Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Roland Barthes ŽELJA PO PISANJU 2. DEL

Kopija kopije

To očitno ni isto kot dobesedna kopija, ki nekaj posnema (Bouvard in Pécuchet). Sklicujem se na Proustovo zelo inteligentno misel o Balzacu v knjigi Contre Sainte–Beuve (Proti Sainte–Beuvu): prebral bom odlomek, ki nekoliko presega obseg naše teme, a je zelo lep (in vsaj zame resničen):


PROUST, Proti Sainte–Beuvu

»Toda Balzac ni imel v mislih preprostega slikarstva, vsaj ne v smislu slikanja portretov. Njegove knjige so bile plod bujnih idej, domišljije o lepih slikah, če hočete (ker si je eno umetnost velikokrat predstavljal v obliki druge), v katerih jih je prikazal, kakor da bi te imele močan slikarski učinek, kot veliko slikarsko idejo. In tako kot v sliki lahko prepoznamo odlično idejo, lahko v ideji o knjigah prepoznamo močan slikarski učinek. Predstavljamo si jo lahko kot galerijo, v kateri so impresivna odkritja, ki nas presunejo s svojo lepoto. Predstavljajmo si danes pisatelja, ki bi ob različnih svetlobah dvajsetkrat slikal eno in isto temo in imel ob tem občutek, da dela nekaj globokega, prefinjenega in močnega, nepojmljivega, izvirnega in ganljivega, kakor lahko to vidimo pri petdesetih katedralah in štiridesetih vodnih lilijah pri Monetu. Kot strasten ljubitelj slikanja, je tudi sam včasih pomislil, da je našel odlično idejo za sliko, za sliko, s katero bi ljudi povsem obnorel. Toda vedno je bila najprej ideja, neka prevladujoča predhodna ideja, brez katere ni slike, kot je verjel Sainte-Beuve.[1]


Zelo dobro razumemo, kaj se dogaja v razmerju med prejšnjo knjigo in nadaljnjim pisanjem.

a) Obstaja imitacija, čeprav zelo razpršena, s katero bo avtor, če bo tako želel, med seboj mešal več priljubljenih avtorjev, vendar pri tem ne gre za eno samo in isto manično imitacijo: pisca–bralca (tistega, ki želi pisati), bolj kot avtorja, ki ga zaljubljeno občuduje, navdihuje nekakšen globalni objekt: to je literatura (kot Proust pravi slikarstvo).

b) Navdih poteka po stopnjah: obstaja stopnja estetskih konceptov (rekel bi estetskih fantazij): »ideja o lepi sliki«, »velik slikarski učinek« itd.

c) Ta mimetična ideja (in ne kaj ta predstavlja) je vedno antecedent, ki si ga avtor zamisli že pred samim pisanjem, med branjem in pisanjem → ta tretji odnos (v plasteh) ločuje navdih od preprostega posnemanja; kot pesnik Issa briljantno ponazori z devetimi ali desetimi besedami haikuja:

Otrok, ki posnema kormorana, je bolj čudovit

Od pravega kormorana.[2]


→ Kormoran je, otrok je, pesnik je: pesnik ne posnema otroka, ki posnema ptico. Pove, izraža in izreka: literatura se ne rodi iz neposrednega posnemanja, ampak iz refleksije, iz izražanja sveta kot gibanja ogledala.


Neozaveščeni podobniki

Ko sem pred kratkim dobil v roke majhno »poetično« besedilo – pravim poetično, ker ni ne pripovedno ne intelektualno = gre za mešanico več podob ali morda le eno samo podobo brez referenčne opore ali cilja, sem v tem besedilu prepoznal vpliv Rimbauda, ali natančneje, jezik, način in vrste diskurza, ki je bil nemogoč pred Rimbaudom, a mogoč šele po njem: toda mislim, da lahko rečem, da avtor tistega majhnega besedila ni bral Rimbauda oz. vsaj da ga ni pogosto bral → Torej: gre za podobnost z razpršenimi in različnimi stopnjami tistega, ki piše; koncept ne-očetovskega sorodstva, v katerem oče ni prepoznan → nekatere avtorje [podobno kot gre pri matrici pisma, in kar vsekakor Rimbaud pomeni]: povezujemo z »modernim« besedilom (tiste sodobne moderne), ki ga še vedno imenujemo »poetično«.

→ razpršeno (difraktirano) veriženje na samem robu imena: vidik inter teksta.

Zdi se mi, da smo lahko gotovi o dveh stvareh: a) ni besedila brez veriženja (filiacije) b) vsaka črka je izmuzljiva (primer so današnja besedila, »besedila«, ki ne morejo biti »divja« ali nastajati spontano, pa vendar se lahko vprašamo, od kod prihajajo? Ne bi vedel: a najbolj natančna, ker je najbolj skromna, najmanj arogantna, formula bi bila: overjeni (avtorizirani) so zahvaljujoč predhodnim mutacijam poetičnih scenarijev.


Simulacija

Ta beseda nas utegne presenetiti, glede na to, da sem malo prej poskušal zavrniti besedo posnemanje kot preveč tog, preveč dobeseden izraz, simulacija pa je še bolj intenzivirano posnemanje. To razumem, kot se bo navsezadnje videlo, začenši s samim pomenom besede »simulacija« = prežetost »resničnega« z »napačnim«, »enakega« z »drugačnim«. Severo Sarduy v svoji novi knjigi razmišlja o (klasičnem) slikarstvu[3] in običajni koncept »kopije« nadomesti s konceptom »impulza simulacije«: ta impulz ne sili slikarja, da je nekdo drug, ampak biti nekdo drug ne glede na to ali ono lastnost: je impulz odkrivanja Drugega v sebi = je moč drugačnega, ki izhaja iz identitete v sami njeni notranjosti → pomeni prehod od zaljubljenega branja k pisanju, pomeni omogočiti, da se pisanje pojavi oz. da se dvigne iz imaginarne identifikacije z besedilom, s pisanjem prek ljubljenega pisatelja (ki me je zapeljal) ne več kot tisto, po čemer se od njega razlikujem (moč truditi se biti izviren), ampak kot tisto, kar je drugačno v meni iz sebe: oboževani tujec (drugi) me žene, vodi, da aktivno dajem besedo tujcu, ki je v meni, tujcu, ki sem samemu sebi.


Želja po pisanju

Tako se subjekt, najprej ožuljen, nato pa očaran od upanja pisanja odpre želji po pisanju in v njej zacveti.


Manija

Želja po pisanju kot edina želja: Kafka, ki si kot edino željo predstavlja nočno »čečkanje«; Flaubert, ki govori o »neustavljivi maniji pisanja«[4] (in to že leta 1847: star je komaj 26 let). Prav tako se v literaturi po obdobju romantike lahko spomnimo, da se je uveljavil koncept literarnega absoluta,[5] tiste pretirane poteze želje po pisanju in zaradi katerih se zdi, da ta želja obstaja le kot presežek = to je, da bi se pisatelj lahko obnašal kot različica La Bruyère. Chateaubriand mimogrede pove svojemu tajniku veleposlaništva (v Londonu) g. Marcellusu en stavek, za katerega meni, da je zelo »dober«: »G. Chateaubriand mi je povedal ta stavek v enem od najinih literarnih pogovorov na samem v Londonu, nato pa je nehal govoriti, da bi ga šel zapisati«:[6] kakšen napad poliurija sam poznam to norost; ko sem s prijateljem, včasih v roke vzamem svoj zvezek in vanj načečkam stavek, nabit s čustvi ali stavek, s katerim zabeležim kakšno svojo opazko, pri čemer se sploh ne oziram na spodobnost (vendar to počnem šele, ko me prijateljstvo osvobodi konvencionalne spodobnosti in mojega upanja na to, da to lahko naredim) → to je dokaz, da obstaja nedvomno manični vidik želje po pisanju.

Pisatelj (zaenkrat ga opredeljujem kot tistega, ki v sebi nosi željo po pisanju) je na videz komičen lik: »želja mu gori pod petami«; kajti manično poželenje ima v sebi vedno nekaj komičnega (toda na drugi ravni smešnost vsebuje tudi nekaj velikega, česar tisti, ki se ji posmehujejo nimajo, saj pomeni izključevanje in izolacijo). Friedrich Schlegel (Fragmenti): »Dovolj bo, če se bomo uspeli, prevzeti od svetega klica in z nasmehom na ustih, dvigniti nad komičnost pisateljevanja, da potem ne bo več nobene smešnosti za nas.« Kje, na katerem mestu torej čutim to željo po pisanju? Ne v knjigah – pogosteje v neznanem rokopisu, ki mi ga je nekdo anonimno poslal, v gorečem pismu, ki ga spremlja strah, da bi se rokopis izgubil (pismo, ki potrjuje pošiljko) itd. → Ali obratno: dokaz, da je želja po pisanju vsebovana v rokopisu, da je prisotna, ponujena in v stanju pričakovanja, ker še ni bila deležna posredovanja prek objave – dokaz je torej ne glede na vrednost tega rokopisa – da je mukotrpno, da je zame naporno: saj je izjemno težko (evfemizem za »nemogoče«) komunicirati z željo drugega, (po)skrbeti za željo drugega, → vsak rokopis je naporen, ker je ena sama pošiljka čistega poželenja – pa naj bo to Dante ali Alexandre Dumas, in s tistim blokom, s tistim paketom želje v rokopisu, ki so mi jo posredovali, nato ne vem kaj narediti → drugače je, ko je delo enkrat napisano in objavljeno = ko je pisateljeva želja posredovana, in s čimer se del njegove želje zrahlja, takrat tekst kot bralec lažje prenesem.

Tisti, ki ne pišejo

Pravkar sem se poistovetil s Chateaubriandom, ki je tekel, da bi si zapisal en stavek (poistovetil sem se z njim: nisem se primerjal). S to »nečimrnostjo« si bom dovolil nadaljevati z opisovanjem lastnih »ustvarjalnih« občutkov (pisatelja, ki se postavlja v položaj »pisatelja«): moje življenje je v vseh pogledih posvečeno pisanju, nenehno me skrbi, ali bom imel za to dovolj časa in moči; zaskrbljen sem = nestrpen in kriv, če mi ne uspe. Tako imam pogosto ta pošastni (shizoidni) občutek: ko okoli sebe vidim ljudi, pogosto prijatelje (ki bi zaradi svojega dela imeli čas za pisanje), ki se predajajo različnim dejavnostim, prostočasnim aktivnostim, ki jim omogočajo veliko prostega, in pogosto zelo udobnega časa brez pisanja, ne da bi o tem sploh razmišljali, ali pa pisanja še niso postavili v središče svojega življenja, sem do njih poln nerazumevanja; ne razumem, kako lahko porabljajo svoj čas za tovrstne aktivnosti; in prav tako je moj občutek, da me ne razumejo, znak manije; zame nasprotje pisanja ne more biti le preprosto naključje: lahko ga prepoznam le kot filozofijo (glej opombo o »brezdelju« spodaj)[7] → druga oblika tega nesporazuma (ali te naivnosti?), je vprašanje, ki sem se mu izogibal, ko sem govoril o dialektiki med branjem in pisanjem: če pisanje izhaja iz branja, če je med njima nujna povezava, kako je mogoče brati, ne da bi bil prisiljen pisati? Z drugimi besedami, pošastno vprašanje: kako je mogoče, da je bralcev toliko več kot piscev? Kako je lahko nekdo vesel, ko bere, kako se lahko sploh ima za velikega ljubitelja branja, ne da bi kdaj prešel k pisanju? Je to zatiranje? Na to vprašanje ne morem odgovoriti: vem samo, da me prevzame nekakšna obsedenost; pravzaprav se sam čudim, da imam sploh bralce, torej bralce, ki ne pišejo. Vedno eno in isto vprašanje, ki je bistvo nekomunikacije (pa ne zato, ker sporočilo ne bi prišlo skozi, ali morda prav zato?): kako razumeti željo drugega (kako se poistovetiti s to željo – s tem užitkom?) To je tip vprašanja, s katerim se ukvarja liberalizem (pretvarjanje, da razumemo željo, ki je dejansko ne razumemo).


Tesnobna želja

Želja po pisanju = tesnobna želja. Za ta občutek skrbi navajam dve veliki priči in enega režiserja. Priče so:

1. Flaubert: Tukaj se nanašam na njegovo celotno korespondenco, ki strastno predstavlja pisanje kot veselje ali še bolje kot užitek – Flaubert (1873, 52 let): »že dolgo (skoraj eno leto) nisem pisal – počutim se kot pisatelj, ki mu je v veselje, da zapiše stavek«[8] (kar tudi pojasnjuje kontinuiteto njegove ustvarjalnosti), »a hkrati kot okrutna kalvarija (oboje se sreča v nastajanju stavkov)« – Flaubert (1853, 32 let): »Kakšna zanič obrt! Kakšna prekleta manija! Pa vendar naj bo blagoslovljeno to drago trpljenje. Brez tega bi lahko umrli. Življenje je znosno le pod pogojem, da nas ni.«[9]

2. Kafka pravi: »pisanje je edini cilj življenja, a v konfliktu z življenjem« (s svetom, z zakonsko zvezo, k temu se bom vrnil pozneje): je najvišje dobro, od katerega je trajno ločen, medtem ko ob tem občuti strahoten strah pred pisanjem. Korespondenca iz leta 1907 »... toda to ni le lenoba, je tudi strah, splošen strah pred pisanjem, pred tem grozljivim delom, čeprav mi to, da sem ga prikrajšan, predstavlja trenutno največjo nesrečo.«[10]

3. Veliki režiser (realizator) želje za pisanjem, Proust, ki sem ga že večkrat omenil (ker me vedno znova preseneti): roman V iskanju izgubljenega časa ima eno samo zgodbo (v klasičnem smislu: s skušnjavami, zamudami in končno zmago): gre za zgodbo o subjektu, ki hoče pisati: V iskanju izgubljenega časa = roman o »pisanju« (»scripturure«)[11] → Morda bi Proust kljub vsemu to veliko dramo o volji do pisanja lahko napisal šele v obdobju umika, izumiranja literature: morda se »bistvo« stvari res pojavi šele, ko te umirajo? [Za konec (vendar ne za zaključek) teh misli o želji po pisanju samo še nekaj: to temo lahko razširimo v dve smeri:

1. Od želje po pisanju preklopiti na dejanje: potrebna je cela vrsta operacij, programiranja, odpravljanja težav, dvomov, nezgod (glej mojo letošnjo predstavitev).

2. Konflikt, včasih boleč, včasih celo vrtoglav med željo po pisanju (skušal sem izraziti njeno moč) in sociokulturnimi okoliščinami, v katere se mora normalno vključiti, torej v literaturo kot institucijo ali trgovino → Ampak danes se zdi, da imamo opraviti z ugledom literature v zatonu (ampak to je že druga tema) → želja po pisanju deluje kot družbena ločitev (ločenost, ki jo je toliko težje prenašati, ker se literatura zdi nekakšen preživeli objekt iz preteklosti, staromoden, kot konec nekega prenosa) → Želja po pisanju: pasatistična, arhaična. – Ali ni morda to usoda vsake želje? In preteklost je v tem svetu vedno najtežje prenašati, zaradi česar je inovacija (ki od 18. stoletja dalje trpi za 'neomanijo') postala mit.][12]


Pisanje kot težnja

Aspiracija

Tu se sklicujem na freudovsko razlikovanje, za katerega ne najdem nikakršne reference (nočem celo jutro listati po Freudu, da bi našel določeni zapis, kot bi iskal iglo v senu): v teh stvareh sem neobremenjen (svoje znanje in kulturo doživljam kot nepopoln spomin); Freud torej pravi, da spolnost opredeljuje njen objekt (na primer moška usmerjenost k ženski), ki je drugačna od spolnosti, kot jo denimo opredeljuje določeno stremljenje k nečemu (ne da bi jo razlikovali od predmeta želje, kot je bila homoseksualnost pri starih Grkih).[13] V razmerju do stremljenja se objekt pomakne v ozadje: ne vzpostavlja niti kategorije niti morale, kar pomeni, da je želja na primer ločena od objekta, torej od prokreacije, torej tudi od človeške vrste kot take → z upoštevanjem objekta uvedemo veliko več norm, klasifikacij, izključitev → Vendar se mi zdi – in to želim zdaj pokazati, da je bilo pisanje prvotno vključeno v željo po objektu (želim napisati točno to ali ono), vendar je na eni točki prišlo do preloma, do razhajanja; da je objekt glede na aspiracijo postal sekundaren: napiši nekaj → napiši z eno besedo, napiši karkoli s presledkom. Še se bom vrnil k vsebini glagola pisati; vendar ob upoštevanju, da pisanje, razumljeno kot aspiracija, zlahka primerjamo z neko naravno potrebo in neodvisno od dvomov ali namenov subjekta. → Flaubert, ta najbolj neposreden pričevalec takšnega organskega stanja pisanja (o pomenu hrane glej Jean Pierre Richard),[14] pri 26 letih (1847) piše (Korespondenca): »Pišem samo zase, saj kadim, ko spim.« [Čeprav ni povsem enako: a danes bi ga protikadilska zveza ozmerjala, tako kot sem jih ozmerjal jaz, ko sem protestiral proti prepovedi kajenja v časopisu Le Nouvel Observateur]. »To je skoraj živalsko dejanje, ... je tako osebno kot intimno«, pravi.[15] In (v istem obdobju) prav tako pravi: »... ker po navadi nisem uspešen in ker nimam genija, s katerim bi zaslovel, sem se obsodil, da pišem samo zase, za svojo osebno zabavo, ko kadim (on vztraja) ali ko se vozim. Skoraj gotovo ne bom objavil niti ene vrstice ...«[16] (A to je že druga tema, h kateri se bom vrnil kasneje). Za Aristotela sta branje in pisanje tipična lastnost človeka; vendar se je pisanje ločilo od branja in od svoje ročne dejavnosti, da bi v teku zgodovinskih »mutacij« postalo avtonomna, skoraj organska funkcija pri nekaterih bitjih (kot je na primer Flaubert).

Prevedla Katarina Majerhold


1 Predstavljamo odlomek, ki ga je občinstvu prebral Roland Barthes iz Proustovega dela Contre Sainte-Beuve, besedilo »Sainte Beuve in Balzac«, predgovor Bernard de Fallois, Pariz, Gallimard, kol. Ideje, 1954, str. 262-263.
2 Issa (1763 – 1827.) citirano po Roger Munier, Haiku, predgovor Yves Bonnefoy, Paris, Fayard, 1978, str. 79.
3 Zelo verjetno je besedila o umetnosti, zbrana v La Doublure, delu, ki ga je leta 1982 objavila založba Flammarion, poznal tudi Roland Barthes, veliki prijatelj in občudovalec Severja Sarduya. Za ta besedila bi lahko rekli, da so eden od načinov »kreativnega vplivanja« ali, če hočete, nekateri načini preobrazbe Branja za prosti čas, kot so nekoč rekli revijam za Girls for Leisure.
4 Gustave Flaubert v pismu Louisi Colete novembra 1847 zapiše: »Na srečo moje občudovanje velikih mojstrov narašča in daleč od tega, da bi me uničujoče primerjave z njimi spravljale v obup, nasprotno, še bolj spodbujajo mojo neomejeno željo po pisanju«. Vsi citati Rolanda Barthesa iz Flaubertove korespondence so navedeni po Gustavu Flaubertu, Préface à la vie d'écrivain (Predgovor k pisateljevemu življenju) ali Extraits de larespondence (Izvlečki iz korespondence), ki ga je izbrala in uredila Geneviève Bollème, Pariz, Seuil, zbirka »Le Don des langues«, 1963, str. 46.
5 Aluzija na delo Philippa Lacouea Labarthe in Jean Luc Nancya, L'Absolu littéraire, Théorie de la littérature du romantisme allemand (Literarni absolut, Teorija nemške romantike), Pariz, Seuil, coll. »Poétiques«, 1978. Ko romantika postulira »literarni absolut«, označuje zgodovinski trenutek, ko se literatura razume kot proces proizvajanja lastne teorije,in s tem začetek vladavine svojega »absoluta«.
6 Chateaubriand, Mémoires d'outre-tombe (Spomini z groba), op. cit., 1951, str. 1148.
7 Glej str. 213. Tečaji in seminarji na Collège de France .., op. cit.
8 Gustave Flaubert, pismo nečakinji, 20. maj 1873. Préface à la vie d'écrivain (Predgovor k pisateljevemu življenju), op. cit., str. 258.
9 Gustave Flaubert, pismo Louisi Colet, 6. marec 1853, Préface à la vie d'écrivain (Predgovor k pisateljevemu življenju), op. cit., str. 104.
10 Citirano po Klaus Wagenbach, Kafka, Pariz, Seuil, zbirka »Ecrivains de toujours«, 1968, str. 74.
11 O izrazu »scripturure« glej str. 32–33 v: Roland Barthes, Cours et séminaires au Collège de France, op. cit. Beseda, ki jo je uporabil Sidoine Apollinaire, škof v Clermont Ferrandu v 5. stoletju. Barthes jo opredeljuje kot »voljo do pisanja, odnos, impulz, željo«, prim. prev.
12 Ta odstavek (tukaj označen z oklepajem [...], ur. prev.), ki ima približno dvajset vrstic, je bil napisan na ločenem listu papirja, ki ga je Roland Barthes naknadno vključil v rokopis predavanja, a ga na predavanju ni predstavil; predstavlja pa zaključek njegovega predavanja na Ecole polytechnique 20. februarja 1980.
13 Tu se Roland Barthes verjetno sklicuje na Uvod v psihoanalizo Sigmunda Freuda, ki ga je prevedel dr. S. Jankélévitch, Pariz, Payot, 1922, in tudi poglavji XX in XXI.
14 Jean Pierre Richard, Littérature et sensation (Literatura in občutki) s predgovorom Georgesa Pouleta, Pariz, Seuil, poglavje »Pierres vives«, 1954. Predvsem kritično branje poročnega prizora Emme Bovary; vendar se Roland Barthes morda sklicuje tudi na predstavitev Jeana Pierra Richarda »Plaisir de table, plaisir de texte« (»Užitek ob jedi, užitek v besedilu«) na simpoziju Cérisy la Salle, posvečenem Rolandu Barthesu leta 1977. Prétexte: Roland Barthes, Pariz, UGE, zbirka »10/18«, 1987; Pariz, Christian Bourgeois, 2002, str. 361-382. Glej kolumno Rolanda Barthesa z naslovom »Ne fumez pas« (»Prepovedano kajenje«) v Le Nouvel Observateur (Zbrana dela 5, str. 637).
15 Gustave Flaubert, pismo Louisi Colet, 16. avgust 1847, Préface à la vie d'écrivain (Predgovor k pisateljevemu življenju), op. cit., str. 45.
16 Gustave Flaubert, pismo Louisi Colet, 23. oktober 1846, Préface à la vie d'écrivain (Predgovor k pisateljevemu življenju), op. cit., str. 43.

Slike članka
Zadnje objave
JUBILEJNO LETO
MARK NOWAK, DRUŽBENA POETIKA, prevedel Blaž Gselman, Ljubljana: Sophia, zbirka Naprej!, 2021
SMRT IN APOTEOZA - in memoriam Simon Fink Jugovic
PESMI
ZAKAJ PIŠEM V KATALONŠČINI?
Najbolj obiskano
1
JUBILEJNO LETO
2
MARK NOWAK, DRUŽBENA POETIKA, prevedel Blaž Gselman, Ljubljana: Sophia, zbirka Naprej!, 2021
3
PESMI
4
SREČNO IN USPEŠNO 2023
5
SMRT IN APOTEOZA - in memoriam Simon Fink Jugovic
Sorodne vsebine
ŽELJA PO PISANJU 1. DEL