Tonja Jelen
Delo Marka Nowaka Družbena poetika, ki ga je izvrstno prevedel Blaž Gselman, je eno temeljnih del s področja analize in samega pomena pesniških delavnic, predvsem margin. Nowak obravnava poezijo tistih, ki bi bili_e lahko ves čas prezrti_e, vendar jim je prav pisanje poezije ponudilo možnost do prezentacije in slišanosti. Sam nabor besedil nam osvetli resen problem (ne)uvrščanja teh besedil v kanon, v katerega le redko pridejo. Že sama slovenska literatura ima s tem velike pomisleke. Pa vendar – čemu dobro, odlično literaturo, ki kaže na stiske, neetičnost in problematičnost, spregledati in ji dati lahkotne oznake? Vprašanje ni samo retorično in odziv na Družbeno poetiko, gre se za premiso, da je po navadi vsaka stvar, ideja bila najprej del neke manjše skupine, da je lahko nato prešla v kaj »več«.
Vidi se, da je Nowak na strani tistih, zaradi katerih vodi in raziskuje delavnice poezije. Poezija prav zato prehaja v družben vidik; obravnava težave, stiske in izgube lastne identitete v današnjem globalnem in neoliberalnem svetu. Pri tem mu je pomemben glas posameznika_ce, ki mora biti slišan_a. Ta vedno hujša podrejenost in izčrpavanje se poraja v različnih delovnih okoljih in rasah. Kaj vse povzročijo stiske, denimo, med taksisti in vedno hujšimi pogoji ter podaljšanimi delovniki, je prikazano z velikim občutkom solidarnosti do vseh tistih, ki so si zaradi tega vzeli življenja, in tistih, ki so te pogubne zgodbe delili naprej. Tako najprej na delavnicah kot nato na protestih. Ljudi pisanje poezije vsekakor zanima; s posebnim občutkom, predvsem nabojem, iskrenostjo se lotevajo tem, o katerih pišejo. Te teme so njihove osnovne rane, iz katerih lahko nastanejo močne in udarne pesmi. Gre za predstavitev poezije iz družbe, ki jo izkoriščajo privilegiranci, ki se jih revščina, bolezni in smrti redko dotaknejo. Po drugi strani pa ima ta raziskava veliko pomenljivih ugotovitev, ki izvirajo iz stika z realnostjo nastanka pesmi in samih ljudi, ki iz posameznikov in posameznic ustvarjajo skupnost in en kritičen glas, s katerim lahko moralno zmagajo nad krivicami: »Delavke in delavci, ki so svoje pesmi napisali in jih recitirali kot posamezniki in kot kolektiv, so s pomočjo svojih glasov, svojega besednjaka in pesmi ustvarili novo solidarnost.« Čeprav Nowak dosledno izhaja iz teorij, predavanj, posnetkov, osebnih zgodb sodelujočih in lastnih izkušenj, pa prav posamezni notranji ustroji samemu, literarnozgodovinskemu delu dajejo velik naboj – torej kot ga ima tudi sama družbena poetika, ki lahko sproži veliko drznosti in boja za dostojnost. In prav ta mora biti deležna po vsem svetu: treba je pisati, brati in si upati spregovoriti o amoralnosti, diskriminaciji in vsem fobijam, ki poganjajo ta vedno bolj izčrpavajoč svet.
Še posebej pa Nowak osvetli drugi problem, ki se ga mogoče v celotnem, samem literarnem sistemu spregleduje: »Morda mediji in literarni čuvaji preprosto niso zgodovinsko zainteresirani za želje, ki so protirasistične želje? Za laži, ki so laži policijske države? Za sanje, ki so sanje o svobodi?« Torej gre za še en vidik zatiranja in molka poezije »temnopoltih«, ki pridobijo manj medijske in nasploh literarne pozornosti kot na primer »belopolti«. Ta pomislek konkretno prevprašuje dejstvo, da antologije pesniških zbirk, ki so jih ustvarili_e (tako uredili in napisali) temnopolti_e niso bili deležni dovoljšnih kritik. Ta molk kaže na vidik diskriminacije znotraj literarnega polja, pa vendar Nowak pokaže še druge zeve znotraj tega. Torej lahko določene talentirane glasove, ki začnejo svojo pot na teh pesniških delavnicah, meščanska družba z vso prepredeno ideologijo prezre in jim zapre možnost za vstop v literarni kanon.
Prav meja med elito in marginami je prisotna v vsej zbirki esejev oz. analiz, ki vsebujejo tudi nastale pesmi. Nowak kot mentor predstavi celoten sistem, ki uničuje družbo; vladajoči kapitalistični red – kot uporabi termin – se igra z ljudmi od spodaj, kot pravi. Zato je prav »družbena poezija«, s katero se ukvarja, velika sovražnica ideologiji kapitalizma in tistim, ki z njim upravljajo. Podrejeni razredi – prav ta razrednost je seveda skrb zbujajoča in boleča – pa lahko s svojim pisanjem in branjem oz. objavami opozarjajo na številne diskriminatorne postopke in odločitve. Zato, kot to ugotavlja Gselman v spremni besedi, lahko te vrste poezija, ki se jo piše 'od spodaj', postane »razredna sovražnica vladajočih razredov«.
Družbena poetika se ne brani iskrenosti, ne zatiska si oči pred vladajočim; je resen vpogled v brezno, a kar je najbolj pomenljivo – poezija delavskih razredov lahko spregovori o tem, da še marsikaj težkega in perečega, ki izžema »podrejene«, še ni končano. Za konec bi namreč dodala izstopajoč verz (ki se ponovi in začne in sklene pesem) iz navedene in analizirane pesmi (posebne vrste, in sicer pantuma) Christine Yvette Lewis Cena migracije: »Dnevi obiranja bombaža niso mimo.«
Jan 30, 2023