Zdaj se predvaja
apokalipsa
Izberi seznam predvajanja:
Galerija slik
Vicenç Pagès Jordà ZAKAJ PIŠEM V KATALONŠČINI?

Zgodovina[1] katalonske literature je niz vzponov in padcev. Nastala je v trinajstem stoletju s katalonskim filozofom, mistikom in pisateljem Ramonom Llullom. Llull se je rodil okoli leta 1232 v Palmi na Majorki in umrl okoli leta 1316. Večino življenja je posvetil prizadevanju za širjenje krščanstva med muslimanskimi in drugimi ljudstvi. Po začetnem zagonu z Llullom, ki velja za enega glavnih utemeljiteljev katalonskega knjižnega jezika, se je gibanje razvijalo vse do 15. stoletja, ko je doseglo vrhunec. Od 16. do 19. stoletja je spalo spanje pravičnih, dokler ga ni oživila pozna romantika – renaixença ali katalonska literarna renesansa. Po nekaj letih na oddelku za intenzivno nego, že v 20. stoletju, je nastopil neki veleum, pozneje imenovan Don Eugenio d'Ors; v prvi četrtini stoletja je izumil noucentizem. Tako se je začelo gibanje, ki pa je kmalu potem zamrlo. Diktatorja Miguel Primo de Rivera in pozneje Francisco Franco sta bila odgovorna za to oseko. Franco je umrl leta 1975 in katalonska literatura si je spet opomogla. V razcvetu je še danes.

Vzpona katalonske literature v Renaixençi sredi 19. stoletja ni mogoče ločiti od romantične vizije patriotizma, občasno znanega kot nacionalizem. Ni naključje, da je izhodišče gibanja renaixençe prav pesem z naslovom La pàtria, niti ni naključje, da je domovina ena glavnih tem v pesniški produkciji tega obdobja. Pravzaprav so bili romantiki tisti, ki so izumili zgodovino nacionalne književnosti, nacionalne literature in celo naroda. Pod diktaturami, zlasti pod Francom, je pisatelj v katalonščini veljal za nekakšnega templjarja, ki je svojo energijo posvetil služenju narodu. Jezik in s tem tudi književnost sta tradicionalno stebra katalonskega nacionalizma. V Francovem režimu so slovesnosti, na katerih so podeljevali literarne nagrade, postale komaj prikrita politična srečanja, priznani pisatelji pa so imeli določeno vlogo narodne zavesti. Na neki točki se je zdelo nemogoče obsojati pisca, ki se zavzema za neodvisnost, na primer zelo uspešnega romanopisca v katalonščini Manuela de Pedrolo, enako pa so odnosi s Francovim režimom očrnili ugled nekaterih, ki pišejo v katalonščini. Toda danes so se stvari spremenile.

Ko je Francisco Franco prepovedal in preganjal katalonski jezik in književnost, je uporabo obeh spremenil v politično orožje. Po njegovi smrti se je katalonska literatura depolitizirala, njeno upravljanje pa ne. Današnji mladi ali manj mladi katalonski avtorji, ki jih berem z večjim veseljem in zanimanjem, ne pišejo v katalonščini iz političnih razlogov, ampak iz sentimentalnih ali tehničnih. Sentimentalnih zato, ker če je otroštvo edina domovina, je materni jezik odločilen za izražanje; tehničnih pa zato, ker pisatelj skoraj ne more doseči enake učinkovitosti v jeziku, ki njegovega življenja ni ovil kot ekosistem znakov.

Dejstvo je, da tudi trenutno obstajajo tehnične težave, v bistvu sta dve. Prvo tehnično težavo lahko povzamemo takole: do Francove smrti so poučevanje izvajali v kastiljščini, tako da je bilo za več generacij obvladovanje katalonskega jezikovnega sistema – oziroma je še – precej negotovo. Avtorji, ki so se šolali v obdobju druge španske republike, ko se je še poučevalo v katalonščini, izginjajo; tisti, ki so se izobraževali v povojnem času, ko je bila katalonščina prepovedana, izražajo težave z jezikovno normo. Avtorji, izobraženi po tranziciji, torej v katalonščini, pa šele začenjajo objavljati. Pozneje bom razložil svojo pripadnost obmejni generaciji, tisti, ki je zrasla v diktaturi in demokraciji.

Druga tehnična težava izvira iz zgodovinskih vrzeli v katalonski literaturi: v katalonščini ni pikaresknega romana, tako kot ni enakovrednega baročnega gledališča ali romantike, še manj pa trdnih in samozavestnih avantgard, ki bi presegale nekaj zvezdniških osebnosti. Kakšen smisel se ima torej posvetiti uničevanju tradicije, ko pa ravno ta odpove?

Problem se pojavlja v protislovnih izrazih. Pogosto – čeprav vedno manj – pisatelj v katalonščini jezika, ki ga čuti za svojega, ne obvlada popolnoma in pogreša določene modele ali literarne zvrsti, ki obstajajo v španščini, francoščini ali angleščini. Na drugi strani pa stoji pred kastiljščino, enim najmočnejših jezikov na svetu, z nepretrgano literarno tradicijo in zavidljivim gospodarskim okrevanjem. Problem se imenuje trg. Potencialnih bralcev v katalonščini je približno deset milijonov, a štiri izmed petih knjig, ki so v Kataloniji naprodaj, so izdane v kastiljščini. Pojasnila za to so različna: ponudba v španščini je širša, knjižne izdaje pa so navadno cenejše.

Na drugi strani so se številni bralci med govorci katalonščine izobraževali v kastiljščini. Temu je treba dodati veliko število špansko govorečih priseljencev v šestdesetih in sedemdesetih letih. Velika večina ljudi, ki znajo brati in pisati v katalonščini, se zna tudi v kastiljščini (ne pa tisti, ki imajo kastiljščino za svoj jezik. Ti pogosto neradi berejo v katalonščini).

V Kataloniji živijo pisatelji, kot so Eduardo Mendoza, Enrique Vila-Matas ali Javier Cercas, ki imajo tu tudi založbe za izdajanje v kastiljščini, kot so Planeta, Anagrama, Acantilado, Tusquets ali Alba. Vse to je za pisce v katalonščini intelektualno spodbudno in hkrati ekonomsko nevzdržno. Kot je nekoč ugotovil ekonomist Ernest Lluch: ko je zapisal besedo mesa – v kastiljščini miza – je zaslužil nekajkrat več kot s taulo, ustrezno katalonsko besede za mizo. Ekonomski imperativ se morda ne zdi odločilen, a tudi pisci ne živijo od besed. Ko patriotski imperativ izpuhti, je katalonska literatura odvisna od tehnično-sentimentalnega in ekonomskega imperativa. Ko bodo morali pisatelji sami plačevati svoje naklade, bo morda konec blizu. Za blažitev ekonomskega problema katalonske literature so bile priporočene tri rešitve.

Prva je bila subvencija. Javni denar je enako dober kot zasebni, vendar bi bilo – če nič drugega – nekoliko žalostno, če bi se pisatelj sprijaznil z življenjem iz proračuna katalonske generalitate.

Druga rešitev so televizijski scenariji. Žanri se razvijajo, pravijo njihovi zagovorniki, in roman je tako literaren kot telenovela. Navsezadnje gre za preživljanje s pisanjem, kajne? No, o tem nisem prepričan. Mislim, da so med scenarijem in romanom bistvene razlike.

Tretja rešitev: polovična sprememba, znana po grozljivem številu diglosije. Obstaja stoletna tradicija pisateljev, ki so se ukvarjali z novinarstvom v španščini in literaturo v katalonščini, izročilo velja še danes. Ta možnost kompenzacije omogoča, da se preživljaš s pisanjem v kastiljščini in hkrati služiš denar – torej čas – za pisanje v katalonščini. Skoraj vsi katalonski pisci pišejo v španščini, ko obstaja povpraševanje, ki ga je vredno pokriti.

Obstajata še dve rešitvi. Ena prišepetava jezikovno zamenjavo, imenujemo jo prenos, dezerterstvo, sprememba ali taktični umik. Pogosto pravijo, da si pisatelj ne izbere jezika, ampak jezik izbere njega. Ta izrek sem ob nekaterih priložnostih tudi sam podpiral. Znan je primer Vladimirja Nabokova, ki je prešel iz ruščine v angleščino, Milana Kundere, ki je prešel iz češčine v francoščino, Josepha Conrada, ki je namesto poljščine izbral angleščino, čeprav je bil tik pred tem, da se odloči za francoščino. Še več je pisateljev, ki so iz katalonščine prešli v kastiljščino.

Najbolj očitni primer je don Eugenio d'Ors, ki je iz najbolj bleščečega pisca v katalonščini postal pisec v kastiljščini in na koncu sprejel frankistični pogled. Terenci Moix je drugačen primer, čeprav je njega in tudi Eugenia d'Orsa izobčil katalonski nacionalizem. Nasprotna sprememba, iz španščine v katalonščino, je bila v renaixençi precej pogosta, danes pa je vse redkejša, čeprav lahko omenimo nedavna primera Pere Gimferrerja in Eduarda Màrqueza. Pri vseh teh spremembah in jezikovnih preobrazbah najresnejši problem ni leksikalni, pravopisni ali skladenjski, ampak fonetični, kot lahko jasno ugotovijo hispanisti.

Druga rešitev je odreči se profesionalizmu. To pomeni negovati književnost v samoti, če je treba, v nedeljo popoldne, in sestaviti soliden opus, ne da bi se oziral na trg ali potrebo po hrani. Paradigmatični primer je pesnik, pisatelj in esejist Josep Vicenç Foix, ki je vodil družinsko slaščičarno, medtem ko je ustvaril eno najbolj trajnih pesniških del katalonskega leposlovja. Nasproten primer je novinar in avtor Josep Pla, ki je, ko se je odločil za profesionalizacijo, presedlal na kastiljščino; ta je zanj postala edini jezik, s katerim se je lahko preživljal.

Živimo potopljeni v tržno logiko. Pisatelj, ki ustvarja v katalonščini, se zaveda, da brez prevoda nima dovolj bralcev. Vsekakor pa za večino pripadnikov mlajše pisateljske generacije, ki piše v katalonščini, literatura ne pomeni vira zaslužka in tudi ne nacionalistične dejavnosti. Zase zagovarjam stališče, da je književnost predvsem igra, čeprav resna igra. Nekakšno igrivo duhovništvo.

Ekonomske sestavine književnosti me nikoli niso preveč bremenile, čeprav se zavedam, da imajo lahko pomen za preživetje literature na splošno. Katalonski pisatelj lahko piše v španščini iz istih razlogov, kot rokovska skupina iz Madrida poje v angleščini: ker je tradicija trdnejša, trg pa širši. Če ni političnih ali ekonomskih razlogov za pisanje v katalonščini, vztrajam, ostajajo le sentimentalni in tehnični.

Poseben primer so pisci moje generacije, torej tisti, ki so bili rojeni malo pred letom 1963 ali malo po njem. Mislim, da se je vredno ustaviti pri tem datumu. Leto 1963 je leto, ko sta izšla prvi LP Beatlov in Ristanc, vplivni roman Julia Cortázarja. Gre torej za nekoliko prelomno leto. Toda leto 1963 je tudi leto, ko je bil umorjen John Fitzgerald Kennedy in ko je v Parizu umrl Tristan Tzara: konec upanja in avantgarde. Tisti, ki smo rojeni okoli leta 1963, se nismo bojevali proti Francu, med drugim zato, ker je malo političnih aktivistov mlajših od dvanajst let. Dobro pa vemo, kdo je bil, in nekateri smo ob njegovi smrti prvič okusili šampanjec: v nasprotju s številnimi pisatelji, starejšimi od nas, nismo militantni. Prav nasprotno, a hkrati v nasprotju s številnimi mlajšimi pisci nismo apolitični. V zgodnjem otroštvu smo se izobraževali v španščini, vendar je bila naša generacija prva po državljanski vojni, ki se je učila katalonsko in imela pouk v katalonščini. V mojem primeru prvič pri trinajstih letih.

Na drugi strani pa so v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja v Katalonijo pritekale velike migracije kastiljsko govorečih delavcev. Položaj bi lahko povzeli takole: pri meni doma se je govorilo samo katalonsko; v razredu osnovne šole se je – dolga leta – govorilo samo kastiljsko. S prijatelji sem govoril oba jezika z lahkoto in udobno, čeprav sem – domnevam – delal hude slovnične napake.

Prepričan sem, da so moji odnosi s katalonščino reprezentativni za odnose, ki so jih ohranjali številni člani moje generacije. Tako kot toliko drugih najstnikov sem tudi jaz uporabljal osebni dnevnik, v katerega sem pisal vse mogoče banalnosti, primerne svoji starosti. Včasih sem ga opustil, pozneje sem se k njemu vračal, vendar sem vanj vedno pisal v kastiljščini. V osnovni šoli so me učili francoščino pred katalonščino.

Kako naj bi pisal osebni dnevnik ali katero koli drugo besedilo v jeziku, ki je zame obstajal samo na ustni ravni? V začetku 20. stoletja je bil Pompeu Fabra, jezikoslovec, ki je napisal sedanjo katalonsko slovnico, presenečen, ko je v predalu našel knjigo, napisano v jeziku, v katerem je po navadi samo govoril. V sedemdesetih se mi je zgodilo nekaj podobnega: govoril sem katalonsko, a katalonščine nisem bil vajen brati. Na drugi strani pa je bila kastiljščina moj kulturni jezik. Za nekatere Katalonce, starejše od mene, je ta občutek še vedno pogost: zanje je katalonščina pogovorni jezik, kastiljščina pa kulturni.

Nekateri učitelji na moji srednji šoli so bili Katalonci, drugi Aragonci ali Andaluzijci. Hranim nekaj zgodb, napisanih v moji srednji šoli, torej med trinajstim in sedemnajstim letom. Večina jih je napisanih v španščini, nekaj pa sem si jih drznil napisati v katalonščini. To je bil čas političnega opravičevanja, v katerem je bil antifrankizem neločljivo povezan z oživitvijo katalonskega jezika. Za marsikoga izmed nas je bilo neznanje maternega jezika ponižujoče: to je bila preprosto zmaga Francove diktature. Na drugi strani pa katalonščina v srednji šoli ni bila več prostovoljni, ampak običajni predmet, in to ne ravno lahek. Vsi drugi učbeniki (za zgodovino, matematiko, filozofijo) so bili napisani v španščini. Ko sem bil na preduniverzitetnem tečaju, sem bil v učnem eksperimentu, imenovanem katalonska književnost: nov predmet, zgoščena zgodovina nacionalne književnosti, ki se je začela v trinajstem stoletju in končala v dvajsetem. Tako kot številni moji sošolci sem tudi jaz samouk: niti pred sedemnajstim letom niti po njem nisem imel drugega učitelja katalonske književnosti kot tistega, s katerim še vedno prijateljujem.

Na fakulteti za informacijske vede, na kateri sem študiral, je poučevalo kar nekaj južnoameriških profesorjev: v španščini seveda. Kar zadeva politično klimo, sem videl za

etke zamenjave poznih levičarjev s prvimi separatisti. Morda vas bo presenetilo, da je bil v Barceloni v osemdesetih letih francoski maj 1968 še vedno pomembna referenca. Takrat so bile univerze v Barceloni dvojezične, tako kot zdaj: izpite in naloge so lahko pisali v katalonščini in španščini. Tam sem spoznal dekle, ki me je spodbujalo, naj se vpišem v Združenje mladih pisateljev v katalonskem jeziku. Ne vem, ali je bilo to odločilno, vem pa, da sem po tej izkušnji začel redno pisati leposlovje v katalonščini. Bil sem del skupine, ki je pisala kolektivni roman; bil je skoraj neskončen, na srečo pa nikoli ni bil objavljen, niti ne dokončan.

Mislim, da zaradi vsega tega pišem v katalonščini. Sem del vmesne generacije, ki ni bila aktivno proti Francu, a se dobro spominja tistega obdobja; ki je naravno odraščala v dvojezičnosti, imela katalonščino za materni, španščino pa za kulturni jezik v osnovnošolskem izobraževanju in pozneje oba. Generacija, ki se je pisane katalonščine naučila sama, sproti, tako kot je običaj pri samoukih, bolj iz sentimentalnih kot iz političnih razlogov: ker je to jezik, ki smo ga čutili in ga čutimo kot svojega. Generacija, skratka, ki je brala in pisala iz užitka ali nuje. Pravzaprav večina mojih najljubših pisateljev danes ni študirala katalonske filologije – mimogrede, precej mlade vede.

Zaradi vseh teh razlogov verjamem, da so referenti te generacije, ki jo predstavljam, ne da bi me kdo za to pooblastil, bolj univerzalni. Kot pisatelji smo se odpovedali profesionalizaciji in plemeniti, a nehvaležni nalogi »služiti državi«. Ne pišemo zato, da bi zapolnili vrzeli, ne želimo loviti bralcev za vsako ceno, ne verjamemo, da ima avdio-vizualna industrija kaj opraviti s književnostjo. Pišemo v katalonščini, ker je to jezik, v katerem smo začeli govoriti, jezik, v katerem čutimo, mislimo, delamo, počivamo, sovražimo in ljubimo. Pisanje v drugem jeziku ne bi pomenilo izdaje, ampak intelektualno prevaro in izgubo pristnosti. Brez nečimrnosti, a tudi brez lažne skromnosti poskušamo pomiriti svoje notranje demone, najti svoj glas, zapustiti trajno delo. Naš cilj je književnost, ne tipkanje. Čas bo pokazal, ali nam je uspelo.

Zdaj opažam, da poskušam razložiti, zakaj pišem v katalonščini, vendar nisem osvetlil razlogov, ki me ženejo k pisanju ali branju. Ko sem bil študent, smo imeli predmet, imenovan literatura. Zame je bil to samo še en predmet, tako kot fizika ali angleščina – nekaj, kar sem se moral učiti, da sem konec leta lahko šel na izlet. Predmet, imenovan literatura, ni imel nobene zveze z mano, z mojimi željami ali zanimanji. Bila je le še ena obveznost. Na svojo odgovornost sem bral druge knjige, ki niso imele nobene zveze z omenjenim predmetom. To so bile knjige kot Otok zakladov, Huckleberry Finn, Peter Pan ali Trije mušketirji. Bral sem jih pred spanjem ali v soboto dopoldne. Zdaj vem, kaj so bile te knjige oz. da so literatura. Kar so nas učili pri pouku, ni bila književnost, ampak le zgodovina nacionalne književnosti, skoraj vedno kastiljske. Zato, ko mi kateri od teh tedanjih profesorjev prizna, da jih takrat še nič ni napeljevalo na domnevo, da bom kdaj pisal knjige, me mika, da bi jim odgovoril, da njihovo početje ni imelo nič skupnega z branjem ali mojim pisanjem. Njihovi seznami datumov, imen, naslovov in zgodovinskih kontekstov, tisto prelepo pokopališče, ki so ga imenovali literatura, ni imelo nobene zveze z mojim branjem. Ne, branje je spoznanje, da je tisto, kar si mislil, da si odkril, napisal nekdo drug, nekdo boljši od tebe, in to morda stoletja prej. Branje pomeni deliti čas z liki, ki so bolj resnični kot številni duhovi, ki mrgolijo okoli nas. Branje je krasti spancu ure, da potuješ skozi čas in prostor. Branje (in tu mislim na branje leposlovja) je način učenja o tebi, meni, o nas in drugih.

Pisati pomeni nujnost, pomeni ne biti sposoben početi nič drugega kot pisati, čutiti nedoumljivo zadovoljstvo ob pisanju. Pisati, najti besedno zvezo, ki se ti je porodila in ti je všeč ali te je vznemirila v najglobljem, intimnem tkivu, besedno zvezo, ki je ne razumeš ali ti pomaga razumeti sebe. Pisati pomeni napisati zgodbo, ki ti je šinila v glavo, si izmisliti lik ali na novo izumiti sebe, morda tistega ali onega drugega, in da ti minevajo ure, ne da bi se tega zavedal, in obsedenost in drgetanje od strahu, ko nekomu dovoliš, da napisano prebere, ali od vznemirjenosti, ko osvojiš nagrado ali zagledaš prvo izdano knjigo, ker to pomeni, da je bila nekomu všeč, da se je nekdo veselil ob branju zgodbe, ki si jo moral povedati ali pri kateri ki si užival, ko si jo pripovedoval, ali pa si morda dvomil, da jo boš sploh znal povedati.

Nekateri mislijo, da branje ni nič drugega kot jalova strast, nesmiselna razvada. Poglavitna pomanjkljivost branja je, da ni kričeča dejavnost. Res je, a tisti, ki mislijo, da je neuporabna, se motijo; to je hitro opazno pri ljudeh, ki ne berejo. Taki so namreč dolgočasni, neizraziti, zamenljivi; narejeni so, kot da bi bili množično izdelani, govorijo in gibljejo pa se kot liki v slabih filmih.

Prevedel Andrej Rot


1 Katalonski pisatelj in literarni kritik Vicenç Pagès i Jordà je bil profesor jezika in estetike na univerzi Ramona Llulla. Objavil je vrsto romanov, zbirk zgodb in esejev. V slovenščini sta pri Sodobnosti izšla dva romana: Sreča ni popolna in Pismo angleški kraljici. Pisatelj Vicenç Pagès i Jordà je umrl 22. avgusta 2022 v 58. letu starosti. Vir: Avtorjev blog na spletu: https://www.vicencpagesjorda.net/esp/conferencia.html

Slike članka
Zadnje objave
JUBILEJNO LETO
MARK NOWAK, DRUŽBENA POETIKA, prevedel Blaž Gselman, Ljubljana: Sophia, zbirka Naprej!, 2021
SMRT IN APOTEOZA - in memoriam Simon Fink Jugovic
PESMI
ZAKAJ PIŠEM V KATALONŠČINI?
Najbolj obiskano
1
JUBILEJNO LETO
2
MARK NOWAK, DRUŽBENA POETIKA, prevedel Blaž Gselman, Ljubljana: Sophia, zbirka Naprej!, 2021
3
PESMI
4
SREČNO IN USPEŠNO 2023
5
SMRT IN APOTEOZA - in memoriam Simon Fink Jugovic