Matej Krevs
I.[1]
Sonet z akrostihom, ki nosi črke
Imena tvojega bom vklesal v kamen;
Minljiv si kot ta list, ki nanj na samem
Okorno pišem ti zdaj, volje mrke,
Nekakšen nekrolog. Glej, dolga doba
Umetnosti je, a človeka - kratka!
Je res, da vseh pred smrtjo koža gladka
Ubranila ne bo, da vrata groba
Grozljivo zevajo odprta dan in noč.
Odšel zato od nas zdaj tudi ti si proč
V najlepših letih, tvoj nemirni duh je
Iskal v tujini s čopičem priznanje,
Cilj zmuzljiv! Skrb za naš vsakdanji kruh je
Ubila slednjič tebe, tvoje sanje.
II.
Sneg je zapadel na tvoj grob kamniti.
Iskal sem v sanjah ga, a zasnežilo
Močno je božji vrt, da nad gomilo
Obstal sem nevede, kjer spiš v nebiti.
Nenadoma, v daljavi megloviti
Udaril navček je, mar to odbilo
Je meni konec mojih dni število?
Uho zaznalo hrum je in srditi
Grom; streslo se je groblje, v tistem hipu
Od sunka pal sem, noge kot pri kipu.
Ves slab še videl angelska sem krila
In grob odprt in silno prasvetlobo ...
Cel vek sem spal, ko zora me zbudila
Usodna je - pred tvojim praznim grobom!
1. Za lažje razumevanje drugega soneta, ki predstavlja Apoteozo: Apoteoza (grško: ἀποθέωσις, od ἀποθεόω / ἀποθεῶ, 'oboževati'; imenovano tudi divinizacija (pobožanstviti, uvrstiti med bogove).
Jan 23, 2023