Katarina Majerhold
Igor Marojević je poznan na literarni sceni, saj sta poleg prevedenega omenjenega romana, v slovenskem jeziku tudi knjiga zgodb Mediterani in roman Mamina roka. Knjigo Igorja Marojevića Beograjančke, ki ga je izstrelila med literarne zvezde, odlikuje predvsem to, da jo je napisal moški, ki pripoveduje kot ženska v vseh možnih vidikih biti »ženska«, »ženskosti«, »feminilnosti«, vendar predvsem kar zadeva ljubezenske odnose. Skozi to prizmo spoznamo različne družbeno konstriuirane vidike ženske kot žene, matere, feministike in celo lezbijke (čeravno je slednje zgolj nakazano). Še bolj zanimivo je, da je v knjigi opaziti različne odnose med ženskami, od tega, da so nekateri pozitivni v smislu ženske solidarnosti med prijateljicami, kakor je predstavljena v »Moški zgodbi«, ko glavna junakinja Jovana večkrat prosi za pomoč prijateljico Dunjo in njenega fanta Darka. »Le ona, Dunja, se mi je smehljala, če sva se srečali na fakulteti. Nevajena takšne dobrodušnosti, sem se ustrašila, da ni morda lezbijka. Vendar sem kmalu spoznala, da je Dunja resnično dobronamerna in da me želi le seznaniti z izpiti in vzdušjem na fakulteti«. Ali »Dunja je bila druga inženirka elektrotehnike in ona mi je uredila službo. Plača je bila debela«.
Pokaže pa tudi na žensko odvisnost od moških, zaradi katerih se življenje nekaterih žensk vrti le okoli moškega, kakor izvemo: »Zato sem v nedeljo zjutraj po telefonu prebudila Dunjo ... Kakor da je moja usoda naenkrat več ne zanima, mi je rekla, da ne ve, kaj naj mi reče. … Na koncu je vseeno zmogla toliko moči, da mi je svetovala, naj pokličem kakšnega moškega. … Oni se veliko bolje razumejo na grožnje od nas žensk,« je zaključila. Toda kakor da bi vedela, kaj mi je v tistem hipu padlo na pamet, me je prosila, da naj ne pokličem njenega Darka«. V zgodbi namreč prikaže pot ženske od študentskih let dalje, ko spozna svojo prvo, veliko mladostno ljubezen, se poroči, ima dva otroka, nato jo mož prevara z mlajšo ljubico, naredi nezakonitega otroka in ko mu žena postavi ultimat, da naj zapusti ljubico, se mož odloči za slednjo, ženi pa ne preostane drugega kakor, da se loči in nato bori za svoj delež materialne in nematerialne lastnine ter se podaja v nadaljnje ljubezenske zveze, od katerih je ena slabša od druge, vendar so vseeno zadovoljne le, da je v bližini kakšen moški.
O takšnem (družbeno konstruiranem) odnosu ženske do moškega je bilo veliko izrečenega in napisanega, tako literarnega in teoretskega, a glede na to, da je ta zgodba uvrščena kot prva v nizu osmih zgodb, pa avtor namiguje, da je to še vedno najpogostejša 'usoda' žensk tudi v današnjem času. In da se ta ženska usoda, iz katere izvira bodisi solidarnost bodisi tekmovalnost med ženskami za najbolj postavnega in kul frajerja začne že v mladosti, namiguje druga zgodba »Igrica«. Tako v zgodbi »Igrica« predstavi žensko tekmovalnost, ki seže na raven prave brutalnosti, skozi katero se odslikavajo tudi družbene dimenzije predsodkov in stereotipov, ko ženske oziroma že mlada dekleta menijo, da jih je nekdo, za katero menijo, da je zadnja, prehitela in postala celo prva med njimi, čeprav to izvira iz tihega zavidanja njeni telesni razvitosti in lepote. Navajamo daljši, a slikovit odlomek: 'Jaz sem Suzani strmela naravnost v oči. Lidija jo je z vso močjo začela vleči za lase. Suzana se je upirala in videti je bilo, da bo pobegnila. ... Jelena je dvignila prepolno torbo in z njo brutalno usekala Suzano po glavi. … 'Kaj sem vam naredila?' je presenečeno vprašala Suzana.
»Najprej smo te naučile igrati,« ji je pojasnila Lidija. 'Potem si svoj lik v Farmvillu naredila za blondinko. Začela si se hvaliti, da igraš bolje od nas in druge podpihuješ, da se norčujejo iz nas,' ...
'Nisem,' je zahlipala Suzana in skušala vstati.
'Si pozabila, kdo te je naučil igrati?' je vprašala Lidija in jo porinila nazaj na tla. »Plus, ker nismo izkoristile neke velike prednosti, si pozabila, da si navadna ciganka, le zaradi tega, ker nas to ni motilo …
'Zakaj rečeš Suzani Ciganka?' sem vprašala Lidijo in pritisnila fotografijo. 'Mislim, najbrž si to tudi ti.« Lidija se je obrnila in me premerila od glave do pet. 'Če še nisi vedela, Miona, Ciganke živijo v deset članskih družinah,' mi je jezno odgovorila. 'Polovica njih so navadni tatovi. Jaz sem zelo dobra učenka, imam samo enega brata in sestro, vsak dan se kopam, mama in oče imata redno službo in v naši hiši se zbirajo le belci. Zato sem jaz lahko le Rom-ki-nja!'
Kolikor sem videla, čeprav se je Ciganka upirala, jo je Romkinja slekla. … Ko sem odklenila Zokiju Žiropadji, sem mislila, da bo Sju raztrgalo. To bi bilo nad razburljivo. Takoj, ko sem zaklenila poslovni prostor, sem postala mokra. … Suzana se je začudila, ko jo je opazoval, golo in objokano na tleh. Potem je začudeno pogledal tudi Lidijo, ki ga je nagovarjala naj jo pritisne.
»Jaz in Jeca jo bova držali za roke in noge, Miona pa bo snemala,« mu je Lidija rekla. Ko mu je to govorila in ga gledala, si je popravljala frizuro.
'Sram vas naj bo, kaj počnete dekletu!' je rekel Zoran naenkrat. Me tri smo otrpnile, kakor da bi nekdo pritisnil premor na igrici. »To ni nobena sramota delati Ciganki, brat,« je rekla Jeca neprepričljivo. Žiropadja ji je primazal klofuto. Tudi Lidija je hotela nekaj reči, vendar je Zoki oklofutal tudi njo. Stopil je do Suzane in jo začel oblačiti. 'Ti pa snemaš?' me je vprašal, ko se je Suzi oblekla. »Jaz samo fotografiram,« sem skomignila z rameni«.
V tem opisu smo lahko spoznali celotno mladostno pokrajino ženske tekmovalnosti, in na naključje, da so se nekdaj dobre prijateljice spravile na prav to dekle, saj je šlo za najlepšo in seksi mladostnico: »A bila je najbolj visoka in najbolj zrela 'kot mačka'. In tudi leto dni starejša, saj je ponavljala sedmi razred. Moški so jo obletavali zaradi njenih velikih prsi in lepe, velike, temne riti. Zaradi Suzane smo lahko opazovale, kako se frajerji lomijo okrog žensk, v živo in ne le v turških nadaljevankah«. Kakor že omenjeno, na tem primeru opazimo, da ženska tekmovalnost izvira glede na njihov odnos do moškega, še bolj zanimivo pa je, da se je v tem primeru moški postavil ženski v bran pred ostalimi ženskami. To spoznamo tudi v nekaterih drugih zgodbah, kot na primer »Zadnji Philipsov model«: »Odkar se je upokojil, sem očetu zaupala skoraj vse, kar me je težilo. Vsaj poslušal me je, če mi že ni mogel svetovati. Stavek: 'Potrpi, Saša, vse bo v redu,' ni bog ve kak nasvet. Če je bil položaj takšen, da mi ni mogel reči niti tega, me je objemal in jokal. Potem sem jokala tudi jaz. ... Vendar, če se je mama živcirala in kričala name, ko sem se ji potožila za kakšno reč ('Saša, za vse si sama kriva', 'Ti si navadna možača!' …), me ni smel niti objeti«.
In prav v tej zgodbi se tudi pojavi namig na lezbičnost, čeprav zgolj na koncu zgodbe v zadnjem stavku: »Vedeti moraš le, da se ta roka, ki jo držiš na mojih prsih, lahko dotika mojega telesa, ne pa tudi mojega srca. Tega, kar počnem s teboj, nikoli prej nisem počela, čeprav bi bilo mogoče treba. Mislim, da se nikoli več ne bom zaljubila, vendar si lahko ostaneva blizu«. Glavna junakinja je namreč pristala v zaporu, ko je spoznala, da je njena najboljša prijateljica Mina, v katero je bilo zaljubljena od osnovne šole dalje ni nikoli cenila in spoštovala. Takrat se je ob tem spoznanju fizično znesla nad njo, zaradi česar je pristala v zaporu, kjer ima spolne odnose s svojo sojetnico. Ta upodobitev lezbičnosti sicer spominja na znane predstavitve pojava lezbičnosti v zaporih, kakor smo jih spoznali v znanih nanizankah Slaba dekleta in Oranžna je nova črna in prav tako namiguje na stereotipno predstavo lezbijke kot možače. In glede na to, kako Marojević predstavlja ženske, imamo na sumu, da bi se v primeru, da bi se odločil predstaviti lezbijko kot famme fatale lepotico ali lipstick lezbijko, to predstavil v smislu moške zavisti do njenih partnerk.
Osišče vseh zgodb Marojevićevega romana je torej ljubezen, kakor naj bi jo videle, dojemale, o njej razmišljale in delovale ženske in tudi v primeru, ko gre za feministično pozicijo ali celo, ko se ženska odloči za varanje. Tako v zgodbi »Znotraj« izvemo, da si je ženska zgradila svojo neodvisnost od moškega in svoje ženskosti kot partnerke in matere z naslednjim razmišljanjem: »Vsak šesti otrok se rodi z bronhitisom. Trije odstotki novorojencev so mentalno zaostali. Nekaj manjši odstotek otrok umre v enem letu. Vsak stoti ob porodu dobi shizofrenijo. Med 4,8 in 21,2 otrok na 111 tisoč ima avtizem. Vsak 120. otrok se rodi s srčno hibo in vsak 200. z neko anomalijo kromosomov. Vsak 700. otrok ob rojstvu dobi Downov sindrom. Eden na 1000 otrok se rodi gluh, vsak 1200. pa s krhkim X sindromom. Eden od 3000 ob rojstvu oslepi, eden na 8000 pa dobi kardiomiopatijo. Vsak 10.000. pride na svet z Edwardsovim sindromom, vsak 20.000. pa s Patauovim sindromom. Vsak 50.000. otrok se rodi z akondroplazijo. Glede na vse te stvari bi se otrok moral odločiti, da se bo rodil šele takrat, ko bo v materinem trebuhu postal polnoleten«.
A zanimivo je, da Marojević izpostavi takšen 'odmik' od običajne predstave ženskosti, ker opisuje žensko, ki je postala takšna zaradi travme bombardiranja Beograda Natovih sil 7. maja 1999 leta. Namreč če je lahko zaslišala zvok letala, ko je bila zunaj, je postala panična in poiskala zavetje v kakšni zgradbi, zaradi česar ni mogla živeti običajnega življenja in se je 'zaprla' v stanovanje, internet in internetna komunikacija pa sta ji predstavljala stik in komunikacijo s svetom, čeprav je na koncu vzpostavila, vsaj, tako se zdi, ljubezenski odnos ali začetek odnosa z nekim moškim, ki si jo je želel prav takšno kot je, in si je z njo tudi zaželel otrok. V tej zgodbi nas Marojević tako spomni na vpliv vojne na žensko in njene odnose z moškimi ter tudi na vzrok številnih selitev Beograjčank iz Srbije v Evropo, kakor o tem zapiše tudi v zgodbi »Sivi komplet«. »V tistih dneh je bila tudi Barbara histerična. Natančneje: zaljubljena. Naključno je spoznala Jürgena Geigera, nemškega fotoreporterja, ki je prišel v Beograd, da bi za neki berlinski časopis fotografiral ruševine v centru mesta, povzročene z bombardiranjem …«, in s katerim se je nato poročila ter se preselila v Berlin (kasneje pa tudi ločila).
V omenjeni zgodbi tudi predstavi lik pisateljice in njen razvoj kot pisateljice v okviru ljubezenskega odnosa s pisateljem, katerega najljubši avtor je Ivo Andrić, ki je edini na ozemlju bivše Jugoslavije prejel Nobelovo nagrado in ki jo prek partnerskega odnosa poučuje o pomenu Andrićevega oz. pisateljskega jezika. »Tudi Nikola si je opomogel: v tistih dneh je veliko delal, bral in hotel, da se ljubiva. Ni več trpel za nikomer. V postelji sva po ljubljenju kadila cigarete in brala Andrića. ... ≫Tukaj on pravi≪ ‘od časa do časa’, ≫ne pa≪ ‘občasno’ ≫in opazi se, da zaradi nečesa mora biti tako,≪ mi je rekel Nikola in pokazal s kazalcem na neko stran v knjigi, ki je bila pregibana: ≫Podobno je tudi, ko napiše ≪ ‘na trenutke’ ≫ne pa≪ ‘od časa do časa’≪. ≫Napisati≪ ‘povpraševati’ brez povratne oblike je Andričeva ekonomija jezika ...«.
V tej zgodbi Marojević tudi prepleta pojem pisatelja, pisanja in vojne. »Namesto da bi se ukvarjala s trenutnim bombardiranjem Beograda, sem si iz knjižnice izposojala knjige, v katerih je bilo omenjano tisto prvo in pozabljeno. Ko so po Beogradu žvižgale Natove bombe in se bliskale rakete protiletalske obrambe, sem jaz pisala roman o bombardiranju, ki se je zgodilo petega, ali, po novem koledarju, sedemnajstega junija tisoč osemsto dvainšestdesetega leta ... V Narodni knjižnici sem iz starih slovarjev in Srbskega dnevnika ter Zemunskega glasnika in drugih dosegljivih časopisov, ki so izhajali v šestdesetih letih devetnajstega stoletja, izpisovala arhaične izraze in jih vključevala v roman. Ko sem pisala, sem si izmišljevala tudi nove besede, od katerih se nobene več ne spomnim. Rdečo nit pripovedi sem prekrila z jezikovnim eksperimentom ...«.
Lahko bi rekli, da Marojević na podlagi poznavanja avtorjevega življenjepisa v njegovi izbiri ženskih likov prepoznamo njega samega, s tem ko piše o ženskih likih, ki so iz Zemuna, ene od beograjskih občin; ki so preživele Natovo bombardiranje Beograda; opis pisateljice in njeno zgledovanje po Andriću in pri čemer se ena od likov preseli v Barcelono, neposredno razkriva izkušnje samega pisatelja, o katerem lahko preberemo, da ustvarja večinoma v Zemunu, da je prevajalec iz španščine, da je preživel Natovo bombardiranje in seveda, da je tudi pisatelj. Enako pa bi lahko rekli tudi glede njegovega ukvarjanja s spolnostjo in ženskim užitkom, ki je predmet skoraj vsake zgodbe (tudi v tem je bi lahko razbrali njegov pogled na sodobnega moškega, ki se zaveda, da mora dober ljubimec in mož, žensko zadovoljiti, če naj mu ostane zvesta in zainteresirana zanj) ali kakor lahko preberemo v zgodbah, kot sta »Filozofija za vsakogar«: »S Stevanom sem imela najpogosteje en dolg orgazem in nekaj kratkih: za razliko od skoraj vseh mojih bivših se je trudil bolj za moj užitek, kakor za svojega. Zaradi tega sem se v postelji hitro sprostila, čeprav sem bila pred zvezo s Stevanom dolgo samska. Ves čas seksa me je poljubljal in se dotikal mojega klitorisa ali prsi. Ali enega ali drugega«. Podobno tudi v »Prodajalni daril«: »V naslednjih dneh sva se z Borisom nekajkrat ljubila. Bilo je boljše in nežnejše kot prvič in bila sem pripravljena. To ni bilo podobno seksu z mojimi bivšimi partnerji, ki so se enostavno ulegli na žensko in porinili. Za razliko od njih se je Boris skoraj vedno ulegel poleg mene v položaj fetusa in toliko dvignil moja kolena, da so se stopala znašla pod njegovimi stegni. Iz tega položaja je lahko nastopal ljubeče in v istem hipu pornografsko: povsod me je lahko božal in se premikal v meni, na trenutke hitro in na trenutke počasi in me vso opazoval. Ker mi je godila pozornost Borisovih pogledov na moje telo in nežnost njegovih poljubov in dotikov, sploh drgnjenje klitorisa, sem vedno doživela orgazem«. Seveda ne pozabi omeniti tudi primere slabega seksa, kakor to prikaže v »Moški zgodbi«: »V zvezi je bilo vse v redu, le da je Milo pri seksu kazal veliko več volje kot znanja. Seks je bil nenaraven, kakor da bi ves čas mislil na nekaj drugega ali kakor da bi uporabljal Cialis, a tudi ta afrodiziak ni bil dovolj, da bi mu pomagal«.
A ne glede na to, da lahko v likih zgodb prepoznamo stališča, prepričanja, znanje in izkušnje samega pisatelja, so zgodbe napisane v odličnem in prepričljivem stilu, ki nas potegne v branje. Nedvomno je knjiga vredna branja, pa ne v smislu le poletnega branja na plaži, čeprav je knjiga napisana izjemno berljivo, ampak tudi zato, ker se loteva eksistencialnih tem, vojne, (ženskega) rivalstva, nasilja med moškim in žensko, pomena jezika in pomena ženskega užitka in nenazadnje kaj se dogaja z dolgoletno partnersko oz. zakonsko zvezo (naveličanost, pomanjkanje zanimanja, nezvestoba in podobno).
Feb 13, 2023