZA - in memoriam Simon Fink Jugovic
Sorodne vsebine
ZAKAJ PIŠEM V KATALONŠČINI?