Robert Perišić
Robert Perišić
opera
ona se pripravlja
on se kopa v kadi
skupaj, greva v opero
z glavo v torbi
nisem več tisti stari
odvisen sem od kravate
potem sedeva
morje je nastalo iz dolgčasa
v operi
galeb pobere nevidno ribo in odleti
v zraku so visoki soprani
ptice zgolj provocirajo ljudi
pevka – to je deblo iz Trstená!
ona gleda v svoj glas
ga prosi in priklicuje
počasi, postopoma, ptice se vračajo k njej
poslednji galeb vstopa v grlo
morje tone
alge sanjarijo na križih
spodaj je vedno nekdo mrtev
nikoli ne veš, mogoče je spodaj cela galeja
zatišje
in naenkrat mig
bombardira pevko
sirene se ovijajo okrog menjalnika
ne verjamem v sirene, pravi mornar ki si ga že videl
kako kadi v megli palube
v prostranstvu kjer ne vidiš niti prsta
vseeno, sirene se ovijajo okrog menjalnika
dvigajo se in spet sedajo
zibamo se v našem peugeotu kakor v zibelki
konec
prinašam vrelo vodo, jo zlivam in zdaj preverjam
z roko: dobro je, nisem sam, torej,
Vemo samo za popolne stvari, sestali smo se
tukaj ob presiji neba, vrveh, škripanju
zadovoljnih ladij.
najprej bi se zahvalil organizatorju:
imam zgolj majhno željo / malo toplega kruha / v
tvojem trebuhu so zvezde zgradile osje gnezdo / to je
zadnji eksperiment / bil sem mlad
zdaj pa
ne morem povezati začetka in konca
in zdaj, a zdaj
povezujem konec s koncem
nor, nor, kako pa
od skrajnje želje po maščevanju
pritisk se mi dviguje grem na operacijo
tam ležim, objektivno nemočen
sam in hladen
vseeno, včasih občutim strah
skušam se vrniti
v vašo družbo, kakor da ni bilo nič
in sedim, tako, kakor se sedi
formula 1
njegovo stanje se objavlja kakor tečajna lista
življenje je formula 1
narod čaka
prečastite molijo
heroji božajo svoje pištole
vsi lažejo
njegovo stanje se stabilizira
oče, človek, ki je imel, imeli, imamo
njegovo stanje, stanje njegovo
se napihuje
kakor balon, kakor duh znotraj
kakor nič, john toshack je iz igre potegnil šukerja
ankica vstopa v Box
ankica izstopa iz Boxa
tekma se nadaljuje
zastavice, pičkice
njegovo stanje se dviguje
in potuje kakor raketa
v vesolje polno odpadkov, starih satelitov
gledamo v nebo
sine, vidiš tam je
njegovo stanje se spreminja v točkico
ki se sveti in nam kaže pot
adijo
adijo zgodovina, stara kurba, adijo
svet
daleč je dom
tam daleč na oddelku za rak
bolan leži mile pop jordanov, a kukoča
boli podplat nike superge
tiste noči je v gozdu poleg cucerja opažen
na konju princ eugen na čigar zastavi se sveti kromosom
pomotoma priklicana pošast
njegovo stanje se dematerializira
on postaja oblak in popivoda
prah in ištar balah, duško dolgouško in njofra
ženska vstopa v box
8 sekund
ženska izstopa iz boxa
tišina
Sadika
Miljenko C., se spominja somraka
ko je upravljal z lokomotivo
na liniji Ljubljana – Zagreb
Ko je šel mimo vrabčanske postaje
Po njegovi oceni
ni šlo samo za naključno nesrečo temveč za
Moški in ženska, Sadika R., 46, in Šerif S., 31,
se navkljub številnim zvočnim signalom
nista premikala.
Po besedah strojevodje
se je skupina na peronu razšla
in umaknila ob zvoku sirene iz prihajajočega vlaka.
Ko so se pešci razšli
sem zagledal dva človeka ki sta stala
na tirih
nadaljeval sem s hupanjem
pritiskajoč hupo
No, onadva se nista ozirala
Potem sem zavrl
in pričakoval da bosta vsaj v zadnjem trenutku
odskočila s tirov.
Videl sem da gre za
Moškega
ki je stal ob desnem tiru
in žensko
ki je bila med tiri.
Na sebi je imela obleko pisanih barv
in nekaj belega s florescenčnim
vzorcem.
Ko je bila lokomotiva
samo nekaj metrov oddaljena od njiju
sem videl celo poteze njenega
obraza
videl sem da se smeji
in da ima v ustih
cigareto.
Tik pred trkom z vlakom
se mi je za hip zazdelo
kakor da bi ona vseeno
želela skočiti
stran.
No, ker sta bila objeta
in ona naslonjena na njegove prsi
je bilo videti kakor da se močno odriva od njega.
***
besede prihajajo ko ni več nobenih možnosti
namesto konca
poezija nudi zamenjavo
izigravanje, gledališče
pred samim sabo
izmenjava propadanja
za reanimacijo
pred prihodnjo, intime publiko
ki dejansko ne obstaja
besede prihajajo ko ni več nobenih možnosti
ždijo na robu zgodovine
takoj potopljene v igro ocenjevanja
stila, literarnega ključa
povezane z verlaini, baudelairi,
jesenjini, lorcami in šopi s
katerimi človek, v bistvu,
nima nikakršne zveze
natančneje
ne bi hotel imeti nikakršne zveze z njimi, toda
poezija igra svojo igro
nadigrava se sama s seboj
misliš da je tvoja, prav tvoja, toda ni
ker tukaj so še slamnig, maleš in rešicki
carver in bukowski stari kavlji
neverjetno koliko jih je, a
besede prihajajo pretkano (v samoti)
obljubljajo da se boš pojavil
da boš prišel
ko ni več nobenih možnosti
platforma
platforma
nebo, ure
minimalno gibanje zraka
žar, cigareta v ustih vojaka
dva bežita
toda ostajajo njuni podatki
previdnost
se včasih povečuje, nekdo kliče
železne
niti
od zunaj
paralizirana drevesa, dva
se delata norca
na novem skenu ni ničesar
odšla sta
izven dosega signala
nimata neta, tam nimata statusa, nekogaršnja
gradnja je vsak dan rasla, povsod
pred mojimi očmi
ki so zasute
s svetlobo, okenci, bliski vesti
dva sta pobegnila
Jun 30, 2023